Jedro

Iz ZZavar-1 ne izhaja, da je toženka kakor koli vezana na stališče ali informacije tujih nadzornih organov, niti k posvetovanju glede ugotovljenih dejstev, kot zatrjujta tožnici. Tudi po presoji sodišča določba četrtega odstavka 35. člena ZZavar-1 ne določa, da je Agencija vezana na mnenje nadzornih organov držav članic. Zato ni pravilno stališče tožbe, da Agencija ne bi smela imeti zadržkov, ker zadržkov ni izrazil malteški nadzorni organ (MFSA).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju Agencija, tudi AZN) zavrnila zahtevo tožnic z dne 6. 10. 2020 za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A., d.d. (v nadaljevanju tudi Zahteva), na podlagi katerega bi tožnici kot skupni kvalificirani imetnik postali nadrejena družba A., d.d (v nadaljevanju A.).

2. V obrazložitvi toženka pojasnjuje potek postopka in navaja listine, ki so bile predložene in dokumente, ki jih je pridobila toženka (strani 1 do 9 obrazložitve). Zahteva se nanaša na izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. v skladu s 5. točko drugega odstavka 31. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1), kar je delež, na podlagi katerega bodoči kvalificirani imetnik postane nadrejena družba A. Toženka je v postopku tožnici seznanila, da bo v skladu s četrtim in petim odstavkom 31. člena ZZavar-1 tožnici obravnavala kot bodočega skupnega kvalificiranega imetnika, saj se glede na četrti odstavek 31. člena ZZavar-1 v zvezi s 3. točko petega odstavka 31. člena ZZavar-1 šteje, da sta se družbi B., kot profesionalni investicijski sklad in C., kot družba, ustanovljena v skladu z upravljavsko politiko podsklada D., osebi, ki sta se sporazumeli, da bosta delovali usklajeno pri pridobivanju delnic zavarovalnice ali pri uresničevanju upravljavskih upravičenj in nameravata pridobiti kvalificiran delež v A., kar med drugim pomeni, da v primeru, če Agencija ugotovi, da ena od tožnic, ne izpolnjuje zakonskih meril, Zahtevo zavrne.

3. Toženka navaja določbe prvega, drugega, četrtega in petega odstavka 31. člena in 34. člena ZZavar-1, ki jih citira.1 Merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika so skladno z Direktivo Solventnost II urejena v 36. členu ZZavar-1. Podrobnejša vsebina dokumentacije in informacij, ki jih mora predložiti bodoči kvalificirani imetnik, je predpisana s Sklepom o imetnikih kvalificiranih deležev (v nadaljevanju Sklep). Agencija je ob dejstvu, da sta tožnici vložili Zahtevo za pridobitev kvalificiranega deleža, na podlagi katerega bo bodoči kvalificiran imetnik postal nadrejena družba A. in bo tako lahko pomembno vplival na njeno upravljanje, pri presoji meril primernosti bodočega kvalificiranega imetnika v skladu s 7. členom Sklepa upoštevala sorazmerno strožja merila.

4. Toženka navaja določbe 37. člena2 in prvega odstavka 36. člena3 ZZavar-1, ki jih citira. Agencija je presojala ustrezanje merilom za presojo primernosti tožnic v skladu s 36. členom ZZavar-1 in Sklepom. Merila iz prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, ki so relevantna za to zadevo so: - ugled bodočega kvalificiranega imetnika; - finančna trdnost bodočega kvalificiranega imetnika, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica; - verjetne posledice, če bo bodoči kvalificirani imetnik pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, za sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v ZZavar-1. Pri presoji primernosti Agencija presoja tudi, ali bo zavarovalnica sposobna ravnati v skladu s pravili o obvladovanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene z ZZavar-1, pri čemer je še posebno pomembno, ali ima skupina, katere del bo postala, strukture, ki zagotavljajo izvajanje učinkovitega nadzora, učinkovito izmenjavo informacij med nadzornimi organi in razmejitev pristojnosti ter odgovornosti za nadzor med nadzornimi organi (drugi odstavek 36. člena ZZavar-1).

5. _Glede 1. točke prvega odstavka 37. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 - ugled bodočega kvalificiranega imetnika,_ toženka navaja, da je prva tožnica pridobila delnice A. brez predhodnega dovoljenja Agencije, kar pojasni. Navaja 2. točko drugega odstavka 2. člena Sklepa.4 Pri presoji ugleda je, med drugim, obravnavala tudi ravnanje prve tožnice, kot izhaja iz Odločbe o prekršku z dne 22. 10. 2020, iz katere izhaja, da je spoznana za odgovorno za prekršek po 2. točki prvega odstavka 618. člena ZZavar-1 v povezavi s prvim odstavkom 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki ga je storila s tem, ko je pridobila delnice A., s katerimi je dosegla 100 % delež v kapitalu A., s čimer je presegla kvalificiran delež iz 1. točke prvega odstavka 13. člena ZZavar-1, ne da bi predhodno pridobila dovoljenje Agencije za pridobitev kvalificiranega deleža, s čimer je kršila 1. točko prvega odstavka 31. člena ZZavar-1 ter ji je bila izrečena globa v višini 25.000,00 EUR. Odločba o prekršku je 2. 11. 2020 postala pravnomočna. Tožnici sta v postopku navedli, da je zamuda posledica objektivnih težav v zvezi z epidemijo COVID-19 ter z njo povezanimi oteženimi razmerami in časovno stisko, s čimer se je srečevala tako družba E. (v nadaljevanju E.) in prva tožnica, čemur toženka ni sledila, saj je te razmere v postopku upoštevala, kar pojasni (stran 13 obrazložitve).5 Glede na navedeno toženka ugotavlja, da prva tožnica nima dobrega ugleda, ker je bila pravnomočno spoznana za odgovorno za prekršek zaradi kršitve veljavnih predpisov s področja, ki urejajo zavarovalništvo, tožnici pa ne v tem ne v drugem postopku, nista uspeli dokazati nasprotnega oziroma izpodbiti domneve, kar je razlog za zavrnitev Zahteve.

6. Glede Odločbe o prepovedi uresničevanja pravic iz delnic z dne 20. 1. 2021, ki jo je toženka izdala zoper neupravičena imetnika drugi tožnici in družbi E. ter prvo tožnico kot neposrednega neupravičenega imetnika ter pridobitelja delnic, je toženka pri presoji ugleda, med drugim obravnavala tudi ravnanje druge tožnice, kot izhaja iz navedene odločbe. Navaja drugo alinejo drugega odstavka 2. člena Sklepa, ki jo citira (verjetno pravilno peta alineja - opomba sodišča). Tožnici je pozvala, da podata izjavo o navedenih dejstvih in okoliščinah, ker odgovorna oseba vodstvenega organa druge tožnice, ki je dolžna izvajati nadzor nad pravilnostjo ravnanja druge tožnice, ni izvedla vseh potrebnih ukrepov, s katerimi bi zagotovila ustrezno izvršitev zahtev Agencije iz Odredbe o odsvojitvi delnic z dne 4. 3. 2020. Toženka Izjavi tožnic, med drugim, da je zoper navedeno odločbo sprožen upravni spor, in navedbam argumentov iz tožbe, da je bil nakup delnic A. s strani družbe E. dolgo načrtovan proces, da je druga tožnica v delniško strukturo družbe E. vstopila 4. 10. 2019, ko so bile vse odločitve glede nakupa delnic A. že sprejete, da zato ni mogla vplivati na te poslovne odločitve družbe E., ki ni pridobila delnic A. za račun druge tožnice, ki zato ni bila kvalificirani imetnik delnic A. v smislu 20. člena ZZavar-1, ne sledi, kar pojasni. Toženka je v tem postopku vpogledala v Zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža z dne 6. 11 2019 in Dopolnitev vloge družbe E. z dne 29. 11.2019. 7. Družba E. je sicer podala izjavo, da je delnice A. pridobila v svojem imenu in za svoj račun, zahteva pa je bila pravnomočno zavržena s Sklepom Agencije z dne 16. 12. 2019. Vložnica ni priložila celotne dokumentacije. Pojasnila je, da druga tožnica regulirana družba v smislu določb 11. člena ZZavar-1 in da je pod nadzorom malteškega nadzornega organa MFSA, ter da lahko Agencija za presojo primernosti preveri neposredno pri MFSA. Iz navedenega po stališču toženke nedvoumno izhaja, da je druga tožnica imela položaj bodočega posrednega kvalificiranega imetnika v A.. Toženka izjave družbe E. z dne 29. 11. 2020, da ni pridobila delnic A. za račun druge tožnice kot njene obvladujoče družbe, ne šteje kot verodostojni dokaz, kar pojasni. Glede na dejstvo, da je družba E. kvalificiran delež v A. pridobila v nasprotju z zakonom ter v svojem imenu za račun nadrejene družbe - druge tožnice, sta obe družbi neupravičena imetnika, kot to izhaja iz 40. člena ZZavar-1. S samim prenosom delnic iz družbe E. na prvo tožnico, pa druga tožnica svojega statusa ni spremenila, saj je odvisna družba ponovno pridobila delnice za njen račun. Tako druga tožnica ostaja neupravičeni imetnik v skladu z 20. členom ZZavar-1. Zaradi navedenega glede ravnanja druge tožnice kot neupravičenega pridobitelja delnic A. izhaja, da nima dobrega imena, ker iz njenega dela ali poslovanja izhaja, da ne deluje v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse.

8. Glede ravnanja v nasprotju s sklenjeno Pogodbo o nakupu delnic med družbama E. in prvo tožnico z dne 7. 9. 2020 (v nadaljevanju tudi Pogodba) toženka navaja peto alinejo drugega odstavka 2. člena Sklepa.6 Poslovanje v okviru načel in pravil dobre poslovne prakse se nanaša tudi na upoštevanje določb iz medsebojno sklenjenih pogodb. Prva tožnica je pridobila delnice A., s katerimi je dosegla 100% delež v kapitalu A., s čimer je presegla kvalificiran delež iz 1. točke prvega odstavka 13. člena ZZavar-1, ne da bi predhodno pridobila dovoljenje toženke. Tožnici v postopku nista pojasnili, ali sta pogodbeni stranki ravnali v skladu s Pogodbo. Navedli sta zgolj, da je prva tožnica pridobila polno lastništvo nad vsemi delnicami A., s katerimi je v trenutku sklenitve posla razpolagal prodajalec. Nista pa pojasnili, zakaj je prva tožnica pridobila delnice A. v nasprotju s Pogodbo.

9. Nadalje sta se pogodbeni stranki dogovorili, da znaša kupnina 6,6 mio EUR, ter da soglašata, da kupec kupnino plača z izdajo in prenosom na prodajalca listinjene vrednostne papirje (L.). Prva tožnica je predlagala, da se plačilo izvede z izročitvijo L. Iz Pisma o nameri izhaja, da gre za visoko tvegan vrednostni papir, kar pojasni. Tožnici v postopku nista pojasnili, kaj se bo zgodilo v primeru, če vrednost »collateral-a« oziroma kritnega premoženja pomembno pade oziroma, če vsota vseh pogodbenih plačil ne bo enaka vrednosti 6,6 mio EUR. Pojasnili sta zgolj, da so skladno z italijansko zakonodajo terjatve do javnih organov v pristojnosti Republike Italije, ter da je zato tveganje, razen rokov izterjave, ki so lahko negotovi zaradi trajanja pravnih sporov in postopkov za potrebno izterjavo, minimalno. Na podlagi predložene dokumentacije toženka ugotavlja, da prva tožnica v pravnem poslu nakupa delnic A. ni ravnala skrbno, ni ustrezno upravljala s tveganji in ni ravnala po pravilih stroke in nima dobrega imena, ker iz njenega dela ali poslovanja izhaja, da ne deluje v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse. Tožnici nista uspeli dokazati nasprotnega oziroma izpodbiti domneve.

10. _Glede 1. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 - finančna trdnost bodočega kvalificiranega imetnika_, toženka navaja 4. člen Sklepa.7 Glede prve tožnice toženka povzema navedbe tožnic v postopku, da gre za novoustanovljeno družbo s posebnim namenom (R.), ki jo je ustanovila druga tožnica za račun njenega podsklada D., z namenom pridobitve kvalificiranega deleža v A.. Druga tožnica je kot nadrejena družba prvi tožnici zagotovila sredstva za pridobitev kvalificiranega deleža ter je tisti subjekt v lastniški strukturi bodočega kvalificiranega imetnika, katerega presoja finančne moči je bistvena. Iz Akta o ustanovitvi izhaja, da je sedež družbe na naslovu kot je naveden na Malti, ali na drugem naslovu, ki ga občasno določi upravni odbor. Tožnici nista vsebinsko pojasnili, v katerih primerih upravni odbor določi sedež družbe prve tožnice na drugem naslovu in kaj je s tem mišljeno. Prva tožnica je ustanovljena 3. 6. 2020, njen osnovni kapital v višini 1.200 EUR je v celoti v lasti sklada D. Tožnici sta pojasnili, da se druga tožnica šteje za nadrejeno družbo oz. posrednega imetnika kvalificiranega deleža, ker podsklad D. nima pravne osebnosti. Zaradi specifične pravne narave takšne strukture lahko solventnost A. zagotavljata izključno prva tožnica in D. Tožnici nista predložili finančnih izkazov prve tožnice za leto 2020, ker da malteška zakonodaja določa, da morajo gospodarske družbe predložiti letne računovodske izkaze najpozneje v desetih mesecih od konca poslovnega leta. Temu toženka ne sledi, kar pojasni. V zadevi je ključno, da je mogoče zanesljivo oceniti finančno moč bodočega kvalificiranega imetnika. Tožnici je pozvala, da z revidiranimi računovodskimi izkazi prve tožnice dokažeta trditev, da ji je sklad D. zagotovil sredstva za nakup delnic A. Navedeno dejstvo je v postopku ostalo neizkazano. Tožnici nista izkazali, da finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika in njegova sposobnost pridobivati sredstva omogočata izvedbo poslovnega načrta A. najmanj za tri leta (3. točka prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, druga alineja drugega odstavka 4. člena Sklepa), kar je razlog za zavrnitev Zahteve (1. točka prvega odstavka 37. člena ZZavar-1). Glede druge tožnice gre za investicijsko družbo s spremenljivim osnovnim kapitalom (G.) v obliki krovne družbe v skladu z malteško zakonodajo, ki upravlja tudi s podskladom D. Za račun podsklada D., ki nima pravne osebnosti, je druga tožnica ustanovila prvo tožnico z namenom pridobitve kvalificiranega deleža v A. Iz revidiranih računovodskih izkazov druge tožnice izhaja, da njeno poslovanje v zadnjih treh poslovnih letih ni bilo uspešno in stabilno. Druga tožnica je v vseh zadnjih treh poslovnih letih (2019, 2018 in 2017) poslovala z izgubo, kar je razlog za zavrnitev Zahteve. Iz poslovnega načrta tožnic za obdobje 2021 do 2023 izhaja, da se bo negativno poslovanje druge tožnice nadaljevalo tudi v letih 2020 in 2021 (izguba 341.458 EUR in 126.498 EUR). Prva tožnica pa bo v načrtovanih letih izkazovala negativni poslovni izid v višini 20.000 EUR vsako leto. Toženka ugotavlja, da poslovanje tožnic v pričakovanem triletnem obdobju ne bo uspešno in stabilno, saj njuno poslovanje ne bo pozitivno v vseh načrtovanih letih. Iz predložene dokumentacije izhaja, da je končni lastnik družb v skupini B. F. F. Toženka je vpogledala v javni Register dejanskih lastnikov (v nadaljevanju tudi RDL)8 v Republiki Sloveniji. Toženka ne sledi pojasnilu tožnic, da je slednji zgolj dejanski lastnik druge tožnice in da se ne more šteti za končnega kvalificiranega imetnika A. Tožnici nista predložili izpolnjene tabele s podatki o njegovi finančni moči, čeprav so po stališču toženke ti podatki potrebni za presojo primernosti tožnic. Tožnici sta navedli, da je F. F. imetnik ob ustanovitvi družbe B. izdanih 2.000 ustanovnih delnic, ki mu podeljujejo glasovalno pravico, vključno z imenovanjem poslovodstva družbe in da preostanek (to je 899.998.000) delnic predstavljajo »vlagateljske delnice«, ki nimajo glasovalne pravice, ter nimajo pravice do udeležbe v dividendah. Toženka navaja prvi odstavek 13. člena ZZavar-19. Ugotavlja, da ima F. F. 100 % glasovalnih pravic v družbi druge tožnice, vključno s pravico imenovanja poslovodstva. Glede na razpolaganje z lastniškimi deleži in na funkcije, ki jih opravlja v skupini B. (je eden izmed direktorjev, zakonitih zastopnikov in sodnih zastopnikov družbe B. in njen sekretar ter imetnik 99,95 % delnic družbe G.), v primeru, da bi bodoči kvalificirani imetnik pridobil kvalificiran delež, ki se zahteva, postal končni lastnik A. Glede na navedeno toženka ugotavlja, da tožnici nista izkazali, da finančni položaj tožnic omogoča pridobitev kvalificiranega deleža v A. (druga alineja drugega ostavka 4. člena Sklepa), kar je razlog za zavrnitev Zahteve (1. točka prvega odstavka 37. člena ZZavar-1). Tožnici ne razpolagata z bonitetno oceno in v postopku med drugim pojasnjujeta, da gre za pravno obliko kapitalske družbe, namenjeno ustanovitvi in registraciji „odprtih“ kolektivnih naložbenih skladov, za katere se bonitetne ocene ne izdajajo. Glede naložbe druge tožnice toženka ugotavlja, da podatki kažejo na koncentracijo naložb podsklada D. v družbi E., ki ima sedež v Italiji.

