Jedro

Tožnica ni zmožna delati na drugem delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi oz. usposobljenosti, njena zmožnost za opravljanje poklica pa je zmanjšana za več kot 50 %. Ker brez rehabilitacije v okviru svojega poklica ne more opravljati nobenega drugega dela, ta pa ji ni zagotovljena zaradi starosti in zaradi psihičnega stanja, se odpravi nezakonita dokončna odločba toženca (da je pri tožnici še vedno podana III. kategorija invalidnosti) in se tožnico razvrsti v II. kategorijo invalidnosti ter se ji prizna pravica do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v II. točki izreka tako, da se besedilo „istega dne“ nadomesti z datumom „1. 11. 2005“.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo toženemu zahtevku in odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 6. 2006 ter prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 27. 10. 2005. Tožnico je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 25. 10. 2005 dalje zaradi bolezni ter ji od navedenega dne priznalo pravico do invalidske pokojnine. Toženo stranko je obvezalo, da s posebnim aktom odloči o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine.

Zoper sodbo se je iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne soglaša z oceno, da je tožničina zmožnost za delo zmanjšana za več kot 50 %. Iz prvotnega izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnica od dne izdaje izpodbijane dokončne odločbe invalid III. kategorije invalidnosti, saj je še vedno zmožna opravljati drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom. Takšno mnenje je v skladu z ugotovitvami invalidske komisije II. stopnje. Šele kasneje sta izvedenca otorinolaringolog in psihiatrinja mnenje spremenila ter navedla, da je pri tožnici II. kategorija invalidnosti podana že od prve predstavitve invalidski komisiji v letu 2004 oz. od izdaje drugostopenjske odločbe 27. 10. 2005. Ob tem izvedenca nista pojasnila, v čem je poslabšanje tožničinega zdravstvenega stanja po koncu leta 2004 do obravnave pri toženi stranki 25. 10. 2005. Čeprav tožena stranka ni predlagala ponovnega zaslišanja izvedencev, bi to sodišče prve stopnje moralo storiti, ker po uradni dolžnosti ugotavlja materialno resnico. Iz ocene, da tožnica za delo z glasovnim naporom in za delo z otroki ni zmožna ne izhaja, da je njena zmožnost za poklic zanesljivo zmanjšana za več kot 50 %. Posledica zmotnega sklepa, da je tožnica od 25. 10. 2005 invalid II. kategorije invalidnosti, je nadalje ugotovitev, da ji od navedenega dne pripada pravica do invalidske pokojnine. Sodišče ni preverjalo, ali tožnica izpolnjuje pogoj minimalne pokojninske dobe, dodaten pogoj, ki tudi ni izpolnjen, je prenehanje zavarovanja pri toženi stranki, kot določa 2. odstavek 156. člena v zvezi s 157. členom ZPIZ-1. Iz podatkov matične evidence izhaja, da je tožnica neprekinjeno od 1. 7. 1992 in tudi na dan sestave pritožbe vključena v obvezno zavarovanje, ker je v delovnem razmerju pri delodajalcu otroškem vrtcu. Sodna praksa je zavzela stališče, da posameznik v času, ko je še zavarovan, ne more prejemati pokojnine in se glede tega tožena stranka sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča. Priznanje pravice pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je, z izjemo nepravilne določitve datuma, od katerega je tožnica pridobila pravico na podlagi nove invalidnosti, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo bistvenih kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku pri prvostopenjskem sodišču tudi ni bilo bistvenih kršitev, na katere je dolžno paziti uradoma.

Iz listin v upravnem spisu, odločbe Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 8. 12. 2004 se vidi, da je tožena stranka tožnico od 6. 9. 2004 dalje razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto brez glasovnih naporov in brez dela z otroki s polnim delovnim časom. Odločba je 31. 12. 2004 postala dokončna in očitno tudi pravnomočna, saj ni dokazov, da bi jo tožnica ali drug upravičenec izpodbijal. V predlogu osebnega zdravnika, podanem na podlagi 2. odstavka 259. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) s priloženo medicinsko dokumentacijo, je ugotovitev, da tožnica ni več zmožna opravljati niti njenega sedanjega dela vzgojiteljice predšolskih otrok - vodje oddelka, niti drugega dela in tudi ne v krajšem delovnem času od polnega. Predlogu so priloženi izvidi specialistov ortopedije, nevrologije, interne medicine in onkologije. Posebej specialist otorinolaringolog v izvidih z dne 21. 12. 2004, 30. 3. 2005 in 4. 10. 2005 ugotavlja, da tožnica ni zmožna za delo in predlaga upokojitev. Psihiater v izvidih z dne 14. 3. 2005, 19. 5. 2005 ter psiholog v mnenju z dne 14. 6. 2005 ugotavljata, da tožnica zaradi hujše anksioznosti in depresije, psihoorganskih okvar ter psihosomatskih težav ni zmožna za delo z otroki in tudi ne za prekvalifikacijo.

