Jedro

Obstoj pravdne oz. procesne sposobnosti stranke se sicer domneva, če pa sodišče iz okoliščin posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, mora samo (po uradni dolžnosti) poskrbeti, da se ugotovi pravilno stanje strankine (ne)sposobnosti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu in odločitvi o nadaljnjih pravdnih stroških razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju s sodbo z dne 10. 5. 2007 razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 26. 4. 1995, opr. št. IVL-1989/95 vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.000,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 1995 dalje in ji povrniti izvršilne stroške v znesku 40,84 EUR ter nadaljnje pravdne stroške v znesku 58,00 EUR s pripadki. Presežni tožbeni zahtevek, glede plačila zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice v presežku, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper prisodilni del sodbe sodišča prve stopnje se je pritožil toženec. V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Navajal je, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker pooblaščenka tožeče stranke na naroku ni predložila pooblastila, sodišče pa ji ni določilo roka, v katerem bi to morala storiti. Sicer pa bi moralo sodišče tožencu, ki po izvedeniškem mnenju izvedenske psihiatrične stroke Angele Ficko Zalokar ni več zmožen za pridobitno delo, torej ni več poslovno sposoben, postaviti začasnega zastopnika, saj se sam ni bil sposoben zastopati. To se je pokazalo na samem naroku, ko je sodišče dovolilo spremembo tožbe, čeprav dejansko stanje pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka po čl. 158 in 159 ZOR in pri neupravičeni pridobitvi po čl. 210 ZOR ni enako. Pri neupravičeni pridobitvi po čl. 210 ZOR mora premoženje tožeče stranke preiti na toženo stranko brez pravne podlage, tožeča stranka pa je še v pripravljalni vlogi z dne 9.5. 2007 uveljavljala nastalo škodo iz čl. 159 ZOR iz naslova negativnega salda na tekočem računu toženca, torej na temelju pogodbenega razmerja. Ko pa je podano pogodbeno razmerje, uveljavljanje zahtevka iz čl. 210 ZOR ni možno. Zato je predstavljala vloga tožeče stranke z dne 9. 5. 2007 spremembo tožbe, ki se ji toženec zaradi poslovne nesposobnosti ni mogel upreti. Ker pa je v postopku sodelovala oseba, ki ni pravdno sposobna in je ni zastopal začasni zastopnik, je podan pritožbeni razlog iz 11. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotavljalo dejstev po čl. 210 ZOR. Sodišče prve stopnje je tudi materialnopravno napačno razlogovalo, da pri neupravičeni obogatitvi toženčeva “krivda (prištevnost)” ni pomembna in da izvedeniško mnenje ni potrebno upoštevati. Za veljavno sklenitev pogodbe in za nastopanje v pravnem prometu stranka mora imeti poslovno sposobnost (čl. 56 ZOR).

Nasprotna stranka na pritožbene trditve ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pravdna oz. procesna sposobnost stranke, ki se kaže v sposobnosti stranke, da razume pomen svojih dejanj in je sama sposobna skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi, predstavlja procesno predpostavko, ki mora biti podana ves čas postopka pred sodiščem in na katero sodišče pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti (80. čl. ZPP). Obstoj poslovne in procesne sposobnosti stranke se sicer domneva, vendar pa, če sodišče iz okoliščin primera posumi na pomanjkanje procesne sposobnosti, mora samo po uradni dolžnosti poskrbeti, da se ugotovi pravilno stanje strankine procesne (ne)sposobnosti. Namreč samo pravdno oz. procesno sposobna stranka lahko samostojno in veljavno opravlja procesna dejanja, stranka, ki nima poslovne oz. pravdne sposobnosti, pa ne more v postopku nastopati sama, ampak v njenem imenu procesna dejanja opravlja začasni zastopnik (čl. 78/I ZPP), oz. skrbnik za poseben primer (čl. 211 ZZZDR). Procesna dejanja, ki jih opravi procesno nesposobna stranka, se ne upoštevajo. Kršitev pravil o procesni sposobnosti predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 11. tč. II. odst. 339. čl. ZPP.

