Jedro

Do uveljavitve ZZZPB-D zavod ni imel pravne podlage, da bi nadomestilo za primer brezposelnosti izterjal neposredno od delodajalca (za razliko od kasnejše določbe drugega odstavka 54. člena, po katerem je zavod od delodajalca zahteval vrnitev škode tudi v primeru pravnomočne ugotovitve, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito), temveč je bil delavec tisti, ki je bil zavezan k vračilu denarnega nadomestila, delodajalec pa je bil dolžan delavcu v okviru priznanja pravic iz delovnega razmerja povrniti ves izgubljeni zaslužek.

Zakon o izvajanju Resolucije Varnostnega sveta OZN št. 757/1992 ne vpliva na obveznost tožene stranke, da tožnikom zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača nadomestilo plače ali na tek zakonskih zamudnih obresti od teh nadomestil.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, v katerem se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na nadomestilo plače in regres za letni dopust tožnice I. K. in regres za letni dopust ostalih tožnikov.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbi večjega števila tožnikov proti toženi stranki zaradi sklepov o prenehanju delovnega razmerja ter pravic iz delovnega razmerja. Zahtevku za razveljavitev teh sklepov in priznanju pravic je ugodilo s sodbo I Pd 414/94 z dne 30. 6. 1999. Sodišče druge stopnje je sodbo razveljavilo glede odločitve o zahtevkih tožnika N. H. (in F. M.) v celoti, razveljavilo pa jo je tudi glede odločitve o zahtevkih ostalih tožnikov za priznanje pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje, to je od 15. 10. 1991, vključno z nadomestilom plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V nerazveljavljenem delu (odločitvi o razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja razen N. H. in F. M., itd.) je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevkom tožnikov za priznanje nadomestil plače in regresa za letni dopust (v konkretnih zneskih, ki izhajajo iz sodbe), višje zahtevke nekaterih tožnikov iz tega naslova zavrnilo, glede tožnika N. H. razveljavilo sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 15. 10. 1991 in 25. 2. 1992 ter glede tega tožnika, tožnice I. K. in J. M. odločilo tudi, da jih je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ki ustreza njihovi strokovni izobrazbi. Nadomestilo plače je bilo tožnikom prisojeno z upoštevanjem njihovega delovnega mesta in izhodiščnih plač po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 31/90 in nadalj.).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnikov M. M. in A. R. ter sodbo v zavrnilnem delu, ki se nanaša na ta dva tožnika razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi tožnic E. K. in A. H. (ki se ne pojavljata v revizijskem postopku) je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nadalje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe razveljavilo v delu, ki se nanaša na nekatere tožnike, ki se ne pojavljajo v revizijskem postopku, ter glede odločitve, da se toženi stranki naloži, da tožniku A. R. plača neto znesek, obračunan od bruto zneska 59.163,94 SIT (246,88 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 1994 dalje do plačila in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Delno je spremenilo sodbo v delu, ki se nanaša na zahtevke tožnikov M. M., M. M., ter N. P. in M. L. Ž. (ki se ne pojavljata v revizijskem postopku) in tem tožnikom prisodilo nadomestila plače, zavrnilo pa je višji zahtevek tožnika M. M. in M. M. (ter N. P. in M. L. Ž.) iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Delno je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo nadomestila plače tožniku N. H., tako da je znižalo nekatere prisojene zneske ter delno spremenilo sodbo v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od dosojenih plač, tako da je tek zakonskih zamudnih obresti omejilo do 1. 1. 2002, višji zahtevek tožnikov iz tega naslova pa zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da ne dopusti revizije zoper odločitev o plačilu regresa za letni dopust ter zoper odločitev o plačilu plač tožnici I. K. (ter N. P., M. L. Ž. in E. K., ki se sicer ne pojavljajo v revizijskem postopku).