Ob upoštevanju pravne definicije iz 1. odstavka 60. člena ZPIZ-1, po kateri je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1 zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje, je invalidnost tudi strokovno medicinsko vprašanje, na katerega sodišče v skladu z dokaznimi predlogi strank in ob upoštevanju 243. člena ZPP odgovori s pomočjo izvedencev, saj je za ugotovitev dejstva invalidnosti potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Iz zapisnika o naroku 29. 1. 2008 izhaja, da stranki nista nasprotovali sklepu, da se pridobi izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v .... Izvedensko mnenje o tožničini preostali delovni zmožnosti oz. invalidnosti sta podala specialista otorinolaringolog in psihiatrinja, ki sta, drugače kot trdi pritožba, ugotovila, da tožnica ne le svojega dela, temveč svojega poklica ne bo mogla več opravljati. Na zahtevo sodišča oz. na dodatna vprašanja sta izvedenca, psihiatrinja ustno na naroku 16. 10. 2008, in nato skupaj še v dopolnilnem pisnem mnenju, potrdila, da je bila tožnica že ob pregledu pri invalidski komisiji I. stopnje 25. 10. 2005 invalid II. kategorije invalidnosti. Po definiciji iz 2. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 to pomeni, da je bila njena delovna zmožnost za poklic zmanjšana za 50 % ali več. Pri ugotavljanju preostale delovne zmožnosti je potrebno po prepričanju sodišča druge stopnje upoštevati, da gre za zmožnost za delo v okviru definicije poklica, kot je določena v 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1. Preostala delovna zmožnost je torej podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, če se s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu ali če lahko opravlja določeno delo vsaj polovico polnega delovnega časa, ob tem pa mora, z izjemo poklicne rehabilitacije, to drugo delo ustrezati zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Invalidnost je pri zavarovancu podana v vsakem primeru, ko je ugotovljena zmanjšana zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev konkretnega delovnega mesta in tudi v primeru, ko se zavarovancu zmanjša možnost poklicnega napredovanja. Pojma dela in poklica tudi tožena stranka v pritožbi ne loči jasno. Po uvodnem komentarju Mirana Kalčiča k IV. poglavju ZPIZ-1 (v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000) zakon določa absolutno definicijo invalidnosti, ki kombinira splošno in poklicno invalidnost in upošteva celotno, splošno in poklicno zmožnost zavarovanca ter omogoča socialno zdravstveno oceno zavarovančeve zmožnosti za delo z upoštevanjem meril medicine dela in poklicnih meril. Za obstoj in stopnjo invalidnosti je pomemben vpliv sprememb v zdravstvenem stanju na zavarovančevo splošno in poklicno zmožnost za delo, ne le za njegovo zmožnost za delo na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen pred nastankom invalidnosti. Tudi če bi bilo za tožnico ugotovljeno, da je še zmožna opravljati fizično in psihično lažja dela, to še ne pomeni, da ne more uveljaviti novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ob skladni ugotovitvi izvedencev in lečečih specialistov o spremembah v zdravstvenem stanju (na primer mnenje psihologa o motnjah pri sposobnosti miselne koncentracije, funkcionalno pomembnih spominskih motnjah). Očitno gre za nov primer invalidnosti po 1. odstavku 71. člena ZPIZ-1. Izvedenca sta ugotovila, da v tožničinem poklicu ni del, ki bi jih lahko opravljala z določenimi omejitvami. Če poklica vzgojiteljice predšolskih otrok, kot ga s šifro 2332.01 določa Uredba o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije poklicev (Ur. l. RS, št. 28/1997) z omejitvami, kot jih je ugotovila invalidska komisija tožene stranke ter nato potrdila tudi izvedenca (brez glasovnih naporov, kjer ni neposrednega dela z otroki) ne more opravljati tako, da doseže vsaj povprečne delovne rezultate, je pri tožnici podana popolna poklicna invalidnost oz. vsaj II. kategorija invalidnosti. Invalid II. kategorije invalidnosti pridobi pravico do poklicne rehabilitacije, če še ni dopolnil 50 let in se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal polni delovni čas. Preostala delovna zmožnost brez poklicne rehabilitacije je po 1. alinei 1. odstavka 61. člena ZPIZ-1 podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oz. usposobljenosti, česar tožnica že po ugotovitvah invalidske komisije ni zmožna. Tožnica je že ob začetku postopka za priznanje pravic dopolnila več kot 50 let starosti, po določbi 2. alineje 81. člena ZPIZ-1 zato nima pravice do poklicne rehabilitacije. Če invalidu II. kategorije, po dopolnitvi navedene starosti, ni mogoče zagotoviti drugega ustreznega dela, mu po 2. alinei 67. člena ZPIZ-1 pripada pravica do invalidske pokojnine.