11. _Glede 2. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 v zvezi z merilom iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 - verjetne posledice_, toženka navaja 5. člen Sklepa.10 Pojasni, katere dodatne podatke in listine, ki so potrebni za presoji primernosti tožnic, je v postopku zahtevala, ki jih tožnici nista posredovali, med drugim: izpolnjeno tabelo s podatki o finančni moči končnega lastnika družb v skupini B. in dejanskega lastnika A. F. F.; finančne izkaze druge tožnice za leto 2020; - opis razloga, zakaj sta se pogodbeni stranki v Pogodbi o nakupu za poravnavo kupnine dogovorili za izročitev vrednostnih papirjev L. in ne za poravnavo kupnine v gotovini. Toženka ugotavlja, da gre za zavračanje podaje informacij, ki so pomembne v postopku odločanja o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Toženka ugotavlja obstoj zavrnitvenega razloga iz 2. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1,11 na podlagi dejstva, da sta tožnici vsebinski odgovor na zahtevo toženke odklonili in se mu očitno izogibata, kljub temu, da se je vprašanje nanašalo na družbo, ki naj bi postala nadrejena družba A. in bi zahtevane podatke tožnici lahko predložili, če bi to hoteli. Toženka ugotavlja, da imajo tovrstna dejanja zavračanja podaje informacij na utemeljeno zahtevo toženke, potencialni vpliv na korporativno upravljanje, saj se lahko prenesejo na ciljno družbo tj. na A. ter je s tem podana verjetnost, da bo ogrožena sposobnost ciljne družbe izpolnjevati njene zahteve, določene v zakonu (tudi v razmerju do toženke) v primeru, če bosta tožnici pridobili kvalificirani delež, kot ga zahtevata (4. točka prvega odstavka 36. člena ZZavar-1).12 Toženka zaradi nepredložitve zahtevanih finančnih izkazov prve tožnice tudi ni mogla presojati njene primernosti po merilu finančne trdnosti. Tožnici sta prav tako zavrnili predložitev vrednotenja vrednostnega papirja L. s strani ene izmed „H.“ in predložitev KVA-DEL obrazca za I. I., kar prav tako predstavlja obstoj zavrnitvenega razloga iz 2. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1; tudi nista vsebinsko odgovorili glede vprašanja povezanega z določili v Aktu o ustanovitvi, kar prav tako predstavlja obstoj zavrnitvenega razloga (2. točka prvega odstavka 37. člena ZZavar-1). _Glede 4. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 - nepredložitev informacij in dokumentacije potrebne za presojo primernosti,_ toženka iz zgoraj navedenih dejstev in pojasnil ugotavlja, da tožnici v roku, določenem za predložitev dodatnih podatkov in listin z dne 25. 2. 2021, nista predložili informacij, potrebnih za presojo primernosti tožnic, zato je podan tudi razlog za zavrnitev Zahteve. Sklepno toženka ugotavlja, da obstojijo razlogi za zavrnitev Zahteve iz 1., 2. in 4. točke 37. člena ZZavar-1. 12. Tožnici izpodbijata navedeno odločitev iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma navajata ozadje spora in potek upravnega postopka. Družba E. je 14. 11. 2019 kupila od družbe J., S.a.r.l. 5400 navadnih delnic A. in nato 6. 11. 2019 na Agencijo naslovila zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ki je bila s sklepom 16. 12. 2019 zavržena. Ker E. ni pridobila dovoljenja, je Agencija 4. 3. 2021 izdala Odredbo, na podlagi katere je E. 7. 9. 2020 prvi tožnici odsvojila 5400 navadnih delnic A. (O.), kar predstavlja vse delnice A. Tožnici sta 6. 10. 2020 na Agencijo vložili Zahtevo znotraj enomesečnega roka (četrti odstavek 40. člena ZZavar-1). Agencija je 20. 1. 2021 tožnicama izdala Odločbo o prepovedi uresničevanja pravic iz delnic, 26. 4. 2021 pa izpodbijano odločbo. V nadaljevanju pojasnjujeta korporativno strukturo tožnic in sicer je druga tožnica krovna investicijska družba z več skladi, ki je ustanovljena in deluje skladno z malteškim pravom. Sredstva in obveznosti vsakega sklada se obravnavajo ločeno od sredstev in obveznosti drugega sklada. Pridobitev celotnega osnovnega kapitala (100 %) A. je izvedla prva tožnica, ki predstavlja subjekt s posebnim namenom. Imetnik celotnega osnovnega kapitala prve tožnice je sklad druge tožnice, in sicer finančni sklad D. 13. Tožnici navajata, da se domneva, da izpolnjujeta merilo ugleda. Sklicujeta se na tretji odstavek 2. člena Sklepa. Toženka je pridobila mnenje MFSA 7. 1. 2021, da slednji ne razpolaga z negativnimi informacijami o drugi tožnici in njenem poslovodstvu; navajata, da vložitev naknadne zahteve za pridobitev dovoljenja ne more vplivati na merilo ugleda. Sklicujeta se na prvi odstavek 31. člena, četrti odstavek 40. člena in 2. točko prvega odstavka 618. člena ZZavar-1, ki jih citirata.

14. Prva tožnica je od družbe E. 7. 9. 2020 pridobila 100 % delež v A., zahtevo pa sta tožnici vložili 6. 10. 2020. Tožnici nista pridobili predhodnega soglasja Agencije, sta pa postopali skladno z zakonsko opcijo iz četrtega odstavka 40. člena ZZavar-1. Prekršek po 2. točki prvega odstavka 618. člena ZZavar-1 v povezavi s prvim odstavkom 14. člena ZP-1 in plačilo globe, ne more biti razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja zaradi pomanjkanja njunega ugleda. Četrti odstavek 40. člena ZZavar-1 tožnicam daje možnost, da soglasje pridobita tudi naknadno. Določa, da če pridobitelj kvalificiranega deleža naknadno pridobi soglasje Agencije, pridobi nazaj vse glasovalne pravice iz delnic in postane upravičeni kvalificirani imetnik zavarovalnice. Če zakon določa, da ima subjekt, ki je naknadno pridobil soglasje Agencije, vse lastnosti, potrebne za neomejeno upravljanje kvalificiranega deleža v zavarovalnici, ne more Agencija odločiti, da tožnici zaradi naknadne zahteve takšnih lastnosti nimata. Opredelitev odsotnosti predhodne pridobitve dovoljenja kot prekršek je v nasprotju z 2. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Poslužuje se alternativne zakonsko dopustne opcije. Podredno navajata, da tak prekršek ne more biti take narave, da vložnik avtomatično ne izpolnjuje več pogoja ugleda za naknadno pridobitev dovoljenja. Naknadna vložitev Zahteve je bila posledica objektivnih težav v zvezi z epidemijo COVID 19. Tako družba E., kot tožnici so se zaradi počasnejšega delovanja malteške in italijanske javne uprave v epidemioloških razmerah soočali z zamudami pri pridobivanju dokumentacije, ki jo je bilo treba še prevesti.

15. Po 41. členu ZZavar-1 Agencija odredi odsvojitev delnic v roku, ki ne sme biti krajši od treh in ne daljši od šestih mesecev, ki odražajo običajne okoliščine. Gre za zakonske roke. Agencija je odredila odsvojitev delnic v štirih mesecih. Tožnici ne sprejemata argumentov toženke, da je ustrezno upoštevala otežen položaj tožnic v posledici pandemije in da je druga tožnica že iz prejšnjega postopka vedela, katero dokumentacijo je potrebno predložiti in kakšni so roki. Tožnici sta v postopku navajali dejanske ovire izven njune kontrole. Uporaba opcije iz četrtega odstavka 40. člena ZZavar-1 ni bila posledica malomarnega postopanja. Tožnici sta ravnali z vso dolžno skrbnostjo. Toženka je napačno uporabila materialno pravo, da vsaka odločba o prekršku pomeni, da vložnik oz. njegove odgovorne osebe nimajo ugleda, posledično je napačno ugotovila dejansko stanje, da tožnici ne izpolnjujeta standarda ugleda.

16. Druga tožnica ni neupravičeni posredni imetnik delnic A. Navajata odločbo Agencije 40100-3/2020-15 z dne 20. 1. 2021, s katero jima je bilo prepovedano uresničevanje pravic iz delnic A. Po ugotovitvah Agencije je bila druga tožnica neupravičeni posredni kvalificirani imetnik teh delnic že v času, ko je imela delnice družbe E. in je ostala neupravičeni posredni kvalificiran imetnik kljub temu, da je delnice v neposredno last pridobila prva tožnica. Zoper navedeno odločbo sta tožnici sprožili upravni spor (I U 473/2021). Navedena odločba je napačna in ne more biti podlaga za ugotovitev pomanjkanja ugleda tožnic ali njunih odgovornih oseb v tem postopku. Tožnici navajata razloge, da družba E. ni imela delnic za račun druge tožnice. Zahteve za izdajo dovoljenja druga tožnica ni vložila, saj družba E. delnic ni imela za njen račun, kljub temu, da je bila druga tožnica njena družbenica. Navajata 20. člen ZZavar-1. Nakup delnic A. s strani družbe E. je bil dolgo načrtovan proces, ko se je K. začel zanimati za nakup deleža v družbi E., pogoj pa je bila njena poprejšnja pridobitev delnic A. Druga tožnica je v delniško strukturo družbe E. vstopila šele 4. 10. 2019, zaradi konverzije svojih terjatev do te družbe v deleže. Druga tožnica je pridobila deleže družbe E., ko so bile vse odločitve glede nakupa delnic A. že sprejete in podpisane. Tako ni in niti ni mogla vplivati na poslovne odločitve družbe E. v zvezi z delnicami A. Pridobitev 95 % delnic družbe E. s strani druge tožnice je bilo prehodne narave. Po pridobitvi delnic je namreč K. nameraval izvesti dokapitalizacijo v višini 22,5 mio EUR, s tem pa bi postal vsaj 90 % lastnik, posledično pa bi se drugi tožnici delež zmanjšal pod 10 %, kar se ni zgodilo, saj družba E. zaradi zavržene zahteve za pridobitev dovoljenja ni pridobila deleža v A., posledično K. ni izvedel dokapitalizacije. Druga tožnica ni imela namena kakorkoli vplivati na poslovne odločitve družbe E., vključno z odločitvami v zvezi z A.. Ker družba E. delnic A. ni pridobila za račun druge tožnice, slednja tudi ni bila kvalificirani imetnik delnic v smislu 20. člena ZZavar-1 in ni bila dolžna zaprositi za dovoljenje. Ko pa je delnice odkupila prva tožnica za račun druge tožnice, sta tožnici skladno s četrtim odstavkom 40. člena ZZavar-1 pravočasno podali zahtevo za izdajo dovoljenja. Tako druga tožnica po stališču tožnic v času izdaje Odločbe o prepovedi uresničevanja glasovalnih pravic (niti kadarkoli kasneje) ni bila neupravičeni kvalificirani imetnik delnic A. Agencija ni izdala odločbe, da je druga tožnica neupravičeni posredni imetnik delnic. Če kvalificirani imetnik ne pridobi dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža po 31. členu oziroma četrtem odstavku 40. člena ZZavar-1, postane neupravičeni kvalificirani imetnik delnic. Družba E. je po pridobitvi delnic podala zahtevo po četrtem odstavku 40. člena ZZavar-1, druga tožnica tega ni storila. Če bi bila toženka mnenja, da je tudi druga tožnica neupravičeni kvalificirani imetnik, bi ji morala po 41. členu ZZavar-1 izdati po uradni dolžnosti odredbo o odsvojitvi delnic, česar ni storila, na kar sta se tožnici upravičeno zanašali. Odredbo je izdala le družbi E., ki je delnice odsvojila prvi tožnici. Stališče toženke, da odredba ni bila pravilno interpretirana, je brez pravne podlage. Drugi tožnici namreč odsvojitev nikoli ni bila odrejena. Navajata napačne navedbe Agencije v Odločbi o prepovedi uresničevanja glasovalnih pravic. Nobena od strank upravnega postopka ni prikrivala, da je druga tožnica večinska lastnica družbe E. G. F. F. je v komunikaciji z Agencijo nastopal izključno v svojstvu direktorja druge tožnice. Navedeno pa ne pomeni, da je družba E. delnice pridobila za račun druge tožnice v smislu 20. člena ZZavar-1. Odločba o prepovedi uresničevanja glasovalnih pravic je nezakonita in ne more biti podlaga za zaključek, da tožnici zaradi njene izdaje ne izpolnjujeta pogoja ugleda. Toženka je posledično napačno ugotovila dejansko stanje, da tožnici merila ugleda ne izpolnjujeta.

17. Prva tožnica ni kršila sklenjenih pogodb. Pogodbe so stvar medsebojnih dogovorov pogodbenih strank. Gre za zasebne dokumente, ki ne morejo ustvarjati učinka do tretjih, tretji pa se tudi niso upravičeni zanašati nanje. Kršitev pogodbe ugotovi le sodišče na podlagi zahtevka prizadete pogodbene stranke oz. drugega upravičenega subjekta. Toženka ne more kar sama z vpogledom v pogodbo določiti, da je prva tožnica pogodbo z družbo E. samovoljno kršila. Do kršitve pogodbe tudi ni prišlo. Uvodna ugotovitev C. namreč zgolj ugotavlja, da je transakcija, ki se sklepa, podvržena odobritvi Agencije, v zvezi z uvodno ugotovitvijo E., pa navajata, da je prišlo do napake pri prevodu. Iz teh uvodnih ugotovitev ne izhajajo nikakršne kršitve. Toženki očitata, da je kršila pravila postopka (t.j. o lastni pristojnosti), da je napačno uporabila materialno pravo, ko je štela, da je prva tožnica kršila pogodbo in iz tega izpeljala, da tožnici ne izpolnjujeta merila ugleda, in napačno ugotovila dejansko stanje, ko je zaključila, da tožnici nimata ugleda, potrebnega za bodočega kvalificiranega imetnika A..

18. Prva tožnica je bila skrbna pri pripravi pogodbe. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da kupnina znaša 6,6 milijona EUR in da bo ta znesek plačan s prenosom listinjenih vrednostnih papirjev (L.), katerih vrednost ustreza dogovorjeni ceni. V ta namen sta sklenili že predpogodbo za izdajo listinjenih vrednostnih papirjev Iz pogodbenih določil je mehanizem plačila jasen in sicer mora biti v času plačila vrednost L., ki se prenesejo na prodajalca, 6,6 milijona EUR. Če kasneje pride do spremembe vrednosti terjatev oz. če terjatve ne bodo v celoti izterjane, je to tveganje, ki ga prevzema družba E. in ne tožnici. V trenutku plačila (t.j. prenosa L.) je obveznost prve tožnice izpolnjena, zato morebitno kasnejše nihanje vrednosti L. na pogodbo ne more več vplivati, da bi bil npr. prenos delnic neveljaven, kot to insinuira toženka. Tožnici pojasnjujeta, da bodo predmet listinjenja terjatve do dveh italijanskih občin (M. in N.), za katere skladno z italijansko zakonodajo neposredno ali posredno odgovarja Republika Italija. Tako je, razen rokov izterjave, ki so lahko negotovi zaradi trajanja postopkov za izterjavo, tveganje minimalno. Iz navedenega izhaja, da je pogodba zelo jasna, tožnici pa sta vnaprej predvideli mehanizem ustanovitve in prenosa L. ter plačila kupnine in sta ravnali z vso dolžno skrbnostjo. Kupnina v obliki L. je bila dogovorjena na predlog prve tožnice. Druga tožnica, ki ji bo zagotovila sredstva za plačilo kupnine, je finančni sklad, ki denarna sredstva vlaga v različne naložbe in tako ne razpolaga z velikimi količinami denarnih sredstev. Če bi bila kupnina dogovorjena v denarju, bi morala druga tožnica pred plačilom kupnine del finančnih naložb prodati in nato prenesti denarna sredstva, kar je povezano s stroški in določenimi tveganji. Zato je predlagala plačilo kar v obliki finančnih instrumentov. Iz navedenega izhaja, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje, ko je zaključila, da tožnici pri pripravi pogodbe nista ravnali skrbno.

