Jedro

Ker tožena stranka ni upoštevala kriterijev, ki so določeni v kolektivni pogodbi, ampak je tožnico kot presežno delavko določila na podlagi drugih kriterijev, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 7. 2006 nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji izplačati denarne prejemke iz delovnega razmerja in plačo, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, na te neto zneske pa plačati vse prispevke in dajatve, ki od plače gredo ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo, v 8 dneh in pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 898,91 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.“

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene pritožbene stroške v znesku 206,55 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v točki I/1 izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 7. 2006 nezakonita. V točki I/2 izreka izpodbijane sodbe je zavrnilo preostali del njenega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo, na vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače. V II. točki izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka, povečane za 20 % DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje tožnice iz neupravičenih razlogov ni zaslišalo. S tem pa ji je onemogočilo, da bi se izjasnila o izpovedbah direktorice tožene stranke in zaslišane priče, ki niso bile povsem resnične. Iz listinskih dokazov izhaja, da bi morala tožnica v šolskem letu 2006/2007 pretežno poučevati razrede četrtega letnika, kjer ni bilo zmanjšanja dijakov. To pa pomeni, da ni obstajal poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je obstoj poslovnega razloga ugotavljala na predvidevanjih ravnateljice, ki pa se niso uresničila. Glede na to poslovni razlog ni bil resnično izkazan. Tožnica zoper oceno delovne uspešnosti niti ne bi mogla uveljavljati sodnega varstva, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, saj ji s to oceno še ni bila kršena pravica. Tožena stranka pri določanju delavca, katerega delo naj bi postalo nepotrebno, ni upoštevala določbe 31. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS in 38. člena do 43. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanje v RS. V konkretnem primeru se je ocena delovne uspešnosti izdelala le za potrebe postopka izpodbijane odpovedi, čeprav kolektivna pogodba dejavnosti izrecno določa, da se ta kriterij upošteva le, če je delovna uspešnost ocenjevana eno leto pred uvedbo postopka. Tožnici ni bilo omogočeno, da potrdi svoje navedbe, da v resnici ni prejela cele odpovedi, ampak le njeno prvo stran. Prav tako ji ni bilo omogočeno, da bi pojasnila, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi podpisala šele 12. 6. 2006, saj je sodišče prve stopnje o tem ni zaslišalo. Tožnica je že v tožbi navedla, da ji je dala v podpis aneks le zato, da jo je lahko uvrstila med presežne delavce, saj na predmetu gospodarsko poslovanje in podjetništvo, ki ga je pred tem poučevala devet let, presežnih delavcev ni bilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice zato, ker je ugotovilo, da je tožena stranka pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga spoštovala določbo petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), da je tožnico pisno obvestila o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga (člen 83/3 ZDR), da je obstajal poslovni razlog za podajo te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bil v zmanjšanju vpisa števila dijakov v šolskem letu 2006/2007, da toženi stranki programa trajno presežnih delavcev ni bilo potrebno pripraviti in da uporaba kriterijev za določitev presežnega delavca v primeru individualnega odpusta bodisi po ZDR bodisi po kolektivni pogodbi ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ti kriteriji lahko pomenijo le, da je bila izbira delodajalca, kateremu od delavcev bo podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, bolj objektivna. Ugotovilo je, da je tožena stranka delno uporabila kriterije Kolektivne pogodbe dejavnosti vzgoje in izobraževanja RS in da je tožnica po prvih treh kriterijih (delovna uspešnost, stopnja izobrazbe, naziv) skupno prejela najmanjše število točk, zato ji je bila utemeljeno podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je tudi zaključilo, da je bila tožnici osebno vročena celotna odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne le njena prva stran in da tožnica pri sklepanju aneksa k pogodbi o zaposlitvi (za delovno mesto „učitelj praktičnega pouka – projektno delo in učna firma“ z dne 29. 8. 2005) ni bila šikanirana in tudi ni zatrjevala, da je ta aneks sklenila pod prisilo, grožnjo oziroma zaradi zvijače tožene stranke.

