Jedro

Vrsta postopka, v katerem je tožnik pridobil premoženje, ni pravno odločilna okoliščina za presojo obstoja težko popravljivih posledic, ki bi tožniku nastale z izvršitvijo sklepa, s katerim mu je naloženo plačilo - povrnitev stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi odložilo izvršitev v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu, s katerim mu je naložena povrnitev stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči v skupni višini 811,30 EUR.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče med drugim navedlo, da tožnik ni izkazal težko popravljivih posledic izvršitve sklepa, ki ga izpodbija v tem upravnem sporu, saj je s sklepom o dedovanju pridobil nepremičnine v vrednosti 43.558,00 EUR, hkrati pa ni izkazal, da mu grozi prodaja hiše, v kateri živi z družino.

3. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje tožnik vlaga pritožbo, v kateri navaja, da v zapuščinskem postopku ni imel odobrene brezplačne pravne pomoči, da je brezplačno pravno pomoč imel v pravdnem postopku, v katerem pa premoženja ni pridobil. Meni, da zato ni dolžan vrniti stroškov zastopanja. Navaja, da je predložil dokazila o dohodkih in o rednih mesečnih izdatkih. Meni, da so stroški za hrano, oblačila in druge življenjske potrebščine splošno znana dejstva. Pojasnjuje, da nevarnosti s sklepom o izvršbi ne more izkazati, ker izpodbijani sklep okrožnega sodišča še ni izvršljiv, splošno znano dejstvo pa naj bi bilo, da vsaka izvršba pomeni dodatne stroške. Dolžnik naj ne bi mogel izključiti, da z izvršbo ne bo poseženo po nepremičnem premoženju, kamor sodi edina hiša in kmetijsko zemljišče ob njej. Ker naj bi v takem primeru družina ostala brez stanovanja, naj bi samo dejstvo izvršbe, ki grozi, zadoščalo za utemeljitev nevarnosti. V izvršbi prodano nepremično premoženje pomeni za tožnika nepopravljivo škodo, saj ga ne bi več uspel pridobiti nazaj. V nasprotnem naj javna korist z začasnim zadržanjem izvršitve sklepa ne bi bila prikrajšana. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Za izdajo odložitvene začasne odredbe, o kateri je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, morata biti torej izpolnjena dva pogoja, in sicer nastanek težko popravljive škode, ki bi nastala kot neposredna posledica izvršitve izpodbijanega upravnega akta, ugoditev predlagani začasni odredbi pa ne sme pomeniti nesorazmernega posega v javne koristi in koristi nasprotnih strank. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011) mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje (peti odstavek 32. člena ZUS-1), že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je namreč navajal le, da zahtevanega zneska ne zmore plačati, zaradi česar mu bo po zapadlosti grozila izvršba, kar bo še dodatno ogrozilo sredstva za preživljanje družine, in omenjal možnost izvršbe na hišo, v kateri živi z družino. Tudi po mnenju Vrhovnega sodišča te navedbe same po sebi ne zadoščajo za utemeljitev predlagane začasne odredbe. Tožnik se v pritožbi sicer sklicuje na dokazila o dohodkih in mesečnih izdatkih, vendar ta dejstva sama po sebi še ne utemeljujejo težko popravljivih posledic, ki bi jih tožnik utrpel z izvršitvijo sklepa, ki mu nalaga plačilo 811,30 EUR. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno upoštevalo, da je tožnik pridobil premoženje, ki pa se ne nanaša zgolj na hišo, v kateri živi z družino, in da zato tudi ni izkazal, da mu grozi prodaja te hiše v izvršbi.

9. Tudi v pritožbi tožnik pojasnjuje, da je poleg hišice podedoval še nekaj kmetijskih zemljišč. Navaja sicer, da ta dejansko ne predstavljajo vrednosti, iz česa naj bi to izhajalo, pa ne pojasni. Ne pojasni niti, zakaj tega ni mogel navesti in predložiti dokazov za to v postopku na prvi stopnji (prvi dostavek 74. člena ZUS-1). Glede na pritožbene navedbe Vrhovno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje še, da vrsta postopka, v katerem je tožnik pridobil premoženje, ni pravno odločilna okoliščina za presojo obstoja obravnavanega pogoja za izdajo začasne odredbe o zadržanju izvršitve izpodbijanega sklepa.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.