Jedro

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica sama zavračala zaključek lizinga s predčasnim odkupom predmeta lizinga na način, ki ji ga je ponudila toženka - to je s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe. Tak način ne bi terjal sklepanja nobenih aneksov k Pogodbi o lizingu, saj bi se lahko pravilni podatki o idealnem deležu navedli v kupoprodajni pogodbi. Tožnica v postopku ni trdila, da tudi ta način zemljiškoknjižno ne bi bil izvedljiv oziroma pojasnila, zakaj naj bi bil neizvedljiv.

Že iz njene temeljne teze, da naj bi jo toženka oškodovala, ker naj bi z zavračanjem sklenitve aneksa k Pogodbi o lizingu onemogočila zemljiškoknjižno izvedbo prenosa lastninske pravice, izhaja, da tožnica oškodovanje pravzaprav vidi v tem, da naj bi nazadnje sploh ne mogla postati lastnica stanovanja, ne pa v razliki v velikosti idealnega deleža na skupnih prostorih.

Vrhovno sodišče namreč ni le tretja instanca, ki bi ponovno presojala vse pritožbene navedbe, temveč v skladu s svojo ustavno vlogo kot najvišje sodišče v državi sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih in s tem soustvarja pravo. Revizijo zato obravnava le v tistem delu, ki revizijske razloge uveljavlja obrazloženo. Del, ki je v celoti dobeseden prepis pritožbe in ne polemizira s konkretnimi odgovori pritožbenega sodišča na pritožbo, temu standardu ne zadosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 6.734,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 900.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2014 dalje ter tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke. S kasnejšim sklepom je zavrglo še tožničino prepozno priglasitev stroškov in njen ugovor zoper zapisnik o glavni obravnavi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo zoper sodbo in sklep ter obe odločbi potrdilo. Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi; podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

**Dejanski in procesni okvir spora**

5. Tožnica kot lizingojemalka in toženka kot lizingodajalka sta 7. 5. 2001 sklenili Pogodbo o finančnem lizingu nepremičnine št. 3 (v nadaljevanju Pogodbo o lizingu), to je za stanovanje št. 3 v prvem nadstropju hiše ..., skupaj z garažo in solastništvom na skupnih delih, pri čemer gre za neetažirano stavbo v solastnini in bi lastnica po poplačilu vseh obveznosti na njej dobila solastniški delež. Leta 2004 je tožnica zahtevala predčasni odkup predmeta pogodbe, a do tega ni prišlo. Tožnica je podpis ponujene kupoprodajne pogodbe brez dodatnih finančnih obveznosti (z izjemo davka) zavračala. Zahtevala je sklenitev aneksa k Pogodbi o lizingu, saj naj bi se na podlagi Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim SV ... (v nadaljevanju Pogodbe o uskladitvi ZK stanja), ki jo je toženka sklenila z ostalimi solastniki, zmanjšal idealni delež na nepremičnini, ki je bil predmet Pogodbe o lizingu.

6. Tožnica je v predmetni pravdi zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi toženkinih protipravnih ravnanj v zvezi s Pogodbo o lizingu oziroma s predčasnim odkupom predmeta te pogodbe. Taka zatrjevana protipravna ravnanja naj bi bila: pozivanje tožnice k pridobitvi izjav predkupnih upravičencev, čeprav naj bi bila k temu po pogodbi zavezana toženka sama; sklenitev Pogodbe o uskladitvi ZK stanja; zavračanje sklenitve kupoprodajne pogodbe s tožnico za odkup nepremičnine; zloraba položaja; koruptivna dejanja; zaradi toženke naj bi tožnica ne mogla izpeljati hipotekarnega kredita pri Banki A.; toženka naj bi bila obveščena o lažni projektni dokumentaciji, ki naj bi jo predal eden od predkupnih upravičencev; toženkino dogovarjanje z enim od predkupnih upravičencev; toženka je tožnici odgovorila, da za vložitev tožbe zaradi motenja posesti ne potrebuje njenega pooblastila. Tožnica je opisovala tudi ravnanja tretjih oseb, ki naj bi jo motile v posesti nepremičnine. Škoda naj bi se kazala kot: tržna vrednost predmeta pogodbe, „izgubljene obresti zaradi koruptivnega dejanja“, stroški vzdrževanja, „izgubljeno premoženje investicije“, škoda zaradi bolezenskega stanja in psihičnega trpljenja.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

7. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da predpostavke odškodninske odgovornosti niso podane. Zatrjevana ravnanja toženke bodisi niso protipravna (npr. zahteva po pridobivanju izjav predkupnih upravičencev ni tako huda pogodbena kršitev, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot nedopustno ravnanje, Pogodba o uskladitvi ZK stanja ni vplivala na predmet Pogodbe o lizingu1) bodisi tožnica ni pojasnila, katero naj bi sploh bilo upoštevno toženkino ravnanje (npr. kako naj bi toženka povzročila, da tožnici ni bil odobren kredit pri Banki A.). Tožnica je sama zavračala sklenitev kupoprodajne pogodbe zaradi „stanja nepremičnine“, pri čemer ni razvidno, da bi na to stanje kakor koli vplivala toženka, niti ni obrazloženo, v čem je to stanje sploh neustrezno. Navedbe o koruptivnem ravnanju niso substancirane, pa tudi sicer krivdo za to ravnanje tožnica sama pripisuje drugim subjektom, ne pa toženki. Seznanjenost toženke z domnevno lažno projektno dokumentacijo ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo, niti ni pojasnjeno, v čem naj bi bila dokumentacija lažna. Ni protipravno toženkino obvestilo tožnici, da ni podlage za vložitev odškodninske tožbe zoper enega od solastnikov, h kateri bi morala toženka privoliti, a da lahko tožnica brez toženkinega soglasja zoper tega solastnika vloži tožbo zaradi motenja posesti. Prav tako ni pojasnjeno, kakšna škoda naj bi sploh nastala tožnici zaradi tega obvestila. Enako velja za zatrjevano toženkino dogovarjanje z enim od predkupnih upravičencev. Opisana ravnanja tretjih oseb za presojo toženkine odškodninske odgovornosti niso relevantna. Ni obrazloženo, zakaj naj bi zamudne obresti tekle že od leta 2004; če pa bi škoda res nastala že takrat, bi bilo v vsakem primeru podano zastaranje odškodninskih zahtevkov. Psihični stres, bolezensko stanje in „mrtvi kapital“ niso pravno priznane oblike škode, v vsakem primeru pa tudi ni izkazana zadostna verjetnost, da so v vzročni zvezi z zatrjevanimi toženkinimi ravnanji. Na 49., 88., 103. in 117. člen Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ) – prevara, delna ničnost, odstop od pogodbe, nemožnost izpolnitve – pa se je tožnica sklicevala, ne da bi v zvezi s tem podala kakršno koli dejstveno podlago, da bi sodišče navedene pravne podlage sploh lahko presojalo. V postopku ni trdila, da bi sama odstopila od Pogodbe o lizingu, ni uveljavljala njene neveljavnosti ali zahtevala njene razveljavitve, prav tako ni zahtevala njene izpolnitve.

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Obsežnih revizijskih navedb (ter obrazloženega odgovora na revizijo) revizijsko sodišče na tem mestu ne bo povzelo strnjeno, temveč v nadaljevanju po smiselnih sklopih in tako nanje tudi odgovorilo.

9. Revizija ni utemeljena.

10. Revidentka uvodoma napada sklep pritožbenega sodišča, da ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe na prvih šestih straneh pritožbe, saj tam pritožnica napada tisti del prvostopenjske sodbe, kjer so zgolj povzete navedbe strank, ne vsebuje pa ta del nobenih stališč sodišča. Revidentka trdi, da je že v tem delu pritožbe (v reviziji ga v celoti ponovno prepiše) razložila, v čem naj bi bila zmotna stališča prvostopenjskega sodišča, ter pojasnila stanje med pravdnima strankama, tudi pritožbeno sodišče pa naj bi izhajalo prav iz tega dela sodbe.

