Jedro

Tožnici je bila z odločbo toženke priznana pravica do vdovske pokojnine. V skladu s 122. členom ZPIZ-1 se vdovska pokojnina odmeri od starostne ali invalidske pokojnine, ki bi jo zavarovanec pridobil ob smrti, oziroma od pokojnine, ki je uživalcu pokojnine pripadala ob smrti. Ker je bilo glede odmere in višine starostne pokojnine umrlega uživalca pravic že pravnomočno odločeno, je toženka pravilno štela, da dela, ki jih je zavarovanec opravljal v spornem obdobju, niso imela značaja posebnega delovnega pogoja, zato tudi plače, prejete za nadurno delo, ni bilo mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove in posledično tudi ne pri višini vdovske pokojnine.

Tako po določbah Temeljnega zakona o delovnih razmerjih kot tudi po določbah republiškega Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci je bilo delo preko polnega delovnega časa mogoče uvesti le v izjemnih, nujnih, nepredvidenih in kratkotrajnih primerih. Ni odločilno, ali so bili prispevki plačani, bistvena je ugotovitev, ali je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljano skladno s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi in se je štelo kot poseben delovni pogoj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odločba toženke št. ... z dne 15. 9. 2010 razveljavi in vrne v ponovno odločanje z napotkom, da tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove upošteva tudi opravljene nadure, za katere so bili plačani prispevki. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, ker je bilo glede vštevanja nadur za obdobje od 1972 do 1982 za zavarovanca A.A., že pravnomočno odločeno v sporu, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Ps 251/2010 in je bila zadeva potrjena tudi na pritožbenem sodišču s sodbo opr. št. Psp 39/2011 z dne 5. 5. 2011, revizija zoper pritožbeno sodbo je bila s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 187/2011 z dne 8. 5. 2012 zavrnjena. Glede morebitne neustavnosti določbe 407. člena ZPIZ-1 pa je sodišče prve stopnje štelo, da ta določba ni v neskladju z Ustavo, saj je Ustavno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. Up 677/12-8 z dne 25. 10. 2013 navedlo, da v kolikor bi v postopku ustavne pritožbe ugotovilo, da je izpodbijana odločba temelji na protiustavnem predpisu, bi samo začelo postopek za oceno njegove ustavnosti.

Zoper zavrnilno sodbo vlaga pritožbo tožnica. Meni, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov zakaj meni, da 407. člen ZPIZ-1 ni v neskladju z Ustavo, zato se sodba ne da preizkusiti. Pritožba meni, da je 407. člen ZPIZ-1 sporen, ker določa za celotno obdobje pred 31. 3. 1992 dodaten pogoj za priznanje pravic, ki pa nima s samo pravico nobene zveze. Nov pogoj določa, da se je moralo nadurno delo v tem obdobju šteti kot poseben delovni pogoj. Tako je naknadno, za nazaj določen nov pogoj. Tožnica uveljavlja pravice od leta 1972 dalje, predpis pa je bil sprejet koncem leta 1999. Pri tem se samo določilo tudi ne sklicuje na predpise, ki urejajo pokojninsko zavarovanje, ampak na predpise o delovnih razmerjih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti do očitane kršitve v pritožbi, da sodišče ni zadostno obrazložilo razloge zakaj meni, da 407. člen ZPIZ-1 ni v neskladju z Ustavo RS in se v posledici tega sodba ne da preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 15. 9. 2010, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote B. št. ... z dne 21. 4. 2010. S slednjo je bilo odločeno, da ima vdova C.C., rojena 31. 8. 1952, pravico do vdovske pokojnine v znesku 455,85 EUR na mesec, z izplačilom od 1. 3. 2010 dalje. Ustavi se izplačilo pokojnine pod št. .... Pritožba in revizija ne zadržita izvršitve odločbe. Stroškov postopka ni.

Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je toženka pri oblikovanju pokojninske osnove za vdovsko pokojnino ravnala pravilno, ko pri izračunu pokojninske osnove ni upoštevala nadurnega dela v času od leta 1972 do 1982. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa izhaja tudi iz priloženega upravnega spisa tožene stranke, je bilo glede pravnega dejstva - vštevanja nadur A.A. v času od leta 1972 do 1982 že pravnomočno odločeno v zadevi, ki jo je sodišče prve stopnje vodilo pod opr. št. V Ps 251/2010. V navedeni zadevi je A.A. vložil tožbo zaradi razveljavitve odločbe toženke z dne 28. 12. 2009, ker mu pri višini starostne pokojnine niso bile upoštevane nadure v spornem obdobju v obsegu 1050 nadur, za katere so bili prispevki plačani. V citirani zadevi je bilo ugotovljeno, da navedene nadure niso bile opravljene v pogojih posebnega delovnega pogoja. Navedena sodba sodišča prve stopnje je bila preizkušena v pritožbenem postopku. S sodbo Psp 39/2011 z dne 5. 5. 2011 se je pritožba zavrnila in se potrdila sodba sodišča prve stopnje. Revizija tožeče stranke je bila neuspešna, saj je Vrhovno sodišče s sodbo VIII Ips 187/2011 z dne 8. 5. 2012 revizijo zavrnilo.