V razlogih sodbe (ki so lahko predvsem pomembni v zvezi z revizijo) je sodišče druge stopnje med drugim pojasnilo, da je sodišče prve stopnje sicer ravnalo nepravilno, ko je po vročitvi odpravka izpodbijane sodbe strankam, le tem poslalo nov prepis sodbe s pojasnilom, da se prej poslani izvod ne ujema v celoti z izvirnikom ter da se s tem prepisom nadomešča prejšnji predpis, pri čemer ni izdalo posebnega popravnega sklepa, vendar zgolj zato ni prišlo do zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Stranke zaradi tega niso bile v negotovosti, oba odpravka sodbe pa se v izreku med seboj ne razlikujeta. Razlika je le v uvodnem delu, saj je bila v najprej poslanem izvodu med tožniki navedena tudi B. R. V., ki je tožbo že umaknila in je sodišče ta umik tudi vzelo na znanje. Kasneje poslani izvod sodbe se razlikuje tudi glede naslova tožnika M. M., ki je bil v prvotnem besedilu izpuščen ter glede datuma izdaje sodbe, ker je bil v prvo poslani sodbi očitno pomotoma oziroma napačno naveden datum 4. 5. 2006, čeprav je bila sodba izdana 31. 1. 2006. Pritožbeno sodišče je zavrnilo navedbe tožene stranke glede tožnika N. H., češ da ji tožba tega tožnika ni bila vročena in pri tem pojasnilo, da je prvotno tožbo v njegovem imenu vložil tožnik A. P., ki takrat ni imel pooblastila za zastopanje. Na to je pritožbeno sodišče opozorilo že v prej razveljavljenem sklepu, vendar je v ponovnem postopku tožnikov pooblaščenec dostavil pravilno pooblastilo za zastopanje. Zavrnilo je pritožbene navedbe o tem, da bi moralo zavrniti zahtevek tožnikov zaradi nezmožnosti izpolnitve v zvezi z Resolucijo Varnostnega sveta OZN št. 757 (1992) oziroma Uredbe o sankcijah za kršitev oziroma neizvajanje te resolucije ter Zakona o izvajanju resolucije Varnostnega sveta OZN št. 757/1992 (Ur. l. RS, št. 53/92 in nadalj.). Zavrnilo je stališče tožene stranke, da je od dosojenih zneskov nadomestila plače tožnikom treba odšteti nadomestilo, ki so ga prejemali iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Pri tem se je sklicevalo na dosedanjo sodno prakso in spremembo Zakona o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nadalj., oz. ZZZPB-D, Ur. l. RS, št. 69/98), s katero je bil v 54. členu dodan drugi, tretji in četrti odstavek in je bilo zavodu od takrat omogočeno, da od delodajalca zahteva povrnitev škode v primeru pravnomočne sodbe sodišča o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Sodišče je zavzelo jasno stališče, da je bilo za presojo v tej zadevi potrebno uporabiti tedaj veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 in nadalj.) in ne srbskih predpisov. Poudarilo je, da za odločitev tudi ni bistveno, kakšne realne prejemke bi tožniki lahko prejemali pri toženi stranki, saj so upravičeni najmanj do prejemkov v višini izhodiščnih plač za ustrezni tarifni razred po SKPG. Zavrnilo je sklicevanje tožene stranke na interventno zakonodajo, saj so bile njene navedbe v zvezi s tem le splošne narave. Glede zneskov nadomestil plače je obrazložilo, da so predloženi dokazi, tudi brez zaslišanja tožnikov, zadoščali za sprejem odločitve, saj je pravilnost dosojenih nadomestil plač mogoče preveriti na podlagi podatkov o višini izhodiščnih plač za posamezni tarifni razred ter podatkov o trajanju brezposelnosti tožnikov.

3. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je tožena stranka glede odločitve o zahtevkih dvanajstih tožnikov (navedenih v izreku te sodbe) vložila revizijo. Kot bistveno kršitev določb postopka uveljavlja, da je sprejela dve sodbi sodišča prve stopnje z dne 4. 5. 2003 in 31. 1. 2006, ki se v bistvenih elementih razlikujeta. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, ker je te kršitve relativiziralo in zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nadalje sodišču očita, da je sprejelo postopanje tožnikov, ki naj bi od leta 2002 do 2005 sukcesivno pošiljali dopolnitev navedb in nove dokaze, čeprav so bili prekludirani. Sodišče druge stopnje bi moralo zavrniti tožbeni zahtevek tistih tožnikov, ki so navajali dejstva in vlagali dokaze po prvem naroku za glavno obravnavo. Nižji sodišči nista sprejeli stališča glede navedb, ki se nanašajo na odgovornost tožnikov za izpad dohodkov, ki so bili kljub visoki strokovni izobrazbi prijavljeni na zavodu za zaposlovanje dolgo časa in očitno niso iskali zaposlitve. Tožena stranka je ves čas zahtevala, da se pravno pomembna dejstva v zvezi z domnevno nezaposlenostjo tožnikov dokažejo z njihovim zaslišanjem. Z zavrnitvijo dokaznega predloga ji je bilo onemogočeno uveljavljanje njene pravne koristi. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja najprej napačno presojo sodišč glede upoštevanja nadomestil in plačila prispevkov tožnikov, ki so bili prijavljeni na zavodu za zaposlovanje. Glede višine priznanih nadomestil plač bi tožena stranka morala upoštevati zakonodajo, ki je veljala na območju Srbije, zlasti zaradi Resolucije Varnostnega sveta OZN iz leta 1992, saj ni več mogla zaposlovati delavcev na območju Slovenije in tožnikom ni mogla omogočiti, da v Sloveniji opravljajo delo. Tožniki so regres za letni dopust z zamudnimi obrestmi uveljavljali prepozno, tožena stranka pa je v tem delu ugovarjala zastaranje (glavnice in obresti), ki ga sodišči neutemeljeno nista upoštevali. Nadalje opozarja na Zakon o izvajanju Resolucije Varnostnega sveta OZN št. 757/1992, s katerim je bilo toženi stranki onemogočeno poslovanje v Republiki Sloveniji, to pa pomeni, da bi tožnikom, če jim ne bi prenehalo delovno razmerje, to prenehalo najpozneje 8. 11. 1992 (z uveljavitvijo tega zakona). Do odprave resolucije v letu 2001 tožnikom tudi ne bi smele teči zakonske zamudne obresti, saj tožena stranka svojih obveznosti ni mogla izpolnjevati. Ponovno opozarja, da bi se tožniki morali vzdrževati ravnanj, ki bi lahko drugemu povzročila škodo, pri čemer našteva konkretne tožnike, ki imajo visoko izobrazbo in delovne izkušnje in bi lahko z najmanjšimi prizadevanji pridobili delo, vendar so bili kljub temu več let nezaposleni. Dokazana neaktivnost bi morala povzročiti zavrnitev njihovega tožbenega zahtevka. Ugovarja aktivno legitimacijo N. H., ker leta 1992 za vložitev tožbe ni pooblastil nikogar.

4. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Sporno razmerje, o katerem je bilo odločeno v izpodbijani sodbi, se razen v delu odločitve glede zahtevka N. H. za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja in vrnitev na delo ter zahtevkov I. K. in J. M. za vrnitev na delo pri ostalih tožnikih nanaša le na nadomestilo plače in regres za letni dopust. V tem obsegu gre za premoženjski individualni delovni spor, v katerem je revizija dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek (1. točka 31. člena ZDSS-1 v zvezi s 367. členom ZPP). Glede na to je sodišče druge stopnje izrecno odločilo, da ne dopusti revizije zoper odločitev pritožbenega sodišča glede zahtevkov za plačilo regresa za letni dopust (za vse tožnike) in glede odločitve o zahtevku za plačilo plač za tožnico I. K. (zoper katero je tožena stranka vložila tudi revizijo) in še nekaj tožnikov (ki se v reviziji ne pojavljajo). Podlaga za tako odločitev je v 31. in 32. členu ZDSS-1. Sklep sodišča druge stopnje je postal pravnomočen, saj ga tožena stranka ni izpodbijala s pritožbo. Glede na to revizija ni dovoljena zoper pravnomočno odločitev sodišča druge stopnje o prisojenih zneskih nadomestila plače tožnici I. K. (prisojeni zneski tudi sicer ne presegajo revizijskega minimuma iz drugega odstavka 367. člena ZPP) in regresov za letni dopust, ki so bili prisojeni vsem tistim tožnikom, glede katerih je tožena stranka vložila revizijo. V skladu s 374. in 377. členom ZPP je zato revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo. Zato tudi ni upoštevalo revizijskih navedb o zmotni uporabi materialnega prava glede prisojenih zneskov regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Revizija v preostalem delu ni utemeljena.

8. Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z dvema odpravkoma sodbe sodišča prve stopnje, ki sta bila vročena strankam. Protispisna je revizijska navedba, da sta se odpravka sodbe med seboj razlikovala v bistvenih elementih. Pojasnilo sodišča druge stopnje o razlikah med odpravkoma sodbe je jasno in določno, tožena stranka pa v reviziji tem konkretnim ugotovitvam ne nasprotuje. Zaradi res minimalnih odstopanj pisnega odpravka prve in druge sodbe – le očitno napačnega datuma opravljene zadnje glavne obravnave in izpada naslova za tožnika M. M. ter jasnega pojasnila sodišča prve stopnje, da se z novim prepisom sodbe nadomešča prejšnji predpis, sicer formalno napačno postopanje sodišča prve stopnje glede popravka sodbe (ki bi o tem moralo izdati poseben sklep v skladu s 328. členom ZPP) ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe in ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem, še manj (kot navaja tožena stranka v reviziji) drugem odstavku 339. člena ZPP.

9. V zvezi z očitkom, da je sodišče prve stopnje upoštevalo navedbe in dokaze tožnikov po prvem naroku za glavno obravnavo, je ustrezno in konkretno pojasnilo podalo že sodišče druge stopnje. Revizija ne vsebuje konkretnih navedb, ki bi bile v nasprotju s temi zaključki, sicer pa iz nje tudi ne izhaja, na katerega od več tožnikov (revizija ni bila vložena zoper odločitev o zahtevkih vseh tožnikov, ki se pojavljajo v postopku pred sodišči druge in prve stopnje) se to sploh nanaša. Zato tako splošnih revizijskih navedb ni mogoče upoštevati. Enako velja za revizijski očitek, da so nekateri od tožnikov (kateri?) imeli srednjo ali višješolsko izobrazbo, pa so jim bile vseeno dosojene plače za sedmo stopnjo izobrazbe. Ta očitek je tudi sicer protispisen, saj je bilo glede odločitev o zahtevkih tožnikov, za katere je bila vložena revizija, le T. J. prisojeno nadomestilo plače za VII. tarifni razred po SKPG, pa še to z upoštevanjem njenega delovnega mesta, kar je pravilno. Sodišče druge stopnje je jasno pojasnilo, zakaj tožnikom za čas brezposelnosti pripada nadomestilo plače. Prav tako je pojasnilo, zakaj za odločitev o nadomestilih plače (ki se spet nanaša le na tiste tožnike glede katerih je bila vložena revizija) zadoščajo že podatki o njihovi brezposelnosti, podatki iz njihovih delovnih knjižic oziroma listin zavoda za zaposlovanje. Iz 287. člena ZPP izhaja, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Ne gre sicer za diskrecijsko pravico sodišča, vendar pa iz te določbe izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Tožena stranka je v zvezi s položajem tožnikov po prenehanju delovnega razmerja kljub podatkom o obdobju, v katerem so bili brezposelni (in v katerem so bili tudi v skladu z dopisom Zavoda RS za zaposlovanje z dne 1. 8. 2002 dolžni aktivno iskati zaposlitev – list. št. 201), res zahtevala še zaslišanje tožnikov, vendar je ta dokazni predlog utemeljila zgolj s tem, da ne verjame, da so bili nekateri od tožnikov brezposelni tudi po letu 1993 in da naj tožniki (kljub obstoju podatkov) dokažejo, da so bili prijavljeni na zavodu za zaposlovanje kot brezposelne osebe. Ker navedene splošne trditve ne zadoščajo oziroma niso dovolj substancirane (gre tudi za neutemeljen poskus prevalitve trditvenega in dokaznega bremena), sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo tega dokaza.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Neutemeljen je revizijski ugovor aktivne legitimacije tožnika N. H.. Sodišče druge stopnje je v sodbi in sklepu Pdp 1665/99 iz razlogov po uradni dolžnosti ugotovilo, da je pooblastilo tega tožnika (in tožnika F. M.) za zastopanje odvetnika P. podpisal A. P. in ne N. H. osebno. Zato je tudi razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede tega tožnika in razveljavilo vsa dejanja, ki jih je opravilo sodišče prve stopnje. N. H. je naknadno, še pred pozivom sodišča v skladu z 98. členom ZPP, sodišču predložil pravilno pooblastilo za zastopanje (takrat je pooblastil odvetnika P.), zaradi česar so odpadle ovire za vsebinsko odločanje o njegovih zahtevkih oziroma je ugovor aktivne legitimacije neutemeljen. Tožena stranka v reviziji tudi sicer nima konkretnih ugovorov v zvezi s pravnomočno odločitvijo o nezakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja tega tožnika ter odločitvi o njegovi reintegraciji, reintegraciji I. K. in J. M.. Te odločitve tudi ne nasprotujejo v našem pravnem sistemu splošno uveljavljenemu načelu reintegracije (v primeru odločitve o nezakonitih sklepih delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavcu).