19. Tožnici izpolnjujeta merilo finančne trdnosti in sta predložili vso potrebno dokumentacijo za presojo finančne trdnosti. Navajata 9. člen Sklepa.13 Prva tožnica je bila ustanovljena 3. 6. 2020, zato v trenutku vložitve Zahteve 6. 10. 2020 še ni poslovala več kot 6 mesecev. Iz tega razloga ni mogla priložiti letnih poročil za zadnji dve poslovni leti ter revizorjevih poročil, niti računovodskih izkazov za tekoče poslovno leto; tožnici sta pojasnili, da se druga tožnica šteje za nadrejeno družbo oz. posrednega imetnika kvalificiranega deleža zato, ker podsklad D. nima pravne osebnosti, ter da zaradi specifične pravne narave takšne strukture lahko solventnost A. zagotavljata izključno prva tožnica in sklad D. Slednji je prvi tožnici zagotovil sredstva (t.j. L.) za pridobitev kvalificiranega deleža. D. je tisti subjekt v lastniški strukturi bodočega kvalificiranega imetnika, ki zagotavlja finančno trdnost oz. katerega presoja finančne moči je bistvena. Toženka je 22. 12. 2020 izdala potrdilo o prejemus popolne Zahteve, s čimer je pojasnila tožnic za nepredložitev omenjene dokumentacije očitno sprejela kot utemeljena. Jasno je, da so kot drugi dokumenti, ki jih toženka lahko zahteva, mišljeni dokumenti, ki niso zajeti v Prilogi 1. S popolnostjo vloge je toženka potrdila, da je prejela vso potrebno dokumentacijo iz Priloge 1. Posledično ne more na odsotnosti te dokumentacije utemeljevati zavrnitve Zahteve. Tožnici sta že v odgovoru na prvo zahtevo toženke pojasnili, da L. še niso bili izdani in preneseni prodajalcu (t.j. družbi E.), ker sta se stranki O. dogovorili, da bosta rok plačila podaljšali do 31. 7. 2021. Posledično sredstva oz. L. še niso bila prenesena na prvo tožnico, zato sta tožnici predložitev revidiranih računovodskih izkazov za leto 2020 že na tej osnovi izkazali za nepotrebno. Tožnici sta pojasnili, da finančni instrumenti, v obliki katerih je bila kupnina dogovorjena, še niso bili izdani. Ko bodo, jih bo sklad D. prenesel na prvo tožnico, ta pa bo z njimi plačala kupnino. Iz revidiranih računovodskih izkazov druge tožnice za leto 2019 (glede sklada D.), kot jih navajata, izhaja, da finančni položaj sklada D. izpolnjuje merilo finančne trdnosti in omogoča izpolnjevanje finančnega načrta A. za naslednja 3 leta. Vsa sredstva lahko namreč služijo za potencialno dokapitalizacijo prve tožnice, po potrebi pa se lahko tudi prodajo, s čimer bi lahko sklad D. prišel do več kot 18 milijonov EUR denarnih sredstev. To pa za A., ki je imela v preteklih dveh letih manj kot 700.000 EUR vseh letnih prihodkov, več kot zadošča za izpolnjevanje poslovnega načrta naslednjih treh let. Podredno tožnici navajata, da je zahteva toženke po predložitvi finančnih izkazov za leto 2020 v nasprotju z načelom sorazmernosti iz 7. člena Sklepa, saj ti v trenutku vložitve Zahteve niso obstajali in jih je po določilih malteške zakonodaje potrebno pripraviti ter revidirati do 31. 10. 2021 ter sta tožnici z zadostno mero izkazali, da njihova predložitev ni smiselna.

20. Negativni poslovni izid ne pomeni, da tožnici ne izpolnjujeta merila finančne trdnosti. Glede finančne trdnosti druge tožnice oz. njenega sklada D. pojasnjujeta, da je bila druga tožnica ustanovljena leta 2016 kot sklad za profesionalne vlagatelje v obliki krovne družbe oz. družbe z več skladi in da v letih 2016, 2017 in 2018 ni bilo aktivnih podskladov, zato so vse stroške (revizijski stroški, licence in nadzorni stroški), plačali njeni delničarji in so bili v računovodskih izkazih družbe preneseni naprej in jim bodo povrnjeni. Toženka ne more zaključiti, da druga tožnica ne izpolnjuje merila finančne trdnosti zgolj zato, ker naj njeno poslovanje v zadnjih treh letih ne bi bilo stabilno. Glavna dejavnost druge tožnice je dejavnost profesionalnega investicijskega sklada v obliki krovne družbe. Pridobitev kvalificiranega deleža oz. celotnega osnovnega kapitala A. je izvedla prva tožnica, potrebno finančno moč za zagotovitev podpore prvi tožnici in kapitalsko ustreznost A. pa zagotavlja finančni sklad D. Iz Dodatka k ponudbi sklada D. izhaja, da mora vlagateljem zagotoviti dolgoročno rast in povečanje kapitala. Da bi dosegel zgornji cilj, se usmerja v pridobitve subjektov in podpiranje njihove rasti s pomočjo dokapitalizacij. Zaradi lažje predstave tožnici navedeno ponazarjata na primeru A.. Prva tožnica je namenska družba, katere edini cilj je pridobitev in upravljanje osnovnega kapitala A. Napačen je zaključek toženke, da ne izpolnjuje merila finančne trdnosti zgolj zato, ker poslovanje prve tožnice v vseh načrtovanih letih ne bo pozitivno. Tudi zanjo velja enako, kot že pojasnjeno za drugo tožnico oz. njen sklad D., saj je edini cilj prve tožnice nakup in rast A., zato prihodkov ni pričakovati. Navajata letno obrestno mero za navedene vrednostne papirje in ocenjujeta denarni tok na račun tega v višini 600.000 EUR, ki ga bo mogoče uporabiti za nadaljnjo dokapitalizacijo A. Finančna moč g. F. F. za predmetni postopek ni relevantna. Po stališču tožnic slednji ne izpolnjuje meril, po katerih bi ga bilo mogoče šteti za bodočega kvalificiranega imetnika, še posebej zato, ker ne more zagotavljati finančne trdnosti zadevne strukture. Zaradi pravne narave druge tožnice, kot investicijske družbe z variabilnim osnovnim kapitalom in z omejeno odgovornostjo ter upravičenj, ki izhajajo iz posameznega razreda delnic, kot jih opisujeta, se slednji šteje za dejanskega lastnika druge tožnice v skladu z določili Direktive (EU) 2015/849 oz. malteško zakonodajo, ki se nanaša na preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma. To pa zgolj na podlagi dejstva, da je imetnik delnic, ki predstavljajo 100% glasovalnih pravic v krovni družbi, investitorji oz. lastniki vlagateljskih delnic podskladov pa se lahko kadarkoli spremenijo. Zato njihova označba za dejanske lastnike ne bi bila smiselna. G. F. F. ima sam zgolj minimalni vložek v osnovnem kapitalu druge tožnice (ki ne predstavlja vložka v same podsklade), na podlagi katerega nima pravic do premoženja podskladov in povezanih plačil. Zato se ne more šteti za posrednega imetnika kvalificiranega deleža kot nadrejena fizična oseba. V vsakem primeru so namreč sredstva podskladov ločena tako od upravljalske strukture, kot tudi od družbenikov. Presoja g. F. F. je relevantna zgolj v zvezi z ugledom in izkušnjami oseb, ki bodo imele možnost upravljati A. G. F. F. je namreč tudi poslovodja prve tožnice in eden od članov poslovodstva druge tožnice. Toženka ni ustrezno upoštevala vseh specifik korporacijske strukture tožnic, kljub temu, da bi to na podlagi 7. člena Sklepa morala storiti.

21. Tožnici sta Agenciji posredovali vso razpoložljivo dokumentacijo in informacije. Tožnici nista posredovali izpolnjene tabele o finančni moči končnega lastnika g. F. F., sta pa v postopku pojasnili, zakaj ti podatki za postopek niso relevantni, pri čemer pojasnita, da je potrebno upoštevati naravo, dejavnost in druge specifike druge tožnice, ki je specifično organiziran finančni sklad (t.i. G.). Pri tem je F. F. zgolj dejanski lastnik druge tožnice v smislu zakonodaje o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma in se ne more šteti za končnega kvalificiranega imetnika A. Vložek g. F. F. ne daje nobenih pravic do premoženja podskladov in povezanih plačil, zato presoja njegove finančne trdnosti v konkretnem primeru ni potrebna. Revidirani računovodski izkazi za leto 2020 niso bili na voljo, poleg tega sta tožnici večkrat pojasnili, da druga tožnica, vključno s skladom D. posluje po malteški zakonodaji. Tožnici menita, da je bilo s strani toženke nesorazmerno od njiju zahtevati revidirane računovodske izkaze za leto 2020, če se ti po matični zakonodaji pripravljajo kasneje. Na podlagi navedenega toženka ne more zaključiti, da sta tožnici ravnali samovoljno in s svojim ravnanjem ogrozili sposobnost A. izpolnjevati pravila o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v ZZavar-1. V času vložitve zahteve (6. 10. 2020) se poslovno leto prve tožnice še ni zaključilo, toženka pa za pridobitev letnega poročila za leto 2020 ni imela pravne podlage. Toženki sta posredovali pojasnila glede dogovorjene kupnine. Pojasnili sta, kako nastanejo in kaj je v ozadju L., zakaj se tovrstne terjatve listinijo, in ne le prenašajo kot terjatve, katere konkretne terjatve so del portfelja, ki se bo listinil, kakšna je njihova ocenjena vrednost, kakšni so stroški listinjenja itd. Toženki nista mogli zagotoviti bolj konkretnih informacij, zakaj sta se stranki dogovorili za takšno kupnino. Zakaj je družba E. pristala na takšen način plačila, tožnici ne vesta, očitno se je to skladalo z njeno naložbeno strategijo. Tožnici toženki nista ničesar prekrivali. Zaključek toženke, da takšno ravnanje tožnic potencialno vpliva na korporativno upravljanje in se lahko preseli na ciljno družbo, s čemer naj bi bila podana verjetnost, da bo ogrožena sposobnost A. izpolnjevati zahteve Agencije, je napačen. Tožnici navajata, da nista predložili cenitve »H.«, ker je ni bilo mogoče pridobiti, saj L.-ji še niso bili izdani. Takšna cenitev bo torej mogoča, ko bodo L.-ji dejansko obstajali. Sta pa predložili zahtevana revidirana letna poročila za leta 2018, 2019 in 2020, vendar ne s strani „H.“, ampak drugih revizijskih hiš. Poudarjata, da je izbira revizorja njuna poslovna odločitev in da toženka nima pravne podlage zahtevati revizije s strani točno določenih revizijskih hiš. Tožnici navajata, da nista predložili KVA DEL obrazca za I. I., ker za predmetni postopek ni bil relevanten. I. I. je sekretar v družbi prve tožnice in kot tak v skladu z malteško zakonodajo opravlja zgolj administrativne naloge in nima nobenega vpliva na poslovanje družbe, saj sekretar podjetja ne sme delovati kot direktor družbe. Zato ne izpolnjuje pogoja iz 3. člena Sklepa, t.j. ni oseba, ki bi zaradi pridobitve kvalificiranega deleža imela možnost upravljati ali drugače vplivati na poslovanje A. Posledično KVA DEL obrazca zanj tožnici nista bili dolžni predložiti. Tožnici navajata, da sta pojasnili možnost prenosa sedeža prve tožnice. Malteška zakonodaja določa, da ima lahko družba le en sedež, ki mora biti na Malti. Za spremembo sedeža družbe pa je po ustanovitvi potreben ustrezen sklep upravnega odbora družbe in je ta določba akta o ustanovitvi le prepis malteške zakonodaje. Pristojnosti upravnega odbora se ne bi spremenile niti, če te klavzule v aktu o ustanovitvi ne bi bilo, saj je to opcija, ki jo omogoča že zakon.

22. Iz navedenega izhaja, da sta tožnici zagotovili vse informacije in vso dokumentacijo, ki je bila s strani Agencije razumno zahtevana. Odklonili sta le posredovanje tistih informacij, ki jih zaradi utemeljenih razlogov ni bilo mogoče pridobiti, ali pa za postopek niso bile potrebne, kar sta vselej obrazložili. Agencija ni ustrezno upoštevala načela sorazmernosti iz 7. člena Sklepa. Gre za kršitev 7. člena in 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 2. člena in 14. člena Ustave ter za diskriminacijo na podlagi sedeža tožnic. Zaključek toženke, da imata tožnici slabo korporativno kulturo, ki bi se lahko prenesla tudi na A., da sta z ravnanjem ogrozili sposobnost A. izpolnjevati pravila o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, da nista predložili vseh zahtevanih informacij in dokumentacije, odraža napačno ugotovljeno dejansko stanje. Neupoštevanje načela sorazmernosti, varstva pravic strank v postopku, načela iskanja materialne resnice ter diskriminacije tožnic glede na sedež pa predstavlja bistveno procesno kršitev.

23. Tožnici redno izpolnjujeta vse regulatorne zahteve o opravljanju s tveganji. Druga tožnica ima izkušeno in usposobljeno vodstvo, z večletnimi izkušnjami na primerljivih funkcijah, angažirala je tudi dva zunanja administratorja sklada, kot ju navaja, in za zagotovitev ustrezne ocene primernosti poslovodstva uvedla ustrezne postopke. Nobena odgovorna oseba za preprečevanje pranja denarja, za skladnost poslovanja ali ostalo, višje vodstvo, partnerji ali direktorji, niso imeli nobenega negativnega poročila. Upravni odbor je odobril oceno poslovnega tveganja, ki je pokazala nizko tveganje v zvezi s pranjem denarja in financiranjem terorizma. Pred sprejemom vsake stranke se izvede ocena tveganja za stranke v skladu s politiko družbe. Družba izvaja stalni nadzor nad vsako transakcijo. Iz navedenega izhaja, da sta tožnici vzorni družbi, ki spoštujeta vso veljavno regulativo. Zaključek, da naj bi bila podana verjetnost, da bo v primeru pridobitve dovoljenja ogrožena sposobnost A. izpolnjevati njene zakonske zahteve, predstavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja.

24. Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje ter ji naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

25. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožečih strank, kolikor se z njimi izrecno ne strinja in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Navaja dejansko stanje in potek postopka. Glede ugleda navaja prvi odstavek 36. člena ZZavar-1 ter drugi in tretji odstavek 2. člena Sklepa. Nadzorni organ države članice, v tem primeru MFSA, ne sodeluje pri odločanju o zahtevi za pridobitev kvalificiranega deleža. Toženka ni vezana na mnenje nadzornega organa druge države. V obravnavanem primeru je domneva iz 2. člena Sklepa izpodbita. Prva tožnica je spoznana za odgovorno za prekršek po 2. točki prvega odstavka 618. člena ZZavar-1, ki ga je storila s tem, ko je pridobila delnice A., s katerimi je dosegla 100% delež v kapitalu A., s čimer je presegla kvalificiran delež iz 1. točke prvega odstavka 13. člena ZZavar-1, ne da bi predhodno pridobila dovoljenje toženke. Četrti odstavek 40. člena ZZavar-1 ne predstavlja alternativnega in enakovrednega postopka za pridobitev dovoljenja za kvalificiranega imetnika, temveč možnost naknadne ureditve nezakonitega stanja, kar izhaja iz samega naslova tega člena. Takšna ureditev bi bila z vidika varnosti finančnih trgov nedopustna, saj bi lahko prišlo do situacije, v kateri bi družba (za katero bi toženka v predpisanem postopku izdaje dovoljenja ugotovila, da finančno ni dovolj stabilna), brez dovoljenja pridobila deleže zavarovalnice. Ugled in finančna trdnost posamezne zavarovalnice pa sta odvisni tudi od ugleda in finančne trdnosti njenih delničarjev, zlasti kadar so ti imetniki kvalificiranih deležev, zato so zahteve glede primernosti bodočih imetnikov kvalificiranih deležev eden ključnih mehanizmov za doseganje ciljev, ki jih zasleduje Direktiva Solventnost II in ZZavar-1. Smiselno enako ureditev pozna tudi Zakon o bančništvu (ZBan-2) v prvi alineji petega odstavka 399. člena. Domnevo iz 2. člena Sklepa je mogoče ovreči, in ne gre pa avtomatičnost neizpolnjevanja pogojev, saj toženka takšne situacije presoja od primera do primera. Toženka je v predmetnem postopku ugotovila, da se glede na okoliščine in načina storitve prekrška ni izkazalo, da bi kvalificirani imetnik imel dobro ime, navkljub storjenemu prekršku. Toženka je upoštevala, da je zamuda in razlog za prekršek posledica objektivnih težav v zvezi z epidemijo COVID-19. Družbi E. je izdala Odredbo o odsvojitvi delnic 4. 3. 2020 in določila za mesec dni daljši rok ter ugodila prošnji, da se ji zaradi razmer v zvezi z epidemijo v Italiji podaljša rok za odsvojitev delnic še za en mesec. Toženka zavrača tožbene navedbe, da je zamuda posledica objektivnih težav v zvezi z epidemijo COVID-19. 100% lastnik družbe E. in prve tožnice je druga tožnica, katere direktor in 100% lastnik F. F., sta bila iz postopka vložitve zahteve družbe E. za pridobitev kvalificiranega deleža v A. seznanjena z dokumentacijo in roki.

26. Glede imetništva delnic za drugo tožnico toženka vztraja na stališču, da glede na izvedeni postopek, tožnici zakonske domneve iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1, da morata podrejena ali obvladujoča družba dokazati, da je podrejena družba pridobila delnice v svojem imenu za svoj račun, nista izpodbili. Prva tožnica, kot pridobitelj delnic, ki so bile odsvojene po odredbi s strani družbe E., kot neupravičenega neposrednega imetnika, ima delnice v svojem imenu in za račun neupravičenega posrednega imetnika druge tožnice, ki je ta položaj pridobila že v trenutku, ko je delnice v svojem imenu in za račun obvladujoče družbe pridobila družba E. Druga tožnica je nadrejena družba prve tožnice in družbe E., končni lastnik deleža v A. pa je F. F. V konkretnem primeru so bile delnice prenesene zgolj iz ene odvisne družbe na drugo odvisno družbo. Neizvrševanje vpliva ne zadošča za izpodbitje pravne domneve iz 20. člena ZZavar-1. Razlogi tožnic, da družba E. nikoli ni imela delnic za račun druge tožnice, ker slednja potencialno ni imela namena vplivati na poslovne odločitve družbe E., so nerelevantni. Toženka navaja določbe ZGD-1 glede razmerja med odvisnimi in obvladujočimi družbami (drugi odstavek 529. člena ZGD-1). Domneva se izpodbije zgolj v primeru, če se dokaže, da vpliva obvladujoče družbe na odvisno družbo dejansko ni bilo mogoče izvajati. Za odvisnost zadošča že zgolj možnost takšnega vpliva. Upoštevane ovire, ki lahko izpodbijejo odvisnost, morajo izhajati iz zakonskih določb. O neodvisnosti ni mogoče govoriti, kadar obstaja možnost, da nadrejena družba obvladuje podrejeno družbo. Po stališču toženke je na takšen način potrebno razlagati tudi izpodbojnost pravne domneve iz 20. člena ZZavar-1. Dejstvo je, da je druga tožnica kot večinski lastnik in obvladujoča družba imela možnost neomejeno vplivati na družbo E. in je s tem izkazano razmerje nadrejene in podrejene družbe.

