Jedro

Tožena stranka ni prosta svojih obveznosti iz naslova reparacije zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s sklicevanjem na resolucijo Varnostnega sveta OZN o gospodarski blokadi ZRJ, saj ta resolucija ne predstavlja ovire za sojenje o že nastalih pravnih razmerjih med pravnimi osebami z območja ZRJ in fizičnimi osebami v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožbi tožnikov M.M. in A.R. se ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu, ki se nanaša na te tožnike, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnic E.K. in A.H. se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe: - razveljavi v delu, ki se nanaša na tožnike, H.G., S.S., A.N., M.Č., A.P. Ž.G. in M.R. ter v odločitvi, da se toženi stranki naloži, da tožniku A.R. plača neto znesek, obračunan od bruto zneska 59.163,94 SIT (sedaj 246,88 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.1994 dalje do plačila in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - delno spremeni v delu, ki se nanaša na zahtevke tožnikov M.M., N.P., M.M., M.L.Ž. za plačilo plač tako, da se v tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožniku M.M. znesek 1.157.389,00 SIT (sedaj 4.829,70 EUR) (neto) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 12.808,00 SIT od 15.11.1991 - 23.234,00 SIT od 15.12.1991 - 26.984,00 SIT od 15.01.1992 - 30.843,00 SIT od 15.02.1992 - 34.907,00 SIT od 15.03.1992 - 38.949,00 SIT od 15.04.1992 - 42.868,00 SIT od 15.05.1992 - 45.552,00 SIT od 15.06.1992 - 48.912,00 SIT od 15.07.1992 - 51.064,00 SIT od 15.08.1992 - 41.421,00 SIT od 15.09.1992 - 51.524,00 SIT od 15.10.1992 - 53.326,00 SIT od 15.11.1992 - 55.406,00 SIT od 15.12.1992 - 57.345,00 SIT od 15.01.1993 - 57.746,00 SIT od 15.02.1993 - 57.746,00 SIT od 15.03.1993 - 57.746,00 SIT od 15.04.1993 - 57.746,00 SIT od 15.05.1993 - 57.746,00 SIT od 15.06.1993 - 58.008,00 SIT od 15.07.1993 - 58.008,00 SIT od 15.08.1993 - 58.008,00 SIT od 15.09.1993 - 58.008,00 SIT od 15.10.1993 - 21.487,00 SIT od 15.11.1993 dalje do 1.1.2002 in na navedene neto zneske obračunati in izplačati prispevke in davke pristojnim organom – zavodom, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna plačati tožnici N.P. znesek 401.336,24 SIT (sedaj 1.674,74 EUR) neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 22.177,89 SIT od 16.11.1991 - 25.757,34 SIT od 16.12.1991 - 29.440,42 SIT od 16.01.1992 - 33.320,49 SIT od 16.02.1992 - 37.179,24 SIT od 16.03.1992 - 40.919,65 SIT od 16.04.1992 - 43.481,13 SIT od 16.05.1992 - 46.476,99 SIT od 16.06.1992 - 48.521,76 SIT od 16.07.1992 - 48.861,33 SIT od 16.08.1992 dalje do 1.1.2002 in od neto zneskov plače obračunati in izplačati vse prispevke in davke pristojnim zavodom in organom, v 15 dneh po izvršbo.

Tožena stranka je dolžna plačati tožniku M.M. od naslednjih bruto zneskov obračunane neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - 22.825,70 od 15.12.1991 - 26.509,57 od 15.01.1992 - 30.300,02 od 15.02.1992 - 34.293,40 od 15.03.1992 - 38.450,93 od 15.04.1992 - 41.496,85 od 15.05.1992 - 44.967,74 od 15.06.1992 - 47.132,69 od 15.07.1992 - 50.180,57 od 15.08.1992 - 50.513,18 od 15.09.1992 - 50.632,70 od 15.10.1992 - 52.405,37 od 15.11.1992 - 54.448,85 od 15.12.1992 - 56.354,39 od 15.01.1993 - 56.748,88 od 15.02.1993 - 56.748,88 od 15.03.1993 - 57.024,36 od 15.04.1993 - 57.024,36 od 15.05.1993 - 57.024,36 od 15.06.1993 - 57.024,36 od 15.07.1993 - 57.024,36 od 15.08.1993 - 57.024,36 od 15.09.1993 - 57.024,36 od 15.10.1993 - 57.024,36 od 15.11.1993 - 57.024,36 od 15.12.1993 - 57.024,36 od 15.01.1994 - 57.024,36 od 15.02.1994 - 57.024,36 od 15.03.1994 - 57.299,84 od 15.04.1994 - 57.775,12 od 15.05.1994 - 57.775,12 od 15.06.1994 - 57.775,12 od 15.07.1994 - 58.506,24 od 15.08.1994 - 58.506,24 od 15.09.1994 - 58.506,24 od 15.10.1994 - 60.377,20 od 15.11.1994 - 60.377,20 od 15.12.1994 - 60.377,20 od 15.01.1995 - 63.214,32 od 15.02.1995 - 63.214,32 od 15.03.1995 - 63.214,32 od 15.04.1995 - 68.115,19 od 15.05.1995 - 68.115,19 od 15.06.1995 - 68.115,19 od 15.07.1995 - 68.115,19 od 15.08.1995 - 68.797,75 od 15.09.1995 - 68.797,75 od 15.10.1995 - 69.966,93 od 15.11.1995 - 69.966,93 od 15.12.1995 - 69.966,93 od 15.01.1996 - 71.366,18 od 15.02.1996 - 71.366,18 od 15.03.1996 dalje do 1.1.2002 ter od navedenih bruto zneskov poravnati prispevke in davke pristojnim organom, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna plačati tožnici M.L.Ž. znesek 635.670,74 SIT (sedaj 2.652,60 EUR) bruto, od tega zneska obračunati in izplačati vse prispevke pristojnim organom in zavodom ter plačati tožnici neto znesek 425.899,39 SIT (sedaj 1.777,25 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 22.137,16 SIT od 15.12.1991 - 25.710,03 SIT od 15.01.1992 - 29.386,35 SIT od 15.02.1992 - 33.411,16 SIT od 15.03.1992 - 37.280,41 SIT od 15.04.1992 - 41.031,00 SIT od 15.05.1992 - 43.599,45 SIT od 15.06.1992 - 46.603,46 SIT od 15.07.1992 - 48.653,79 SIT od 15.08.1992 - 48.994,29 SIT od 15.09.1992 - 49.092,31 SIT od 15.10.1992 dalje do 1.1.2002, v 15 dneh pod izvršbo.