12. Nobene pravne podlage ni za zavzemanje tožene stranke, da bi bilo treba za odločitev o nadomestilih plače upoštevati srbsko zakonodajo. Sodišče druge stopnje se je pravilno sklicevalo na določbo 1. člena ZDR/90. Ker je bilo tožnikom prisojeno nadomestilo z upoštevanjem le izhodiščnih plač za posamezne tarifne razrede iz SKPG, je treba dodati, da tudi ta kolektivna pogodba že v uvodni določbi (o veljavnosti kolektivne pogodbe) med drugim določa, da velja tudi za vse organizacije oziroma delodajalce iz področja gospodarstva, ki niso člani GZS, če pri njih zaposleni delavci trajno opravljajo delo na območju Republike Slovenije (stvarna veljavnost) oziroma, da velja za vse delavce, zaposlene pri organizacijah in delodajalcih, članicah GZS in delavce, zaposlene pri organizacijah oziroma delodajalcih iz področja gospodarstva, ki niso člani GZS, če trajno opravljajo delo na območju Slovenije (osebna veljavnost). Na to tudi ne vpliva revizijsko zatrjevanje, češ da tožena stranka zaradi Resolucije Varnostnega sveta OZN št. 757 (1992) v letu 1992 ni mogla zaposlovati oziroma omogočati tožnikom opravljanja dela v Republiki Sloveniji. Tožnikom je delovno razmerje prenehalo že 15. oktobra 1991, še pred navedeno Resolucijo, spor pa se nanaša na plačilo tistih prejemkov, do katerih bi bili upravičeni (to pa je prejemkov po slovenski zakonodaji oziroma SKPG), če jim ne bi nezakonito prenehalo delovno razmerje.