27. Odredba o odsvojitvi delnic se je glasila izključno na družbo E., ker je zgolj neposredni kvalificirani imetnik tisti, ki jo lahko izvrši in opravi prenos delnic. Toženka ni zavzela stališče, da druga tožnica ni neupravičeni kvalificirani imetnik. Toženka je v Odločbi o prepovedi uresničevanja glasovalnih pravic utemeljila, da je družba E. pridobila delnice A. za račun druge tožnice. Navedbe tožnic, da druga tožnica ni imela namena biti kvalificirani imetnik in da je postopek potekal na navedeni način zgolj iz razloga ekonomičnosti, so pavšalne in ne morejo izpodbiti domneve iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1. Ravnanja prve tožnice pri Pogodbi o nakupu delnic, ki je sama predlagala, da se plačilo izvede z izročitvijo visoko tveganih listinjenih vrednostnih papirjev L., ki bi se morala zavedati tudi tveganja, da bi že pridobljene delnice A. morala izročiti prodajalcu v primeru, da vsota pogodbenih plačil iz L. ne bo enaka vrednosti kupnine, ni skrbno in ne predstavlja ustreznega upravljanja s tveganji. Prva tožnica ni ravnala po pravilih stroke. V tožbi tožnici ponavljata navedbe iz postopka. Dolžine postopkov v zvezi s terjatvami lahko v Republiki Italiji trajajo precej časa in skupaj z ustreznimi povečanimi pravnimi in sodnimi stroški lahko negativno vplivajo na znesek denarnega toka, ki je na voljo za izpolnitev plačilnih obveznosti iz vrednostnih papirjev. Na možnost izterjave pričakovanega zneska lahko negativno vpliva tudi veljavnost zakonodajnih aktov z učinkom za nazaj in so glede na navedene dejavnike kritna premoženja izpostavljena tveganju, da bo njihova uspešnost nižja od pričakovane. Nedopustno je, da tega prva tožnica v pogodbi o nakupu delnic ni uredila in zato pri pripravi navedene pogodbe ni ravnala z ustrezno skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu.

28. Toženka zavrnitve ni utemeljevala na odsotnosti določene dokumentacije. Potrdilo o popolnosti vloge se izda na podlagi drugega odstavka 483. člena v povezavi s 479. členom ZZavar-1 in se nanaša na postopek predhodnega preizkusa, v katerem toženka oceni, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke za odločanje. Vsaka stranka v postopku izdaje dovoljenja sama odgovarja za to, ali je predložena dokumentacija vsebinsko zadostna za izdajo pozitivne odločbe. Ko sta tožnici podali pojasnilo, zakaj menita, da določena dokumentacija ni potrebna, ali zakaj je ni bilo mogoče pridobiti, je toženka v postopku predhodnega preizkusa ocenila, da so predpostavke za odločanje izpolnjene. To pa ne pomeni, da so obrazložitve, ki so bile podane namesto zahtevane dokumentacije, vsebinsko utemeljene. Toženka je v predhodnem preizkusu sprejela obrazložitve tožnic in ocenila, da se na njihovi podlagi lahko začne postopek vsebinske presoje, kjer pa so se pojasnila in predložena dokazila izkazala za nezadostna za ugoditev Zahtevi. Dejstva iz Zahteve so neizkazana, kar je toženka pojasnila v svoji obrazložitvi. Tožnici svojih trditev nista podkrepili z ustreznimi dokazi in pojasnili. Navedbe tožnic, da je edini relevanten subjekt sklad D., ki lahko zagotovi sredstva za izpolnjevanje merila finančne trdnosti, niso izkazane. V postopku presoje finančne trdnosti je ključno, da je mogoče zanesljivo oceniti finančno moč bodočega kvalificiranega imetnika. Glede na dejstvo, da tožnici nista predložili revidiranih računovodskih izkazov prve tožnice, toženki ni preostalo drugega, kot da ugotovi, da tožnici nista izkazali, da finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika omogoča pridobitev kvalificiranega deleža, oziroma da finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika in njegova sposobnost pridobivati sredstva omogočata izvedbo poslovnega načrta A. za najmanj za tri leta, pri čemer je toženka upoštevala višino kvalificiranega deleža, ki ga bodoči kvalificirani imetnik namerava pridobiti v zavarovalnici. Prva tožnica ni izkazala obstoja svoje finančne moči, ker ne razpolaga niti z enim revidiranim letnim poročilom o svojem poslovanju, druga tožnica v obdobju zadnjih treh let ni poslovala uspešno in je tudi podala izjavo, da je prva tožnica v lastniški strukturi bodočega kvalificiranega imetnika družba, ki zagotavlja finančno trdnost oziroma katere presoja finančne moči je bistvena. Zato je nemogoče trditi, da finančna moč končnega lastnika ni relevantna. F. F. je vpisan v Register dejanskih lastnikov A. z vpisanim načinom nadzora nad A. preko lastništva delnic v višini 75% ali več in je imetnik 100% glasovalnih pravic v družbi druge tožnice, vključno s pravico imenovanja njenega poslovodstva. Glede na razpolaganje z lastniškimi deleži in na funkcije, ki jih opravlja v skupini B. (je eden izmed direktorjev, zakonitih zastopnikov in sodnih zastopnikov druge tožnice in njen sekretar ter imetnik 99,95% delnic družbe G.), bi primeru, da bi bodoči kvalificirani imetnik pridobil kvalificiran delež, ki se zahteva, postal končni lastnik.

29. Toženka se ne strinja z navedbami tožnic, da sta posredovali vso razpoložljivo dokumentacijo in informacije. V Prvi zahtevi za dopolnitev je toženka, med drugim, zahtevala izpolnjeno tabelo s podatki o finančni moči končnega lastnika družb v skupini B. in dejanskega lastnika A., ki je tožnici nista predložili, ker da presoja finančne trdnosti slednjega ni potrebna. Tožnici nista želeli podati odgovora o tem, kakšen je njegov finančni položaj, ki bi ga toženka potrebovala za presojo primernosti tožečih strank; finančne izkaze družbe C. za leto 2020 s pojasnili, revidirane s strani ene izmed revizijskih družb iz skupine „H.“, skupaj s sodno overjenim prevodom v slovenski jezik, ki jih vložnici nista predložili, glede česar v tožbi očitata, da je to nesorazmerno, če se po matični zakonodaji pripravljajo kasneje, kar je po stališču toženke neresno. Obveznost priprave računovodskih izkazov po določilih malteške zakonodaje najkasneje do 31. 10. 2021 ni povezana z zahtevo toženke v predmetnem upravnem postopku, saj jih sme gospodarska družba pripraviti kadarkoli pred postavljenim skrajnim rokom. Navedbe tožnic, da računovodskih izkazov za leto 2020 ni bilo mogoče predložiti, ker se v času vložitve zahteve 6. 10. 2020 poslovno leto prve tožnice še ni zaključilo, so zavajajoče. Toženka je računovodske izkaze prve tožnice zahtevala v Prvi zahtevi za dopolnitev 25. 2. 2021, ko je bilo poslovno leto 2020 že zaključeno in ne obstaja noben utemeljen razlog, zakaj računovodskih izkazov ni bilo mogoče predložiti. Toženka se ne strinja, da ni imela podlage za pridobitev revidiranega letnega poročila iz leta 2020 za prvo tožnico. Glede na to, da je prva tožnica ustanovljena 3. 6. 2020, je zahteva po računovodskih izkazih za leto 2020 smiselna. Vztraja na stališču, da prva tožnica ni izkazala obstoja svoje finančne moči. 30. Ne držijo navedbe tožnic, da sta predložili revidirana letna poročila za leto 2018, 2019 in 2020, vendar ta niso bila revidirana s strani „H. Za prvo tožnico ni bilo predloženih niti nerevidiranih računovodskih izkazov za leto 2020 niti revidiranih s strani katerekoli druge revizorske hiše. Regulator je 29. 9. 2020 od druge tožnice zaradi suspenza revizorske hiše P. s strani Računovodskega odbora že zahteval prioritetno zamenjavo le te, kar kaže na to, da niso vse revizorske hiše enako zanesljive.

31. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbi navedla, da tožnici nista pojasnili, zakaj se pogodbeni stranki v pogodbi nista dogovorili za poravnavo kupnine z gotovino. S tem sta podajo informacij, ki so pomembne v postopku odločanja o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, zavrnili. Kolikor pa bi držale navedbe tožnic, da bolj konkretnih informacij ni bilo mogoče zagotoviti, bi bila toženka dolžna zavrniti Zahtevo, saj ne sme izdati dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. na podlagi manjkajočih ali nepreverljivih podatkov. Tožnici sta glede spremembe sedeža družbe odgovorili, da gre le za prepis malteške zakonodaja, ne da bi podali vsebinske in namenske razlage določbe, kar pomeni, da namena tega člena, navedenega v ustanovitvenem aktu, niti ne poznata in ne vesta, kako ga je potrebno izvajati. Tožnici sta prav tako zavrnili predložitev vrednotenja vrednostnega papirja L. s strani ene izmed »H.« revizijskih hiš in predložitev KVA-DEL obrazca za I. I.. Tožnici sta ves čas postopka arbitrarno in enostransko zavračali predložitev dokumentacije, in tekom postopka sami odločali, katera dokumentacija je potrebna za presojo in katera ni, kar je nedopustno. Toženka je natančno utemeljila, zakaj je bila določena dokumentacija zahtevana. Dejanja zavračanja podajanja informacij na upravičeno zahtevo toženke, imajo potencialen vpliv na korporativno upravljanje, saj se lahko prenesejo na ciljno družbo ter je s tem podana verjetnost, da bo ogrožena sposobnost ciljne družbe izpolnjevati njene zahteve, določene v zakonu v primeru, če bi tožnici pridobili kvalificirani delež.

32. Tekom postopka je bilo nesporno ugotovljeno, da bi tožnici vso zahtevano dokumentacijo lahko predložili, vendar sta enostransko ocenili, da so podatki za postopek nerelevantni, zato toženka vztraja pri ugotovitvah slabe korporativne kulture tožnic. Načelo sorazmernosti nalaga toženki, da uporabi merila, ki jih je potrebno upoštevati pri presoji sorazmerno z višino kvalificiranega deleža, ki ga vlagatelj želi pridobiti. Tožnici sta želeli pridobiti 100% delež A., zato je toženka skladno z načelom sorazmernosti v celoti izvedla skrben postopek presoje bodočih kvalificiranih imetnikov. Glede na dejstvo, da velik del zahtevane dokumentacije ni bil predložen, Zahtevi ni mogla ugoditi. Sodišču predlaga, da zavrne tožbeni zahtevek tožnic in da jima naloži plačilo vseh stroškov postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

33. V pripravljalni vlogi tožnici navajata dodatna dejstva in predlagata izvedbo novih dokazov in sicer zaslišanje g. F. F. ter izvedbo glavne obravnave. V zvezi z mnenjem MFSA je pomembno izhodišče pri presoji ugleda, da se presoja primernost bodočega kvalificiranega imetnika na podlagi 35. člena in 36. člena ZZavar-1 na podlagi posvetovanja z nadzornimi organi druge države članice, saj je bodoči kvalificirani imetnik nadzorovana finančna družba v državi članici (Malta). Druga tožnica kot investicijski sklad mora poslovati tako, da so zavarovani interesi njenih vlagateljev. Toženka je ta vidik zanemarila. Iz mnenja MFSA ne izhaja nobena negativna informacija o drugi tožnici. Gre za zakonsko domnevo iz tretjega odstavka 2. člena Sklepa, ki izhaja iz obveznosti posvetovanja. Dokazno breme toženke ne more biti enako, kot če dejanski stan domneve ni podan. Obrazložitev izpodbijane odločbe mora vsebovati stališča toženke o stališčih in pomislekih drugih nadzornih organov. Zakonska domneva temelji tudi na 26. členu Direktive Solventnost II. Nadzorni organ države članice razpolaga z bistveno bolj podrobnimi informacijami o poslovanju in dobrem imenu ter ugledu tožnic in finančni trdnosti. Nezakonito je, da toženka obveznost posvetovanja zreducira na presojo, da je „treba pridobiti mnenje“ in da ga ni dolžna uporabiti. Takšno razumevanje zakonske obveznosti po 35. členu ZZavar-1 je napačno in v neskladju z 26. členom Direktive Solventnost II. Tožnici grajata neustrezno obrazložitev izpodbijane odločbe in navajata kršitev 22. člen Ustave. Če je imela toženka dvome, bi morala opraviti dodatno posvetovanje MFSA. Domneva slabega imena na podlagi enkratnega prekrška zamude roka, je bistveno šibkejša od domneve, ki temelji na mnenju nadzornega organa, in nima jasne zakonske podlage ter ima šibko vrednostno podlago. Toženka ni ugotavljala, kakšen pomeni ima storjeni prekršek na presojo slabega imena. Presoja, da sta tožnici zaradi konkretnega prekrška glede na vse opisane okoliščine izkazali, da pri celotnem poslovanju ne uživata ugleda, je pretirana, prekršek pa je naveden kot ključen, temeljni argument toženke. Takšen prekršek (zamuda roka) je treba ob ustrezni razlagi z metodo teleološke redukcije izvzeti, saj sicer podzakonski akt pridobi vsebino, ki je v nasprotju z zakonom, kar pojasni.

34. Glede ugleda tožnic v zvezi s posrednim imetništvom za družbo E., tožnici navajata, da je domnevo iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1 mogoče izpodbiti z dokazi, da je podrejena družba pridobila delnice za svoj račun in ravnala neodvisno od nadrejene družbe. Toženka ne prereka dejstva, da je druga tožnica vstopila v lastniško strukturo družbe E. potem, ko je bila že sprejeta zavezujoča odločitev o nakupu delnic A. in da bi na podlagi dogovora o dokapitalizaciji s tretjo osebo (K.) v primeru, če bi družba E. pridobila dovoljenje toženke, in bi delnice lahko obdržala, druga tožnica izgubila prevladujoč položaj v tej družbi in s tem ne bi bila več nadrejena družba. Ob takem dejanskem stanju je nedvomno izpodbita domneva iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1. Bistveno je, za čigav račun je neposredni imetnik deloval pri pridobitvi delnic. Tožnici vztrajata, da družba E. ni pridobivala delnic za račun druge tožnice. Tožnici nista ravnali v nasprotju z načeli in pravili dobre poslovne prakse, saj sta sledili nasvetom zunanjega svetovalca. Glede ugleda tožnic v zvezi s sklenjeno pogodbo o nakupu delnic toženka in sodišče nimata kompetenc za presojo, da ima prodajalec iz tega naslova še kakršen koli drug zahtevek. Toženka te presoje tudi ni utemeljila z vidika prava, ki se za pogodbeno razmerje uporablja. Pogodba predvideva prenos vrednostnih papirjev namesto plačila, kar je dopustna oblika izpolnitve in prodajalcu drugega zahtevka ne daje.

35. Glede finančne trdnosti tožnic gre za procesno zmotno stališče o nepopolnosti dokumentacije. Navajata člena 479 in 427 ZZavar-1 ter 67. člen ZUP. Razlogi izpodbijane odločbe utemeljujejo procesno pomanjkljivost in ne vsebinske neutemeljenosti zahteve. Toženka finančne trdnosti tožnic nikjer ni primerjala v povezavi s posli, ki jih opravlja ali načrtuje A. Tožnicam ni jasno, zakaj toženka ne sprejema predstavljene korporativne strukture tožnic. Prva tožnica je bila ustavljena 2020, izključno z namenom pridobiti delež v A. in je pridobila delež za račun druge tožnice, ki je njen 100% lastnik, zato je pogoj finančne trdnosti potrebno presojati v povezavi z drugo tožnico oziroma skladom D., ki zagotavlja sredstva za prevzem. Posebna namenska družba (R.), ki drugega poslovanja nima, ne more biti predmet presoje finančne trdnosti. Toženka bi morala presojo finančne trdnosti opraviti glede na predložene podatke. Toženka se ne opredeli do tega, da je poslovanje sklada načrtovano z izgubo zaradi investicijske politike, niti kakšne so potrebe A., ki je zavarovalnica z manjšim obsegom poslov in ne navede, koliko bi bilo zadostno premoženje glede na njene potrebe. Tožnici očitata zmotno uporabo načela sorazmernosti in da je zgolj višina kvalificiranega deleža merilo presoje tega načela, temveč to načelo toženki nalaga, da upošteva tudi obstoj dokumentacije in vrsto drugih meril, ki so enakovredni. Tožnici vztrajata, da določene dokumentacije ne moreta predložiti in da je nerelevantna.

36. Toženka v pripravljalni vlogi z dne 18. 1. 2022 navaja, da sodišče po 448. členu ZZavar-1 odloča brez glavne obravnave, kar pomeni, da gre za dopustno izjemo od glavne obravnave oziroma za lex specialis glede na določbe ZUS-1. V postopku sodnega varstva tožeča stranka tudi ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (446. člen ZZavar-1). Podaja dodatna pojasnila glede ugleda tožnic, finančne trdnosti tožnic in pojasnjuje razloge, da je domneva iz 2. člena in 4. člena Sklepa izpodbita.

