Jedro

Kes se pravnomočnost nanaša na izrek odločbe, se vezanost na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju nanaša lahko le na izrek odločbe. Brez odločbe in brez izreka, ki bi odločil o toženkini pravici do sporne nepremičnine, pa tudi vezanosti ne more biti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvotna tožnika (A. A. in pokojna B. A., katere dedič je prvi tožnik) sta zahtevala ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 345/3, k. o. ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina), vsak do ½, kar je dolžna priznati tudi toženka in jima izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za njen prenos ter dovoliti vknjižbo.

2. Sodišče prve stopnje je njunemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je prvotno (okoli leta 1860 v času izmere katastrov) struga potoka potekala po nepremičnini s sedanjo parc. št. 341/2 in ne po sporni nepremičnini. Po njej je bila struga (oziroma kanal) zgrajena za namene pogona mlina v lasti tožnikov, ki so za to imeli tudi koncesijo, ki jim je dovoljevala uporabo tešanovskega suhovrejskega potoka ter postavitev vodne naprave oziroma do sedaj izvrševano še naprej izvrševati in obdržati. Sporna nepremičnina leži sredi nepremičnin tožnikov. Med postopki njene izmere leta 1930 in poznejše vknjižbe pa je prišlo do pomote tako, da je bil del prejšnje nepremičnine s parc. št. 3661, ki je danes sporna nepremičnina, vpisan v zemljiško knjigo kot vodotok in javno dobro (kot prvotni potok). Nepremičnina s parc. št. 2643, iz katere je nastala sedanja nepremičnina s parc. št. 341/2, k. o. ..., pa je bila vpisana kot vodotok v lasti tožnikov (kot naknadno zgrajen kanal za potrebe mlina). Nepremičnini sta bili torej zamenjani.

3. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnikov pravnomočno zavrnilo. Ocenilo je, da tožnika uveljavljata ugotovitev napake, storjene z upravno odločbo v upravnem postopku, ter njeno odpravo tako, da sodišče ugotovi njuno lastninsko pravico. Napake te odločbe oziroma napake postopka, v katerem je bila izdana, je po njegovi oceni mogoče uveljavljati le s pravnimi sredstvi v upravnem postopku, pravdno sodišče pa tega ne sme preizkušati. Sklicevalo se je na prirejenost postopkov in odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 662/2009. Obrazložilo pa je tudi, zakaj tožnika sporne nepremičnine nista mogla priposestvovati in zakaj na njej lastninske pravice nista mogla pridobiti niti z gradnjo na tujem svetu.

4. Revizija je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 142/2015 z dne 11. 6. 2015 glede pravilnosti presoje pritožbenega sodišča o vezanosti pravdnega sodišča na odločitev v upravnem postopku.

5. Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga dopuščeno revizijo. Najprej pojasni svojo vlogo tudi kot dedič po pokojni prvotni drugi tožnici. Opozarja, da judikat Vrhovnega sodišča II Ips 662/2009, na katerega se pritožbeno sodišče sklicuje, ni primerljiv, saj svoje lastninske pravice ni gradil na napaki, storjeni v upravnem postopku. Tega po njegovi oceni sploh ni bilo. Kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je do napake prišlo ob vzpostavitvi nove zemljiške knjige leta 1947, do vknjižbe toženke pa je prišlo brez pravnega naslova oziroma pridobitnega načina (pogodbe). Sklicuje se na dobljeno izvedensko mnenje izvedencev Božidarja Demšarja in Janeza Lovenjaka, skico geometra Marjana Flegarja ter na razloge sodišča prve stopnje. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa njeno razveljavitev. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

6. Toženka v pravočasnem odgovoru na revizijo nasprotuje revizijskim razlogom. Ugodilno sodbo sodišča prve stopnje ocenjuje kot sodbo presenečenja, saj takšna pridobitev lastninske pravice ni mogoča. Po njeni oceni je bila prvotna presoja izvedenih dokazov (dobljenih izvedenskih mnenj) povsem napačna, kar dodatno obrazloži, sodišču prve stopnje pa očita tudi procesne napake. Sklicuje se na zemljiškoknjižna in procesna pravila. Ocenjuje, da tožnika nista niti trdila niti dokazala, da bi na sporni nepremičnini pred zatrjevano napako imela lastninsko pravico, pač pa je bila ta vseskozi vodovje in družbe lastnina ali javno dobro. Opozarja tudi, da nista vložila izbrisne tožbe in da jima je predlagala sklenitev sodne poravnave, po kateri bi dobila sporno nepremičnino.

Zahteva povračilo stroškov odgovora.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revident utemeljeno opozarja, da pritožbeno sodišče kljub sklicevanju na načelo prirejenosti postopkov svoje odločitve ni utemeljilo z obstojem upravne odločbe, ki bi z učinkom pravnomočnosti odločila o toženkini lastninski pravici. Načelo prirejenosti postopkov ureja medsebojna razmerja sodišč in drugih državnih organov, kadar odločajo v mejah svojih pristojnosti. Iz 13. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) namreč izhaja vezanost sodišča le na odločitev o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, ki za odločitev pravdnega sodišča pomeni predhodno vprašanje, če je to odločitev na matičnem področju že sprejelo pristojno sodišče ali drug organ in je odločitev tudi pravnomočna.(1) Ker se pravnomočnost nanaša na odločitev, torej na izrek odločbe, se vezanost na odločitev nanaša lahko le na izrek odločbe. Iz izpodbijane odločitve pa ni razvidno za katero upravno odločbo naj bi šlo, predvsem pa ne, kakšna je vsebina njenega izreka, ki naj velja z učinkom pravnomočnosti. Brez odločbe in brez izreka, ki bi odločil o toženkini lastninski pravici na sporni nepremičnini, tudi vezanosti ne more biti. V tem pa je obravnavan primer tudi bistveno drugačen od zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 662/2009, ki poudarja vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno upravno odločbo, s katero je ugotovljeno, da so nepremičnine prešle v družbeno lastnino.(2) Utemeljeno je tudi njegovo opozorilo, da tožbenega zahtevka sam ni utemeljeval na napaki upravne odločbe oziroma postopka, v katerem je bila izdana, ter njeni odpravi. Pač pa na trditvah o napačnem vpisu toženkine lastninske pravice v zemljiški knjigi oziroma o odsotnosti vsakršne podlage za njen vpis.

9. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev utemeljilo tudi z razlogi, ki izključujejo tožnikovo pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem in gradnjo na tujem svetu. Ti razlogi niso zajeti z dopuščenim vprašanjem. Ker za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča že utemeljenost enega sklopa tožnikovih trditev o obstoju njegove lastninske pravice, preostali neizpodbiti razlogi ne zadoščajo za njegovo zavrnitev. Zmotno izhodišče pritožbenega sodišča o obstoju pravnomočno rešenega predhodnega vprašanja in s tem napačna uporaba 13. člena ZPP pa je vplivala tudi na pravilnost iz zakonitost izpodbijane sodbe, ki je temeljila na njem. Pritožbeno sodišče posledično tudi ni presojalo ostalih pritožbenih očitkov toženke, ki so se nanašali na storjene procesne kršitve in ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje.

10. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP), da bo opravilo celosten pritožbeni preizkus.

11. Odločitev o revizijskih stroških je pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (prvi odstavek 13. člena ZPP).

(2) Primerjaj njeno 8. točko obrazložitve.