13. V zvezi z upoštevanjem nadomestil za primer brezposelnosti, ki so jih tožniki prejemali pri zavodu za zaposlovanje, je pomembno, da se prisojeni zneski nanašajo na obdobje pred uveljavitvijo ZZZPB-D v letu 1998. Po določbi do tedaj veljavnega 54. člena ZZZPB je imel namreč zavod pravico zahtevati vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in sredstev, namenjenih za ukrepe aktivne politike zaposlovanja v primerih, ko je bila pravica pridobljena na podlagi neresničnih podatkov, oziroma če so bila sredstva nenamensko uporabljena. Zavod ni imel pravne podlage, da bi nadomestilo izterjal neposredno od delodajalca (za razliko od kasnejše določbe drugega odstavka 54. člena, po katerem je zavod od delodajalca zahteval vrnitev škode tudi v primeru pravnomočne ugotovitve, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito), temveč je bil delavec tisti, ki je bil zavezan k vračilu denarnega nadomestila, delodajalec pa je bil dolžan delavcu v okviru priznanja pravic iz delovnega razmerja povrniti ves izgubljeni zaslužek. Pri presoji o nadomestilu plače je sodišče tudi pravilno upoštevalo posebnosti ureditve delovnega razmerja na podlagi določb ZDR/90, ki je bilo v pretežni meri urejeno kot medsebojno asociativno razmerje, in na podlagi katerih delavcu za primer nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pripada nadomestilo plače (primerjaj tudi odločbo VIII Ips 400/2006). Kot navedeno se je pravna podlaga spremenila šele z uveljavitvijo ZZZPB-D. 14. Zakon o izvajanju Resolucije Varnostnega sveta OZN št. 757/1992 ne vpliva na obveznost tožene stranke, da tožnikom zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača nadomestilo plače ali na tek zakonskih zamudnih obresti od teh nadomestil. Res je bilo toženi stranki z navedeno resolucijo (kasneje še z drugimi Resolucijami Varnostnega sveta OZN) oziroma z zakonom o njenem izvajanju onemogočeno delovanje na področju Republike Slovenije, vendar to ne vpliva na pravico tožnikov do nadomestila plače za obdobje, ko so bili brezposelni zaradi še pred navedenim zakonom sprejetih nezakonitih sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Zakon o izvajanju resolucije skratka ne vpliva na razmerje tožene stranke kot delodajalca do svojih delavcev (ki je načeloma trajno in nepretrgano razmerje, v katerem delodajalec opravlja posle na svoj račun in svoj riziko) in ne ukinja, zmanjšuje ali zamakne obveznost izplačil delodajalca zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavcev. Iz takrat veljavne zakonodaje in SKPG tudi ne izhaja, da v takšnem ali podobnem primeru delavcu pripada nadomestilo v zmanjšani višini.

15. Tožnikom delovno razmerje tudi sicer (če ne bi bilo še pred tem izdanih nezakonitih sklepov o prenehanju) ne bi moglo avtomatsko prenehati z uveljavitvijo Zakona o izvajanju resolucije, saj po tem zakonu in ostalih veljavnih predpisih na področju delovnega prava (ZDR/90 in ZTPDR) delovno razmerje delavcu lahko preneha le s sklepom delodajalca, iz enega od zakonsko določenih razlogov za prenehanje. Le v primeru, če bi v času Zakona o izvajanju resolucije tožena stranka še zaposlovala tožnike (kar pa seveda ni bil primer), bi jim na tej podlagi, zaradi nujnih operativnih razlogov, lahko izdala sklepe o prenehanju delovnega razmerja. Tudi v takšnem primeru bi morala upoštevati postopek pred odpovedjo, delovno razmerje pa delavcem ne bi moglo prenehati že z začetkom veljavnosti zakona, ki je otežil oziroma onemogočil poslovanje tožene stranke, temveč šele po poteku šest mesečnega odpovednega roka od dokončnosti sklepov o prenehanju (36.e člen ZDR/90).

16. Tožena stranka se svoji obveznosti plačila nadomestila plače tudi ne more izogniti s splošnimi navedbami o tem, da so nekateri od tožnikov imeli večje delovne izkušnje in višjo stopnjo izobrazbe, vendar so kljub temu ostali dalj časa brez zaposlitve. Trditveno in dokazno breme, da nekateri (konkretno navedeni) tožniki namenoma niso želeli zmanjšati škode toženi stranki na način, da si niso dovolj prizadevali za novo zaposlitev, je bilo na toženi stranki, ki tega ni dokazala.

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo (razen v delu, v katerem jo je zavrglo) zavrnilo.