Jedro

Ker ZDR v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev ne prepoveduje uporabe kriterijev za določitev presežnih delavcev, in ker iz 38. in 39. člena KPVIZ ne izhaja, da bi bila uporaba v kolektivni pogodbi določenih kriterijev omejena zgolj na primer prenehanja potreb po delu večjega števila delavcev, je bila tožena stranka te kriterije dolžna uporabiti tudi pri ugotavljanju prenehanja potreb po delu enega delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2006, ter zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da zmanjšan obseg števila vpisanih dijakov v šolskem letu 2006/2007 predstavlja resen in utemeljen odpovedni razlog (poslovni razlog). Odpoved je bila podana pravočasno, saj je poslovni razlog nastal konec junija 2006 oziroma v začetku meseca julija 2006. Presodilo je, da v primeru individualne odpovedi delodajalec lahko uporabi kriterije po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) oziroma kolektivni pogodbi, vendar ti kriteriji ne vplivajo na zakonitost odpovedi, temveč zagotavljajo le bolj objektivno izbiro. Od vseh primerljivih delavcev je tožnica (učiteljica praktičnega pouka) po prvih treh kriterijih iz Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/1994 in nadaljnji) dosegla najmanj točk, zato ji je bila pogodba utemeljeno odpovedana. Drugega ustreznega dela za tožnico pri toženi stranki ni bilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku. Obrazložilo je, da je odpoved nezakonita, ker je tožena stranka pri določanju delavcev, katerih delo bo postalo trajno nepotrebno, le delno upoštevala kriterije iz 38. in 39. člena KPVIZ. Poleg tega je primerjala tožnico le z ostalimi štirimi delavci praktičnega pouka, morala pa bi jo primerjati tudi z učitelji, ki so poučevali ekonomske predmete (ekonomijo, gospodarsko poslovanje, podjetništvo, statistiko, računovodstvo in poslovno matematiko).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je kriterije za določitev presežnih delavcev potrebno uporabiti le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. To potrjuje tudi jezikovna razlaga 10. poglavja KPVIZ (uporaba množine). Kriterije je uporabila v skladu z dogovorom z delavci. Upoštevanje določb 10. poglavja KPVIZ v primeru individualne odpovedi ne sodi v okvir pravic delavcev, ki bi bile zanje ugodnejše, zato tožene stranke upoštevanje kriterijev ne zavezuje niti po drugem odstavku 7. člena ZDR. Zmotna je ugotovitev, da bi morala primerjati tožnico vsaj še z učitelji, ki so poučevali predmete, ki bi jih glede na stopnjo in smer strokovne izobrazbe lahko poučevala tudi ona. Presežek dela je nastal na delovnem mestu učitelj praktičnega pouka – projektno delo in učne firme, zato je bila tožnica primerljiva z delavci, ki so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

6. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne uveljavlja, zato v tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkusiti.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka pri ugotavljanju presežnega delavca ni bila dolžna uporabiti kriterijev iz KPVIZ, ker ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev in ker ti kriteriji ne sodijo v okvir pravic, ki bi bile v kolektivni pogodbi določene ugodneje kot v zakonu. Iz dosedanje enotne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je delodajalec tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi enemu delavcu oziroma manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga po ZDR, dolžan upoštevati kriterije za določitev teh delavcev po veljavnih kolektivnih pogodbah, ne glede na to, če so te izhajale še iz opredelitve operativnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja po prejšnji zakonodaji. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi glede uporabe kriterijev iz KPVIZ. Iz sodb VIII Ips 285/2007 z dne 17. 11. 2008, VIII Ips 30/2008 z dne 17. 11. 2009, VIII Ips 48/2008 z dne 23. 2. 2009 in VIII Ips 196/2008 z dne 19. 10. 2009 tako izhaja, da je delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi enemu oziroma manjšemu številu delavcev dolžan upoštevati kriterije za določitev presežnih delavcev po 39. členu KPVIZ. Ta kolektivna pogodba je bila resda sprejeta še na podlagi določil stare delovnopravne zakonodaje, vendar ZDR ob svoji uveljavitvi ni razveljavil veljavnih kolektivnih pogodb, zato so te kot avtonomni pravni vir ostale še naprej v veljavi, v kolikor niso v nasprotju s prisilnimi določbami ZDR. Ker ZDR v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev ne prepoveduje uporabe kriterijev za določitev presežnih delavcev, in ker iz 38. in 39. člena KPVIZ ne izhaja, da bi bila uporaba v kolektivni pogodbi določenih kriterijev omejena zgolj na primer prenehanja potreb po delu večjega števila delavcev, je bila tožena stranka te kriterije dolžna uporabiti tudi pri ugotavljanju prenehanja potreb po delu enega delavca.

9. V 38. členu KPVIZ je določeno, da se pri določanju delavcev, katerih delo postane nepotrebno zaradi nujnih operativnih razlogov, upošteva seštevek točk po vseh kriterijih, kot presežek pa se najprej opredelijo delavci z manjšim številom točk. Ti kriteriji so našteti v 39. členu KPVIZ in so: delovna uspešnost delavca, strokovna izobrazba, naziv, delovne izkušnje, dosežena delovna doba, zdravstveno stanje in socialno stanje. Izpodbijana sodba ugotavlja, da tožena stranka pri določanju delavca na delovnem mestu učitelj praktičnega pouka, katerega delo bo postalo nepotrebno, ni upoštevala vseh predpisanih sedmih kriterijev iz 39. člena KPVIZ. Upoštevala je le prve tri kriterije. Zatrjevala je sicer tudi ocenjevanje po kriteriju socialnega stanja in delovnih izkušenj, vendar teh ocen v spis ni predložila. Ugotovitve izpodbijane sodbe o (ne)upoštevanju kriterijev so dejanske ugotovitve, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker določilo 38. člena KPVIZ pri ugotavljanju presežnega delavca zahteva kumulativno uporabo vseh sedmih kriterijev, te pa tožena stranka ni dokazala, je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana.

10. Revizija utemeljeno izpodbija ugotovitev drugostopenjske sodbe o tem, da bi morala tožena stranka pri ugotavljanju delavca, kateremu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, primerjati tožnico ne le z ostalimi učitelji praktičnega pouka, temveč tudi z učitelji, ki so poučevali ekonomijo, gospodarsko poslovanje, podjetništvo, statistiko, računovodstvo in poslovno matematiko. Pri poslovnem razlogu (1. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR) je bistveno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V skupino primerljivih delavcev, izmed katerih bo enemu odpovedana pogodba o zaposlitvi, je zato potrebno uvrstiti delavce, ki opravljajo tisto delo, glede katerega je prenehala potreba po opravljanju pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ker je v obravnavani zadevi prenehala potreba po delu enega učitelja praktičnega pouka, je tožena stranka med seboj pravilno primerjala le delavce, ki so poučevali ta predmet. Kljub temu, da je revizijski očitek utemeljen, pa to ne vpliva na sprejem drugačne odločitve, saj je odpoved nezakonita že zaradi neupoštevanja kriterijev iz KPVIZ.

11. Z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.