11. Ker revidentka še vedno vztraja, da je v tem delu pritožbe napadala stališča prvostopenjskega sodišča, ji je treba ponovno pojasniti, da ta del prvostopenjske sodbe ne vsebuje stališč sodišča samega, temveč gre le za povzetke navedb strank. Šele v nadaljevanju sodbe sodišče ugotovi, kakšno je bilo v zadevi dejansko stanje in izpelje pravne posledice. V pritožbi stranke tudi ne morejo dodatno pojasnjevati svojih predhodnih navedb, kot so povzete v prvostopenjski sodbi, z navajanjem novih dejstev v nasprotju s prvim odstavkom 337. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju ZPP). Revidentka sicer navaja, da naj bi pritožbeno sodišče pri nekaterih svojih sklepih izhajalo prav iz mestoma nepravilno povzetih navedb strank. Če bi šlo za odločilna dejstva in če bi jih sodišče kot nesporna dejstva izvajalo neposredno iz napačno povzetih navedb strank, bi bila res lahko podana protispisnost. Vendar pa pri edinem takem očitku, ki ga tožnica v reviziji konkretizira in ki se nanaša na tožničino pridobivanje kredita pri banki A.3, iz pritožbenih navedb, ki jih revidentka v reviziji izpostavlja, ne izhaja graja nobenega domnevno zmotno povzetega dejstva, ki bi bilo za postopek odločilno. Kako naj bi na pravilnost in zakonitost končne odločitve vplival domnevno zmotni povzetek, da je „v mesecu juliju 2004 tožeča stranka pri banki A., podružnica v Sloveniji, poskušala najeti hipotekarni kredit, ki zaradi družbe B. d. o. o., ni bil izpeljan“, medtem ko naj bi bilo pravilno to, da kredita ni le _poskušala_ pridobiti, temveč ga je tudi _pridobila_, revidentka ne pojasni. Če bi bilo tako, potem bi bil povsem neutemeljen tudi njen tožbeni zahtevek v delu, ki ga je utemeljevala s protipravnim ravnanjem toženke, ki naj bi ji _onemogočilo_ pridobitev kredita. Ni pa odveč dodati, da je dejansko povzetek njenih navedb v prvostopenjski sodbi tem delu povsem korekten, saj je v tožbi navedla: „V mesecu juliju 2004 je tožeča stranka pri banki A. [...] poskušala najeti hipotekarni kredit, kredit je bil odobren, vendar kasneje zaradi tožene stranke kredit ni bil izpeljan.“

12. V zvezi s pridobivanjem tega kredita revizija v nadaljevanju sicer tudi sama navaja, da – četudi odobren – kredit kasneje ni bil izpeljan. Nasprotuje stališču sodišč nižjih stopenj, da glede tega ni konkretizirala protipravnega ravnanja toženke. Temu naj bi namreč zadostila z navedbami, da kredit ni bil izpeljan zaradi sporov v zvezi s predkupnimi pravicami (slednjo je namreč uveljavljal eden od solastnikov in če bi jo uveljavil, bi bil hipotekarni kredit za tožnico brezpredmeten); ko so bili ti razrešeni, pa toženka vseeno ni omogočila predčasnega odkupa tožnici. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da z navedbami o predkupnih pravicah tožnica ni konkretizirala protipravnega ravnanja toženke, saj predkupnih pravic ni uveljavljala toženka, temveč eden od solastnikov. Na trditve o onemogočanju predčasnega odkupa pa sta sodišči odgovorili s sklepom, da je sklenitvi kupoprodajne pogodbe za predčasni odkup neutemeljeno nasprotovala tožnica sama, ne pa toženka (o tem več v 15. točki obrazložitve revizijske odločbe).

13. Očitno neutemeljen je revizijski očitek o nepravilni uporabi materialnega prava, češ da sta sodišči nižjih stopenj zmotno šteli, da je bila tožnica dolžna pridobiti izjave predkupnih upravičencev. Sodišči takega stališča namreč nista zavzeli, temveč sta sklenili, da toženkina zahteva, naj tožnica sama pridobi te izjave, ne pomeni tako hude kršitve pogodbenih obveznosti, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot nedopustno ravnanje.

14. Revizija nadalje izpodbija ugotovitev pritožbenega sodišča, da je toženka predložila dokaze in da je bil odgovor na tožbo skupaj s temi dokazi vročen tožnici, torej je bila ta z njimi seznanjena. Pojasnjuje, da je toženka v svoji prvi pripravljalni vlogi kot dokaz predlagala Pogodbo o uskladitvi ZK stanja, ni pa te pogodbe tudi dejansko predložila. Vendar pa v pritožbi tožnica ni navajala tega, kar v reviziji sedaj navaja v zvezi s tem, da toženka pripravljalni vlogi ni priložila izvoda pogodbe. Pritožbeno sodišče je tako povsem ustrezno odgovorilo na njen pritožbeni očitek, ki se je glasil le, da naj bi ne bila seznanjena z dokazi, ker naj bi jih v fizični obliki ne prejela. Četudi bi držalo, da toženka pogodbe v spis ni predložila, pa je isto pogodbo v spis predhodno vložila že tožnica sama skupaj s tožbo. Zato je povsem neutemeljen njen očitek, da z dokazi ni bila seznanjena.