Zavrne se višji zahtevek tožnikov M.M., N.P., M.M. in M.L.Ž. iz naslova zakonskih zamudnih obresti ter zahtevek tožnice M.L.Ž. za plačilo zneska 24.350,87 SIT (sedaj 101,61 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1992 do plačila,“ - delno spremeni v delu, ki se nanaša na izplačilo plač tožniku N.H. tako, da se v 1. alinei znesek 22.618,00 SIT zniža na znesek 9.324,00 SIT (sedaj 38,91 EUR), v 2. alinei se znesek 25.863,00 SIT zniža na 22.969,00 SIT (sedaj 95,85 EUR) ter v zadnji alineji znesek 58.055,00 SIT na 19.351,66 SIT (sedaj 80,75 EUR) ter da se zavrne višji tožbeni zahtevek, - delno spremeni v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od dosojenih plač tožnikov T.J., S.A., I.K., J.O.B., S.B., N.H., A.R., A.K., J.M., A.R., V.P. in od dosojenih regresov za letni dopust istih tožnikov, ter tožnikov M.M., N.P., M.M. in M.L.Ž., tako da te tečejo od zapadlosti do 1.1.2002 in da se zavrne, kar tožniki iz tega naslova zahtevajo več.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča glede zahtevkov za plačilo regresa za letni dopust ter glede odločitve o zahtevku za izplačilo plač tožnikom I.K., N.P., M.L.Ž. in E.K., se ne dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnikom T.J., S.A., I.K., M.M., J.B.O., S.B., N.H., H.G., A.R., N.P., S.S., M.M., M.L.Ž., V., K., K. in A. K., kot dedičem po umrlem tožniku A.K., J.M., A.R., A.N., M.Č., V.P., B.S.L., A.P., Ž.G. in M.R. izplača v izreku navedene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nadalje je naložilo tudi, da vsem navedenim tožnikom iz naslova regresa za letni dopust izplača v izreku navedene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Zavrnilo je višje zahtevke iz naslova plače in regresa za letni dopust glede tožnikov in tožnic T.J., I.K., M.M., J.B.O., S.B., N.H., M.M., V., K., K. in A. K, A.R., M.Č., V.P., B.S.L., A.P., Ž.G. in M.R.. Razveljavilo je prvostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja z dnem 15.10.1991 in drugostopenjski sklep z dne 25.2.1992 za tožnika N.H. in F.M. ter toženi stranki naložilo, da tožnike I.K., N.H., M.L.Ž. in J.M. vrne nazaj na delovno mesto, ki ustreza njihovi strokovni izobrazbi. Zavrnilo je zahtevke tožnikov F.M., E.K. in A.H. za plačilo plač in regresa za letni dopust. Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožniki E.K., A.H., M.M. in A.R. pritožujejo iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04). Navajajo, da sta tožnici E.K. in A.H., katerih tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo, ker naj ne bi predložili dokazil o izobrazbi, v pripravljalnih vlogah predlagali tudi poizvedbe pri zavodu za zaposlovanje in zaslišanje strank. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Na podlagi podatkov, ki jih je sodišče v teku dosedanjega postopka pridobilo pri Zavodu RS za zaposlovanje in ZPIZ, bi bilo možno izračunati tožnicam pripadajočo plačo za sporno obdobje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zahtevek obeh tožnic za plačilo regresa za letni dopust, saj ta del zahtevka izhaja iz dejstva, da sta bili tožnici v navedenem obdobju nezaposleni in tega nadomestila nista prejeli. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožnika M.M. za plačilo razlike v plači za obdobje 12.11.1993 do 15.12.1999, češ da tožnik ni predložil plačilnih list. Tožnik M.M. je zahtevek specificiral v pripravljalni vlogi z dne 11.3.2002, predložil je tudi fotokopijo delovne knjižice in izračun plač, zato je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka neutemeljeno zavrnilo. Tudi v primeru tega tožnika sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem stranke. Tožniku A.R. je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo plačo le za V. tarifni razred, saj je tožnik opravljal delo pomočnika direktorja T.S. in nato tudi delo direktorja T.S., za kar se zahteva celo VII. stopnja strokovne izobrazbe. Plača, ki jo je tožnik dejansko prejemal pri toženi stranki v marcu 1992 pa je ustrezala celo takratnemu IX. plačilnemu razredu. Tožnik nikoli ni delal na delovnem mestu zahtevnosti V. tarifnega razreda, glede tega je med postopkom v spis vložil ustrezna dokazila, dokazila pa vlaga tudi s pritožbo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da ima tožnik za vsako leto delovne dobe pravico do dodatka za minulo delo v višini 0,5%. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožnikov reintegracijski zahtevek, čeprav je takšnemu zahtevku ostalih delavcev ugodilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevkom tožnikov ugodi v celoti, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tudi tožena stranka se zoper ugodilni del izpodbijane sodbe pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo dva pisna odpravka sodbe, pri čemer se prvi odpravek z datumom 4.5.2004 (gre za očitno pomoto v zapisu datuma, saj je bil zadnji narok v tej zadevi opravljen 31.1.2006) v nekaterih elementih bistveno razlikuje od sodbe, ki nosi datum 31.1.2006. Takšnega popravka oziroma uskladitve pisnega odpravka sodbe z izvirnikom ZPP ne pozna. Sodišče prve stopnje bi moralo izdati sklep o popravi, ali pa dopolnilno sodbo, ne pa, da je strankam vročilo pisni odpravek sodbe z dne 31.1.2006 z obvestilom, da ta pisni odpravek nadomešča prejšnjega in da rok za vložitev pritožbe teče od vročitve tega pisnega odpravka. Nevzdržno je, da bi v isti zadevi obstajali dve različni sodbi, zato je izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožniki so trditveno in dokazno podlago dopolnjevali vse do leta 2005, čeprav bi vsa dejstva in dokaze morali predložiti na prvem naroku po uveljavitvi ZPP, to je na naroku 15.3.2002. Sodišče prve stopnje bi kasneje predložene listine moralo zavreči zaradi prekluzije in tožbeni zahtevek zavrniti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 39. členom ZPP, ker sodišče prve stopnje tožnikov ni pozvalo, da opredelijo vrednost spornega predmeta. Izpodbijana sodba ima tudi takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more preizkusiti, razen tega pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede zastaranja terjatev; glede nezmožnosti izpolnitve obveznosti zaradi izvajanja Zakona o izvajanju resolucije varnostnega sveta OZN; glede prejemkov tožnikov iz naslova brezposelnosti na Zavodu RS za zaposlovanje, ki bi se morali upoštevati bodisi kot boniteta na strani tožene stranke ali pa kot odbitek od pričakovane plače; glede odgovornosti tožnikov za izgubo prihodkov, saj naj bi bili nezaposleni celo 10 let, kljub visoki strokovni izobrazbi. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo glede navedb tožene stranke, da bi glede višine prejemkov moralo uporabiti predpise po sedežu tožene stranke, ki je tuja pravna oseba in na katerem območju je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Prav tako se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede strokovne izobrazbe in tarifne skupine posameznih delavcev (na primer glede tožnika A.P.) in glede statusa posameznikov (I.G. je bil ves čas vojne od leta 1992 do 1996 v vojski Republike Srbske) ter glede realnih prejemkov, ki bi jih tožniki prejemali, če bi obdržali delovno mesto pri toženi stranki ter glede plačanih prispevkov za pokojninsko zavarovanje, v času, ko so tožniki bili prijavljeni na Zavodu RS Republike Slovenije za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje je tožnicam T.J., S.A. in M.L. dosodilo obresti od regresa za letni dopust, čeprav jih tožnice sploh niso zahtevale. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo izračuna pričakovanih plač tožnikov, ki ga je tožena stranka opravila na zahtevo sodišča. Sodišče prve stopnje se je glede pričakovane plače neutemeljeno oprlo zgolj na določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, saj bi moralo upoštevati omejitve, ki so glede izplačevanja plač veljale za podjetja, ki so v ekonomskih težavah. V kolikor bi sodišče prve stopnje upoštevalo interventne zakone glede višine plače, bi moralo dosoditi zajamčene plače, kolikor se je že odločilo, da uporabi materialno pravo Republike Slovenije in ne podatke o pričakovani plači, ki jih je dala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je sicer sprejelo sklep o tem, da opravi poizvedbe pri ZPIZ oziroma Zavodu za zdravstveno zavarovanje in Zavodu RS za zaposlovanje o zaposlitvi tožnikov v času, ko naj bi bili po njihovih trditvah nezaposleni, vendar tega sklepa ni realiziralo. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnikov kot strank, čeprav bi se s tem ugotovilo, do kdaj so bili brezposelni oziroma do kdaj so opravljali delo, z zaslišanjem pa bi se razčistila tudi druga vprašanja glede strokovne izobrazbe, razporeditve na konkretno delovno mesto, sodelovanja v vojni, ustanovitve podjetja, prejemkov iz naslova porodniškega staleža, podpisov na pooblastilu pooblaščencev za vložitev tožbe. Ker prvostopenjsko sodišče tega dokaza sploh ni izvedlo, obenem pa je odločitev sprejelo na podlagi dokazov, ki so v območju prekluzije, je s takšno odločitvijo kršilo tudi določbo 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003 in 69/2004). Z arbitrarnim delom sodišča prve stopnje je bilo toženi stranki onemogočeno, da dokaže dejstva in okoliščine, ki bi izključevala obveznost plačila tožnikom. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker prejemkov iz naslova brezposelnosti ni odštelo od pričakovane plače, razen tega pa je tudi za čas, ko so tožniki prejemali nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, tožnikom priznala bruto plačo. To pomeni podvajanje prispevkov iz istega delovnega razmerja, kar pa ni možno. Tožniki so s takšno odločitvijo neupravičeno obogateli, saj so prejeli nadomestilo, ki je celo višje od plače, ki bi jo prejeli, če bi opravljali delo, na drugi strani pa je dosojena celotna plača z velikanskimi obrestmi. V kolikor ne bi bilo Zakona o izvajanju resolucije varnostnega sveta OZN, bi tožniki imeli pravico do plače v tisti višini, ki bi jo prejemali po notranjih aktih tožene stranke, saj je tožena stranka kot subjekt tujega prava samostojno kreirala plačno politiko v okviru zakonodaje, ki je veljala na območju Srbije. Zaradi navedenega bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati podatke o pričakovani plači, kakršne je dala tožena stranka. Tožniki so plačilo regresa za letni dopust uveljavljali šele s pripravljalno vlogo v letu 2002 in 2005, sodišče pa jim je regres dosodilo, kljub temu, da je tožena stranka uveljavljala zastaranje terjatve. V kolikor tožnikom ne bi prenehalo delovno razmerje v letu 1991, bi jim prenehalo 8.11.1992 ob uveljavitvi Zakona o izvajanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 757/1992 (Ur. l. RS, št. 53/92). Takrat pa so tožniki še vedno uživali pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Pravni subjekt, kateremu je prepovedano izvajanje del, ni sposoben izpolnjevati svojih obveznosti niti v najmanjšem obsegu, zaradi česar do odprave resolucije varnostnega sveta OZN v letu 2002 ne bi smele teči zakonske zamudne obresti od vtoževanih plač. Tisti, ki brez lastne krivde ali volje ne more izpolnjevati svojih obveznosti, tudi ne more priti v plačilno zamudo. Vsa nadomestila in prejemke, ki so jih delavci prejemali med določenim obdobjem (plače pri drugem delodajalcu, nadomestila za čas porodniškega dopusta) se morajo upoštevati kot odbitno postavko od pričakovane plače, kar se nanaša zlasti na tožnici A.R. in A.N., vendar je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za njuno zaslišanje. Sodišče prve stopnje je pri nekaterih tožnikih upoštevalo višjo tarifno skupino od tiste, v katero so bili uvrščeni pred prenehanjem delovnega razmerja. Tožena stranka tudi ni dolžna kriti plač in obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja za tiste osebe, ki so prostovoljno sodelovale v vojni in iz tega naslova imele določene bonitete. Sodišče prve stopnje bi zaradi dokazane neaktivnosti moralo v celoti zavrniti zahtevke tožnikov, ki naj bi bili po lastnem zatrjevanju celo desetletje brezposelni, čeprav imajo visoko izobrazbo in delovne izkušnje, saj bi ob najmanjšem prizadevanju lahko pridobili delo. Tožnica H.G., ki ima VII. stopnjo šolske izobrazbe, je bila brezposelna 10 let in v kolikor bi obveljala izpodbijana sodba, bi od tožene stranke dobila neverjetnih 500.000,00 EUR. Ista situacije je pri M.M. ter sedaj pokojnem A.K. ter A.P., pri čemer je slednji leta 1992 ustanovil podjetja Y. d.o.o., ki ima ves čas sedež v poslovalnici J. V ... in je v tem podjetju kot direktor prejemal visoko plačo. Toženi stranki ni znano, kdaj sta tožnika N.H. in F.M. vložila tožbo zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, saj te tožbe tožena stranka ni prejela. Vendar ob upoštevanju ugovorov tožene stranke glede zastaranja terjatev za vse tožnike, prvostopenjsko sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi smelo odločiti, da razveljavi sklepe o prenehanju delovnega razmerja glede navedenih tožnikov. Dosojene obresti so že večkrat dosegle in presegle dosojeno glavnico, zato bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča, U-I-300/04 z dne 2.3.2006. Sodišče prve stopnje bi tožnikom tako lahko zakonske zamudne obresti dosodilo le od prenehanja delovnega razmerja do sprejetja Zakona izvajanju resolucije VS OZN. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zahtevke tožnikov zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnikov: Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je preuranjeno zavrnilo reparacijski del zahtevkov tožnic E.K. in A.H., saj ti dve tožnici za dokaz svojih navedb in utemeljitev zahtevka nista predložili prav nobene listine. Res je sicer, da sta predlagali tudi izvedbo dokaza z njunim zaslišanjem, pa še to šele po več kot 14 letih od vložitve tožbe, vendar utemeljenosti denarnega zahtevka ni mogoče v celoti dokazovati zgolj z zaslišanjem strank. Tožnici sta predlagali tudi vpogled v spis sodišča prve stopnje opr. št. II Pd 1493/02, vendar v tem spisu ni prav ničesar, kar bi se nanašalo na denarni zahtevek teh dveh tožnic. V resnici gre pri spisu opr. št. II Pd 1493/02 za iz tega spora izločen zahtevek tožnika M.D., za katerega je bil odprt nov spis. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje zahtevek teh dveh tožnic utemeljeno zavrnilo kot nedokazan. Glede na to, da je sodišče prve stopnje stranke velikokrat pozivalo, da predložijo dokaze in jim glede tega tudi odpiralo nove roke, ne glede na določbe ZPP o prekluziji, ni mogoče trditi, da tožnici nista imeli možnosti, da svoje trditve dokažeta. Reparacijskemu zahtevku obeh tožnic ni mogoče ugoditi zgolj na podlagi dejstva, da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja že pravnomočno razveljavljen.

