Jedro

Tožnik ni izkazal, da je v teku zastaranja zoper toženca vložil tožbo ali drugo dejanje, s katerimi bi se ugotovile, zavarovale ali izterjale v tej pravdi vtoževane terjatve (388. člen ZOR).

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Pravdni stranki sta bili v najemnem razmerju od leta 1993 do 1. 3. 2000, ko je postala sodba, s katero je bila odpovedana najemna pogodba in tožniku naložena izpraznitev prostorov, pravnomočna. V juliju 1996 je toženec, lastnik in najemodajalec gostinskega lokala v Luciji, zamenjal ključavnico in tožniku preprečil uporabo in obratovanje najetega lokala. Tožnik je zato zahteval, da mu toženec za obdobje od 14. 7. 1996 do 1. 3. 2000 plača odškodnino zaradi izgubljenega zaslužka v skupnem znesku 396.251 EUR in odškodnino zaradi neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 9.689,53 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Zahteval je še plačilo 20.000 DEM, ki naj bi po menjavi ključavnice ostali v lokalu.

2. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja terjatev zavrnilo vse tožbene zahtevke.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4.

Tožnik je zoper to odločitev vložil revizijo. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev izpodbijane sodbe, podrejeno razveljavitev obeh sodb, ter vrnitev zadeve pristojnemu sodišču v novo sojenje. Meni, da so bila njegova pritožbena stališča zavrnjena pavšalno in da pritožbeno sodišče ni komentiralo razlogov prvostopenjskega sodišča. Sodišču očita kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP), ker na obravnavi ni bil zaslišan oziroma mu ni bila dana možnost, da se o zadevi izjavi. Kršena mu je tudi ustavna pravica iz 22. člena Ustave, ker sodišče ni ocenilo njegovih argumentov in ni odgovorilo na relevantna vprašanja. Nadalje sodišču očita neutemeljeno zavrnitev dokaznega predloga z vpogledom v listine v motenjski pravdi P 194/96 in izvršilnem postopku I 149/1999, ker da ni bil potreben. V zvezi s tem pojasnjuje, da toženec pravnomočnega motenjskega sklepa ni spoštoval, zato je bil zoper njega uveden izvršilni postopek, a je bila izvršba ustavljena zaradi sodne odpovedi najemne pogodbe. Krivda za potek zastaralnega roka je na tožencu, ki motenjskega sklepa ni hotel realizirati, s pravdo na odpoved najemne pogodbe pa dosegel zavlačevanje izvršbe. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da je bilo z vložitvijo tožbe in predloga za izvršbo zastaranje pretrgano v skladu s petim odstavkom 392. člena in 388. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in naslednji; v nadaljevanju ZOR). Nasprotuje stališču sodišča, da tožnik uveljavlja odškodninsko terjatev in bi le odškodninska tožba pretrgala zastaranje. Zakon namreč ne določa, kakšna tožba pretrga zastaranje, niti da pretrganje zastaranja pri odškodninskih terjatvah ni mogoče. Sklicuje se na določbe 26., 32. in 39. člena Zakona o zastaranju terjatev, po katerih zastaranje ne teče, ko je bil upnik onemogočen izvršiti terjatev zaradi nadlegovanj dolžnika. Ker gre za pravno pomembna dejstva, ki jih sodišči nista ugotavljali in o katerih izpodbijana sodba nima razlogov, je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se z zaključkom, da bi lahko že naslednji dan po zamenjavi ključavnice vložil odškodninsko tožbo. Tega ni mogel storiti, saj je pričakoval vrnitev lokala in nadaljevanje obratovanja. Šele z ustavitvijo izvršbe je bilo dokončno, da lokala ne bo dobil, škoda pa mu je postala znana. Vsako prejšnje vlaganje tožbe zato bi bilo preuranjeno, saj zadnji dan izgube zaslužka ni bil znan in se ni mogel predvideti. Nepravilen je tudi zaključek o zastaranju terjatve za vrnitev 20.000 DEM, saj je tožnik tak zahtevek postavil že v predlogu za izvršbo.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita storitev bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitev ustavne pravice. Pritožbeno sodišče je tožnikove pritožbene navedbe vzelo na znanje, pretehtalo njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, izjavilo. Odločitev je ustrezno obrazložilo, zato ne drži, da so tožnikova pritožbena stališča ostala neocenjena in da jih je sodišče zavrnilo pavšalno. Okoliščina, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do dejstev, ki po njegovem pravnem stališču niso relevantna, ne predstavlja kršitve 22. člena Ustave. V kolikor revizija prikazuje, da je sodišče napačno ocenilo, kaj je v zadevi pravno relevantno, pa je to lahko kvečjemu kršitev materialnega prava, ne pa kršitev procesnega prava in ustavnih procesnih jamstev. Glede očitka kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bilo tožniku pravilno pojasnjeno, da kršitev pravice do izjave ni podana, saj mu je bilo na glavni obravnavi omogočeno, da sam ali po svojem pooblaščencu podaja navedbe in dokazne predloge. Bistvo pravice do izjave v postopku je namreč v tem, da se stranki zagotovi možnost izjavljanja, ne gre pa pri tej pravici za to, da se stranko zasliši (kot dokazno sredstvo).

