Jedro

Pogodbeno razmerje med toženo stranko in družbo F. d. o. o. je samostojno in ločeno civilnopravno razmerje in ne posega v obveznosti in odgovornosti tožnice iz delovnega razmerja s toženo stranko. Določba 49. člena ZOFVI določa, da je ravnatelj poslovodni organ šole in kot tak odgovoren za zakonitost in namenskost razpolaganja s sredstvi šole. Odgovornost tožnice ima torej drugačno materialnopravno podlago kot odgovornost pogodbenega partnerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2012. Posledično je zavrnilo tudi reparacijski in reintegracijski zahtevek. Presodilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) pravočasna, zakonita in utemeljena.

2. Ugotovilo je, da je tožnica kot odgovorna oseba tožene stranke dovolila oziroma dejansko naročila prenakazilo denarja iz računa blagajne vzajemne pomoči (v nadaljevanju BVP) na poslovni transakcijski račun tožene stranke in nato izplačilo na svoj račun in račun še nekaterih zaposlenih, čeprav na računu BVP ni bilo dovolj sredstev za vsa odobrena izplačila. Članom BVP se je denar dejansko izplačeval iz transakcijskega računa tožene stranke, čeprav ta odliv denarja ni bil povezan s poslovanjem tožene stranke, poleg tega pa so se sredstva iz naslova vzajemne pomoči zbirala na posebnem računu. Tovrstne transakcije je po odredbi tožnice opravljal B. S., zaposlen v družbi F. d. o. o., ki je za toženo stranko opravljala računovodske storitve. Tožnica je vedela, da ni dovolj sredstev na računu BVP za vsa odobrena nakazila in da zato sama in tudi preostali zaposleni prejemajo ta denarna nakazila dejansko v breme sredstev tožene stranke. Če temu ne bi bilo tako, bi odobravala izplačila le v obsegu sredstev na računu BVP, ne bi odredila prenakazil sredstev BVP sprva na transakcijski račun tožene stranke in šele nato izplačil. Ker je bila tožnica kot ravnateljica tožene stranke odgovorna za zakonitost poslovanja tožene stranke, takšno ravnanje izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008 in naslednji) kot tudi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem odstavku 257. člena KZ-1. S tem je izpolnjen tudi dejanski stan kršitve iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnica je odgovorna, da v letih 2009 in 2010 ni sestavila večjega dela letnih poročil, prav tako pa v letih 2010 in 2011 z določenimi dobavitelji in izvajalci storitev ni poslovala v skladu s predpisanimi pravilniki in Zakonom o javnih naročilih, s tem pa je storila kršitev delovnih obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 (1. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Ker tožena stranka nima več zaupanja v delo tožnice, ni bilo možno nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