37. Tožba ni utemeljena.

38. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z njenimi razlogi strinja in se sklicuje na razloge iz njene obrazložitve (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa navaja:

39. V obravnavani zadevi je sporno ali je toženka pravilno in zakonito zavrnila Zahtevo tožnic z dne 6. 10. 2020 za izdajo dovoljena za pridobitev kvalificiranega deleža v A., na podlagi katerega bi tožnici kot skupni kvalificirani imetnik postali nadrejena družba A..

40. Razloge za zavrnitev Zahteve tožnic je toženka utemeljila na pravni podlagi 1. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-114 v zvezi s zvezi s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZZavar-115 (merilo ugleda), v povezavi s Sklepom (druga alineja16 in peta alineja17 drugega odstavka 2. člena Sklepa), ker je ugotovila, da tožnici ne izpolnjujeta merila ugleda na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin: da je prva tožnica pravnomočno spoznana odgovorno za prekršek, ker je pridobila delnice A. brez predhodnega dovoljenja toženke; ker odgovorna oseba vodstvenega organa druge tožnice, ki je dolžna izvajati nadzor na pravilnostjo ravnanja druge tožnice, ni izvedla vseh potrebnih ukrepov, s katerimi bi zagotovila ustrezno izvršitev zahtev Agencije iz Odredbe z dne 4. 2. 2020, kot izhaja iz Odločbe o prepovedi uresničevanja pravic iz delnic z dne 20. 1. 2021; ker je prva tožnica ravnala v nasprotju s sklenjeno Pogodbo o nakupu delnic z dne 7. 9. 2020. 41. Poleg razlogov za zavrnitev Zahteve tožnic zaradi neizpolnjevanja merila ugleda iz 1. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, je toženka utemeljila zavrnitev Zahteve tožnic tudi na pravni podlagi 1. točke prvega odstavka 37. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZZavar-118zaradi neizpolnjevanja merila finančne trdnosti tožnic v povezavi s 4. členom Sklepa, ki določa, da mora biti finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika trden, tako da ne bo ogroženo poslovanje zavarovalnice, v kateri namerava pridobiti kvalificirani delež in da se šteje, če se ne dokaže drugače, da je pogoj iz prvega odstavka tega člena izpolnjen ob kumulativno naštetih pogojih iz drugega odstavka tega člena19 (in sicer toženka navaja predvsem neizpolnjevanje pogojev iz prve in druge alineje), na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin: ker nista predložili revidiranih finančnih izkazov prve tožnice za leto 2020, s katerimi bi med drugim izkazali trditev, da je druga tožnica zagotovila sredstva prvi tožnici za nakup delnic A.; ker je druga tožnice v zadnjih treh poslovnih letih (2017, 2018 in 2019) poslovala z izgubo, negativno poslovanje pa se bo glede na poslovni načrt tožnic nadaljevalo tudi v obdobju 2021 do 2023; ker tožnici nista predložili podatkov o finančni moči končnega lastnika družb v skupini G. F. F.; tožnici tudi ne razpolagata z bonitetno oceno, koncentracija naložb podsklada D. pa je v družbi E. Italija (strani 18 do 21 obrazložitve).

42. Poleg razlogov za zavrnitev Zahteve tožnic zaradi neizpolnjevanja meril ugleda in finančne trdnosti tožnic, je toženka utemeljila zavrnitev Zahteve tožnic tudi na pravni podlagi 2. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-120 v zvezi z merilom iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-121- verjetne posledice, v povezavi s 5. členom Sklepa,22 na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin: da sta tožnici v postopku zavračali podajo informacij, ki so potrebni za presojo primernosti tožnic: 1. izpolnjeno tabelo s podatki o finančni moči končnega lastnika družb v skupini G. in dejanskega lastnika A. F. F.; 2. revidirane finančne izkaze prve tožnice, s pojasnili; 3. opis razloga, zakaj sta pogodbeni stranki v Pogodbi o nakupu za poravnavo kupnine dogovorili za izročitev vrednostnih papirjev L. in ne za poravnavo kupnine v gotovini in tudi ne za izročitev premoženja, ki je navedeno kot kritno premoženje vrednostnega papirja L. Poleg navedenih razlogov za zavrnitev Zahteve toženka kot razlog za zavrnitev Zahteve navaja tudi 4. točko prvega odstavka 37. člena ZZavar-1,23 na podlagi dejanskih ugotovitev: tožnici nista v roku, določenem z zahtevo za predložitev dodatnih podatkov in listin z dne 25. 2. 2021, toženki predložili informacij, potrebnih za presojo primernosti tožnic.

43. Po povedanem iz razlogov izpodbijane odločitve izhaja, da tožnici ne izpolnjujeta meril ugleda, finančne trdnosti in da je podana verjetnost, da bo ogrožena sposobnost ciljne družbe izpolnjevati zahteve, določene v zakonu (1., 3. in 4. točka prvega odstavka 36. člena ZZavar-124), pri čemer toženka tožnici obravnava kot bodočega skupnega kvalificiranega imetnika (četrti25 in peti26 odstavek 31. člena ZZavar-1), kar pomeni, da je toženka merila za presojo primernosti presojala skupaj za obe tožnici in hkrati za vsako od tožnic posebej.

44. Postopek sodnega varstva proti odločbam Agencije je urejen v posebnih določbah ZZavar-1 (Poglavje 10.2.). Za postopek sodnega varstva se uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), če z ZZavar-1 ni določeno drugače (drugi odstavek 441. člena ZZavar-1). V upravnem sporu sodišče preizkusi odločbo Agencije v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka, kot jih določa ZUS-1 (447. člen ZZavar-1)27. V konkretni zadevi gre za postopek odločanja Agencije o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ki je urejen v Poglavju 10.4. ZZavar-1. Postopek se začne z vložitvijo zahteve za izdajo dovoljenja (člen 477 ZZavar-1). Vsebina zahteve je določena v 478. členu ZZavar-1. Po navedeni določbi je med drugim treba priložiti listine, določene z zakonom, in druge listine, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za izdajo dovoljenja (drugi odstavek). V členu 483 ZZavar-1 so določena posebna pravila za odločanje o zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, kar je obravnavani primer, ki se toženka nanje pravilno sklicuje.

45. Oseba, ki namerava neposredno ali posredno pridobiti delnice zavarovalnice, na podlagi katerih bi dosegla ali presegla kvalificiran delež, mora pred pridobitvijo takega deleža (bodoči kvalificirani imetnik) pridobiti dovoljenje Agencije za pridobitev kvalificiranega deleža (prvi odstavek 31. člena ZZavar-1). Zahteva za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža vključuje: 1. višino deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu, ki ga namerava pridobiti bodoči kvalificirani imetnik; 2. druge podatke iz 478. člena ZZavar-1, ki jih vključuje vsaka zahteva (prvi odstavek 34. člena ZZavar-1). Zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža je treba priložiti dokaze in informacije o tem, da bodoči kvalificirani imetnik ustreza merilom iz 36. člena ZZavar-1 (drugi odstavek 34. člena ZZavar-1). Agencija v izreku odločbe, s katero izda dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, določi višino deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu zavarovalnice, za pridobitev katerega se izdaja dovoljenje, kot enega od teh razponov: med drugim delež, na podlagi katerega bodoči kvalificirani imetnik postane nadrejena družba zavarovalnice (5. točka drugega odstavka 31. člena ZZavar-1).

46. Merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika so določena v 36. členu ZZavar-1, in sicer so to: 1. ugled bodočega kvalificiranega imetnika; 2. ugled in izkušnje oseb, ki bodo imele možnost upravljati zavarovalnico ali drugače vplivati na poslovanje zavarovalnice, če bodoči kvalificirani imetnik pridobi kvalificirani delež, ki se zahteva; 3. finančna trdnost bodočega kvalificiranega imetnika, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica; 4. verjetne posledice, če bo bodoči kvalificirani imetnik pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, za sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v tem zakonu.

47. Podrobnejša merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika iz 36. člena ZZavar-1 oziroma t. i. „Predpis o kvalificiranih imetnikih“ je Strokovni svet Agencije na podlagi zakonskega pooblastila iz 48. člena ZZavar-1 sprejel s Sklepom o imetnikih kvalificiranih deležev zavarovalnic in pokojninskih družb, ki je bil objavljen v Uradnem list RS, št. 21/16 (Sklep).

48. Očitek tožnic, da izpolnjujeta merilo ugleda, ker malteški nadzorni nadzorni organ MFSA ne razpolaga z nobenimi negativnimi informacijami o drugi tožnici in njenem poslovodstvu, ter da bi morala toženka dokazati nasprotno, niso utemeljeni. Tako kot navaja toženka v odgovoru na tožbo, MFSA kot nadzorni organ države članice ne sodeluje pri samem odločanju o zahtevi in po ZZavar-1 nima nobenih pooblastil in toženka, ki po ZZavar-1 odloča o konkretni zadevi, tudi ni vezana na mnenje nadzornega organa druge države, da zavrnilni razlogi za izdajo dovoljenja ne obstajajo. Tudi po presoji sodišča iz ZZavar-1 ne izhaja, da je toženka kakor koli vezana na stališče ali informacije tujih nadzornih organov, niti k posvetovanju glede ugotovljenih dejstev, kot zatrjujta tožnici. Tudi po presoji sodišča določba četrtega odstavka 35. člena ZZavar-1 ne določa, da je Agencija vezana na mnenje nadzornih organov držav članic. Zato ni pravilno stališče tožbe, da Agencija ne bi smela imeti zadržkov, ker zadržkov ni izrazil malteški nadzorni organ (MFSA).

49. Očitek tožnic, da vložitev naknadne zahteve za pridobitev dovoljenja ne more vplivati na merilo ugleda, ni utemeljen. Sodišče določbe prvega odstavka 31. člena v povezavi s četrtim odstavkom 40. člena ZZavar-128 ne razume na način, kot ga razlagata tožnici, saj se slednja določba nanaša na imetnika iz delnic zavarovalnice, ki jih je pridobil ali jih ima v nasprotju z ZZavar-1, torej gre za neupravičenega imetnika, za kar je predviden prekršek po 2. točki prvega odstavka 618. člena ZZavar-129. Stališče tožnic, da gre za alternativno zakonsko dopustno opcijo nima podlage v navedenih določbah ZZavar-1, zato tudi nadaljnje stališče, da je opredelitev odsotnosti predhodne pridobitve kot prekršek v nasprotju z 2. členom Ustave, ni utemeljeno. Stališče tožnic, da četudi gre za prekršek, pa da ta ne more biti take narave, da posledično tožnici avtomatično ne izpolnjujeta pogoja ugleda, ni pravilno, saj ne gre za avtomatizem, ker je domnevo iz 2. člena Sklepa mogoče ovreči, kar pa tožnici v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča nista storili. Zavrnilni razlog, da tožnici ne izpolnjujeta merila ugleda iz 1. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 je toženka namreč oprla (tudi) na primeroma navedena merila za presojo ugleda bodočega kvalificiranega imetnika iz 2. člena Sklepa, kjer so primeroma navedene okoliščine, zaradi katerih se šteje, če se ne izkaže drugače, kdaj bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od njegovih članov poslovodstva nima dobrega imena in s tem ne ugleda. Navedeni zavrnilni razlog temelji na določilu druge alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa, po katerem ugled bodočega kvalificiranega imetnika ni podan, če je bil (med drugim) pravnomočno spoznan za odgovornega za prekršek zaradi kršitve veljavnih predpisov s področja, ki urejajo zavarovalništvo in prekršek še ni bil izbrisan, kar je obravnavani primer. Iz dejanskih ugotovitev, ki niso sporne, izhaja, da je prva tožnica spoznana za odgovornost za prekršek po 2. točki prvega odstavka 618. člena ZZavar-1 v povezavi s prvim odstavkom 14. člena ZP-1, ki ga je storila s tem, da je pridobila delnice A., s katerimi je dosegla 100% delež v kapitalu A., s čimer je presegla kvalificiran delež iz 1. točke prvega odstavka 13. člena ZZavr-130, ne da bi predhodno pridobila dovoljenje Agencije za pridobitev kvalificiranega deleža. S tem je kršila 1. točko prvega odstavka 31. člena ZZavar-1. Tudi po presoji sodišča v postopku tožnici navedene domneve nista uspeli ovreči, tožbeni razlogi, da je do prekrška prišlo zaradi objektivnih težav, v katerih sta se znašli v zvezi z epidemijo COVID-19, pa niso utemeljeni. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnici svojih navedb nista konkretno izkazali, toženka pa je razmere v postopku tudi upoštevala, ko je dopustila daljše roke (stran 13 obrazložitve). Pri tem sodišče še dodaja, da gre pri rokih iz 483. členu ZZavar-1 za prekluzivne materialne roke, zato izven določb ZZavar-1 teh rokov tudi ni mogoče podaljševati. Zato sodišče tožbene navedbe kot neutemeljene zavrača. 50. Razlogi tožnic, da druga tožnica ni neupravičeni posredni imetnik delnic A., niso pravilni. Toženka je pojasnila, da je obravnavala ravnanje druge tožnice, kot izhaja iz Odločbe o prepovedi uresničevanja pravic z dne 20. 1. 2021 in pozvala tožnici, da podata izjavo glede tega. Argumenti iz tožbe zoper navedeno odločbo niso predmet tega postopka (zadeva se vodi vodi pri tem sodišču pod opr. št. I U 473/2021)31. Navedena odločba sama po sebi tudi ni podlaga za izpodbijano odločitev glede presoje ugleda tožnic v tem postopku, kot menita tožnici. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka pozvala tožnici, da podata izjavo o dejstvih in okoliščinah iz navedene odločbe, in da sta tožnici navedli argumente iz tožbe: da je bil nakup delnic A. s strani družbe E. dolgo načrtovan proces že v letu 2017, da je druga tožnica v delniško strukturo družbe E. vstopila 4. 10. 2019, ko so bile odločitve glede nakupa delnic že sprejete, ter da ni mogla vplivati na poslovne odločitve družbe E. in da slednja ni pridobila delnic A. za račun druge tožnice, zato druga tožnica ni bila kvalificirani imetnik delnic A. v smislu 20. člena ZZavar-1. Tem razlogom toženka ni sledila, za kar je pojasnila razloge v izpodbijani odločbi (stran 15 obrazložitve). Med drugim je navedla, da je vpogledala v Zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža družbe E. in njeno dopolnitev 29. 11. 2019 in ugotovila, da je ta sicer podala izjavo, da je delnice A. pridobila v svojem imenu in za svoj račun, njena Zahteva pa je bila pravnomočno zavržena. Razlog nepredložitve dokumentacije pa je slednja pojasnjevala na način, da je druga tožnica regulirana družba v smislu 11. člena ZZavar-1 in da je pod nadzorstvom malteškega nadzornega organa, ter da lahko Agencija presojo primernosti nadrejene družbe bodočega kvalificiranega imetnika preveri neposredno pri MFSA. Sodišče se strinja z razlogi toženke, da iz navedenega izhaja, da je druga tožnica imela položaj bodočega posrednega kvalificiranega imetnika v A., saj družba E. ni subjekt nadzora. Slednja se je tudi v vseh vlogah predstavljala s pristavkom, da je v lasti druge tožnice, prav tako pa je družba E. v obrazložitvi zahteve povzela tudi pomen F. F. oziroma druge tožnice, zato tudi po presoji sodišča toženka utemeljeno ni sledila Izjavi tožnic v tem postopku. Izjave družbe E. pa, kot je pojasnila toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, same po sebi ni štela kot zadosten dokaz, da slednja ni pridobila delnic A. za račun druge tožnice kot njene obvladujoče družbe, glede na navedeni pristavek, s katerim je nastopala v svojih vlogah, da je družba, ki je v lasti druge tožnice. S tem se strinja tudi sodišče. Vsled navedenega s prenosom delnic iz družbe E. na prvo tožnico druga tožnica svojega statusa ni spremenila, saj je odvisna družba s tem ponovno pridobila delnice za njen račun in zato tudi po presoji sodišča, kar je toženka pojasnila, ostaja neupravičeni imetnik v skladu z domnevo iz 20. člena ZZavar-1.32 Posledično druga tožnica nima dobrega imena, ker iz njenega dela ali poslovanja izhaja, da ne deluje v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse. Slednje domneve tožnici v postopku tudi po presoji sodišča nista ovrgli, kar posledično vpliva na presojo ugleda druge tožnice v obravnavanem postopku. Glede na zakonsko domnevo iz 20. člena ZZavar-1 morata namreč podrejena ali obvladujoča družba dokazati, da je podrejena družba pridobila delnice v svojem imenu in za svoj račun, tega pa tožnici v tem postopku nista izkazali. Glede na zgoraj povedano sodišče tožbene razloge, da družba E. ni imela delnic za račun druge tožnice, kot neutemeljene zavrača. 51. Razloge tožnic, da druga tožnica ni in da tudi ni mogla vplivati na poslovne odločitve družbe E. v zvezi z delnicami A., med drugim, ker je bila pridobitev 95% delnic družbe E. le prehodne narave, pa niso relevantni, saj je tudi po presoji sodišča bistveno, da je druga tožnica kot nadrejena družba to možnost imela. Razlogi tožbe, da se Odredba o odsvojitvi delnic glasi le na družbo E. in ne na drugo tožnico, po presoji sodišča ne pomeni, kar želita dokazati tožnici, da toženka druge tožnice ni štela za neupravičenega kvalificiranega imetnika. Drugi tožnici navedena Odredba namreč ni bila izdana, ker lahko zgolj neposredni imetnik (torej v tem primeru družba E.) izvrši prenos delnic, kot navaja tudi toženka v odgovoru na tožbo. Zato razlogi tožnic, da je druga tožnica pridobila status posrednega kvalificiranega imetnika šele, ko je prva tožnica pridobila delnice za njen račun, po presoji sodišča niso utemeljeni, vsled tega pa tudi razlogi, da je tedaj druga tožnica izpolnila vse obveznosti, ki jih za take primere predpisuje ZZavar-1. Zato sodišče te tožbene navedbe kot neutemeljene zavrača. 52. Kolikor pa tožnici izpodbijata navedbe Agencije iz Odločbe o prepovedi uresničevanja pravic z dne 20. 1. 2021, sodišče pojasnjuje, da navedena odločba ni predmet tega postopka ter se sodišče o njeni vsebini ne izreka. Ravnanje druge tožnice, ki je relevantno za ta postopek, in ki vpliva na njen ugled, pa je toženka argumentirano pojasnila in se sodišče z njenimi razlogi strinja. Presoja merila ugleda druge tožnice sloni na ugotovitvah, ki jih je toženka pojasnila, iz katerih izhaja, da je druga tožnica kot večinski lastnik in obvladujoča družba, imela možnost neomejeno vplivati na družbo E. in da je tako postala posredni kvalificirani imetnik v trenutku, ko je družba E. pridobila večinski delež v A. S tem se strinja tudi sodišče. Pri presoji ugleda druge tožnice se je toženka pravilno oprla na primeroma navedene okoliščine iz 2. člena Sklepa, da se šteje, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena (med drugim), zlasti če: iz njegovega dela ali poslovanja izhaja, da ne deluje v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse oziroma ne spoštuje pravil poslovne etike (peta alineja drugega odstavka 2. člena).