Zahtevek tožnika M.M. za plačilo razlike v plači za obdobje od 12.11.1993 do 15.12.1999 (v resnici gre za obdobje od 15.10.1993 do 31.12.1999), je prvostopenjsko sodišče preuranjeno zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni predložil plačilnih list. Tožnik je namreč predložil od svojega takratnega delodajalca t.j. družbe C.C. d.o.o. overjen izračun vtoževane razlike med plačo, ki jo je prejemal pri tem delodajalcu in plačo, ki bi mu šla na podlagi splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Ta izračun se v spisu nahaja kot priloga A/44 in je bil v spis vložen 12.3.2002, torej še preden je bil opravljen pravi narok nove glavne obravnave po tistem, ko je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1665/99 z dne 17.1.2001 razveljavilo del sodbe sodišča prve stopnje. Za 7.12.2001 je bil sicer razpisan narok za glavno obravnavo, vendar je po oklicu zadeve senat sprejel sklep, da se narok ne opravi, temveč je bil preložen na 15.3.2002. Prvi narok v novem postopku je bil tako opravljen šele 15.3.2002, kar pomeni, da tožnik ni bil prekludiran s predložitvijo dokazov, ki jih je predložil pred tem datumom. Takrat veljavni drugi odstavek 362. člena ZPP je namreč določal, da smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze. Šele z novelo ZPP iz leta 2002, ki je pričela veljati 29.11.2002, je bilo določeno, da stranke na prvem naroku nove glavne obravnave nove dokaze lahko predlagajo le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti oziroma predlagati v dotedanjem postopku. Sodišče prve stopnje se do tega dokaza sploh ni opredelilo, temveč je protispisno navedlo, da tožnik ni predložil dokazil. V kolikor pa prvostopenjsko sodišče meni, da je višino prejetih plač možno dokazovati le s plačilnimi listami, pa je takšno stališče zmotno. Dokazno je potrebno oceniti tudi sumarni prikaz izplačanih plač, kakršnega je tožnik predložil z listino, ki se v spisu nahaja kot priloga A/44. To listino je potrebno oceniti tako kot vsak drug listinski dokaz.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo višji reparacijski zahtevek tožnika A.R. z utemeljitvijo, da je za čas brezposelnosti upravičen le do plače, kakršna je v splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo določena za tarifni razred, ki ustreza stopnji tožnikove dejanske izobrazbe. Sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika je bil pravnomočno razveljavljen, zato je tožnik iz naslova reparacijskega zahtevka upravičen do plače, kakršno bi prejemal pri toženi stranki. V kolikor je bil tožnik pri toženi stranki v resnici razporejen na delovno mesto, za katerega se zahteva VII. stopnja strokovne izobrazbe, potem je upravičen do razlike med plačo, ki jo je prejemal pri drugem delodajalcu in plačo za VII. tarifni razred. Res je sicer, da je tožnik listine, s katerimi je dokazoval to trditev, v spis vložil šele po prvem naroku v novem postopku, vendar je že v vlogi z dne 14.1.2002, s katero je postavil po višini opredeljen tožbeni zahtevek, kot dokaze predlagal listine, ki jih je predložil kasneje. Navedeno pomeni, da je potrebno šteti, da je tožnik izvedbo ustreznih dokazov predlagal pravočasno.