15. Revizija ta dokaz očitno šteje za pomemben v zvezi z ugotavljanjem stanovanju pripadajočega idealnega deleža, ki naj bi se po sklenitvi Pogodbe o uskladitvi ZK stanja zmanjšal, tožnica pa naj bi bila zaradi tega oškodovana. Njena (revizijska) teza je, da se je zaradi naknadne spremembe (zmanjšanja) idealnega deleža spremenil predmet Pogodbe o lizingu, posledično pa naj bi bilo (zaradi neujemanja idealnih deležev) prenos lastninske pravice na njem nemogoče zemljiškoknjižno realizirati. Vendar pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica sama zavračala zaključek lizinga s predčasnim odkupom predmeta lizinga na način, ki ji ga je ponudila toženka – to je s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe. Tak način ne bi terjal sklepanja nobenih aneksov k Pogodbi o lizingu, saj bi se lahko pravilni podatki o idealnem deležu navedli v kupoprodajni pogodbi. Tožnica v postopku ni trdila, da tudi ta način zemljiškoknjižno ne bi bil izvedljiv oziroma pojasnila, zakaj naj bi bil neizvedljiv. Če zdaj na to meri z revizijskimi navedbami, da „ni mogla skleniti kupoprodajne pogodbe, ker se z idealnimi deleži, ki so v predmetu pogodbe in ki so v zemljiški knjigi ne ujemajo“, ji je treba pojasniti, da so take navedbe prepozne. 372. člen ZPP namreč revizijske novote dopušča le tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Za tak primer pa pri obravnavanih navedbah ne gre.

16. Prav tako ne držijo revizijske navedbe, da se sodišči nižjih stopenj sploh nista ukvarjali z ugotavljanjem dejanskega stanja v zvezi s spremembo idealnega deleža. Sodišče prve stopnje je namreč – izhajajoč iz izvedenskega mnenja Č. Č., ki ga je v postopku predložila tožnica sama – ugotovilo, da se je idealni delež glede na celotno nepremičnino zmanjšal zato, ker je bila nepremičnina kasneje nadgrajena, torej je v primerjavi s celotno povečano nepremičnino tožničino stanovanje sedaj predstavljalo manjši delež kot prej. Ni pa bilo samo po sebi (po kvadraturi) stanovanje prav nič manjše. Tožnici bi posledično res pripadel manjši idealni delež na skupnih prostorih, vendar tožnica ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na izvrševanje njenih pravic na skupnih prostorih oziroma kako naj bi bila s tem oškodovana. Že iz njene temeljne teze, da naj bi jo toženka oškodovala, ker naj bi z zavračanjem sklenitve aneksa k Pogodbi o lizingu onemogočila zemljiškoknjižno izvedbo prenosa lastninske pravice, izhaja, da tožnica oškodovanje pravzaprav vidi v tem, da naj bi nazadnje sploh ne mogla postati lastnica stanovanja,4 ne pa v razliki v velikosti idealnega deleža na skupnih prostorih.5 Prav tako na „stanje nepremičnine“ toženka sama sploh ni vplivala, temveč je s Pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim storila le to, kar je razvidno že iz naslova pogodbe – uskladila je obe stanji. Na dejansko stanje so vplivali kvečjemu graditelji.

17. Ob tem se (dodatno) stališče sodišč nižjih stopenj, da naj bi bil na tej podlagi zahtevek hkrati tudi zastaran, izkaže za neodločilno, zato na s tem povezane revizijske očitke ni bilo treba odgovarjati.

18. Kljub izrecni ugotovitvi sodišč nižjih stopenj, da se je tožnica le pavšalno sklicevala na nekatere pravne podlage (razveza pogodbe, odstop od pogodbe, delna ničnost ...), ni pa v zvezi z njimi podala nobene dejstvene podlage ali postavila ustreznih zahtevkov, tožnica v reviziji spet zgolj pavšalno navaja, da se sodišči nista opredelili do razveze pogodbe kot mogoče pravne kvalifikacije, ne navede pa, katera dejstva konkretnega primera naj bi bila podlaga za uporabo te kvalifikacije. Revidentki je treba pojasniti, da zgolj pravno teoretičen opis določenega pravnega instituta, denimo razveze pogodbe, ne zadošča. Bistveno je namreč to, da stranka navede dejstva, ki utemeljujejo to, da je bila pogodba že razvezana ali da jo je treba sodno razvezati (ter v tem primeru postaviti tudi ustrezen tožbeni zahtevek). Nič od tega pa tožnica v postopku ni storila. Sodišči nižjih stopenj zato teh pravnih podlag utemeljeno nista presojali. Zunaj ustrezne in pravočasno podane trditvene podlage namreč nista dolžni sami iskati indicev (na primer v dokaznem gradivu), kakšno je bilo dejansko stanje v zadevi. Tega niti ne smeta storiti, saj so v skladu z zakonom stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Sodišče pa odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).

