Jedro

Tožnica (ravnateljica gimnazije) je zlorabila pooblastila za to, da je sebi pridobila premoženjsko korist, čeprav bi morala v funkciji ravnateljice zastopati premoženjske koristi tožene stranke, tako da je v določenem obdobju pod pretvezo vzajemne pomoči med zaposlenimi vzela delodajalčeva denarna sredstva, drugim zaposlenim pa protipravno izplačala določeno denarno vsoto. S tem je izpolnila vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 3. in 4. odstavka 257. člena KZ-1, zato podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2012, ki jo je podala tožena stranka tožnici, da je tožena stranka dolžna tožnico nemudoma pozvati k opravljanju del in nalog na delovno mesto učitelj slovenskega jezika, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, v 8 dneh, da ne bo izvršbe, da je tožena stranka dolžna tožnico za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožeči stranki izplačana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati mesečne zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo ter da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti vse stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, pri čemer naj bi kot odločilno dejstvo za zavrnitev zahtevka štelo kazensko ovadbo, podano zoper tožnico, zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Utemeljitev zavrnitve pa temelji tudi na izpovedbi priče A.A., ki je kot delavec družbe A. d.o.o. do leta 2011 za toženo stranko opravljal računovodske storitve v okviru pogodbe o opravljanju računovodskih storitev. Kazenska ovadba še ne pomeni storjenega kaznivega dejanja, saj je lahko podana z namenom škodovanja osumljencu. Tudi v konkretnem primeru je šlo za takšne ovadbe, podane z namenom škodovanja tožnici, saj se je konec leta 2012 iztekel mandat ravnateljevanja tožene stranke. Zato je bilo potrebno ustvariti negativno klimo v kolektivu, kakor tudi v širši javnosti, da se tožečo stranko diskreditira in ustvari negativno mnenje. Sodišče ne more biti vezano na kazenske postopke, dokler ti sploh niso uvedeni, prav tako pa tožena stranka ni predložila celotne kazenske ovadbe, saj je manjkala stran 6 ovadbe, ki je bila šele naknadno predložena (priloga B18), torej po prvem naroku za glavno obravnavo. Zato je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. V sodnem postopku je treba zagotoviti enako varstvo pravic vsem strankam. To v konkretnem primeru tožeči stranki kot osumljenki ni bilo omogočeno, zaradi česar je kršena njena temeljna ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ni se mogla seznaniti z vsebino listin, ki so podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Iz istih razlogov je tudi zmotna odločitev, da še ni potekel objektivni rok za vložitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nadalje pritožba izpodbija verodostojnost priče A.A., saj je zoper navedeno pričo uveden kazenski postopek oziroma že vložena obtožnica zaradi zlorabe položaja. V času, ko je opravljal računovodska dela za toženo stranko, je v daljšem časovnem obdobju na svoj osebni račun nakazoval denarna sredstva v skupni višini več kot 80.000,00 EUR, kar ni bilo možno opaziti pri rutinskem pregledu stanja na računu. Priča je obremenjevala tožnico, da bi se razbremenila lastnega naklepnega kaznivega dejanja. Navaja, da sodišče ni ugotovilo, koliko dolga so si v spornem obdobju delavci nakazali na račun blagajne vzajemne pomoči (BVP), temveč je le enostransko ugotavljalo, kakšna je obveznost tožnice do BVP, kar je v nasprotju z načelom kontradiktornosti. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V nasprotju z izvedenimi listinskimi dokazi v spisu je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni pravočasno poskrbela z izdajo računovodskih in ostalih izkazov v letih 2010 in 2011. Vsa poročila so bila oddana pravočasno in ustrezno z računovodskimi standardi, katere pa je pripravljal že navedeni računovodski servis oziroma delavec A.A.. Če slednji ni pripravil in ni prikazal izkazov, kot to zahteva stroka, gre za njegovo odgovornost, saj je takšno odgovornost prevzel računovodski servis kot pogodbeni partner. Opozarja, da se je ta družba zavezala za povračilo škode, znane na dan podpisa pogodbe oziroma vse bodoče škode. Tožnica je ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, zato ji ni mogoče očitati kršitev delovnih obveznosti. Višina škode pri poslovanju BVP se ne da ugotoviti, med dolžniki do BVP po evidenci tožene stranke pa so tudi ostali zaposleni, tako da so nekateri že poravnali svoje dolgove, ki so zato bistveno nižji od 6.416,87 EUR. Razumljivo je, da tožeča stranka ni pristala na zahtevek za vračilo nedoločenega