Pritožbeno sodišče le deloma soglaša z zgoraj navedenimi zaključki prvostopenjskega sodišča. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da nima pomislekov glede pravilnosti zaključka prvostopenjskega sodišča, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana v rokih iz petega odstavka 88. člena ZDR. Po citirani določbi mora delodajalec odpoved podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Z ozirom na to, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je tožena stranka stanje števila vpisanih dijakov za šolsko leto 2006/2007 ugotavljala še na dan 26. 6. 2006 oziroma 7. 7. 2006 (izvedba prvega in drugega kroga vpisa v srednješolske izobraževalne programe) je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka za resen in utemeljen poslovni razlog izvedela konec junija 2006 oziroma v začetku julija 2006, ko je bila natančneje seznanjena s številom dijakov, vpisanih v šolskem letu 2006/2007. Ker je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 10. 7. 2007, je s tem tožena stranka spoštovala tako 30 dnevni subjektivni kot tudi šestmesečni objektivni rok za podajo te odpovedi. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni izvedela za število vpisanih dijakov za šolsko leto 2006/2007 že v marcu 2006, ko je bil opravljen informativni vpis dijakov v to šolsko leto, saj na podlagi tega vpisa še ni bilo mogoče ugotoviti dokončnega števila vpisanih dijakov v šolskem letu 2006/2007. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožena stranka tožnici osebno vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2006, kar je tožnica potrdila tudi s podpisom (B1). V zvezi z dejstvom, da je tožena stranka tožnici naknadno poslala še prvo stran te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki je sicer v celoti skupaj z obrazložitvijo, z opozorilom na pravno varstvo in na pravice tožnice iz naslova zavarovanja o primeru brezposelnosti vsebovala pet strani) je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke in priče J.D.H. utemeljeno zaključilo, da je bila dejansko redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici osebno vročena v prostorih tožene stranke dne 10. 7. 2006. Ker pa je ta odpoved, ki je bila tožnici vročena 10. 7. 2006, v naslovu pomotoma vsebovala navedbo imena drugega delavca in ne tožnice (B22), čeprav je iz celotne preostale vsebine razvidno, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nanaša na tožnico, je potrebno tudi po stališču pritožbenega sodišča zaključiti, da je bila kljub pomotni navedbi imena delavca tožnici dne 10. 7. 2006 pravilno vročena izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke izhaja, da je želela to pomoto odpraviti tako, da je tožnici poslala novo prvo stran redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A5), to stran pa je opremila tudi z žigom tožene stranke in svojim podpisom. Na tej listini je bilo tokrat zapisano pravilno ime delavca, kateremu se odpoveduje pogodba o zaposlitvi, to je tožnice.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je bil podan resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi določenemu delavcu iz poslovnega razloga, ki je bil v zmanjšanju števila vpisanih dijakov v šolskem letu 2006/2007, zaradi česar je bila tožnici podana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi in v podpis ponujena nova pogodba za delo z delovnim časom, krajšim od polnega in sicer za isto delovno mesto, na katerem je delala tožnica na podlagi zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi (A6, A7). Tožnica te ponujene pogodbe o zaposlitvi za delovno razmerje za nedoločen čas s krajšim delovnim časom ni podpisala.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo potrebno pripraviti programa razreševanja presežnih delavcev (96. člen ZDR), saj v konkretnem primeru ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Delodajalec je dolžan upoštevati določbe od 96. do 101. člena ZDR, ki opredeljujejo postopek odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo v obdobju 30 dni najmanj takšnemu številu delavcev, kot jih določata člen 96/1 in člen 96/2 ZDR. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da bi morala tožena stranka pri določanju delavcev, delo katerih bo postalo trajno nepotrebno, upoštevati kriterije, ki jih opredeljuje 31. člen Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS (Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj.; KPnd) oziroma 38. in 39. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (Ur. l. RS, št. 52/94 in nadalj.; kolektivna pogodba dejavnosti), ki sta veljali za toženo stranko. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka le delno upoštevala kriterije za ugotavljanje začasnih in trajnih presežkov delavcev, ki jih je določal 39. člen kolektivne pogodbe dejavnosti. Iz dokaznega postopka tako izhaja, da je tožena stranka tožnico in še štiri delavce ocenjevala po kriteriju delovne uspešnosti, strokovne izobrazbe in po nazivu in da je tožnica po teh treh kriterijih dobila najmanjše število točk glede na preostale štiri delavce, s katerimi jo je tožena stranka primerjala (B7, A8, B27). Iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke sicer izhaja, da naj bi bili ti delavci dodatno ocenjeni še po kriteriju socialnega stanja in delovnih izkušenj, vendar pa teh ocen tožena stranka v spis ni predložila niti za tožnico niti za preostale delavce. Ker je 38. člen kolektivne pogodbe dejavnosti izrecno določal, da se pri določanju delavcev, katerih delo postane nepotrebno zaradi nujnih operativnih razlogov, upošteva seštevek točk po vseh kriterijih (pri čemer se kot presežek najprej opredelijo delavci z manjšim številom točk) in ker je v 39. členu te kolektivne pogodbe navedenih sedem kriterijev za ugotavljanje trajnih presežkov (tožena stranka pa je pri ugotavljanju tožničinega dela za trajno nepotrebno upoštevala manjše število kriterijev od predpisanih) je po prepričanju pritožbenega sodišča izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga že zato nezakonita. Tožena stranka namreč ni uspela dokazati, da je prenehala potreba prav po delu tožnice zaradi poslovnega razloga (člen 88/1 ZDR, 1. alinea), čeprav je bilo dokazno breme za to na njej (člen 82/ZDR).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožena stranka tudi ni uspela dokazati, da je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na podlagi primerjave med tožnico in vsemi ostalimi delavci, s katerimi bi morala tožnico primerjati. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka tožnico primerjala še z preostalimi štirimi delavci (B7, B27), ki so delali kot učitelji praktičnega pouka (B6). Niti KPnd niti KP dejavnosti ne vsebujeta določb, ki jih je vsebovala Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) o tem, da se v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom. Kljub temu, da kolektivni pogodbi, ki sta veljali za toženo stranko, tega načela ne vsebujeta, to ne pomeni, da se to načelo za negospodarske dejavnosti ni uporabljalo. Načelo enakosti je ustavno načelo in je zato treba pri iskanju in določanju trajno presežnih delavcev, kjer je posledica za posameznega delavca izjemno huda, postopek voditi tako, da se vsi pri istem delodajalcu zaposleni delavci obravnavajo enako in imajo enake možnosti obdržati zaposlitev (takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 97/2001 z dne 26. 2. 2002). Iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke, podane na naroku za glavno obravnavo dne 24. 1. 2007, je razvidno, da pri toženi stranki za tožnico drugega dela niso našli. Zakonita zastopnica je navedla, da ima tožnica VII. stopnjo strokovne izobrazbe ekonomske smeri in predmeta, ki bi ga s to izobrazbo lahko poučevala, niso imeli prostega. Na delo učiteljice gospodarskega pouka je ni razporedila, ker je bilo to delo že zasedeno. Poleg tega je zakonita zastopnica na izrecno vprašanje pojasnila, da bi tožnica lahko poučevala vse ekonomske predmete, tudi ekonomijo, gospodarsko poslovanje, podjetništvo, statistiko, računovodstvo in poslovno matematiko. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi morala tožena stranka, kolikor bi želela zakonito izpeljati postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožnico primerjati vsaj še z učitelji, ki so poučevali navedene predmete. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka to storila, je to nadaljnji razlog za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je postalo v primerjavi z ostalimi primerljivimi delavci trajno nepotrebno prav tožničino delo. Ker je tožena stranka tožnici izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala nezakonito, ji je posledično nezakonito prenehalo tudi delovno razmerje. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ugodilo tudi preostalemu delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo, reparacijo in vpis manjkajoče delovne dobe v delovno knjižico. Če namreč delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha nezakonito, mu je dolžan delodajalec vzpostaviti takšno stanje, kot da nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi bilo.