53. Sodišče zavrača razloge tožbe, da je prva tožnica ravnala z ustrezno skrbnostjo pri pripravi Pogodbe o nakupu delnic z družbo E. Tudi v tožbi tožnici ne pojasnita, zakaj v tej pogodbi ni urejena poravnava dogovorjene kupnine v primeru, če vrednost kritnega premoženja pomembno pade oziroma, če vsota vseh plačil iz L. ne bo enaka vrednosti kupnine in kakšne bodo posledice tega dejstva na razpolaganje z delnicami A. V zadevi ni sporno, da je prva tožnica sama predlagala, da se izvede plačilo z izročitvijo visoko tveganih listinjenih vrednostnih papirjev L. Toženka je navedla, da iz Pisma o nameri, ki sta ga v postopku predložili tožnici, izhaja, da je kritno premoženje oziroma “colleteral“ vrednostnega papirja L. terjatve italijanske občine M. v znesku 3.240.000 EUR ter terjatve italijanske občine N. za skupni znesek 4.034.758,43 EUR in da gre za visoko tvegani vrednostni papir (stran 16 obrazložitve). Razlogi tožnic, da je šlo za postopanje v okviru pogodbe in s soglasjem strank, in da takšno vedenje ne more predstavljati kršitve pogodbe, po presoji sodišča ne morejo vplivati na drugačno odločitev glede ugleda prve tožnice. Neutemeljeni so očitki tožbe, da prva tožnica ni kršila sklenjenih pogodb, saj v zadevi ni sporno, da ni predhodno pridobila dovoljenja Agencije za pridobitev kvalificiranega deleža, kljub temu, da je bila ta obveznost dogovorjena tudi v navedeni pogodbi. Tudi ne gre za kršitev pravil postopka s strani toženke o lastni pristojnosti, kot očita tožba, saj je toženka ravnala v okviru pooblastil, ki jih ima po ZZavar-1, ko je od tožnic v skladu s šestim odstavkom 483. člena ZZavar-1 zahtevala dodatne podatke in listine, ki so potrebni za presojo primernosti tožnic. Med drugim tudi, da pojasnita, kaj se bo zgodilo, če vrednost „collateral-a“ oziroma kritnega premoženja pomembno pade, če vsota vseh pogodbenih plačil ne bo enaka vrednosti 6,6 mio EUR, kar tožnici v postopku nesporno nista pojasnili. Tožbene navedbe, da je iz pogodbenih določil mehanizem plačil jasen, in sicer da mora biti v času plačila vrednost L., ki se prenesejo na prodajalca, 6,6 mio EUR, in da če kasneje pride do spremembe vrednosti terjatev oz. če ne bodo v celoti izterjane, da je to tveganje, ki ga prevzame družba E., in ne tožnici, ter da je v trenutku prenosa L. obveznost prve tožnice izpolnjena, ni odgovor na konkretno navedeno zahtevo toženke glede ravnanja v primeru pomembnega padca kritnega premoženja. Za slednjega toženka ugotavlja, da so izpostavljena visokemu tveganju, da bo njihova uspešnost nižja od pričakovane (strani 16 in 17 obrazložitve). Tako ostane to vprašanje nepojasnjeno (zakaj prva tožnica pri pripravi pogodbe ni zagotovila poravnavo dogovorjene kupnine v primeru, če vrednost kritnega premoženja pomembno pade oziroma, če vsota vseh plačil iz L. ne bo enaka dogovorjeni vrednosti kupnine in kakšne bodo posledice tega dejstva na razpolaganje z delnicami A. Sodišče se ne strinja z razlogi tožnic, da je vrednost premoženja izključno tveganje v sferi prodajalca, saj so v obravnavanem primeru podane povezanosti družb, ko je druga tožnica 100% lastnica kupca in prodajalca vrednostnih papirjev, in je tudi po presoji sodišča druga tožnica tista, ki bi v primeru padca kritnega premoženja nosila končno breme. Zato se sodišče strinja z ugotovitvami toženke, da prva tožnica ni ravnala z ustrezno skrbnostjo pri pripravi navedene pogodbe, vsled česar izhaja posledica, da bodoča kvalificirana imetnica (prva tožnica) v tem pravnem poslu nakupa delnic A. ni ravnala skrbno, da ni ustrezno upravljala s tveganji in tako ni ravnala po pravilih stroke in da nima dobrega imena (peta alineja drugega odstavka 2. člena Sklepa). Sodišče tožbene razloge, da to ni pomembno, in da gre za insinuacije toženke, kot neutemeljene zavrača, saj v predmetnem postopku ne gre za presojo pravilnosti in veljavnosti navedene pogodbe, kot menita tožnici, temveč presojo tveganja, ki jih prva tožnica prevzema z njo, kar je toženka pojasnila v svojih razlogih.

54. Tožbene navedbe, da tožnici izpolnjujeta merilo finančne trdnosti in da sta predložili vso potrebno dokumentacijo za presojo finančne trdnosti, pri čemer se sklicujeta na dokumentacijo, ki jo je potrebno priložiti zahtevi za izdajo dovoljenja po 9. členu Sklepa, in da insolventnost A. zagotavlja izključno prva tožnica in sklad D., ki je prvi tožnici zagotovil sredstva (t.j. L.), ter da je to hkrati tisti subjekt v lastniški strukturi bodočega kvalificiranega imetnika, ki zagotavlja finančno trdnost, so enake navedbam tožnic v postopku. Toženka se je do teh navedb že v postopku pravilno opredelila ter jih argumentirano zavrnila, ker tožnici v postopku nista izkazali svoje trditve, da je druga tožnica oziroma sklad D. zagotovil sredstva prvi tožnici za nakup delnic A. in so tako trditve tožnic glede sklada D. kot subjekta, ki lahko zagotovi sredstva za izpolnjevanje meril finančne trdnosti, ostala v postopku neizkazana. S tem pa se strinja tudi sodišče. 55. Tožnici se neutemeljeno sklicujeta na potrdilo toženke o popolnosti vloge (483. člen ZZavar-1). Iz obrazložitve izhaja, da je toženka sklepom z dne 22. 11. 2020 na podlagi 2. točke drugega odstavka 483. člena in četrtega odstavka 483. člena ZZavar-1 izdala potrdilo, da je 18. 12. 20202 prejela popolno zahtevo. Stališče tožnic, da je toženka z navedenim potrdilom o prejemu popolne Zahteve, pojasnila tožnic glede (ne)predložitve potrebne dokumentacije iz Priloge 1, sprejela kot utemeljena, ni pravilno. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da toženka vsebinska pojasnila tožnic, zakaj menita, da določena dokumentacija ni potrebna, ali zakaj je ni mogoče pridobiti, v predhodnem preizkusu ni presojala, kar je skladno z drugim odstavkom 483. člena33 v povezavi s 479. členom ZZavar-1)34, temveč je zgolj ocenila, ali so izpolnjene procesne predpostavke za odločanje. Slednje pa tudi po presoji sodišča ne pomeni, da je obrazložitev tožnic, ki je bila dana podana v postopku namesto zahtevane dokumentacije, tudi vsebinsko utemeljena, kot napačno menita tožnici. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka v postopku vztrajala na predložitvi potrebne dokumentacije (šesti odstavek 483. člena ZZavar-1), med drugim npr. revidiranih računovodskih izkazov prve tožnice, česar tožnici nista predložili. Toženka pa se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi vsebinsko opredelila do navedb tožnic glede (ne)predložitve dokumentacije in pojasnila razloge, zakaj ocenjuje, da pogoji za izdajo dovoljenja niso izpolnjeni, ti pa ne slonijo na odsotnosti določene dokumentacije, kot menita tožnici, temveč na opredelitvi toženke do navedb tožnic glede (ne)predložitve dokumentacije. Zato je procesna graja tožnic neutemeljena in jo sodišče kot brezpredmetno zavrača. 56. Tožbene navedbe, da je edini relevanten subjekt sklad D., ki lahko zagotovi sredstva za izpolnjevanje merila finančne trdnosti, po povedanem niso izkazane, saj tožnici v postopku svojih trditev, da je sklad D. zagotovil sredstva prvi tožnici za nakup delnic A., nista dokazali. Tako kot poudarja toženka tudi v odgovoru na tožbo, izhaja pa tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, sta bili tožnici v postopku pozvani, da z revidiranimi računovodskimi izkazi prve tožnice dokažeta trditev, da je druga tožnica oziroma sklad D. zagotovil sredstva prvi tožnici za nakup delnic A., vendar tožnici računovodskih izkazov nista predložili, vsled česar so ostale trditve tožnic tudi po presoji sodišča neizkazane in je merilo glede finančni trdnosti prve tožnice (druga alineja drugega odstavka 4. člena Sklepa) ostalo neizpodbito. Brezpredmetne so tudi navedbe tožnic glede dopustnosti uporabe namenske družbe, saj to ni predmet presoje izpodbijane odločbe. Razlogi tožnic glede dokapitalizacije s strani družbe K. so v predmetni zadevi nerelevantni in ne vplivajo na izpodbitje domneve iz drugega odstavka 20. člena ZZavar-1. Neutemeljen je očitek, da toženka finančne trdnosti nikjer ni primerjala v povezavi s posli, ki jih opravlja ali načrtuje A., saj to po presoji sodišča tudi ni obvezno. Že jezikovna razlaga določbe 3. točke prvega odstavka ZZavar-1 ob upoštevanju beseden „zlasti“ vodi k drugačni razlagi, kot menita tožnici. Po presoji sodišča takšna razlaga dopušča in predvideva presojo tega merila tudi izven okvira poslov, ki jih opravlja in načrtuje A..35 Ta določba ne izključuje presoje finančne trdnosti same po sebi in v zvezi z drugimi okoliščinami, ki so kumulativno navedene v 4. členu Sklepa. Iz predloženih poslovnih načrtov tožnic za obdobje 2021 do 2023 pa izhaja, da bosta poslovali z negativnim poslovnim izidom, ki je izkazan tudi v revidiranih letnih poročilih druge tožnice v letih 2017 do 2019, kar je tudi po presoji sodišča utemeljen razlog za zavrnitev Zahteve (1. točka prvega odstavka 37. člena ZZavar-1).

57. Po povedanem tožbene navedbe glede sklada D., sklicevanje na revidirane računovodske izkaze druge tožnice za leto 2019, nestrinjanja z zaključki toženke, da poslovanje tožnic v zadnjih treh poslovnih letih ter v pričakovanem triletnem obdobju ni bilo uspešno, ter da finančna moč F. F. za predmetni postopek ni relevantna, niso utemeljene, kar je v postopku pravilno zavrnila že toženka in izhaja iz razlogov obrazložitve izpodbijane odločbe, s čimer se sodišče strinja. V zadevi namreč ni sporno, da prva tožnica ne razpolaga niti z enim revidiranim letnim poročilom o svojem poslovanju. Razlogi tožbe, da se po malteški zakonodaji ti pripravljajo kasneje, ne vplivajo na drugačno odločitev, saj bi tudi po presoji sodišča prva tožnica računovodske izkaze lahko pripravila kadarkoli pred postavljenim skrajnim rokom in jih predložila toženki v postopku, česar pa ni storila. Sodišče sodi, da so razlogi tožnic, s katerimi utemeljujeta (ne)predložitev računovodskih izkazov prve tožnice po utemeljeni zahtevi toženke (drugi odstavek 9. člena Sklepa v zvezi z šestim odstavkom 483. člena ZZavar-1), neutemeljeni. Prav tako ni sporno, da je druga tožnica v zadnjih treh letih (2017, 2018 in 2019) poslovanje zaključila z negativnim poslovnim izidom, kar izhaja iz predloženih revidiranih računovodskih izkazov druge tožnice. Sodišče sodi, da je toženka argumentirano pojasnila, zakaj je v tem postopku relevantna finančna moč F. F., pri čemer se sklicuje na predloženo dokumentacijo, kot jo navaja. Pri tem se pravilno sklicuje na določbo 13. člena ZZavar-136 (stran 21 obrazložitve). Po presoji sodišča je pri tem tudi ustrezno upoštevala vse specifike korporacijske strukture tožnic, kot jih navajata tožnici v postopku, zato tožbene navedbe, da ni upoštevala posebnosti teh družb, niso utemeljene. Da je F. F. dejanski lastnik A., izhaja iz Registra dejanskih lastnikov (stran 21 obrazložitve), kamor je toženka vpogledala. Da bi slednji glede na razpolaganje z lastniškimi deleži in na funkcije, ki jih opravlja v skupini B. (eden izmed direktorjev, zakonitih zastopnikov in sodnih zastopnikov družbe in njen sekretar ter imetnik 99,95% delnic družbe G.) v primeru, da bi bodoči kvalificirani imetnik pridobil kvalificirani deleže, ki se zahteva, postal končni lastnik A., se strinja tudi sodišče. Tožnici tudi v tožbi navajata, da je imetnik 100% glasovalnih pravic v družbi B., vključno s pravico imenovanja poslovodstva. Na očitke tožbe glede finančne trdnosti prve in druge tožnice in razloge, da finančna moč F. F. za predmetni postopek ni relevantna, ki sta jih tožnici navajali že v postopku, je po povedanem toženka argumentirano odgovorila v razlogih izpodbijane odločbe, in se sodišče z njenimi razlogi strinja, pri čemer se toženka sklicuje na pravilno pravno podlago, ki jo je tudi pravilno uporabila.

58. Po povedanem sodišče sodi, da je glede na dejanske ugotovitve, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe (med drugim, da tožnici z revidiranimi računovodskimi izkazi prve tožnice nista izkazali, da je druga tožnica zagotovila sredstva prvi tožnici za nakup delnic A.; da na podlagi revidiranih računovodskih izkazov poslovanje druge tožnice v zadnjih treh letih ni bilo uspešno in stabilno; da tožnici nista predložili podatkov o finančni moči končnega lastnika družb v skupini B. in dejanskega lastnika A. F. F.; da tožnici ne razpolagata z bonitetnio oceno, da glede naložb druge tožnice izhaja, da podatki kažejo na koncentracijo naložb podskalda D. v družbi, ki ima sedež v Italiji (v družbo E.), merilo glede finančne trdnosti tožnic (3. točka prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 v zvezi z domnevo iz prve in druge alineje drugega odstavka 4. člena Sklepa, ki ju tožnici v postopku nista uspeli izpodbiti), pravilno uporabljeno.

59. Tožbeni očitki, da sta tožnici toženki posredovali vso razpoložljivo dokumentacijo in informacije, niso utemeljeni. Po že povedanem, da razlogi tožnic glede nerelevantnosti podatkov glede finančne moči F. F. niso pravilni, sta tožnici tudi po presoji sodišča bili dolžni v postopku na utemeljeno zahtevo toženke predložiti dodatne podatke in listine za presojo primernosti tožnic in podatke o tem, kakšen je finančni položaj slednjega, kar je toženka v zahtevi za dopolnitev pojasnila (šesti odstavek 483. člena ZZavar-1), tožnici pa sta vsebinski odgovor odklonili. V zadevi tudi ni sporno, po že povedanem, da tožnici nista predložili niti revidiranih niti nerevidiranih računovodskih izkazov prve tožnice za leto 2020. Razlogi tožnic, da z njimi nista razpolagali, ker se po malteški zakonodaji pripravljajo kasneje, po že povedanem niso utemeljeni, saj tudi po presoji sodišča to ne more biti opravičljiv razlog za nepredložitev dokazov glede presoje primernosti tožnic, predvsem glede ocene finančne trdnosti prve tožnice, tudi glede na dejstvo, da je toženka to zahtevala 25. 2. 2021 (stran 23 obrazložitve), ko je bilo poslovno leto 2020 že zaključeno. Zato ne gre za nerazumno in nesorazmerno zahtevo toženke, kot menita tožnici.

