Jedro

V konkretnem primeru zato ni moč uporabiti Pravilnika in Rokoborsko društvo R izključiti, saj Statut kot temeljni akt RZS ne predvideva izključitev člana. Tako toženka ni imela pravne podlage za izključitev tožnika iz svojega članstva in zato tak skupščinski sklep ne more biti veljaven.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep tožene stranke o izključitvi tožeče stranke in člana izvršnega odbora tožene stranke I.Ž. iz članstva tožene stranke, sprejet na skupščini tožene stranke dne 10. 7. 2009 pod točko 6 razveljavilo (izrek pod točko I), ugotovilo, da članstvo tožeče stranke in članstvo oziroma pravilno funkcija člana izvršilnega odbora tožene stranke I.Ž. pri toženi stranki ni prenehalo (izrek pod točko II) ter, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (izrek pod točko III). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 861,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi pisnega odpravka sodbe toženi stranki dalje.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja, da tožena stranka ni prejela dopolnitve tožbe z dne 20. 5. 2010 in je tako sodišče prve stopnje v predmetni zadevi odločalo o tožbi, ki toženi stranki ni bila vročena. Pojasnjuje, da je iz vročilnice o vročanju tožbe razbrati, da bi naj toženi stranki bila hkrati vročena tožba z dne 9. 10. 2009 ter dopolnitev tožbe z dne 22. 10. 2009 in 20. 5. 2010, vendar pa je tožena stranka prejela le tožbo z dne 9. 10. 2009 in dopolnitev tožbe z dne 22. 10. 2009, medtem, ko ni prejela dopolnitve tožbe z dne 20. 5. 2010. Delavka sodišča je pooblaščencu tožene stranke pojasnila, da bi lahko prišlo do pomote pri odpravljanju pošiljke in da je toženi stranki namesto dopolnitve tožbe z dne 20. 5. 2010 bila dostavljena le dopolnitev tožbe z dne 9. 10. 2009 v dveh izvodih. Iz razloga, ker tožena stranka ni prejela dopolnitve tožbe z dne 20. 5. 2010 se tudi tožena stranka ni izjasnila glede tožbenega zahtevka tožeče stranke glede škode, saj le-ta ni bila predmet predmetnega postopka, ker tožena stranka „zanjo niti ni vedela“. Kot drugo bistveno kršitev pa izpostavlja tudi, da sodišče prve stopnje ni pravilno zaključilo glede aktivne legitimacije tožeče stranke v predmetni zadevi, saj le-ta ni z ničemer izkazala, da pravno formalno I.Ž. sme in je pooblaščen za vložitev tožbe oziroma ali slednji sploh ima funkcijo, da tako tožbo po statutu tožeče stranke lahko vloži. Pri tem pa tudi pojasnjuje, da je pooblastilo za zastopanje v predmetni zadevi v Odvetniški pisarni K – J podpisal D.Ž., torej druga oseba in sicer oseba, ki nikoli ni bila funkcionar tožeče stranke s pooblastili za vložitev tožbe. V spisu se nahaja pooblastilo z dne 20. 10. 2011, s katerim I.Ž. pooblašča za vsa dejanja v predmetni zadevi D.Ž., vendar toženi stranki ni jasno, kako in kdaj je navedeno pooblastilo prišlo v spis in to z datumom 20. 10. 2011, torej na dan glavne obravnave. Nenazadnje tožena stranka o navedenem pooblastilu ni bila obveščena, zanj ni vedela in torej tudi ni mogla dati ustreznih ugovorov. Prepričana je, da je tožeča stranka storila toliko formalnih nepravilnosti in temu je sledilo tudi sodišče prve stopnje, da bi sodišče v vsakem primeru moralo tožbo tožeče stranke kakršnakoli je že, zavreči oziroma zavrniti. Prepričana je tudi, da tožeča stranka v kolikor bi bila uspešna s svojim tožbenim zahtevkom na izključitev in razveljavitev sklepov, da ni utemeljena do odškodnine. Predlaga, da „pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano prvostopno sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrže oziroma podrejeno zavrne ter tožečo stranko obsodi na plačilo stroškov postopka“. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, s katerim zavrača pritožbena izvajanja tožene stranke ter se zavzema za potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo s pritožbo grajanih, niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnih pravil. 6. Kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj iz vročilnice „pripete“ na list. št. 34 izhaja, da je toženi stranki dne 10. 6. 2010 bil vročen drugopis tožbe s prilogami z dne 13. 10. 2009 ter drugopis dopolnitve in popravka tožbe z dne 20. 5. 2010. Obširna pritožbena izvajanja tožene stranke s pojasnjevanjem zakaj tožena stranka ni prejela dopolnitve tožbe z dne 20. 5. 2010 se zato zavračajo. Podpis tožene stranke iz vročilnice namreč potrjuje prejem dopolnitve tožbe z dne 20. 5. 2010. 7. Prav tako tudi ni podana kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz pooblastila pod prilogo A21 izhaja, da je predsednik Športnega društva R I.Ž. pooblastil Odvetniško pisarno K – J, iz pooblastila pod prilogo A35 pa izhaja, da je I.Ž. kot predsednik športnega društva za obravnavo na Okrajnem sodišču v MS dne 9. 9. 2010 pooblastil za zastopanje sekretarja športnega društva R D.Ž. in tako je tožeča stranka pravilno bila zastopana po predsedniku športnega društva, ki pa je s svojim pooblastilom pooblastil za zastopanje odvetniško pisarno ter D.Ž. in sicer za vložitev tožbe in za nadaljnje zastopanje, za zaslišanje na glavni obravnavi dne 9. 9.2010, zato se pritožbeni ugovori tožene stranke v smeri nepravilnega zastopanja in glede aktivne legitimacije zavračajo kot neutemeljeni.