3. Sodišče druge stopnje se je v pretežnem delu strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Za napačen je štelo le materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR s tem, ko kljub pozivu tožene stranke ni povrnila protipravno pridobljenih sredstev. Kršitev, ki se ji očita, je zajeta že v protipravni prilastitvi sredstev oziroma zlorabi položaja. Vendar to na zakonitost izredne odpovedi ne vpliva, saj je tožnici dokazano, da je s svojim ravnanjem huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in imajo ta dejanja vse znake kaznivih dejanj v smislu 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje temelji na očitkih iz vložene kazenske ovadbe, čeprav do zaključka glavne obravnave zoper tožnico ni bil uveden kazenski postopek in je veljala domneva nedolžnosti. Tako so vsi očitki, ki jih je potrdilo sodišče druge stopnje, v nasprotju z listinami v spisu. Družba F. d. o. o. se je s pogodbo o opravljanju računovodskih storitev zavezala pravočasno in pravilno izpolnjevati obveznosti v zvezi z računovodskim poslovanjem, kar pa je njen delavec B. S. zavestno kršil in s tem povzročil škodo toženi stranki in tožnici. Med pritožbenim postopkom je tožnica ugotovila, da je B. S. v lastni kazenski zadevi priznal krivdo. Ker gre za kršitev pogodbene obveznosti, ki je nesporno ugotovljena in priznana v obsodilni kazenski sodbi, je očitek sodišč, da se tožnica ne more razbremeniti odgovornosti za opustitev dolžnega nadzora, materialnopravno zmoten. Ker je ta dejanja naklepno storil zaposleni pri pogodbeni partnerici, manjka vzročna zveza. Tožnica je ves čas postopka opozarjala, da ji sodišče ne dovoli vpogleda v kazenski spis obdolženega B. S. Ko pa ji je bil odobren vpogled, je ugotovila, da si je obdolženi več let prisvajal manjše zneske tožene stranke in jo oškodoval. Tožnici tako ni mogoče očitati malomarnega, ali celo zavestnega ravnanja na škodo tožene stranke ali naprtiti odgovornosti za ravnanje B. S. Očitek, da ni poskrbela za sprejem ustreznih pravil za poslovanje z BVP, ni utemeljen, saj za to ni bilo potrebe, glede na to, da je bilo takšno poslovanje ustaljena praksa pri toženi stranki že 20 let. Sodišče je samo na podlagi izpovedi B. S. zaključilo, da je tožnica odobravala izplačila, čeprav je slednji imel interes tako izpovedati, da bi se razbremenil lastne odgovornosti. V zvezi s tem je predlagala izvedbo dokazov z zaslišanjem prič, vendar je sodišče njen predlog zavrnilo. Posledično se odločilni razlogi v sodbi ne dajo preizkusiti, zaključki sodišča pa so v nasprotju z listinami v spisu, in sicer priznanjem B. S. o protipravnem ravnanju. Sodišče je vezano na kazensko obsodilno sodbo. Sodišče je tudi napačno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji).

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in stranskemu intervenientu, ki nanjo ni odgovoril. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

9. Očitek, da se je sodišče pri odločanju oprlo na vloženo kazensko ovadbo zoper tožnico, čeprav velja domneva nedolžnosti, se nanaša na sodbo sodišča prve stopnje. Nanj je odgovorilo že sodišče druge stopnje z obrazložitvijo, da je imelo sodišče prve stopnje za sprejete zaključke glede nepravilnosti pri poslovanju podlago prvenstveno v ugotovitvah odločbe Davčnega Urada Murska Sobota in Zapisnika o inšpekcijskem pregledu poslovanja s sredstvi državnega proračuna pri uporabniku proračunskih sredstev.

10. Tožnica v reviziji skuša prikazati, da je za vse kršitve odgovoren pogodbeni partner tožene stranke družba F. d. o. o. oziroma zanjo B. S. Pogodbeno razmerje med toženo stranko in družbo F. d. o. o. je samostojno in ločeno civilnopravno razmerje in ne posega v obveznosti in odgovornosti tožnice iz delovnega razmerja s toženo stranko. Določba 49. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI, Ur. l. RS št. 12/96 s spremembami) določa, da je ravnatelj poslovodni organ šole in kot tak odgovoren za zakonitost in namenskost razpolaganja s sredstvi šole. Odgovornost tožnice ima torej drugačno materialnopravno podlago kot odgovornost pogodbenega partnerja. Navedeno pomeni, da se tožnica s prelaganjem odgovornosti na pogodbenega partnerja ne more uspešno razbremeniti svoje odgovornosti.

11. Tudi navedbe v smeri, da je za kršitve odgovoren B. S., glede na to, da je v kazenskem postopku priznal krivdo in bil obsojen, tožnice ne oprostijo odgovornosti. Bistveno je, da so bili zneski iz naslova BVZ, izplačani tožnici in preostalim zaposlenim na njihove transakcijske račune. Zato očitki o kaznivih dejanjih B. S. na račun tožene stranke niso v zvezi z razlogi za izredno odpoved in posledično za odločitev niso pomembni.

12. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi izpovedi priče B. S. presodilo, da je tožnica vedela, da na računu BVP ni dovolj sredstev za vsa odobrena izplačila in se tako porabljajo sredstva tožene stranke, namenjena njenemu poslovanju in kljub temu odobravala izplačila. Zato preostalih predlaganih dokazov v tej smeri ni izvajalo. V zvezi z neizvedbo dokazov tožnica sodišču očita kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker naj bi bili zaključki sodišča v nasprotju z listinami v spisu, pri čemer nadalje ne pojasni, kako naj bi se ta protispisnost odražala), ki pa ni podana. Lahko bi šlo le za kršitev pravice do sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni utemeljena. Vpogled v kazenski spis Okrajnega sodišča v Murski Soboti I Kpd 42238/2012 je tožnica predlagala šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo (1), torej upoštevaje določbo prvega odstavka 286. člena ZPP prepozno. Tožnica v reviziji navaja, da je predlagala zaslišanje prič, ki so prejele denar iz BVP, vendar sodišče temu predlogu ni sledilo. Očitek ni utemeljen, ker tožnica tega dokaznega predloga v postopku na prvi stopnji ni podala, ampak je šele v pritožbi predlagala zaslišanje določenih prič glede poslovanja z BVP v primeru ponovljenega postopka. Tudi ta dokazni predlog je podala prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z četrtim odstavkom 286. členom ZPP). Tožnica sicer zatrjuje, da ga ni podala prej, ker je predlagala vpogled v zgoraj navedeni kazenski spis in pričakovala, do bo sodišče spis pribavilo in prebralo zapisnike o zaslišanju teh prič. Navedenega razloga ni mogoče šteti za opravičljiv razlog v smislu četrtega odstavka 286. člena ZPP in gre zamuda v breme tožnice, saj bi lahko poleg pravočasnega vpogleda v kazenski spis pravočasno predlagala tudi zaslišanje teh prič. Poleg tega je predlagala vpogled v kazenski spis le v zvezi z izpovedbo priče S. H., ker naj bi ta priča v kazenskem postopku drugače izpovedala (2), ne pa tudi glede izpovedb prič, ki so bile članice BVP. Nadaljnje revizijske navedbe v smeri analiziranja izpovedi priče B. S. in priče E. K. niso upoštevne, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), nasprotja v izpovedbi tožnice in priče B. S. pa tožnica v postopku ni uveljavljala.

13. Tudi z navedbo, da je bilo takšno poslovanje z BVP pri toženi stranki ustaljena praksa, tožnica ne more uspeti. Odobreni in izplačani zneski so bili visoki in že zato bi morala tožnica sprejeti ustrezna pravila, imeti stalen pregled nad stanjem sredstev, zbranih v okviru BVP in vzpostaviti ustrezne evidence.

14. Tožnica je reviziji priložila listine v zvezi z obsodbo B. S. zaradi kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, ki pomenijo revizijsko novoto. Na podlagi 372. člena ZPP sme stranka v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija, česar pa tožnica v reviziji ne zatrjuje. Zato sodišče teh listin in revizijskih navedb, ki se nanašajo na predložene listine, ni moglo upoštevati. Sklicevanje tožnice na določbo 14. člena ZPP je napačno, ker ne gre za isto dejansko stanje, poleg tega se citirana določba nanaša na primere, ko je bilo v kazenskem postopku predhodno že odločeno.

15. Revizija kot revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava sodišču očita, da ni uporabilo temeljnih določb OZ, vendar neutemeljeno. Glede na to, da je predmet postopka presoja zakonitosti in utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določbe OZ ne predstavljajo materialnopravne podlage za odločitev. Presoja pogodbenih obveznosti med toženo stranko in družbo F. d.o.o. ni predmet tega postopka in kot že rečeno, ne vpliva na obveznosti in odgovornosti tožnice iz delovnega razmerja.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): ki se je opravil dne 12. 12. 2012. Op. št. (2): Priča S. H. se je pri toženi stranki zaposlila v letu 2010 in ni bila članica BVP.