60. Tožbene očitke, da tožnicam ni jasno, katerih pojasnil toženka ni prejela, da sta tožnici v postopku toženki posredovali obsežna pojasnila glede ozadja dogovora o kupnini in pojasnili, kako nastanejo in kaj je v ozadju dotičnih L., zakaj se tovrstne terjatve listinijo, in ne le prenašajo kot terjatve, katere konkretne terjatve so del portfelja, ki se bo listinil, kakšna je njihova ocenjena vrednost itd., in da sta toženki posredovali vse podatke, s katerimi sta razpolagali, sodišče po povedanem zavrača kot neutemeljene. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve je jasno razvidno, da tožnici v postopku nista pojasnili, zakaj se pogodbeni stranki v pogodbi nista dogovorili za poravnavo kupnine z gotovino, kar je toženka v zahtevi za dopolnitev vloge v skladu s šestim odstavkom 483. člena ZZavar-1 (stran 24 obrazložitve izpodbijane odločbe) utemeljeno zahtevala. Prav tako je toženka pojasnila razloge zaradi katerih je, med drugim, zahtevala predložitev vrednotenja vrednostnega papirja L. s strani ene izmed „H.“ revizijskih hiš in KVA DEL obrazca za I. I., kar sta tožnici zavrnili (slednje iz razloga, ker sta menili, da gre za sekretarja v družbi prve tožnice in da kot tak skladno z malteško zakonodajo opravlja zgolj administrativne naloge in da nima nobenega vpliva na poslovanje prve tožnici). Razloge za zavrnitev listin je toženka zavrnila (stran 7 obrazložitve) z obrazložitvijo, da gre za dodatne podatke in listine, potrebne za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika. Razlogi tožbe, da cenitve ni bilo mogoče pridobiti, ker da L.-ji še niso bili izdani in da navedeni obrazec ni relevanten za predmetni postopek, niso utemeljeni, saj je toženka pojasnila, da podatke potrebuje pri oceni presoje primernosti tožnic. S tem pa se strinja tudi sodišče. 61. Neutemeljena je tožbena navedba, da sta tožnici v postopku pojasnili možnost prenosa sedeža prve tožnice v zvezi s klavzulo ustanovitvenega akta prve tožnice. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (stran 18) izhaja, da je toženka v zahtevi za dodatne podatke in listine tožnici pozvala, da pojasnita, v katerih primerih upravni odbor določi sedež družbe prve tožnice na drugem naslovu in kaj je mišljeno z drugim naslovom; ali je to v drugi državi članici ali v tretji državi (izven območja EU). Tožnici tudi v tožbi, enako kot v postopku, navajata, da je ta določba akta o ustanovitvi prve tožnice le prepis malteške zakonodaje, pri tem pa ne podata vsebinske in namenske razlage te določbe oziroma nista ničesar pojasnili v zvezi z razlogom za morebitno spremembo sedeža, niti v zvezi z morebitno prestavitvijo sedeža v tretjo državo.

62. Glede na določbe ZZavar-1 toženka ne more izdati dovoljenja za pridobitev kvalificirnega deleža v zavarovalnici na podlagi manjkajočih ali nepreverljivih podatkov. Na strani tožnic je, da v postopku po utemeljeni zahtevi toženke predložita dokumentacijo in podata pojasnila, na strani toženke pa je, da to oceni in svoje razloge argumentirano pojasni. To je toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi storila. Tudi po presoji sodišča nista tožnici tisti, ki bi ocenjevali, katera dokumentacija je razumna in relevantna in katera ni. Sodišče se z oceno toženke glede predložene dokumentacije in informacij, strinja, kar je toženka argumentirano pojasnila v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnici tudi v tožbi navajata enako kot v postopku in vztrajata, da sta odklonili posredovanje tistih informacij, ki jih zaradi utemeljenih razlogov ni bilo mogoče pridobiti, ali pa za postopek niso bile potrebne, kar je utemeljeno zavrnila že toženka in se sodišče z njeno oceno strinja. Zato sodišče tožbene navedbe, da sta tožnici zagotovili vse informacije in vso dokumentacijo, ki je bila s strani toženke zahtevana, zavrača. 63. Neutemeljen je očitek tožbe, da toženka ni ustrezno upoštevala načela sorazmernosti iz 7. člena Sklepa,37 ker da gre za tuje korporacijske entitete, ki ne poslujejo po enakih pravilih kot slovenske gospodarske družbe, in da je želela toženka pridobiti pojasnila in dokumente na način in v času, ki bi imeli smisel v okviru slovenskega korporacijskega prava, ne pa tudi malteškega, vsled česar gre po stališču tožbe za diskriminacijo na podlagi sedeža tožnic. Sodišče sodi, da v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo, kot zatrjujeta tožnici. Vloga in položaj toženke izhaja iz določb ZZavar-1 in Direktive Solventnost II. Odločanje o tem, kdo lahko pridobi kvalificirani delež v določeni zavarovalnici, je po ZZavar-1 v pristojnosti Agencije kot sektorskega regulatorja. Naloga Agencije je, ob upoštevanju vpliva, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice, presoja primernost bodočega kvalificiranega imetnika. Pri odločanju o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža toženka, ob upoštevanju meril, ki jih je postavil ZZavar-1, izhaja iz njene vloge, ki jo ima po ZZavar-1 in Direktivi Solventnost II, ter je kot sektorski regulator odgovorna za pravno, konsistentno in učinkovito delovanje področja, ki ga pokriva.

64. Sodišče sodi, da je toženka pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika, pravilno uporabila načelo sorazmernosti, ki vpliva na večjo ali manjšo strogost presoje izpolnjevanja posameznega merila. Upoštevanje načela sorazmernosti po 7. členu Sklepa, poleg prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, izhaja tudi iz 31. člena ZZavar-1, ki v drugem odstavku določa različne razpone deležev, za katere je treba pridobiti dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža. Po tretjem odstavku 31. člena ZZavar-1 kvalificirani imetnik pred vsako nadaljnjo pridobitvijo delnic, na podlagi katere bi presegel razpon, za katerega velja že izdano dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, pridobi novo dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža. Načelo sorazmernosti namreč zahteva, da večji kot je delež, za pridobitev katerega se zahteva dovoljenje, strožja mora biti presoja primernosti bodočega kvalificiranega imetnika kvalificiranega deleža, saj večji kvalificiran delež delničarju namreč omogoča sorazmerno večji vpliv na zavarovalnico, v kateri namerava pridobiti delež. Tako kot navaja toženka tudi v odgovoru na tožbo, ji načelo sorazmernosti nalaga, da uporabi merila, ki jih je potrebno upoštevati pri presoji sorazmerno z višino kvalificiranega deleža, ki ga vlagatelj želi pridobiti, kar pomeni, da je v primeru, če želi oseba pridobiti več kot 50% delnic zavarovalnice in tako v celoti obvladovati zavarovalnico, je toženka dolžna kriterije, navedene v Sklepu, presojati strožje, kot npr. v primeru pridobitve kvalificiranega deleža, s katerim bi imetnik presegel delež 10%. Glede na dejstvo, da sta tožnici želeli pridobiti 100% delež A., je toženka pravilno v celoti izvedla skrben postopek presoje bodočih kvalificiranih imetnikov. Po presoji sodišča je toženka argumentirano obrazložila svojo strožjo presojo. Sodišče se z njeno oceno strinja. Z uporabo načela sorazmernosti mora toženka prilagoditi strogost presoje meril, kar je v obravnavani zadevi toženka tudi pravilno storila.

65. ZZavar-1 je bil sprejet prav zaradi velikega ekonomskega in socialnega pomena zavarovanja, zaradi česar se je pokazala nuja za posredovanje javnih organov v obliki nadzora skrbnega in varnega poslovanja. Zato se posredovanje javnih organov praviloma osredotoča na uvedbo ukrepov, katerih namen je zagotavljati solventnost zavarovalnic. Glavni cilj sistema solventnosti po ZZavar-1 je varstvo zavarovancev. V ta namen mora nuditi nadzornikom primerna orodja in pooblastila za ovrednotenje celotne solventnosti vseh nadzorovanih subjektov na osnovi ocen vseh pomembnejših predvidenih tveganj. Po povedanem je glavni cilj ureditve in nadzora zavarovalnic primerna zaščita imetnikov polic in upravičencev, kot tudi finančna stabilnost ter pravični stabilni trgi, kar izhaja tudi iz Uvodne izjave 16 Direktive Solventnost II. Da se zagotovi učinkovitost nadzora, morajo biti vsi ukrepi, ki jih sprejmejo nadzorni organi, sorazmerni z naravo, obsegom in zahtevnostjo tveganj, povezanih s poslovanjem zavarovalnice ali pozavarovalnice (Uvodna izjava 18). To načelo mora veljati tako za zahteve glede zavarovalnic kot za izvajanje nadzornih pooblastil. Po presoji sodišča je uporaba načela sorazmernosti v konkretni zadevi skladna z določbami navedene direktive, ki je ustrezno prenesena v ZZavar-1. Po povedanem je toženka na navedeni pravni podlagi pravilno uporabila načelo sorazmernosti (strožja presoja) pri presoji posameznih meril, in njegovo uporabo argumentirano obrazložila.

66. Merila, določena v Sklepu, ki jih je toženka uporabila pri presoji primernosti tožnic, so skladna s Temeljnimi zavarovalnimi načeli, ki jih je sprejelo Mednarodno združenje zavarovalnih nadzornikov in ki zagotavljajo globalno sprejeti okvir nadzora v zavarovalnem sektorju, ne torej samo v okviru teritorialnih meja Slovenije. Zato očitki tožbe, da je toženka brez vsebinskega razloga postopala pretirano formalistično in spregledala ključna dejstva ter tožnici prikrajšala, da bi učinkovito uveljavljale svoje pravice, niso utemeljeni. Očitek o diskriminaciji po sedežu tožnic pa sodišče tudi kot pavšalnega zavrača. 67. Očitki tožnic, da je toženka z vztrajanjem pri specifični dokumentaciji kršila določbe 7. člena in 8. člena ZUP (varstvo pravic strank in varstvo javnega interes ter načelo materialne resnice), in s tem tudi člena 2 in 14 Ustave (pravna država in enakost pred zakonom), niso utemeljeni. Tožnici sta v postopku sodelovali in imeli možnost učinkovitega uveljavljanja svojih pravic in interesov. Tožnici sta imeli tekom postopka možnost predložiti vso zahtevano dokumentacijo, katero pa nista predložili, ker sta menili, da ni potrebna za presojo, zato pravila postopka niso bila kršena. Tožnici sta sami zavrnili predložitev podatkov, ki bi omogočila dodatno presojo dejstev, ker naj bi bila presoja po stališču tožnic nepotrebna, zato ne moreta uspeti s tožbenimi navedbami, da sta predložili vse podatke in se hkrati sklicevati na obstoj enakovredne dokumentacije, ki naj bi bila podlaga za to presojo. V obravnavani zadevi ne gre za to, da se toženka izogiba vsebinski presoji množice dokumentacije, ki ji je bila dana na voljo, kot navajata tožnici, saj je toženka svojo odločitev prepričljivo, razumljivo in argumentirano obrazložila, zato sodišče očitek tožbe, da gre za kršitev pravice do obrazložene odločbe (22. člen Ustave) zavrača. Obrazložitev izpodbijane odločitev vsebuje vse potrebne sestavine po ZUP in se jo tudi da preizkusiti. V obravnavani zadevi gre za poseben postopek odločanja Agencije v posamičnih zadevah, ki je urejen v 10. poglavju ZZavar-1. Glede uporabe določb postopka je v 427. členu ZZavar-1 določeno, da Agencija odloča o posamičnih zadevah, za katere je pristojna po tem ali drugem zakonu, po postopku, določenem v tem poglavju, razen če zakon za posamezno vrsto postopka določa drugače (prvi odstavek). Če ni v tem zakonu drugače določeno, se za postopek odločanja Agencije uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek).

68. Izpodbijano odločitev je po presoji sodišča toženka sprejela na podlagi vseh v postopku ugotovljenih relevantnih okoliščinah in na podlagi določil ZZavar-1 (36. člen in 37. člen) v povezavi s Sklepom (členi 2, 4, 5 in 7), ki se nanje pravilno sklicuje. Tudi v dejanskem pogledu je v obravnavani zadevi toženka imela na zgoraj navedeni pravni podlagi podlago za zaključek, da tožnici kot bodoči kvalificirani imetnici, ne ustrezata merilom ugleda, finančne trdnosti in verjetnih posledic. Nestrinjanje tožnic z ugotovitvami toženke in ocene glede relevantnih okoliščin presoje, pa ne pomeni, da je napačno uporabljeno materialno pravo oziroma, da je posledično dejansko stanje zmotno in nepravilno ugotovljeno, kot menita tožnici. V obravnavani zadevi je sporna razlaga prava, kar pa je v domeni toženke in sodišča. Po presoji sodišča je materialno pravo, to je ZZavar-1 in Sklep, ki se nanj toženka sklicuje, pravilno uporabljeno. Postopek je pravilno voden, tožnici sta v postopku dejansko sodelovali, izpodbijana odločba pa vsebuje razloge, ki omogočajo njen preizkus. Tožnici tudi niso bila kršene ustavne pravice iz 2. člena in 14. člena Ustave, kar je sodišče že pojasnilo. Obrazložitev je skladna z določbami ZUP in ZZavar-1, zato ne gre za kršitev 22. člena Ustave RS.

69. Po presoji sodišča ima toženka po 37. členu ZZavar-1 podlago za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža (že) v primeru obstoja enega od zavrnilnih razlogov iz 37. člena ZZavar-1. V obravnavanem primeru pa je teh razlogov, v povezavi s 36. členom ZZavar-1, več, kar je toženka argumentirano pojasnila, s čimer se sodišče strinja.

70. Obveznosti držav članic EU glede ureditve pridobivanja kvalificiranih deležev so predpisane v členih 57 do 63 Direktive Solventnost II. V členu 59 so predpisana merila, po katerih morajo nadzorni organi držav članic, ob upoštevanju verjetnega vpliva bodočega kvalificiranega imetnika, presojati primernost bodočega imetnika kvalificiranega deleža in finančno trdnost, vse z namenom zagotavljanja varnega in skrbnega upravljanja zavarovalnice, v kateri naj bi prišlo do pridobitve (ciljne družbe). Zahteve Direktive Solventnost II so v slovenski pravni red prenesene z ZZavar-1. Določba ZZavar-1 glede meril pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika je skladna z 95. členom Direktive Solventnost II. Zato ne gre za nelojalno razlago prava EU, kot menita tožnici. Glede predloga za zaslišanje F. F., in novih dejstev, ki jih tožnici navajata v prvi pripravljalni vlogi, sodišče navaja, da v skladu z 446. členom ZZavar-1 v postopku sodnega varstva tožeča stranka ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Po specialni določbi 448. členu ZZavar-1 sodišče v postopku po tem zakonu odloča brez glavne obravnave.

71. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče tudi ni našlo zatrjevanih kršitev Ustave RS, niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (ničnost), je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