8. Prav tako tudi ni podana kršitev pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kjer izpostavlja tožena stranka, da tožeča stranka ni „izkoristila“ vseh možnosti pravnih sredstev pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da zoper izpodbijane sklepe ni pravnih sredstev ter da je bila tožeča stranka tako upravičena vložiti obravnavano tožbo in na ta način udejaniti pravico do pravnega varstva.

9. Sodišče prve stopnje je nato pravilno zaključilo, da pravno podlago za ravnanje organov društva oziroma zveze društev poleg prisilnih predpisov predstavljajo temeljni akt, to je Statut in podrejeni avtonomni predpisi. Za disciplinsko obravnavanje disciplinskih kršitev je pri toženki v skladu z 32. členom Statuta R. zveze Slovenije določeno, da se lahko izreče kot sankcija za kršenje opomin ali javni opomin, medtem ko so podrobnejši disciplinski ukrepi prepuščeni posebnemu disciplinskemu pravilniku, kateri pa v nasprotju z zakonom določa disciplinske ukrepe R. zveze Slovenije in sicer opomin, javni opomin, denarno kazen ali izključitev iz članstva RZS, vendar pa je takšno določilo Pravilnika v nasprotju s citiranim 34. členom Statuta, ki določa kot disciplinske ukrepe zgolj opomin ali javni opomin. Dejstvo je, da je Statut temeljni akt toženke ter da morajo vsi podrejeni avtonomni akti biti usklajeni s Statutom. V konkretnem primeru zato ni moč uporabiti Pravilnika in R društvo R izključiti, saj Statut kot temeljni akt RZS ne predvideva izključitev člana. Tako toženka ni imela pravne podlage za izključitev tožnika iz svojega članstva in zato tak skupščinski sklep ne more biti veljaven. Nenazadnje pa je bila tudi kršitev tožene stranke pri sprejemanju izpodbijanih sklepov tudi v tem, da so pri glasovanju takšnega sklepa sodelovali člani RK P, ki še v času glasovanja in sprejetja obravnavanih sklepov niso bili člani RZ Slovenije, medtem ko člani tožeče stranke na skupščino sploh niso bili vabljeni. Iz tega razloga je sklep o izključitvi RK R neveljaven. V posledici iz zgoraj navedenih razlogov pa je tudi nepravilen sklep toženke o izključitvi I.Ž. kot člana izvršnega odbora toženke, saj razrešitev s funkcije prav tako ni določena v Statutu RZS.

Ob tem pa je še tudi pojasniti, da tožnika niso niti vabili na disciplinsko obravnavo kjer bi imel pravico biti zaslišan in posredovati disciplinski komisiji svoja stališča do obravnavanih kršitev. Zato je na podlagi vseh obrazloženih nepravilnosti sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijane sklepe potrebno razveljaviti in se zato v vsebinsko pravilnost in utemeljenost izključitve tožnika iz članstva toženke ni spuščalo.

10. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo glede škode, ki jo uveljavlja tožeča stranka v posledici odpovedi sponzorskih pogodb. Tožnik je s predložitvijo dveh sponzorskih pogodb in sicer z M M.F. in BŠ dokazal, da sta se sponzorja zavezala k plačilu vsak 2.000,00 EUR za enoletno reklamiranje na tekmovanjih, ki se jih bo udeležila tožeča stranka. Iz dopisov z dne 30. 7. 2009 pa nato izhaja, da prekinjata sponzorsko pogodbo iz razloga, ker tožeča stranka zaradi izključitve iz članstva toženke ne more izpolnjevati sponzorskih pogodb, saj ne mora sodelovati na državnih prvenstvih in mednarodnih tekmovanjih. Odškodninski zahtevek je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo na podlagi 168. člena Obligacijskega zakonika – OZ (iz naslova izgubljenega dobička) in le-temu pravilno v celoti ugodilo.

11. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Po členu 165/I ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije stroške neuspele pritožbe tožena stranka sama, kakor tudi tožeča stranka, saj je v odgovoru na pritožbo ponovila navedbe, ki jih je podala že v postopku na prvi stopnji (155. člen ZPP).