Ker je bila pritožba tožnice utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku (4. točka 358. člena ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških pred prvostopenjskim sodiščem in o pritožbenih stroških temelji na odloči drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker se je zaradi spremembe izpodbijane sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu (tožnica je v celoti uspela), ji je dolžna tožena stranka povrniti nastale pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je tožnici od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo tožbe 300 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.; tarifna št. 15/1/b; 3. alinea), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 8. 11. 2006 300 točk (tarifna št. 15/3a), za zastopanje na naroku za glavno obravnavo 24. 1. 2007 150 točk (tarifna št. 15/3b) in urnino 200 točk (člen 7/1 OT), za zastopanje na naroku 4. 4. 2007 150 točk (tarifna št. 15/3b) in urnino 50 točk (člen 7/1 OT), za sestavo pripravljalnih vlog z dne 2. 11. 2006 in 18. 1. 2007 dvakrat 225 točk (tarifna št. 15/2), 2 % materialnih stroškov (člen 13/3 OT), kar ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred prvostopenjskim sodiščem (0,459 EUR) in 20 % DDV znaša 898,91 EUR. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo ostalih priglašenih stroškov za pregled listin, pregled odločbe, ugotovitev pravnomočnosti in obvestilo stranki, ker so le ti že vključeni v priznane nagrade za zastopanje oziroma za druga pravna opravila. Pritožbeno sodišče je tožnici od priglašenih pritožbenih stroškov priznalo stroške za sestavo pritožbe v višini 375 odvetniških točk (tarifna št. 15/4) kar ob upoštevanju 20 % DDV in vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred pritožbenim sodiščem (0,459 EUR) znaša 206,55 EUR. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo priglašenih stroškov za prejem odločbe in obvestilo stranki, ker so le ti že vključeni v priznano nagrado za sestavo pritožbe.

Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka, ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.