Tožnik A.R. upravičeno opozarja, da sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo reintegracijski del tožbenega zahtevka. Očitno je, da je sodišče spregledalo, da o tem delu zahtevka še ni odločeno, saj v izpodbijanem zavrnilnem delu ni opredeljeno navedlo, kaj zavrača, temveč je le odločilo, da se zavrne višji tožbeni zahtevek.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP glede tožnika A.R., pa tudi na podlagi 354. člena ZPP, pritožbi delno ugodilo in izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe razveljavilo v delu, ki se nanaša na tožnika M.M. in A.R. ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo tožnikov zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (to je glede tožnic E.K. in A.H.) potrdilo izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje zaslišalo navedena tožnika, dokazno ocenilo listine, ki so bile pravočasno predložene ter nato o zadevi znova odločilo. V novem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka glede reintegracijskega dela zahtevka tožnika A.R. in bo svojo odločitev ustrezno obrazložilo.

Prvi odstavek 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) določa, da pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Namen te določbe je, da se pospeši postopek, ne pa, da bi se odločilna dejstva prvič ugotavljala in ocenjevala šele v pritožbenem postopku, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da v navedenem izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi.

- K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo nepravilno, ko je potem, ko je bil odpravek izpodbijane sodbe že vročen strankam, le-tem poslalo nov prepis sodbe s pojasnilom, da se prej poslani izvod ne ujema v celoti z izvirnikom ter da se s tem prepisom nadomešča prejšnji prepis. Sodišče prve stopnje bi moralo izdati popravni sklep, vendar zaradi opisanega nepravilnega ravnanja ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in tudi ni res, da bi stranki zaradi tega bili v kakšni negotovosti. Oba odpravka se v izreku med seboj sploh ne razlikujeta, razlika je le v uvodnem delu sodbe, saj je v najprej poslanem izvodu med tožniki navedena tudi B.R.V., na naslovu ..., ki je bila v tožbi sicer navedena, vendar je 10.11.2005 tožbo umaknila in je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4.5.2006 umik tožbe vzelo na znanje ter postopek glede te tožnice ustavilo. Kasneje poslani prepis izpodbijane sodbe pa se od prvotnega razlikuje še po tem, da je v uvodu pri tožniku M.M. naveden naslov njegovega prebivališča, ki je bil v prvotnem izvodu izpuščen. Razlika je seveda tudi v datumu, saj najprej poslani izvod kot datum izdaje sodbe očitno pomotoma navaja 4.5.2004, čeprav je sodba v resnici bila izdana 31.1.2006. Nepravilno ravnanje sodišča prve stopnje v zvezi s popravo očitnih napak v prepisu sodbe zato ni moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Tudi z navedbo, da toženi stranki tožba tožnikov N.H. in F.M. (glede slednjega tožena stranka niti ne more imeti pravnega interesa za pritožbo, saj je bil tožbeni zahtevek zavrnjen) sploh ni bila vročena, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je prvo v tem sporu izdano sodbo glede tožnikov N.H. in F.M. v celoti razveljavilo zaradi tega, ker je ugotovilo, da je pooblaščenec tožbo v njunem imenu vložil, ne da bi imel njuno pooblastilo. Pooblastilo je zanju podpisal kar tožnik A.P.. V novem postopku je pooblaščenec dostavil pooblastili navedenih dveh tožnikov, zato je potrebno šteti, da je bila tožba toženi stranki tudi glede teh dveh tožnikov pravilno vročena že 11.6.1992. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov glede ugovora tožene stranke o zastaranju terjatev. Vendar pa pri vprašanju, ali so vtoževane terjatve zastarane, ne gre za vprašanje kršitve določb pravdnega postopka, temveč za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Vtoževane terjatve niso zastarane, saj tožena stranka zmotno šteje, da je bilo zastaranje prekinjeno šele takrat, ko so tožniki postavili po višini opredeljen zahtevek za plačilo nadomestila plač in regresa za letni dopust. V resnici je bilo zastaranje prekinjeno že takrat, ko sta tožnici E.K. in A.H. ter tožnik A.R. v tožbi, preostali tožniki pa v pripravljalni vlogi z dne 25.5.1992, postavili opisni zahtevek, da jim je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja od prenehanja dalje, vključno s pripadajočim osebnim dohodkom z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zapadlega osebnega dohodka. Navedeno pomeni, da reparacijski del zahtevka (plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, regres za letni dopust) ni zastaran.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje zahtevek moralo zavrniti zaradi nezmožnosti izpolnitve zaradi resolucije Varnostnega sveta OZN o gospodarski blokadi ZRJ. Resolucija Varnostnega sveta OZN o gospodarski blokadi ZRJ in zakon o njenem izvajanju ne predstavljata ovire za sojenje o že nastalih pravnih razmerjih med pravnimi osebami z območja ZRJ in fizičnimi osebami z območja Republike Slovenije. Sporno razmerje je nastalo pred sprejemom resolucije št. 757/1992 z dne 30.5.1992. V resoluciji, prav tako pa tudi ne v Uredbi o sankcijah za kršitev oziroma neizvajanja resolucije (Ur. l. RS, št. 44/92) ali Zakonu o izvajanju resolucije (Ur. l. RS, št. 53/92) ni prepovedano sojenje o že nastalih pravnih razmerjih med osebami z območja ZRJ in domačimi osebami.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na določbo 137. člena ZOR o nemožnosti izpolnitve. Ta namreč določa, da ugasne tudi obveznost druge stranke, če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke v dvostranski pogodbi nemogoče zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka. Resolucija varnostnega sveta OZN ni dogodek, zaradi katerega bi bila nemogoča izpolnitev obveznosti tožene stranke do svojih delavcev. Zaradi navedenega je zmotno pritožbeno stališče, da v času do odprave sankcij vsaj zakonske zamudne obresti od spornih terjatev ne bi smele teči, saj za takšno prekinitev teka zakonskih zamudnih obresti ni nobene pravne osnove.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje od dosojenih zneskov moralo odšteti nadomestilo, ki so ga tožniki prejemali iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB-D, Ur. l. RS, št. 69/98) je bil drugi odstavek 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 12/92, 71/93) spremenjen tako, da je zavod od delodajalca lahko zahteval vrnitev škode v primeru, če sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito. Šele za čas po uveljavitvi ZZZPB-D so sodišča spremenila dotedanjo prakso in dosojene plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja znižala za prejeta nadomestila iz naslova zavarovanja z primer brezposelnosti. Vsi tožniki, razen H.G. v tem sporu vtožujejo nadomestila plače za čas pred uveljavitvijo ZZZPB-D, kar pomeni da glede teh nadomestil velja prejšnja sodna praksa, po kateri se nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti niso odštevala od za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pripadajočih zneskov, češ da je delavec, ki je v sporu uspel, zavodu dolžan povrniti prejete zneske nadomestila. Ne le, da ni izkazano, da bi tožnica H.G. za čas po uveljavitvi ZZZPB-D, to je po 24.10.1998 od Zavoda za zaposlovanje prejemala kakršnokoli nadomestilo zaradi prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, temveč je to glede na predpise, ki urejajo to področje, tudi povsem nemogoče. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje sporno razmerje moralo presojati na podlagi predpisov, ki so veljali po sedežu tožene stranke. Glede tega vprašanja je pritožbeno sodišče v tem sporu že zavzelo stališče v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 1465/99, z dne 17.1.2001, saj je sodišče prve stopnje v sodbi z dne 30.6.1999 sledilo stališču tožene stranke, da je potrebno uporabiti določbe Zakona o delovnih razmerjih Republike Srbije. Iz določbe 1. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91) o tem, da se delovna razmerja delavcev, ki delajo pri organizacijah in delodajalcih v Republiki Sloveniji, urejajo v skladu z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami, Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) s tem zakonom, kolektivnimi pogodbami oziroma splošnimi akti izhaja, da se navedeni slovenski pravni akti uporabljajo za vse delavce v vseh organizacijah in pri vseh delodajalcih, ki delajo v Republiki Sloveniji, torej tako za delodajalce s sedežem v Sloveniji, kot tudi za druge, ki imajo v Republiki Sloveniji svoja predstavništva in podobno ali pa tu zgolj opravljajo določena dela. Vsi tožniki so delo opravljali v predstavništvu tožene stranke v Ljubljani, zato je za presojo v tem sporu potrebno uporabiti slovenski ZDR in ne predpisov Republike Srbije. Navedeno izhaja tudi iz 19. točke 20. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82), ki določa, da se za premoženjske terjatve iz delovne pogodbe kot odločilno uporablja pravo države, v kateri se opravlja oziroma v kateri se je opravljalo delo, če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi in če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo. V ničemer ni izkazano, da bi se tožnik in tožena stranka glede spornih vprašanj dogovorili za uporabo prava Republike Srbije, prav tako pa tudi ni nobenih posebnih okoliščin primera, ki bi napotovale na to pravo.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje tožnicam T.J., S.A. in M.L.Ž. dosodilo zakonske zamudne obresti od vtoževanih regresov za letni dopust, čeprav jih tožnice sploh niso zahtevale, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP. O prekoračitvi tožbenega zahtevka govorimo, če sodišče stranki dosodi več kot je zahtevala oziroma nekaj drugega kot je zahtevala. Vendar pa je iz zahtevka navedenih treh tožnic povsem jasno razvidno, da te zahtevajo plačilo regresov za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje, pri čemer so očitno zgolj pomotoma izpadle besede „z zakonskimi zamudnimi obrestmi“. Tožnice namreč zahtevajo, da se toženi stranki naloži, da jim plača seštevek vtoževanih regresov za letni dopust, v nadaljevanju pa se zahtevek na primer pri tožnici T.J., smiselno enako pa velja tudi za preostali tožnici, glasi: „in sicer od zneska 2.850,00 SIT od 1.7.1991 dalje, od zneska 25.200,00 SIT od 1.7.1992 dalje do plačila“. Iz takšne dikcije je povsem jasno, da tožnice zahtevajo zakonske zamudne obresti, saj bi v primeru, če bi zahtevale zgolj glavnico, bilo nesmiselno navajanje, da te zneske zahtevajo od datuma zapadlosti dalje do plačila.

Za odločitev tudi ni bistveno, kakšne realne prejemke bi tožniki lahko prejemali, če bi obdržali delovno razmerje pri toženi stranki. Tožniki so upravičeni najmanj do prejemkov, kakršne jim kot izhodiščno plačo za ustrezni tarifni razred jamčita v spornem obdobju veljavni splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo in splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti.

Okoliščina, da je bil tožnikom za čas prejemanja nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti obračunan prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne pomeni, da tožena stranka od dosojenih nadomestil plač ni dolžna obračunati prispevkov in davkov. Zakonitega izplačila prejemkov iz delovnega razmerja sploh ni mogoče izvesti, če prispevki in davki niso plačani.