zneska, okrog 11.000,00 EUR, saj zato ni bilo ne dejanske ne pravne podlage. Tožnica v blagajno ni bila dolžna plačati več, kot je dejanski dolg. Odločba DURS o storjenem prekršku je bila izdana še v času, ko je bila tožeči stranki dana prepoved prihajanja v službo, zato ni mogla zoper odločbo o prekršku vložiti ustreznega pravnega sredstva. Ravnatelj tožene stranke pa je bil na svetu zavoda že imenovan decembra 2011 oziroma januarja 2012, zato je bil seznanjen z vsemi listinami, vključno z navedeno davčno odločbo. Meni, da bi bilo potrebno v ponovljenem postopku ugotoviti dejansko stanje pri poslovanju BVP tako, da bodo evidentirani vsi prihodki in odhodki in šele nato bo ugotovljeno ravnanje tožeče stranke kot protipravno. Meni tudi, da bi moralo sodišče vpogledati v kazenski spis pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti, v novem sojenju pa bo tožnica predlagala zaslišanje številnih prič. Doslej njihovega zaslišanja ni predlagala, ker je menila, da bo sodišče vpogledalo v kazenski spis. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Prerekala je navedbe iz pritožbe ter predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilo uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih le pavšalno navaja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR pa delodajalec lahko izredno odpove pogodbo, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Ker je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2012 (priloga A6) utemeljila s tem, da je tožnica poleg kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR s svojim ravnanjem izpolnila tudi znake kaznivega dejanja izneverjanja, ponareditve ali uničenja poslovnih listin, zlorabe uradnega položaja in pravic ter nevestnega dela v službi, je sodišče prve stopnje zakonitost odpovedi presojalo tudi, če so podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. dostavka 111. člena ZDR.

Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo določbo 257. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/08 s kasnejšimi spremembami; KZ-1), ki v 3. odstavku določa, da stori kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic uradna oseba ali javni uslužbenec, ki, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti, pri čemer je predvidena kazen za to dejanje zapor od 3 mesecev do 5 let. Po 4. odstavku 257. člena KZ-1 pa se enako kot v prejšnjem odstavku kaznuje storilec, ki izkoristi svoj položaj ali vpliv na nezakonito povečanje lastnega premoženja v večji vrednosti. Po določbi 258. člena KZ-1 (nevestno delo v službi) pa se uradna oseba ali javni uslužbenec, ki zavestno krši zakone ali druge predpise, opušča svoje nadzorstvo ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda in res nastane kršitev oziroma večja škoda, kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do 3 let. Prvi očitek tožnici se je nanašal na to, da je tožnica kot ravnateljica tožene stranke zlorabila pooblastila za to, da je sebi pridobila premoženjsko korist, čeprav bi morala v funkciji ravnateljice zastopati premoženjske koristi tožene stranke, tako da je v obdobju od marca 2008 do 2010 pod pretvezo vzajemne pomoči med zaposlenimi vzela 7.205,35 EUR delodajalčevih sredstev, drugim zaposlenim pa še protipravno izplačala 11.589,28 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, tudi z zaslišanjem priče A.A. ter na podlagi listinske dokumentacije v spisu, da bi morala tožena stranka glede vplačil za blagajno vzajemne pomoči (BVP) poslovati na posebnem računu pri banki B., tožnica pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje odredila, da se ta sredstva iz ločenega računa nakažejo na transakcijski račun tožene stranke pri ... ter s tega računa, ki je namenjen izključno za poslovanje tožene stranke, odredila izplačilo BVP sebi in nekaterim drugim zaposlenim. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo tudi na ugotovitve iz davčnega inšpekcijskega nadzora, ki ga je pri toženi stranki opravila inšpektorica Davčnega urada .... Po izpovedi priče A.A. so se posamezni zaposleni pri toženi stranki predhodno dogovorili s tožnico, njemu so prenesli ustni dogovor ali pa s strani ravnateljice napisan listek, na katerem je bilo zapisano, komu od zaposlenih se naj nakaže določen znesek iz naslova BVP. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je tožnica s tem, ko je nakazovala denarna sredstva z računa tožene stranke, vedela, da dejansko ni dovolj denarja z naslova BVP za odobrena nakazila zaposlenim ter da tako ona sama, kot tudi ostali, katerim je takšna nakazila odobrila, dejansko prejemajo sredstva tožene stranke, ne pa zbrana sredstva iz naslova BVP.

Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pojasnilo, da bi morala tožnica, v kolikor ne bi hotela neupravičeno koristiti sredstev tožene stranke, poskrbeti, da bi bilo področje BVP urejeno s pravili in bi v takem primeru ves čas imela točne podatke o stanju sredstev iz naslova BVP, nakazila sebi in zaposlenim pa bi lahko odobravala le v obsegu stanja sredstev na posebnem računu BVP. Ker teh pravil ni bilo, pritožba neutemeljeno izpostavlja, da ni jasno, koliko sredstev naj bi tožnica vplačala ter da zaradi tega sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, koliko si je dejansko protipravno prilastila sredstev tožene stranke. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvami iz odločbe Davčnega urada ... št. ... z dne 25. 1. 2012 (priloga B2 - stran 12 do 14) ter tako preverilo višino zneskov, ki jih je tožnica v spornem obdobju od 2008 do 2010 neutemeljeno izplačala iz naslova BVP sebi (7.205,35 EUR) oziroma drugim zaposlenim (11.589,28 EUR), kar potrjuje seštevek zneskov iz Pregledice 7 na stani 13 in 14 citirane priloge B2. Ker preglednica upošteva stanje BVP na dan posameznega izplačila, se očitki tožnici nanašajo le na izplačila, ki so presegla njena vplačila v BVP. S tem v zvezi je priča A.A. tudi izpovedala, da se je dejansko iz plačilnih list videlo, koliko se posameznim zaposlenim mesečno odteguje od plače v posledici prejetih kreditov iz BVP. Sredstva so bila torej izplačana kot kredit, ki se je potem vračal pri plači. Torej tudi zaradi tega razloga tožnica neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o višini neutemeljeno izplačanih denarnih sredstev s transakcijskega računa tožene stranke.

Zaradi navedenega tovrstne pritožbene navedbe ne morejo vplivati na pravilnost ugotovitev oziroma očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da si je tožnica protipravno prilastila sredstva ter s tem izpolnila vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, pri čemer gre za znesek večje vrednosti. Po 9. točki 1. odstavka 99. člena KZ-1 namreč znesek večje vrednosti presega 5.000,00 EUR. V ravnanju tožnice so torej podani vsi znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 3. in 4. odstavka 257. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče še dodaja, da pričanje A.A. ni bilo neprepričljivo. Priča je pojasnila, da je pri izplačevanju iz računa tožene stranke ravnala po navodilih tožnice. To priče ne razbremeni lastne odgovornosti, tudi za domnevno prilastitev sredstev tožene stranke v znesku 80.000,00 EUR, zato je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve utemeljeno oprlo tudi na izpoved te priče. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotovilo, da so v ravnanju tožnice izpolnjeni tudi vsi znaki kaznivega dejanja nevestnega dela v službi iz 258. člena KZ-1, saj je tožnica zavestno kršila določbe oziroma ni poslovala v skladu s Pravilnikom o računovodstvu tožene stranke, Pravilnikom o gibanju računovodskih listin ter Zakonom o javnih naročilih. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve oprlo na zapisnik o inšpekcijskem pregledu poslovanja s sredstvi državnega proračuna pri uporabniku proračunskih sredstev (priloga B3), prav tako pa je tudi ugotovilo, da je bila s tem v zvezi zoper tožnico podana kazenskega ovadba zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev dejansko utemeljilo z ugotovitvami, ki so razvidne iz podatkov v spisu ter izpovedbami zaslišanih prič, zato ni bistveno, ali je vpogledalo v kazenski spis pri Okrajnem sodišču v Murski Soboti oziroma, da naj tožena stranka ne bi pravočasno predložila celotnega besedila kazenske ovadbe (priloga B23). Ker je imelo sodišče prve stopnje že v ugotovitvah zapisnika, ki jih tožnica ni uspela argumentirano izpodbiti, dovolj podlage za zaključek, da je tožnica v tem času malomarno oziroma nevestno delala v službi na funkciji ravnatelja tožene stranke, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je kot odločilen dokaz štelo kazensko ovadbo, podano zoper tožnico. Takšne navedbe namreč ugotovitve sodišča prve stopnje ne potrjujejo, niti ne dajejo podlage za zaključek, da je bila kazenska ovadba podana z namenom škodovati tožnici pri novi kandidaturi za ravnateljico tožene stranke. Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi bila s takšnim postopanjem sodišča prve stopnje kršena tožničina pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Ker je bilo dejansko stanje v tem delu pravilno in popolno ugotovljeno, se tožnica ne more razbremeniti svoje odgovornosti zaradi nepriprave računovodskih poročil s sklicevanjem na ravnanje družbe A. d.o.o.. oziroma s prelaganjem odgovornost na A.A.. Tudi glede te kršitve so torej podani znaki kaznivega dejanja, zato tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je potekel objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ugotovitve, da so podani znaki kaznivih dejanj, pravilno upoštevalo določbo 2. odstavka 110. člena ZDR, po kateri mora pogodbena stranka podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da ni pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR s tem, ker ni povrnila škode oziroma ker toženi stranki tudi po pozivu nastaja škoda v višini zakonskih zamudnih obresti, ker tožnica noče vrniti protipravno pridobljenih sredstev. Kršitev, ki se ji očita, je že zajeta v protipravni prilastitvi sredstev oziroma zlorabi položaja, za vračilo sredstev pa mora tožena stranka, v kolikor tožnica sama ne bo prostovoljno vrnila nezakonito pridobljenih sredstev, uporabiti druge pravne institute oziroma vložiti ustrezne zahtevke. Zaradi tega ni mogoče šteti, da je tožnica kršila pogodbene obveznosti, ker protipravno prilaščenih sredstev ni vrnila toženi stranki. Vendar pa to ne vpliva na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnici, kot že rečeno, dokazano, da je s svojim ravnanjem huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in imajo ta dejanja tudi vse znake kaznivih dejanj v smislu 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj razloga iz 1. odstavka 110. člena ZDR, pri čemer je upoštevalo, da je tožnica odgovorna za več kršitev, ki že same zase pomenijo razlog za izredno odpoved. Upoštevalo je tudi izpoved B.B., ravnatelja tožene stranke, da tožena stranka nima več zaupanja v delo tožnice, saj ne more računati, da bi bile njene izjave, trditve, poročila in drugi dokumenti resnični in nepotvorjeni. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe ni bistveno, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto učitelja slovenskega jezika, kršitve pa se nanašajo na tožničino opravljanje funkcije ravnatelja tožene stranke. Tožnica je namreč s toženo stranko dne 23. 2. 2012 sklenila (novo) pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu učitelja slovenskega jezika, do podpisa te pogodbe pa je bila tožnica (glede na uvodno določbo pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2012), zaposlena na delovnem mestu ravnatelja na podlagi sklepa tožene stranke št. ... z dne 29. 8. 1983 in sklepa tožene stranke z dne 1. 9. 1991. Ker sta torej stranki po prenehanju tožničinega dela na delovnem mestu ravnatelja podpisali pogodbo o zaposlitvi, je lahko tožena stranka tožnici odpovedala le to pogodbo z dne 23. 2. 2012, čeprav se kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja nanašajo na čas pred sklenitvijo te pogodbe. Bistveno je, da je tožnica kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, zato ji je bila utemeljeno in zakonito podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena dne 23. 2. 2012. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 165. členom ZPP.