8. V obravnavani zadevi je tožnik uveljavljal plačilo pogodbenih odškodninskih terjatev in terjatev iz naslova neupravičene obogatitve. Odločitev o zastaranju terjatev sta nižji sodišči pravilno oprli na določbe ZOR in ne na določila Zakona o zastaranju terjatve, ki v času nastanka terjatve ni več veljal (1108. v zvezi s 1109. členom ZOR). Ker je revizijsko sodišče v tej fazi postopka vezano na ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP), velja to tudi za ugotovitev, da je bil obseg celotne škode tožniku znan (najkasneje) s prenehanjem nastajanja škode dne 1. 3. 2000 in so odškodninske terjatve takrat (najkasneje) zapadle v plačilo(1). Ob tem je pravilen zaključek, da je ob vložitvi odškodninske tožbe 15. 7. 2005 že pretekel splošni petletni zastaralni in nastopilo zastaranje odškodninskih terjatev. Navedeno toliko bolj velja za terjatev iz naslova neupravičeno zadržanih 20.000 DEM, katere izpolnitev bi tožnik lahko zahteval že 28. 7. 1996 (po zamenjavi ključavnice), zahtevek pa je postavil šele na glavni obravnavi 6. 7. 2007. Strinjati se je tudi z utemeljitvijo, da niti »krivda« toženca za trajanje izvršbe, niti tožnikovo pričakovanje, da bo lokal nekoč dobil nazaj v posest, ne vplivata na začetek in na tek zastaranja.

9. Nižji sodišči sta tožniku tudi pravilno pojasnili, da razlogi za pretrganje zastaranja niso podani. Tožnik namreč ni izkazal, da je v teku zastaranja zoper toženca vložil tožbo ali drugo dejanje, s katerimi bi se ugotovile, zavarovale ali izterjale v tej pravdi vtoževane terjatve (388. člen ZOR). Med ta dejanja vsekakor ne spadata motenjska tožba in predlog za izvršbo motenjskega sklepa, saj njun predmet ni sodno varstvo vtoževanih terjatev. V tej smeri podane revizijske trditve, s katerimi revident utemeljuje in dokazuje pretrganje zastaranja, zato pravno niso pomembne. Sodišče prve stopnje teh dejstev ni bilo dolžno ugotavljati in se mu do očitkov ni bilo treba vsebinsko opredeljevati, zato izostanek razlogov ne predstavlja očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede pretrganja zastaranja zaradi postavitve vrnitvenega zahtevka v predlogu za izvršbo pa je dodati le, da gre za nedovoljeno revizijsko novoto (372. člen ZPP).

10. Glede na navedeno revizija ni utemeljena in jo je sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil obseg škode zaradi izgubljenega dobička in neplačanih prispevkov tožniku znan takoj ob zamenjavi ključavnice 27. 7. 1996.