Jedro

Pred 31. 3. 1992 veljavni zakon plačila za delo preko polnega delovnega časa ni všteval v pokojninsko osnovo, razen pod določenimi pogoji. Zato določba 407. člena ZPIZ-1 ne more biti protiustavna, saj izenačuje položaj zavarovancev, ki so pred 31. 3. 1992 prejeli plačilo za delo preko polnega delovnega časa, ne glede na to, kdaj so se dejansko upokojili: ali po predpisih, ki so veljali do 31. 3. 1992, ali po določbah ZPIZ, ki je imel smiselno enako prehodno določbo, ali pa po določbah ZPIZ-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke št. 944327 z dne 15. 9. 2010 in za vrnitev zadeve toženi stranki v novo odločanje. Ugotovilo je, da je bila tožnici vdovska pokojnina pravilno odmerjena, upoštevajoč invalidsko pokojnino, ki je pripadala pokojnemu zavarovancu (tožničinemu možu) na dan smrti. V pokojninsko osnovo ob odmeri pokojnine niso bile vštete nadure, ki naj bi jih pokojni zavarovanec opravil v obdobju od 1972 do 1982. Pravilnost tako odmerjene zavarovančeve pokojnine je presojalo in ugotovilo sodišče v socialnem sporu in sicer na prvi stopnji pod opr. št. Ps 251/2010 (Psp 39/2011 in VIII Ips 187/2011).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da je vdovska pokojnina izvedena pravica, odvisna od pokojnine umrlega zavarovanca. Ker je bila ta pravilno odmerjena, je pravilno odmerjena tudi tožničina vdovska pokojnina. Določba 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in naslednji) je prehodna in se je o njeni naravi že izreklo tudi Vrhovno sodišče. Iz sklepa Up 677/12 z dne 25. 10. 2013 pa je razbrati, da je tudi Ustavno sodišče ne šteje za neustavno.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 407. člena ZPIZ-1, ki naj bi bil neustaven. Meni, da bi moralo sodišče ob pravilni uporabi tožnici odmeriti vdovsko pokojnino ob upoštevanju nadur zavarovanca, od katerih so bili plačani prispevki.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Tožnici je bila na podlagi zahteve za priznanje vdovske pokojnine po pokojnem možu S. D. le ta priznana z odločbo z dne 21. 4. 2010 v znesku 455,85 EUR od 1. 3. 2010 dalje. S. D. je umrl 5. 2. 2010. Pred tem je že pridobil pravico do starostne pokojnine. V zvezi z odmero njegove starostne pokojnine, pri kateri se v osnovo niso vštele opravljene nadure, je potekal spor, ki se je zaključil pred Vrhovnim sodiščem pod opr. št. VIII Ips 187/2011. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb o odmeri pokojnine in za ponovno odmero z upoštevanjem nadur, opravljenih v letih 1972 do 1982, je bil zavrnjen.

7. Osnova za odmero vdovske pokojnine tožnici ni bila starostna pokojnina zavarovanca, temveč (kot ugodnejša zaradi odmernega odstotka) invalidska pokojnina, ki bi jo pokojni zavarovanec pridobil na dan smrti. Med strankama ni sporno, da tožnica izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Ni tudi sporno, da je za tožnico, glede na to, da je pokojni zavarovanec ob smrti že bil uživalec starostne pokojnine, ugodneje, če se vdovska pokojnina v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 122. člena ZPIZ-1 odmeri od invalidske pokojnine, ki bi jo dobil uživalec pokojnine, če bi jo uveljavil namesto starostne.

8. Po prvem odstavku 72. člena ZPIZ-1 se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način, kot se izračuna pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine, torej po 39. členu ZPIZ-1. Za odmero vdovske pokojnine je lahko invalidska pokojnina ugodnejša od starostne, ker se po prvem odstavku 76. člena ZPIZ-1 višina odstotka za odmero invalidske pokojnine določi ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 200. in 201. členu ZPIZ-1, medtem ko se višina odstotka za odmero starostne pokojnine po 50. členu ZPIZ-1 določi glede na dopolnjeno pokojninsko dobo.

9. Tožena stranka je vdovsko pokojnino odmerila od invalidske pokojnine, ki bi jo dobil pokojni tožničin mož, če bi jo uveljavil namesto starostne. Odmerila jo je od iste pokojninske osnove, od katere je bila odmerjena njegova starostna pokojnina. Tako, kot pri odmeri starostne pokojnine tudi pri odmeri invalidske pokojnine v osnovo niso bile vštete nadure, obračunane in izplačane zavarovancu v obdobju od 1972 do 1982. Kot poudarjata že nižji sodišči, je o zakonitosti take odmere Vrhovno sodišče že odločalo v zadevi VIII Ips 187/2011 in se izrecno opredelilo do navedb o domnevni neustavnosti 407. člena ZPIZ-1. 10. Revizija neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo te določbe, ki je prehodna določba ZPIZ-1, na podlagi katere se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se po predpisih o delovnih razmerjih štejejo kot posebni delovni pogoj. Smisel prehodne določbe je v tem, da se tudi tistemu zavarovancu, ki pridobi pravico do pokojnine po ZPIZ-1 (v času veljave tega zakona), v osnovo ne vštejejo prejemki, ki jih je prejel pred 31. 3. 1992 iz naslova dela preko polnega delovnega časa, razen če se je to delo po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Kot je obrazložilo že sodišče druge stopnje, pred 31. 3. 1992 veljavni zakon plačila za delo preko polnega delovnega časa ni všteval v pokojninsko osnovo, razen pod navedenimi pogoji. Zato določba 407. člena ZPIZ-1 ne more biti protiustavna, saj izenačuje položaj zavarovancev, ki so pred 31. 3. 1992 prejeli plačilo za delo preko polnega delovnega časa, ne glede na to, kdaj so se dejansko upokojili: ali po predpisih, ki so veljali do 31. 3. 1992, ali po določbah ZPIZ (Ur. l. RS, št. 12/92), ki je imel smiselno enako prehodno določbo, ali pa po določbah ZPIZ-1. 11. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.