Utemeljeno pritožnik uveljavlja podanost navedene absolutne bistvene kršitve, ki se je sodišču prve stopnje pripetila v ponovljenem postopku, ko je “spregledalo” toženčeve trditve na naroku za glavno obravnavo 10. 5. 2007, da se je njegovo sicer slabo zdravstveno stanje tako poslabšalo, da od septembra 2006 ne more več delati, torej ne more več opravljati odvetniškega poklica. Tožena stranka je sicer že v prvih procesnih vlogah v tem postopku (leta 1995 vloženem ugovoru) poudarjala zdravstvene težave in bolezensko stanje toženca, ki bi naj bistveno vplivalo na njegovo zmožnost razsojanja (prištevnost) že ob samem nastanku obveznosti, izpolnitev katere je tožnica zahtevala. Če takšne trditve toženca glede na njegove lastne trditve, da kot odvetnik še vedno opravlja (sicer v omejenem obsegu) tudi svojo takšno poklicno dejavnost, niso vzbujale pomislekov v njegovo pravdno sposobnost, pa so okoliščine v ponovljenem sojenju to spremenile. Izvedenka psihiatrične stroke dr. A. F. Z., katere izvedeniško mnenje z dne 1. 4. 2007 je sodišče prve stopnje pridobilo zaradi ugotavljanja dejstev pomembnih za odločitev o tožbenem zahtevku, je v svojem izvedeniškem mnenju potrdila obstoj duševne bolezni toženca, ki je svoj odraz imela tudi v bolezenskem stanju toženca v določenem obdobju leta 1990 in 1991, zaradi katerega se ta sploh ni mogel zavedati posledic svojega ravnanja in dejanj. Izvedenka pa je v svojem izvedeniškem mnenju tudi ugotovila, da je toženčeva duševna bolezen in bolezensko stanje od takrat napredovalo, sedanje stanje (torej v času izdelave izvedeniškega mnenja izvedenke) pa je stanje napredovale duševne bolezni, zaradi posledic katere toženec ni več zmožen za pridobitno delo, čeprav v svojem odvetniškem poklicu opravi še kakšno “lažje” delo. Ob takšnih ugotovitvah izvedenke pa toženčeva izjava na naroku za glavno obravnavo 10. 5. 2007, na katerem je sodišče prve stopnje o tožničinem tožbenem zahtevku ponovno (sicer zmotno v celoti) razsodilo, da se slabo počuti in da zaradi še poslabšanega stanja od septembra leta 2006 sploh ne more delati ničesar več, vzbuja pomisleke oz. dvom v toženčevo poslovno sposobnost. To še toliko bolj, ker je sodišče prve stopnje tudi samo ugotovilo (in to tudi zapisalo v zapisniku) zunanjo izraznost toženčevih zdravstvenih težav, ki se je sicer kazala v tresočih rokah toženca. Utemeljene so tako pritožbene trditve pritožnika, da je sodišče prve stopnje s spregledanjem teh okoliščin, ki bi sicer lahko vzbujale dvom v toženčevo poslovno sposobnost in ko je na tem sicer edinem naroku za glavno obravnavo v ponovno sojenju presodilo tožničine v ponovnem postopku podane nove navedbe in izvedlo dokazni postopek, za tem pa o zadevi razsodilo, kršilo določbo 11. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Ugotovitev navedene kršitve pritožbenemu sodišču (glede na določbo čl. 354/III ZPP) narekuje razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V ponovnem sojenju bo tako sodišče prve stopnje moralo (po uradni dolžnosti) ugotoviti stanje toženčeve poslovne oz. pravdne sposobnosti na naroku dne 10. 5. 2007 in v nadaljnjem pravdnem postopku. Glede na to, da je izvedenka psihiatrične stroke v zvezi s tem izvedeniško mnenje že podala, bi lahko za ugotovitev potrebnih okoliščin (ali je toženec v duševnem stanju na dan 10. 5. 2007 oz. v sedanjem duševnem stanju sposoben razumeti pomen svojih dejanj in sam skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi) sodišče takšne potrebne podatke pridobilo z dopolnilnim izvedeniškim mnenjem te izvedenke. Šele ob zanesljivi ugotovitvi obstoja ali neobstoja toženčeve poslovne sposobnosti bo sodišče prve stopnje lahko ali o zadevi ponovno odločilo (ob ugotovitvi, da je toženčeva poslovna sposobnost podana) ali pa opravilo ukrepe za zagotovitev toženčevega zastopanja v tem postopku (če bi ugotovilo, da toženec ni pravdno oz. poslovno sposoben).

Pritožbeno sodišče pa sicer tudi ugotavlja, da pritožnik pritožbeno pravno pravilno opozarja, da pravna narava odškodninskega zahtevka (zaradi kršitve pogodbe o bančnem tekočem računu) po čl. 154/I ZOR (v zv. s čl. 1060 OZ) ni enaka pravni naravi zahtevka za neupravičeno obogatitev po čl. 210 ZOR (v zv. s čl. 1060 OZ) in da vsak od navedenih zahtevkov zahteva ustrezno dejansko (trditveno) podlago, ti dejanski podlagi pa se bistveno razlikujeta. Zato trditve tožeče stranke o “spremembi pravne podlage” zahtevka iz odškodninskega v zahtevek iz neupravičene pridobitve po čl. 210 ZOR narekuje tudi ustrezno dejansko trditveno podlago, še zlasti v smeri, v čem oz. kakšno (in kolikšno) je okoriščenje okoriščenca. Takšno tožbenemu zahtevku ustrezno trditveno podlago pa mora navesti tožnik, ki takšen zahtevek uveljavlja. V pogojih takšne, z ustrezno trditveno podlago utemeljene postavitve zahtevka po čl. 210 ZOR pa bi glede na predhodno uveljavljanje odškodninskega zahtevka trditve tožeče stranke predstavljale objektivno spremembo tožbe (po čl. 184/II ZPP zaradi spremembe istovetnosti zahtevka).

Utemeljene pa so tudi pritožbene trditve pritožnika, da je za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve po čl. 210 ZOR (tako gestije, verzije ali kondikcije) značilno, da za premik premoženja od ene osebe na drugo ni opravičenega pravnega temelja, pravnega naslova ali poslovne podlage, ali pa je ta bil, pa je pozneje odpadel. Kršitev pogodbene obveznosti iz obstoječega pogodbenega razmerja pa takšne situacije ne predstavlja.

Razveljavitev izreka o pravdnih stroških in odločitev o pritožbenih stroških pritožnika je posledica delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje (čl. 165/III ZPP).