Tožena stranka se zgolj pavšalno sklicuje na omejitve, ki izvirajo iz interventne zakonodaje, ne da bi pri tem navajala, na podlagi katerih določb bi ta omejitvena zakonodaja zanjo veljala in ne da bi navajala, na kakšen način bi to lahko vplivalo na njeno obveznost, da delavcem izplača plače v višini, ki je za posamezni tarifni razred določena v tarifni prilogi splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Tožena stranka bi morala zatrjevati, da je v spornem času bila podjetje, ki je imelo v nominiranem kapitalu 20% ali več družbenega kapitala ali kapitala družbenopolitične skupnosti ter da je na primer z obračunom poslovanja med letom izkazala izgubo oziroma da je z letnim, obračunom izkazala nekrito izgubo, kakor je bilo to določeno npr. v Zakonu o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za 1991. leto (Ur. l. RS, št. 48/90). Tega tožena stranka ni storila, zato zgolj pavšalne navedbe o neupoštevanju interventne zakonodaje ne zadoščajo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dokaze, ki so jih tožniki predložili potem, ko je že nastopila prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen še pred uveljavitvijo novega ZPP, ki je uvedel prekluzijo, zato bi ta lahko nastopila šele na prvem naroku, ki je bil opravljen po uveljavitvi novega ZPP oziroma na prvem naroku nove glavne obravnave, ki je bila opravljena potem, ko je pritožbeno sodišče razveljavilo del dne 30.6.1999 izdane sodbe sodišča prve stopnje. Navedeno pomeni, da bi bilo o prekluziji mogoče govoriti le v zvezi z dokazi, ki so jih tožniki predložili po 15.3.2002, saj je bila sodba sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 414/94 izdana še pred uveljavitvijo novega ZPP, prvi narok v novem postopku pa je bil opravljen 15.3.2002. Zato za nobeno od listin, ki se v spisu nahajajo kot priloge A/1 do A/49, ni mogoče trditi, da bi bila v spis vložena prepozno glede na določbo 286. člena ZPP in 362. člena ZPP. Vendar pa je tudi glede kasneje predloženih listin potrebno upoštevati, da je bila s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1656/99 z dne 17.1.2001 razveljavljena sodba sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bilo toženi stranki zgolj opisno naloženo, da tožnikom od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pripadajočim osebnim dohodkom. Tožniki so šele v novem postopku postavili po višini opredeljen denarni zahtevek. V kolikor bi sodišče tudi v novem postopku odločilo zgolj o opisnem zahtevku, bi tožniki v novi pravdi lahko predlagali nove dokaze še bistveno kasneje, kot so to storili v tem sporu, ne da bi tožena stranka pri tem lahko uspešno ugovarjala prekluzijo. Nekateri tožniki so šele po opravljenem prvem naroku v novem postopku postavili po višini opredeljene denarne zahtevke, zato bi bilo popolnoma nemogoče od njih zahtevati, da dokaze in navedbe v zvezi z višino terjatve podajo, še preden tak zahtevek sploh postavijo.

Pač pa tožena stranka utemeljeno kot preuranjeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da ugodi tožbenim zahtevkom tožnikom H.G., S.S., A.N., M.Č., A.P. in Ž.G., v zvezi z odločitvijo o zahtevku tožnika M.R. pa je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP.

Tožnica H.G. zahteva plačilo nadomestila plače za kar 10 let, ko naj bi bila nezaposlena. Za tak zahtevek je kot dokaz predložila le odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za dobo devetih mesecev, to je do 15.7.1992 ter potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 27.8.2001 o tem, da je tožnica od 4.11.1991 v evidenci brezposelnih oseb. Najmanj, kar bi bilo potrebno je, da sodišče prve stopnje zasliši tožnico, da se ugotovi, kako to, da kar 10 let ni mogla najti nobene primerne zaposlitve.

Tožnik S.S. ni predložil prav nobene listine, s katero bi utemeljeval svoj zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas od 1.9.1991 do 15.4.1993. Tožnik je v tožbi sicer navedel, da je bil brezposeln vse do 15.4.1993 ter predlagal izvedbo dokaza s poizvedbami pri Zavodu RS za zaposlovanje o zaposlitvi tožnika ter izvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem, vendar sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, temveč je kar verjelo tožnikovim navedbam in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Ob tako pomanjkljivih dokazih bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z zaslišanjem stranke in po potrebi tudi opraviti ustrezne poizvedbe.

Podobno velja tudi glede ugoditve zahtevku tožnice A.N. in M.Č., ki zahtevata nadomestilo plače sicer za krajše obdobje, vendar prav tako nista predložili prav nobenega dokaza, predlagali pa sta izvedbo določenih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo.

Tudi tožnik A.P., glede katerega tožena stranka ugovarja, da vtožuje neustrezno stopnjo strokovne izobrazbe ter da je v njenih prostorih imel v spornem obdobju svoje podjetje, v dokaz svojih trditev ni predložil nobene listine. Predlagal pa je izvedbo dokaza z lastnim zaslišanjem in poizvedbami pri Zavodu RS za zaposlovanje. Najmanj, kar bi sodišče prve stopnje ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi moralo storiti, bi bilo to, da tožnika zasliši. Tožnik Ž.G. je sicer predložil kopijo delovne knjižice (priloga A/82), iz katere je razvidno, da se je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki pri novem delodajalcu prvič zaposlil 8.7.1994, nadomestilo plače pa vtožuje za čas od oktobra 1991 do marca 1993. Tudi zanj velja, da bi sodišče prve stopnje moralo opraviti dokaz z zaslišanjem stranke, zlasti še glede na ugovor tožene stranke, da je bil tožnik v spornem obdobju v vojski Republike Srbske.

Iz listin, ki jih je tožnik M.R. v novem postopku v spis vložil še pred prvim narokom novega postopka (priloge A/11) izhaja, da je tožnik upravičen do vtoževane plače za čas od 15.10.1991 do 18.2.1993. Sodišče prve stopnje je tožniku sicer dosodilo vtoževani znesek 717.832,37 SIT neto, vendar je seštevek v izreku navedenih mesečnih zneskov višji (iz nadaljevanja izreka je možno sklepati, da gre za bruto zneske) kot pa je uvodoma navedeni znesek, dodan pa je tudi znesek z zapadlostjo 16.3.1993, čeprav tožnik takšnega zahtevka sploh ni postavil. Navedeno pomeni, da izpodbijane sodbe v tem delu sploh ni možno preizkusiti, saj izrek nasprotuje samemu sebi, sodišče prve stopnje za seštevek dosojenih zneskov, ki pa je v resnici nižji od dejansko dosojenih zneskov navaja, da gre za neto znesek, za posamezne zneske, ki naj bi skupaj dali ta seštevek, pa da gre za bruto zneske.

Glede preostalih tožnikov, ki jim je sodišče prve stopnje ugodilo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predloženi dokazi, tudi brez zaslišanja tožnikov, zadoščali za sprejem izpodbijane odločitve. Pravilnost izračuna tem tožnikom dosojenih plač je možno preveriti na podlagi podatkov o višini izhodiščnih plač za posamezni tarifni razred glede na določbe v spornem obdobju veljavne splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, kakor so bili objavljeni v publikaciji Združenja delodajalcev Slovenije: Zneski po kolektivnih pogodbah gospodarskih dejavnosti 1990 – 1999, avtorice Slavi Pirš.

Tako je iz obračuna socialne varnosti za primer brezposelnosti za tožnico T.J. (priloga A/10) razvidno, da ta plačo vtožuje samo za obdobje, ko je prejemala nadomestilo od zavoda, torej za obdobje, ko je bila dejansko brezposelna.

Tudi pri tožnici S.A. utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz delovne knjižice (priloga A/32), iz katere je razvidno, da se je tožnica ponovno zaposlila šele 1.2.1997, sodišče pa tudi nima razloga, da ne bi verjelo, da je tožnica opravljala delo, ki je bilo razvrščeno v VI. tarifni razred, saj je za takšno delo imelo tudi ustrezno izobrazbo.