Tožnici je bila z odločbo toženke z dne 21. 4. 2010 priznana pravica do vdovske pokojnine. V skladu s 122. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) se vdovska pokojnina odmeri od starostne ali invalidske pokojnine, ki bi jo zavarovanec pridobil ob smrti, oziroma od pokojnine, ki je uživalcu pokojnine pripadala ob smrti. Vdovska pokojnina je torej izvedena pravica iz pokojnine umrlega zavarovanca ali uživalca pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je tudi osnova za njuno odmero. Ker je bilo glede odmere in višine starostne pokojnine umrlega uživalca pravic A.A. že pravnomočno odločeno z zgoraj citiranimi odločbami je toženka in tudi sodišče prve stopnje pravilno štelo, da dela, ki jih je zavarovanec opravljal v spornem obdobju niso imela značaja posebnega delovnega pogoja, zato tudi plače prejete za nadurno delo ni bilo mogoče upoštevati pri izračunu pokojninske osnove in posledično tudi ne pri višini vdovske pokojnine. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, kakor je navedeno v 4. in 5. točki obrazložitve.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi tožnice, da se sodba sodišča ne da preizkusiti, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni v zadostni meri pojasnilo, zakaj smatra da je 407. člen ZPIZ-1 v skladu z Ustavo. Pritožnica uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da izpodbijana sodba navedenih hib nima in se da preizkusiti, izrek je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi, razlogi o odločilnih dejstvih so navedeni, niso nejasni, niti med seboj niso v nasprotju. Sodišče je določno navedlo, da glede na sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up 677/12-8 z dne 25. 10. 2013 šteje, da določilo 407. člena ZPIZ-1 ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in v posledici tega sodišče v zvezi s predlogom tožnice, da naj prekine postopek in vloži pred Ustavnim sodiščem RS postopek za oceno ustavnosti določbe 407. člena ZPIZ-1, postopka ni prekinilo in je zakon uporabilo tak kot je.

Glede na pritožbene navedbe je za tožnico očitno sporna tudi uporaba 407. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal do 31. 3. 1992 (do uveljavitve sta veljala Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja - Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami in Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami) upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Gre za prehodno določbo, ki ureja upoštevanje izplačanih plač za nadurno delo v času veljavnosti prejšnjih predpisov s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl.) je imel prehodno določbo (312. člen), kjer je bilo določeno, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve tega zakona, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerih štelo kot poseben delovni pogoj. Navedene določbe torej odkazujejo na uporabo delovnopravnih predpisov, veljavnih v spornem obdobju od leta 1972 do leta 1982. Takrat veljavni predpisi (gre za Temeljni zakon o delovnih razmerjih - TZDR, prečiščeno besedilo, Ur. l. SFRJ, št. 12/70, Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci - ZMRDZD, Ur. l. SRS, št. 18/74 in Zakon o delovnih razmerjih - ZDR/77, Ur. l. SRS, št. 24/77). TZDR je vprašanje nadurnega dela urejal v določbah od člena 43 do 46. Določeno je bilo, da je čas, ki ga je delavec pribil na delu dlje kot poln delovni čas, razen v primeru iz 1. odstavka 45. člena tega zakona (ko je delavec dolžan delati dlje kot polni delovni čas, ker delovno organizacijo zadane nesreča ali se takšna nesreča neposredno pričakuje), poseben delovni pogoj, ki ga delovna skupnost upošteva pri merilih, po katerih odmerja pravice, odvisne od dolžine delovnega časa. V 2. odstavku 45. člena so bili taksativno našteti primeri, ko je bil delavec dolžan delati več kot poln delovni čas (ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, ali da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih). V 3. odstavku istega člena je bilo določeno, da sme delo, daljše od polnega delovnega časa, delovna skupnost uvesti samo v skladu s statutom, ta pa se mora ujemati z republiškim predpisom, ki natančneje določa primere dela preko polnega delovnega časa in pogoje, pod katerimi je mogoče tako delo uvesti in odrediti. V skladu z določbo 4. člena Zakona o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki ne šteje v delovno razmerje (Ur. l. SRS, št. 39/70) je lahko delovna organizacija v skladu s svojim statutom delo preko polnega delovnega časa izjemoma uvedla tudi v primerih, ko se pojavijo dela, ki morajo biti po svoji naravi dokončana brez presledka, da se odvrne škoda ali da se zagotovi nemoten potek rednega dela, ni pa bilo mogoče vnaprej vedeti, koliko časa bodo takšna dela trajala in do kdaj bi morala biti opravljena. Tudi kasnejši delovno pravni predpisi taksativno naštevajo primere dela preko polnega delovnega časa, bistvo vseh teh predpisov je, da je moralo biti delo preko polnega delovnega časa, ki se je štelo kot posebni delovni pogoj, po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno, kot to poudarja tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu VS RS VIII Ips 458/2007 z dne 21. 9. 2009. Ni odločilno, ali so bili prispevki plačani, bistvena je ugotovitev, ali je bilo delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju opravljano skladno s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi in se je štelo kot poseben delovni pogoj.

S temi dodatnimi pojasnili k razlogom, ki jih je že podalo sodišče prve stopnje glede skladnosti 407. člena ZPIZ-1 z ustavnimi določbami, pritožbeno sodišče zavrača navedbe o neskladnosti 407. člena ZPIZ-1 z Ustavo RS in o tem, da je ta člen izrecno za nazaj določil nek dodatni pogoj za priznanje pravic. Vse navedeno je bilo tožnici že pojasnjeno v pravnomočno končanih postopkih, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v točki 7 te obrazložitve.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena v povezavi s 154. členom je sklenilo, da tožnica, ki v pritožbi ni uspela, krije stroške pritožbe sama.