72. Sodišče je na podlagi 448. člena ZZavar-1 odločilo brez glavne obravnave.

73. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Po 34. členu ZZavar-1, mora zahteva za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža vključevati višino deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu zavarovalnice, ki ga namerava pridobiti bodoči kvalificirani imetnik, druge podatke iz prvega odstavka 478. člena ZZavar-1, ter dokaze in informacije o tem, da bodoči kvalificirani imetnik ustreza merilom iz 36. člena ZZavar-1. 2 Agencija zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža iz razlogov, določenih v 37. členu ZZavar-1, če: 1. bodoči kvalificirani imetnik ne ustreza merilom iz 1. do 3. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1; 2. na podlagi meril iz 36. člena ZZavar-1 presodi, da je verjetno, če bodoči kvalificirani imetnik pridobi kvalificirani delež, ki se zahteva, da bo: - ogrožena sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v ZZavar-1, - ovirano ali oteženo izvajanje učinkovitega nadzora, učinkovite izmenjave informacij med nadzornimi organi oziroma razmejitve pristojnosti in odgovornosti za nadzor med nadzornimi organi; 3. obstajajo razlogi za sum, da: - je bilo ali bo v zvezi s pridobitvijo kvalificiranega deleža, ki se zahteva, storjeno dejanje pranja denarja ali financiranja terorizma kot ju opredeljuje zakon, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma ali izveden poskus tega dejanja ali - bo ta pridobitev povečala tveganje pranja denarja ali financiranja terorizma kot ga opredeljuje zakon, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma. 4. bodoči kvalificirani imetnik v roku, določenem z zahtevo iz šestega in sedmega odstavka 483. člena ZZavar-1, ne predloži vse dokumentacije in informacij, potrebnih za presojo primernosti po merilih iz 36. člena ZZavar-1. 3 ZZavar-1 v prvem odstavku 36. členu določa, da za zagotovitev varnega in skrbnega upravljanja zavarovalnice, v kateri namerava bodoči kvalificirani imetnik pridobiti kvalificirani delež, Agencija pri odločanju o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ob upoštevanju vpliva, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice, če bo pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, presoja primernost bodočega kvalificiranega imetnika na podlagi naslednjih meril: 1. ugleda bodočega kvalificiranega imetnika; 2. ugleda in izkušenj oseb, ki bodo imele možnost upravljati zavarovalnico ali drugače vplivati na poslovanje zavarovalnice, če bodoči kvalificirani imetnik pridobi kvalificirani delež, ki se zahteva; 3. finančne trdnosti bodočega kvalificiranega imetnika, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica; 4. verjetnih posledic, če bo bodoči kvalificirani imetnik pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva za sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o obvladovanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v tem zakonu. 4 Po 2. točki drugega odstavka 2. člena Sklepa se, med drugim, šteje, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena, zlasti če: - je bil pravnomočno spoznan za odgovornega za prekršek zaradi kršitve veljavnih predpisov s področja delovanja gospodarskih družb, predpisov s področja, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, predpisov s področja, ki urejajo zavarovalništvo, bančništvo ali trg drugih finančnih instrumentov ter drugih predpisov, ki so povezani z dejavnostjo bodočega kvalificiranega imetnika ali dejavnostjo zavarovalnice, v kateri bo pridobil kvalificiran delež in prekršek še ni bil izbrisan. 5 Družbi E. je kot neupravičenemu imetniku, izdala Odredbo o odsvojitvi delnic z dne 4. 3. 2020 in določila za mesec dni daljši rok od minimalno določenega v 42. členu ZZavar-1. Agencija je ugodila prošnji z dne 7. 7. 2020, da se ji zaradi razmer v zvezi z epidemijo COVID-19 v Italiji podaljša rok za odsvojitev delnic zavarovalnice A. še za en mesec, in sicer do dne 8. 9. 2020. 100 % lastnik družb E. in prve tožnice je družba B. Direktor in 100 % lastnik družbe B. je F. F. Družba B. oziroma F. F. sta bila tako že iz postopka vložitve zahteve družbe E. za pridobitev kvalificiranega deleža v A. seznanjena z dokumentacijo, ki jo je potrebno priložiti Zahtevi oziroma z roki za pridobitev kvalificiranega deleža, ki veljajo v Republiki Sloveniji. 6 Na podlagi pete alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa se med drugim šteje, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena zlasti, če iz njegovega delovanja ali poslovanja izhaja, da ne deluje v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse oziroma ne spoštuje pravil poslovne etike. 7 Člen 4. Sklepa (finančna trdnost bodočega kvalificiranega imetnika, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica) določa: Finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika mora biti trden, tako da ne bo ogroženo poslovanje zavarovalnice, v kateri namerava pridobiti kvalificirani delež (prvi odstavek). Šteje se, če se ne dokaže drugače, da je pogoj iz prvega odstavka izpolnjen : - če je bilo poslovanje bodočega kvalificiranega imetnika v zadnjih treh poslovnih letih uspešno in stabilno; - če je mogoče verjetno izkazati, da finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika omogoča pridobitev kvalificiranega deleža oziroma, da finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika in njegova sposobnost pridobivati sredstva omogočata izvedbo poslovnega načrta zavarovalnice najmanj za prihodnja tri leta, pri čemer Agencija upošteva višino kvalificiranega deleža, ki ga bodoči kvalificirani imetnik namerava pridobiti v zavarovalnici; - če je mogoče verjetno izkazati, da bo bodoči kvalificirani imetnik v prihodnosti redno izpolnjeval svoje obveznosti; - če ima bodoči kvalificiran imetnik dobro bonitetno oceno in redno poravnava svoje zapadle obveznosti; - če v obdobju zadnjih treh let pred vložitvijo zahteve niso bili vodeni postopki za izvršbo po zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanje, glede kakršnih koli sredstev materialno pomembne vrednosti in če izpolnjuje kapitalske zahteve oziroma jih bo sposoben izpolnjevati tudi v prihodnje v primeru, ko je bodoči kvalificiran imetnik nadzorovana finančna institucija. 8 Iz opisa vsebine RDL izhaja, da je to „baza podatkov, v kateri se zbirajo podatki o dejanskih lastnikih z namenom zagotavljanja transparentnosti lastniških struktur poslovnih subjektov“. 9 Člen 13 (kvalificirani delež in udeležba) določa: Kvalificirani delež je posredno ali neposredno imetništvo poslovnega deleža, delnic ali drugih pravic v določeni pravni osebi, na podlagi katerih imetnik pridobi : 1. najmanj 10% delež glasovalnih pravic ali najmanj 10% delež v kapitalu te pravne osebe ali 2. delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu te pravne osebe, ki je manjši od 10%, vendar mu že ta omogoča izvajanje pomembnega vpliva na upravljanje te pravne osebe (prvi odstavek). 10 Člen 5. Sklepa (verjetne posledice za sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj) določa: Zaradi pridobitve kvalificiranega deleža bodočega kvalificiranega imetnika ne sme biti ogrožena sposobnost zavarovalnice izpolnjevati pravila o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v ZZavar-1, tako na posamični kot na konsolidirani podlagi na ravni zavarovalniške skupine ali podskupine, kadar je zavarovalnica nadrejena družba v skupini ali podskupini (prvi odstavek). V zvezi z nameravano pridobitvijo kvalificiranega deleža Agencija presoja, ali obstaja verjetnost, da bi bilo Agenciji ovirano ali oteženo izvajanje učinkovitega nadzora, učinkovita izmenjava informacij med pristojnimi nadzornimi organi oziroma razmejitev pristojnosti in odgovornosti za nadzor med pristojnimi nadzornimi organi (drugi odstavek). 11 Točka 2 prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 določa: Agencija zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, če 2. na podlagi meril iz prejšnjega člena presodi, da je verjetno, če bodoči kvalificirani imetnik pridobi kvalificirani delež, ki se zahteva, da bo: - ogrožena sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v tem zakonu, - ovirano ali oteženo izvajanje učinkovitega nadzora, učinkovite izmenjave informacij med nadzornimi organi oziroma razmejitve pristojnosti in odgovornosti za nadzor med nadzornimi organi. 12 Točka 4. prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 določa merilo: verjetnih posledic, če bo bodoči kvalificirani imetnik pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, za sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v tem zakonu. 13 Bodoči kvalificirani imetnik mora zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža priložiti ustrezno dokumentacijo in informacije, predpisane v Sklepu oziroma v Prilogi 1 in 2, ki sta sestavni del Sklepa. Priloga 1 (Seznam dokumentacije in informacij) v točkah 5, 6 in 7 Pododdelka A2 določa, da mora bodoči kvalificirani imetnik, ki je pravna oseba, predložiti: letni poročili, ki vsebujeta primerljive podatke predhodnega leta, za zadnji dve poslovni leti; revizorjevi poročili k letnima poročiloma za zadnji dve poslovni leti, če je bil bodoči kvalificirani imetnik zavezan k reviziji letnega poročila; računovodske izkaze za tekoče poslovno leto, če je od zadnjega poslovnega leta minilo že več kot 6 mesecev. 14 Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, če: 1. bodoči kvalificirani imetnik ne ustreza merilom iz 1. do 3. točke prvega odstavka prejšnjega člena. 15 Za zagotovitev varnega in skrbnega upravljanja zavarovalnice, v kateri namerava bodoči kvalificirani imetnik pridobiti kvalificirani delež, Agencija za zavarovalni nadzor pri odločanju o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ob upoštevanju vpliva, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice, če bo pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, presoja primernost bodočega kvalificiranega imetnika na podlagi naslednjih meril: 1. ugleda bodočega kvalificiranega imetnika; 16 Šteje se, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena, zlati če - je bil pravnomočno spoznan za odgovornega za prekršek zaradi kršitve veljavnih predpisov s področja delovanja gospodarskih družb, predpisov s področja, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, predpisov s področja, ki urejajo zavarovalništvo, bančništvo ali trg drugih finančnih instrumentov ter drugih predpisov, ki so povezani z dejavnostjo bodočega kvalificiranega imetnika ali dejavnostjo zavarovalnice, v kateri bo pridobil kvalificiran delež in prekršek še ni bil izbrisan; 17 zlasti če: iz njegovega dela ali poslovanja izhaja, da ne deluje v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse oziroma ne spoštuje pravil poslovne etike; 18 ...finančne trdnosti bodočega kvalificiranega imetnika, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica; 19 „- če je bilo poslovanje bodočega kvalificiranega imetnika v zadnjih treh poslovnih letih uspešno in stabilno; - če je mogoče verjetno izkazati, da finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika omogoča pridobitev kvalificiranega deleža oziroma, da finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika in njegova sposobnost pridobivati sredstva omogočata izvedbo poslovnega načrta zavarovalnice najmanj za prihodnja tri leta, pri čemer Agencija upošteva višino kvalificiranega deleža, ki ga bodoči kvalificirani imetnik namerava pridobiti v zavarovalnici; - če je mogoče verjetno izkazati, da bo bodoči kvalificirani imetnik v prihodnosti redno izpolnjeval svoje obveznosti; - če ima bodoči kvalificiran imetnik dobro bonitetno oceno in redno poravnava svoje zapadle obveznosti; - če v obdobju zadnjih treh let pred vložitvijo zahteve niso bili vodeni postopki za izvršbo po zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanje, glede kakršnih koli sredstev materialno pomembne vrednosti in če izpolnjuje kapitalske zahteve oziroma jih bo sposoben izpolnjevati tudi v prihodnje v primeru, ko je bodoči kvalificiran imetnik nadzorovana finančna institucija.“ 20 Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, med drugim, če: 2. na podlagi meril iz prejšnjega člena presodi, da je verjetno, če bodoči kvalificirani imetnik pridobi kvalificirani delež, ki se zahteva, da bo: - ogrožena sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v tem zakonu, - ovirano ali oteženo izvajanje učinkovitega nadzora, učinkovite izmenjave informacij med nadzornimi organi oziroma razmejitve pristojnosti in odgovornosti za nadzor med nadzornimi organi (2. točka prvega odstavka 37. člena ZZavar-1). 21 Za zagotovitev varnega in skrbnega upravljanja zavarovalnice, v kateri namerava bodoči kvalificirani imetnik pridobiti kvalificirani delež, Agencija pri odločanju o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ob upoštevanju vpliva, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice, če bo pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, presoja primernost bodočega kvalificiranega imetnika na podlagi naslednjih meril: 4. verjetnih posledic, če bo bodoči kvalificirani imetnik pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, za sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v tem zakonu; (4. točka prvega odstavka 36. člena ZZavar-1). 22 Zaradi pridobitve kvalificiranega deleža bodočega kvalificiranega imetnika ne sme biti ogrožena sposobnost zavarovalnice izpolnjevati pravila o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v ZZavar-1, tako na posamični kot na konsolidirani podlagi na ravni zavarovalniške skupine ali podskupine, kadar je zavarovalnica nadrejena družba v skupini ali podskupini (prvi odstavek). V zvezi z nameravano pridobitvijo kvalificiranega deleža presoja Agencija za zavarovalni nadzor, ali obstaja verjetnost, da bi bilo Agenciji za zavarovalni nadzor ovirano ali oteženo izvajanje učinkovitega nadzora, učinkovita izmenjava informacij med pristojnimi nadzornimi organi oziroma razmejitev pristojnosti in odgovornosti za nadzor med pristojnimi nadzornimi organi (drugi odstavek). 23 Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, če: 4. bodoči kvalificirani imetnik v roku, določenem z zahtevo iz šestega in sedmega odstavka 483. člena tega zakona, ne predloži vse dokumentacije in informacij, potrebnih za presojo primernosti po merilih iz prejšnjega člena (4. točka prvega odstavka 37. člena ZZavar-1). 24 Za zagotovitev varnega in skrbnega upravljanja zavarovalnice, v kateri namerava bodoči kvalificirani imetnik pridobiti kvalificirani delež, Agencija za zavarovalni nadzor pri odločanju o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ob upoštevanju vpliva, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice, če bo pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, presoja primernost bodočega kvalificiranega imetnika na podlagi naslednjih meril: 1. ugleda bodočega kvalificiranega imetnika; 3. finančne trdnosti bodočega kvalificiranega imetnika, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica; 4. verjetnih posledic, če bo bodoči kvalificirani imetnik pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, za sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v tem zakonu. 25 Osebe, ki so se sporazumele, da bodo delovale usklajeno pri pridobivanju delnic zavarovalnice ali uresničevanju upravljavskih upravičenj iz teh delnic (v nadaljnjem besedilu: skupni kvalificirani imetniki) in nameravajo pridobiti delež, na podlagi katerega bi skupno dosegle ali presegle kvalificirani delež, pred pridobitvijo takega deleža pridobijo dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža. 26 Šteje se, če se ne dokaže drugače, da so se sporazumeli in da pri pridobitvi delnic zavarovalnice ali uresničevanju upravljavskih upravičenj iz teh delnic usklajeno delujejo: 1. člani organov vodenja ali nadzora s pravnimi osebami, v katerih opravljajo to nalogo; 2. osebe, ki so med seboj povezane kot ožji družinski člani; 3. družba za upravljanje in investicijski skladi, ki jih upravlja ta družba za upravljanje ali 4. osebe, ki so: - skupščini zavarovalnice predlagale sprejetje sklepa o imenovanju ali odpoklicu članov organa vodenja ali nadzora ali drugega sklepa, ki se v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, sprejema z večino najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, in - z uresničevanjem glasovalnih pravic ali na drug način dosegle sprejetje tega sklepa. 27 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 43/2019 z dne 18. 5. 2020. 28 Če neupravičeni imetnik v enem mesecu od pridobitve delnic vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža in če Agencija za zavarovalni nadzor to dovoljenje izda, z dnem dokončnosti odločbe o dovoljenju za pridobitev kvalificiranega deleža imetnik pridobi glasovalne pravice iz delnic do števila delnic, ki pomenijo delež, za katerega je izdano to dovoljenje. 29 Z globo od 25.000 do 250.000 eurov se za prekršek kaznuje pravna oseba, z globo od 80.000 do 370.000 eurov pa pravna oseba, ki po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, ki: 2.neposredno ali posredno pridobi delnice zavarovalnice, s katerimi je dosegla ali presegla kvalificiran delež, ne da bi predhodno pridobila dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za pridobitev kvalificiranega deleža (prvi odstavek 31. člena tega zakona); 2.točka prvega odstavka 618. člena ZZavar-1. 30 Kvalificirani delež je posredno ali neposredno imetništvo poslovnega deleža, delnic ali drugih pravic v določeni pravni osebi, na podlagi katerih imetnik pridobi:1.najmanj 10% delež glasovalnih pravic ali najmanj 10% delež v kapitalu te pravne osebe ali 2. delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu te pravne osebe, ki je manjši od 10%, vendar mu že ta omogoča izvajanje pomembnega vpliva na upravljanje te pravne osebe. 31 O zadevi je sodišče odločilo s sodbo I U 473/2021 z dne 1. 3. 2022 in tožbo zavrnilo. 32 Člen 20 ZZavar-1 (posredno imetništvo) določa: Posredni imetnik delnic, poslovnih deležev ali drugih pravic, ki zagotavljajo udeležbo pri upravljanju ali v kapitalu, je oseba, za račun katere je druga oseba kot neposredni imetnik pridobila te delnice, poslovne deleže ali druge pravice, ki zagotavljajo udeležbo pri upravljanju ali v kapitalu (prvi odstavek). Šteje se, če se ne dokaže drugače, da je podrejena družba pridobila delnice, poslovne deleže ali druge pravice, ki zagotavljajo udeležbo pri upravljanju ali v kapitalu, za račun svoje nadrejene družbe ali druge nadrejene osebe (drugi odstavek). 33 Agencija v dveh delovnih dneh vložniku zahteve izda potrdilo o prejemu popolne zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Rok iz prvega stavka tega odstavka teče: 1. če Agencija za zavarovalni nadzor v roku iz prejšnjega odstavka ni izdala sklepa o odpravi pomanjkljivosti – od prejema zahteve, 2. če je Agencija za zavarovalni nadzor v roku iz prejšnjega odstavka izdala sklep o odpravi pomanjkljivosti in je vložnik v roku, določenem s sklepom, zahtevo dopolnil oziroma popravil v skladu s tem sklepom - od prejema dopolnitve oziroma poprave zahteve. 34 V postopku predhodnega preizkusa zahteve Agencija preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o zahtevi, in sicer ali: 1. je zahtevo vložila upravičena oseba, 2. zahteva obsega podatke, ki jih mora obsegati, 3. so zahtevi priložene predpisane listine, 4. je zahtevi priložen dokaz o plačilu takse oziroma nadomestila za delo Agencije za zavarovalni nadzor, 5. so izpolnjene vse druge procesne predpostavke za odločanje o vlogi (prvi odstavek 479. čena ZZavar-1). 35 Primerjaj sodbo Upravnega sodišča I U 1316/2018 z dne 26. 3. 2019, točka 69. 36 Kvalificirani delež je posredno ali neposredno imetništvo poslovnega deleža, delnic ali drugih pravic v določeni pravni osebi, na podlagi katerih imetnik pridobi: 1. najmanj 10% delež glasovalnih pravic ali najmanj 10% delež v kapitalu te pravne osebe ali 2. delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu te pravne osebe, ki je manjši od 10%, vendar mu že ta omogoča izvajanje pomembnega vpliva na upravljanje te pravne osebe (prvi odstavek 13. člena ZZavar-1). 37 Člen 7 Sklepa določa: Agencija pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika upošteva načelo sorazmernosti, kar pomeni, da pri presoji izpolnjevanja meril iz 3. do 5. člena tega sklepa upošteva predvsem: - naravo bodočega kvalificiranega imetnika(fizična ali pravna oseb), - dejavnost bodočega kvalificiranega imetnika, - velikost deleža, ki ga namerava pridobiti bodoči kvalificirani imetnik, - vpliv na upravljanje zavarovalnice, v kateri namerava bodoči imetnik pridobiti kvalificirani dalež, - obstoj dokumentacije in informacij iz preteklih ocen o primernosti kvalificiranega imetnika, - morebitna druga pomembna dejstva in okoliščine.