Tožnica I.K. vtožuje neizplačane plače za čas od 16.10.1991 do 31.7.1993, tak zahtevek pa je dokazan s kopijo delovne knjižice (priloga A/37), iz katere je razvidno, da se je tožnica po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki prvič zaposlila šele 1.8.1993. Tožničin izračun izpadlih plač (priloga A/36) je možno v celoti preveriti, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prave stopnje, da tožniku M.M. za čas brezposelnosti, ki je razviden iz delovne knjižice (priloga A/9), dosodi vtoževane zneske. Tožnikov zahtevek za navedeno obdobje je v celoti preverljiv, glede na javno objavljene podatke o višini plače za VI. tarifni razred po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo.

Utemeljenost denarnega zahtevka tožnice J.O.B. izhaja iz prilog A/23, A/50 in A/51, iz katerih je razvidno, da je bila tožnica v evidenci brezposelnih od 23.10.1991 do 30.6.1995 ter da je v času od 16.10.1991 do 15.10.1994 prejemala nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

Podobno velja tudi glede tožnika S.B., saj je iz odločbe o priznanju pravice do denarne pomoči med brezposelnostjo, potrdila Zavoda RS za zaposlovanje, pogodbe o zaposlitvi ter dokazil o prijavi v prostovoljno zavarovanje (vse priloga A/16) razvidno, da je bil tožnik nezaposlen vse od 16.10.1991 pa do 1.7.1995, ko se je zaposlil pri družbi A.A. p.o., kar je razvidno tudi iz fotokopije delovne knjižice (A/66).

Tudi zahtevek tožnika N.H. za plačilo plač za sporno obdobje je utemeljen na listinah v spisu, saj je iz delovne knjižice (priloga A/68) razvidno, da je bil tožnik brez zaposlitve od 16.10.1991 do 10.10.1994, ko se je zaposlil pri družbi Y. d.o.o., Ljubljana. Sodišče prve stopnje je tožniku za vse mesece dosodilo izhodiščne bruto plače, kakršne so razvidne iz že citirane publikacije Združenja delodajalcev, razen za mesece oktober, november in december 1991. Iz zneskov, ki jih zahteva tožnik N.H. je razvidno, da je vtoževal plačo od oktobra do julija 1994 in nato še za oktober 1994, torej za 36 mesecev, sodišče prve stopnje pa mu je dosodilo 34 plač, ne da bi posebej razlagalo, za katere mesece mu zahtevka ni priznala. Glede na to, da se pritožuje samo tožena stranka, je pritožbeno sodišče preverilo pravilnost dosojenih zneskov. Za čas od 1.1.1992 so zneski dosojeni v višini, kakršna je po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo določena za V. tarifni razred, za oktober, november in december 1991 pa je sodišče prve stopnje očitno napačno uporabilo materialno pravo. Za oktober 1991 je dosodilo znesek, kakršnega je tožnik zahteval na podlagi kolektivne pogodbe za cestni potniški promet, za katero sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ne velja za toženo stranko. Razen tega je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo celotni vtoževani znesek, čeprav je bil tožnik do 15.10.1991 zaposlen in ni zatrjeval, da za ta čas ne bi prejel plače. Navedeno pomeni, da je tožnik lahko upravičen le do polovice plače, ki je za V. tarifni razred določena v splošni kolektivni pogodbi za oktober 1991, kar znaša 9.324,00 SIT. Za november 1991 je sodišče prve stopnje dosodilo znesek, kakršen gre za december, zato je dosojeni znesek potrebno znižati na 22.269,00 SIT, kolikor znaša izhodiščna bruto plačo za V. tarifni razred za ta mesec. Za december 1991 je sodišče prve stopnje dosodilo nek znesek, ki nima nobene podlage v objavljenih izhodiščnih plačah za V. tarifni razred po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, ker pa je ta znesek nižji od tistega, ki bi tožniku šel, pritožbeno sodišče v ta del ne more poseči. Nepravilna je tudi odločitev, da se tožniku dosodi celotna plača za oktober 1994, saj se je tožnik z 10.10.1994 zaposlil, kar pomeni, da je upravičen le do ene tretjine dosojenega zneska, kar znaša 19.351,66 SIT. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano odločitev o plači tožnika N.H. za navedene tri mesece spremeniti ter zavrniti višji tožbeni zahtevek.

Tožnica A.R. zahteva nadomestilo plače le za čas od oktobra 1991 do avgusta 1992, utemeljenost takšnega zahtevka pa je v celoti dokazana s predloženimi listinami ter potrdilom Zavoda za zaposlovanje z dne 19.1.2004 in fotokopijo delovne knjižice, saj je iz teh listin razvidno, da se je tožnica, ki ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 15.10.1991, znova zaposlila 1.10.1992, nadomestilo plače pa vtožuje le za obdobje nezaposlenosti. Z ničemer ni izkazana pritožbena navedba o tem, da naj bi tožnica v spornem obdobju prejemala plačo pri drugem delodajalcu oziroma da naj bi prejemalo nadomestilo za čas porodniškega dopusta. Enako velja tudi za tožnico A.N., ki plačo vtožuje celo samo za pet mesecev.

Zahtevku tožnice N.P. za plačilo izpadlih plač za čas nezaposlenosti, to je za čas od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do 31.8.1992 je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo na podlagi listinske dokumentacije v spisu (priloga A/27 in A/84), saj je iz nje razvidno, da je bila tožnica nezaposlena od 15.10.1991 do 31.8.1992, izpadle plače pa zahteva le za ta čas, ko je tudi prejemala denarno nadomestilo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

Res je sicer, da tožnik M.M. zahteva plačo za nekoliko daljše časovno obdobje, to je od novembra 1991 do vključno februarja 1996, vendar je iz pravočasno vložene delovne knjižice in listin Zavoda RS za zaposlovanje (priloga A/10) razvidno, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ponovno zaposlil šele 1.3.1996 pri družbi L.C. in da je prejemke in naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (denarno nadomestilo in denarno pomoč) prejemal od 16.10.1991 do 15.10.1994. Glede na takšne listine mu je sodišče utemeljeno dosodilo plačo, kakršna je bila določena za V. tarifni razred v takrat veljavni splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo.

Iz vtoževanih zneskov je razvidno, da je tožnica M.L.Ž. zahtevala plačo za VII. tarifni razred za čas od vključno novembra 1991 do septembra 1992. Iz izračuna tožbenega zahtevka (A/54) je razvidno, da dosojeni neto zneski ustrezajo bruto zneskom za VII. tarifni razred, pri čemer so bili z zapadlostjo v istem mesecu dosojeni zneski za čas od vključno novembra 1991 do vključno septembra 1992 in nato še znesek, izračunan od bruto zneska 33.040,53 SIT z zapadlostjo od 30.9.1992, za katerega pa ni nobene podlage. Tožnica bi lahko zahtevala nadomestilo plače za čas od 16.10.1991 do 31.10.1991, vendar tega ni storila, enako so ravnali tudi nekateri drugi tožniki, ki so prav tako tožili samo za cele mesece.

Sodišče prve stopnje je dedičem po umrlem tožniku A.K. utemeljeno dosodilo vtoževane plače za čas od 15.10.1991 do 28.2.1995, saj je iz listin v spisu razvidno, da je v tem obdobju tožnik bil brezposeln.

