Jedro

Delavec s tem, da je na delovnem mestu pod vplivom alkohola, huje krši delovne obveznosti. Zaradi takšne kršitve mu delodajalec (ob izpolnjenih ostalih pogojih) utemeljeno poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala 7. 2. 2010 ter za ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas tudi od izteka odpovednega roka, to je od 7. 1. 2011 dalje in sicer na delovnem mestu skladiščnika R-3 v obratu A. oziroma na drugem ustreznem delovnem mestu. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto skladiščnika R-3, v obratu A. oziroma na drugo ustrezno delovno mesto, mu za čas od 1. 7. 2011 vpiše delovno dobo v delovno knjižico, ga prijavi v socialna zavarovanja in mu za čas do vrnitve na delo obračuna bruto plačo v znesku 734,20 EUR z vsemi dodatki, pristojnim organom plača davke in prispevke, tožniku pa izplača neto mesečno plačo v znesku 521,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za prejšnji mesec. Odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da mu je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala na podlagi nezakonito pridobljenega dokaza in z zlorabo osebnih podatkov. Tožnik ni pisno soglašal z odvzemom krvi in tudi ne s tem, da zdravstvena ustanova rezultat odvzema krvi posreduje neposredno toženi stranki. Tožena stranka se je v vabilu zagovor sklicevala le na izvid Splošne bolnišnice Jesenice, šele med sodnim sporom pa je začela navajati, da se alkoholiziranost delavca lahko dokazuje tudi kasneje in da so vsi prisotni že pred napotitvijo tožnika v bolnico pri njem zaznali zadah po alkoholu. Ta dejstva bi tožena stranka morala navesti že v pozivu na zagovor. Tožnikove pretekle težave z alkoholom niso predmet tega postopka, zato ni jasno, zakaj se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z utemeljenostjo poprejšnjih opozoril tožniku. Tožena stranka bi že v vabilu na zagovor oziroma v obrazložitvi morala navesti vsa dejstva in okoliščine, za katere ve v tistem trenutku. Predpisi o varnosti in zdravju pri delu niso nad varstvom pravice do zasebnosti. Delodajalec bi moral pravila poznati bolje od delavca, iz izpovedbe kadrovske delavke B.B. pa izhaja, da ta ni poznala pravil in da ni vedela kako ravnati. Tožena stranka je šele potem, ko je spoznala, da gre pri rezultatu analize krvi za nezakonit dokaz, pričela s pričami dokazovati, da naj bi imel tožnik zadah po alkoholu. Sicer pa zadah sam po sebi še ne pomeni, da je presežena dovoljena stopnja alkoholiziranosti. O zadahu sta neprepričljivo izpovedovali le dve priči, medtem ko priča B.A., ki je bil prav tako v stiku s tožnikom, tega vonja ni zaznal. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja vse pritožbene razloge, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa tožnik v pritožbi ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - Tožnik med 4. 1. 2010 in 7. 1. 2010 ni opravil nalog, ki sta mu jih odredila nadrejena delavca, zato mu je tožena stranka 22. 1. 2010 dala pisno opozorilo iz prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007).

- Tožnik je 30. 7. 2010 na delo prišel močno vinjen, zato ga je tožena stranka 11. 8. 2010 ponovno pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil obveznosti iz delovnega razmerja.

- Tožnik je 1. 9. 2010 neupravičeno zamudil na delo, zato mu je tožena stranka 8 9. 2010 na podlagi prvega odstavka 83. člena ZDR podala pisno opozorilo.

- Direktor tožene stranke je 17. 11. 2010 odredil, da se opravi preizkus alkoholiziranosti tožnika.

- Tožnik je odklonil preizkus z alkotestom in je sam izjavil, da gre na odvzem krvi, zapisnika o opravljenem preizkusu alkoholiziranosti v izdihanem zraku pa ni hotel podpisati, podpisal pa ga je detektiv, ki je preizkus hotel opraviti.

- Tožniku je bila kri odvzeta v Splošni bolnišnici … . Iz laboratorijskega izvida pa je razvidno, da je tožnik imel 0,82 g/l alkohola v krvi.

Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ugotovljena alkoholiziranost na delovnem mestu prav gotovo pomeni kršenje pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe tretje alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Delavec s tem, da je na delovnem mestu pod vplivom alkohola prav gotovo krši pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. V navodilu za ravnanje v primeru suma alkoholiziranosti delavca ali prisotnosti prepovedanih drog je izrecno določeno, da je vsem delavcem v družbi prepovedano prihajati na delo ter opravljati delo v alkoholiziranem stanju ali v stanju pod vplivom prepovedanih drog ali drugih substanc, ki zaradi vpliva na psihofizično stanje zmanjšujejo zmožnost varnega opravljanja dela. Prav tako je v navodilu izrecno določeno, da delavec, ki je na delovnem mestu ali med delovnim časom pod vplivom alkohola, s tem stori hujšo kršitev svojih pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

V dokazanem postopku je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je bil tožnik spornega dne na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Za to ugotovitev zadoščajo že rezultati laboratorijskega izvida tožnikove krvi, na katere se je tožena stranka pri odpovedi tudi oprla. Zaradi navedenega so nebistvene pritožbene navedbe o domnevni nedopustnosti upoštevanja izpovedb prič B.B. in B.C. o tem, da sta pri tožniku zaznala zadah po alkoholu. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da teh izpovedb sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, češ, da bi tožena stranka že v vabilu na zagovor morala navesti tudi ta dejstva. Za takšno domnevo v veljavni zakonodaji ni nobene osnove. V skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec v pisnem vabilu na zagovor navesti obrazložen razlog, zaradi katerega namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ni pa dolžan navesti prav vseh podrobnosti dogodka kot zmotno meni tožnik. Sicer pa sodišče prve stopnje nima nobenih pomislekov glede verodostojnosti izpovedb obeh prič. Res je tudi, da bi že te izpovedbe same po sebi zadoščale za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tožena stranka ni določila neke meje alkoholiziranosti, ki bi bila še dopustna, kot zmotno meni tožnik, temveč je prepovedano prihajanje na delo in opravljanje dela v alkoholiziranem stanju.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati laboratorijskega izvida Splošne bolnišnice ..., češ, da gre za nezakonit dokaz, ker tožnik ni pisno soglašal z odvzemom krvi in tudi ne s tem, da zdravstvena ustanova rezultat odvzema pošlje toženi stranki. Glede na to, da je tožnik po odklonitvi preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom sam izjavil, da bo šel raje na odvzem krvi, je bila napotitev na odvzem telesnih tekočin opravljena v skladu z citiranim navodilom tožene stranke in tudi z odločitvijo samega tožnika. Okoliščina, da tožnik ni podpisal zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ne pomeni, da gre pri laboratorijskem izvidu za nezakonit dokaz, ki ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Protispisna je pritožbena navedba, da tožnik ni pisno soglašal z odvzemom krvi, saj je tožnik podpisal izjavo (priloga B1) v kateri je navedeno, da s svojim podpisom daje soglasje za izvedbo preiskave krvi. Tožnik je zaslišan kot stranka tudi potrdil, da je to izjavo sam podpisal. Brezpredmetne so tudi pritožbene navedba, da zdravstvena ustanova laboratorijskega izvida ne bi smela izročiti toženi stranki, saj je ta bila naročnik te analize. Sicer pa iz izpovedbe priče B.B. izhaja, da je na koncu preiskave laborantka vprašala, kdo bo prišel iskati izvid in ko je priča povedala, da ga bo prišla iskat ona, tožnik ni imel nič proti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil izpolnjen tudi v prvem odstavku 83. člena ZDR določen pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč ni možno podati že za prvo kršitev, temveč mora biti delavec predhodno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo v enem letu od prejema pisnega opozorila ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi takšne določbe je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je presojalo utemeljenost treh predhodnih pisnih opozoril tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bila ta pisna opozorila utemeljena, saj je tožnik kršil pogodbene in druge delovne obveznosti s tem, da v obdobju med 4. 1. 2010 in 7. 1. 2010 ni opravil odrejenih zadolžitev, da je 1. 9. 2010 neupravičeno zamudil na delo ter, da je bil 30. 7. 2010 vinjen na delovnem mestu. Novo kršitev, zaradi katere mu je bila podana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, je tožnik storil prej kot v enem letu od najstarejšega pisnega obvestila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.