ZPIZ-1 ne definira natančno pojma „drugo ustrezno delo“. Prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) je v 37. členu določal, da se za drugo ustrezno delo šteje delo na delovnem mestu, na katerem je delovni invalid zmožen delati določen delovni čas, primeren preostali delovni zmožnosti, z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti in z normalnim delovnim učinkom. Po 2. odstavku navedenega člena so se pri določanju takšnega dela upoštevali strokovna in splošna izobrazba, delovne izkušnje in osebne lastnosti delovnega invalida ter objektivne možnosti za zaposlitev. To definicijo je potrebno upoštevati tudi v okviru definicije „svojega poklica“ po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 in v vseh primerih, ko je v ZPIZ-1 naveden izraz „ustrezno delo“ (3. odstavek 60. člena, 1. alinea 1. odstavka 61. člena, 2. alinea 67. člena). Iz mnenj strokovnjakov izhaja, da tožnica ni zmožna delati na drugem delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi oz. usposobljenosti, kar pomeni, da je zmožnost za opravljanje poklica zmanjšana za več kot 50 %. Tožnica brez rehabilitacije v okviru njenega poklica ne more opravljati nobenega drugega dela, ta pa ji ni zagotovljena zaradi starosti in zaradi psihičnega stanja.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo nezakonito dokončno odločbo in tožnico razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti ter ji priznalo pravico do invalidske pokojnine.

Neutemeljena je pritožba, da sodišče ne sme priznati pravic na podlagi spremenjene invalidnosti, če ne ugotovi, da je izpolnjen pogoj prenehanja zavarovanja. O tem se je sodišče druge stopnje že večkrat izreklo (npr. sodbe opr. št. Psp 50/2008 z dne 28. 8. 2008, Psp 638/2008 z dne 11. 12. 2008, Psp 81/2009 z dne 13. 5. 2009). Iz fotokopije delovne knjižice ter podatkov matične evidence tožene stranke, priloženih v upravnem spisu, izhaja, da je bila tožnica, rojena 3. 3. 1955, vključena v obvezno zavarovanje pri toženi stranki od 15. 9. 1976 dalje, kar pomeni, da na dan nastanka sprememb v invalidnosti izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 2. alineji 68. člena ZPIZ-1, saj je dopolnila pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti II. kategorije. Po 5. odstavku 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti. Dejstvo invalidnosti samo po sebi ni pravica, po 2. odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) pa je sodišče v primeru, ko toženemu zahtevku ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, dolžno odločiti o pravici. Priznanje pravice ne more biti pogojno ali odvisno od poteka roka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki, skladno z 2. alinejo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1, naložilo izdajo odločbe o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine. Z odločitvijo o datumu pričetka izplačevanja bo tožena stranka upoštevala tako 2. odstavek 156. člena kot 1. odstavek 157. člena ZPIZ-1, ki določata, da uživalcu pokojnina pripada, kar pomeni, da se izplačuje, od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je sodišče druge stopnje, na podlagi 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1, pritožbi delno ugodilo in datum priznanja pravice do invalidske pokojnine določilo s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je s 1. 11. 2005. V ostalem je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.