Na podlagi pravilne ugotovitve, da je bil tožnik A.R. nezaposlen od 1.4.1992 do vključno 31.3.1994, mu je sodišče prve stopnje za to obdobje utemeljeno dosodilo plačo, pri čemer je glede na dokazanost tožnikovih trditev upoštevalo plačo za V. tarifni razred, vendar pa mu je v nasprotju s svojim siceršnjim stališčem dosodilo tudi plačo za april 1994 v višini 59.163,94 SIT bruto, čeprav v razlogih sodbe sicer navaja, da je zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od aprila 1994 dalje zavrnilo.

Tudi tožnica V.P. je pravočasno vložila dokazila, iz katerih je razvidno, da se je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki pri novem delodajalcu zaposlila šele 1.1.1994, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno dosodilo vtoževane plače za čas od 15.10.1991 do 31.12.1993. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti od dosojenih zneskov. Res je sicer, da v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bila sprejeta odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/06), s katero je bil razveljavljen 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Upoštevajoč to odločbo je potrebno pri vseh terjatvah, ki so v plačilo zapadle pred 28.10.1998, to pa so prav vse dosojene terjatve z izjemo manjšega dela terjatev tožnice H.G., odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti spremeniti tako, da te tečejo do 1.1.2002, saj so glavnico presegle že veliko pred uveljavitvijo OZ.

Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti pa je pri tožniku M.M. napačna tudi glede zapadlosti posameznih terjatev. Z izpodbijanim ugodilnim delom so bile tožniku dosojene vtoževane plače za čas od 15.10.1991 do 31.10.1993, zakonske zamudne obresti pa so bile tožniku dosojene že od 15. v mesecu za plačo istega meseca, kar je napačno, saj takrat obveznost tožene stranke še ni nastala. Plače se namreč izplačujejo od 15. v mesecu za prejšnji mesec.

Enako velja tudi glede tožnikov N.P. in M.M.. Vsem trem so bile zakonske zamudne obresti dosojene od 15. oziroma 16. v mesecu za plačo istega meseca, kar je povsem nedvomno razvidno iz primerjave vtoževanih oziroma dosojenih zneskov s plačami, ki so bile za posamezne mesece objavljene v publikaciji Zneski po kolektivnih pogodbah gospodarskih dejavnostih 1990 – 1999 Slave Pirš.

Podobno je tudi glede tožnice M.L.Ž., ki je bila nezaposlena od 15.10.1991 do 31.8.1992, zaradi česar je utemeljeno zahtevala plačo za čas od 1.11.1991 do 31.8.1992, razen tega je ta tožnica zahtevala tudi znesek 24.350,87 SIT neto, ki pa se lahko nanaša le na september 1992, čeprav je bila takrat, kakor je razvidno iz kopije delovne knjižice (priloga A/17) že zaposlena drugje. Iz izračuna tožbenega zahtevka je razvidno, da tožnica dejansko vtožuje zneske, izračunane iz bruto plače za VII. tarifni razred po splošni kolektivni pogodbi, pri čemer se prvi vtoževani znesek nanaša na november 1991, predzadnji pa na september 1992, čeprav je v istem izračunu zavajajoče navedeno, da se celotni zahtevek nanaša na obdobje od 15.10.1991 do 31.8.1992. Pri tem je za vse zneske kot datum zapadlosti naveden 15. v mesecu za isti mesec, na koncu tega izračuna je dodan še znesek 33.040,53 SIT bruto (tožnica je nato vtoževala neto 24.350,87 SIT) z zapadlostjo 30.9.1992, ki pa v tožbenih navedbah nima nobene podlage. Tožnica bi sicer lahko uveljavljala plačo za čas od 15.10.1991 do 31.10.1991, vendar tega ni storil. Podobno napako je sodišče prve stopnje napravilo pri tožniku A.R., ki mu je plačo za V. tarifni razred po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo dosodilo za čas od 1.4.1992 do 30.4.1994, čeprav je v razlogih sodbe navedlo, da je tožnik do plače upravičen le do 31.3.1994. Tako je tožniku dosodilo tudi celo plačo za april 1994, čeprav je tožnik za ta mesec vtoževal le razliko med plačo, ki bi jo moral prejeti pri toženi stranki ter plačo, ki jo je prejemal pri družbi C., takšne razlike za preostale mesece pa je sodišče prve stopnje zavračalo.

V celoti pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z dosojenimi regresi za letni dopust glede tožnikov, pri katerih je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnikom je bila priznana pravica do reintegracije k toženi stranki, s tem pa so za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pridobili tudi pravico do regresa za letni dopust. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijani ugodilni del, ki se nanaša na tožnike H.G., S.S., A.N., M.Č., A.P., Ž.G. ter na zahtevek tožnika A.R. za plačilo neto zneska, obračunanega od bruto zneska 59.163,94 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.1994 dalje do plačila, saj je ugotovilo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno izvesti dokaze, ki so glede vsakega od navedenih tožnikov navedeni zgoraj. Na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi tisti del izpodbijane sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku M.R. plača znesek 717.832,37 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih bruto zneskov, saj je glede tega dela izpodbijane sodbe podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje zaslišalo tožnika in izvedlo ostale pravočasne predlagane dokaze ter nato znova ocenilo, ali so navedeni tožniki res celo sporno obdobje bili brez zaposlitvi. V novem postopku bo sodišče prve stopnje tudi odpravilo ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zahtevkom tožnika M.R. za izplačilo plače za sporno obdobje.

Res je sicer, da v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa je namen te določbe, da se pospeši postopek, ne pa, da se odločilna dejstva prvič ugotavljajo in ocenjujejo šele v pritožbenem postopku, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Na podlagi 4. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani ugodilni del glede vseh tožnikov spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od zapadlosti do 1.1.2002, saj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko za čas po uveljavitvi Obligacijskega zakonika ni upoštevalo določbe 376. člena OZ.

Na podlagi 4. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo v delu, s katerim je bilo ugodeno zahtevku za plačilo plač tožnikov M.M., N.P., M.M. in M.L.Ž. tako, da je zakonske zamudne obresti dosodilo od vsakega 15. oziroma 16. v mesecu za plačo prejšnjega meseca in da je zavrnilo, kar so tožniki iz tega naslova zahtevali več, to je zakonske zamudne obresti od 15. oziroma v primeru tožnice N.P. od vsakega 16. v mesecu za plačo istega meseca. Sodišče prve stopnje je glede teh tožnikov zmotno uporabilo materialno pravo, saj se v skladu s 4. točko 29. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo iz leta 1990 oziroma četrtem odstavku 35. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo iz leta 1993, plače izplačujejo za nazaj in sicer najkasneje do 18. dne v mesecu za pretekli mesec. Seveda je pritožbeno sodišče v zvezi s tem moralo zavrniti tudi, kar so ti tožniki iz naslova zakonskih zamudnih obresti zahtevali več. Na podlagi 4. točke 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na tožnico M.L.Ž. spremenilo tudi tako, da je zavrnilo njen zahtevek za plačilo zneska 33.040,53 SIT bruto z zapadlostjo 30.9.1992, saj iz spisa ne izhaja, da bi tožena stranka tožnici bila dolžna izplačati ta znesek.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka za izplačilo plač tožnicam I.K., A.R., N.P. in E.K. ne dosega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, prav tako pa tega praga ne dosegajo zahtevki za plačilo regresa za letni dopust, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 moralo odločiti o tem, ali bo v tem delu dopustilo revizijo. V skladu s prvim odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V tej zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.