19. Povedano velja tudi za revizijske trditve, da naj bi bile izpolnjene vse predpostavke po institutu neupravičene obogatitve, pa naj bi sodišči nižjih stopenj te podlage ne presojali. Iz spisa ni razvidno, da bi tožnica v postopku kadar koli pravočasno podala navedbe o tem, da naj bi bila Pogodba o lizingu že „zaključena“ (končne usode pogodbe tožnica nikjer ni pojasnila), toženka pa obogatena za višino že plačanih obrokov lizinga, medtem ko ni prenesla lastninske pravice na predmetu lizinga. Tudi v svoji prvi pripravljalni vlogi, kjer je podrobneje pojasnila, kaj je zajeto v vtoževanem znesku 900.000,00 EUR, v tej specifikaciji ni navedla postavke seštevka že plačanih obrokov lizinga. Sodišči nižjih stopenj tako nista imeli nobene podlage za presojo zadeve v smislu neupravičene obogatitve.

20. Tudi sicer revidentka na splošno, v zvezi s celotnim postopkom, trdi, da naj bi podala obširno trditveno podlago in ponudila dokaze, a jih sodišče prve stopnje ni (vseh) izvedlo. Pojasniti ji je treba, da sodišče dokaze izvaja le v zvezi s pravno upoštevnimi trditvami, to je v zvezi s trditvami o odločilnih dejstvih. V obravnavani zadevi je bila izvedba dokazov, ki jih revidentka izrecno izpostavlja (zaslišanje strank, prič, postavitev izvedencev medicinske in gradbene stroke, ipd.), nepotrebna, ker je zavrnitev zahtevka temeljila na dejstvih, ki so se dokazovala z drugimi, v postopku izvedenimi dokazi. Ker je bil zahtevek zavrnjen že zaradi pomanjkanja protipravnosti in vzročne zveze, tako denimo višine zatrjevane škode (s pomočjo izvedencev) sploh ni bilo treba ugotavljati.

21. Na revizijski očitek, ki se nahaja na straneh 13 do 16 revizije in ki je sestavljen iz povsem pavšalne trditve, da je pritožbeno sodišče v točkah 17 do 27 obrazložitve svoje sodbe napačno uporabilo materialno pravo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ter iz dobesednega prepisa 15. do 18. strani pritožbe, revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo. Vrhovno sodišče namreč ni le tretja instanca, ki bi ponovno presojala vse pritožbene navedbe, temveč v skladu s svojo ustavno vlogo kot najvišje sodišče v državi sprejema stališča o pomembnih pravnih vprašanjih in s tem soustvarja pravo. Revizijo zato obravnava le v tistem delu, ki revizijske razloge uveljavlja obrazloženo. Del, ki je v celoti dobeseden prepis pritožbe in ne polemizira s konkretnimi odgovori pritožbenega sodišča na pritožbo, temu standardu ne zadosti.

22. Nazadnje revizijsko sodišče ugotavlja še, da tožnica v reviziji ni izrecno navedla, da jo vlaga tudi zoper tisti del odločbe pritožbenega sodišča, ki je po vsebini sklep in s katerim je bil pravnomočno zavrnjen njen ugovor zoper zapisnik o glavni obravnavi (II. točka izreka odločbe sodišča druge stopnje). V uvodu revizije je navedla, da revizijo vlaga zoper „sodbo“ pritožbenega sodišča, v obrazložitvi revizije (ki je strukturirana tako, da „napada“ posamične točke obrazložitve drugostopenjske odločbe) pa ni podala očitkov v zvezi z 28. in 29. točko obrazložitve drugostopenjske odločbe, kjer je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbene očitke v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje o zavrženju tožničinega ugovora zoper zapisnik. Pri tem sklepu sicer ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, zato samostojna revizija zoper njeganiti ni dovoljena. Je pa revidentka napadla 9. točko obrazložitve drugostopenjske odločbe, kjer je pritožbeno sodišče zavrnilo njen očitek, da je sodišče prve stopnje (čeprav ni imela pooblaščenca) ni opozorilo, katera pravdna dejanja lahko opravi (12. člen ZPP). Ugotovilo je, da jo je sodišče o procesnih pravicah poučevalo, ni pa je bilo dolžno opozoriti na prav vsako procesno določbo ZPP niti ni smelo vstopiti v vlogo njenega pooblaščenca. V zvezi s tem revidentka sedaj navaja (kar je vse uveljavljala že v posebnem ugovoru zoper zapisnik), da je sodišče ni poučilo o njeni pravici, da ji je zapisnik lahko prebran in da zato ni vedela, kaj podpisuje - šele naknadno je ugotovila, da zapisnik ne vsebuje sodničine obljube toženki, da bo na naslednjem naroku lahko zaslišana.

23. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da četudi samostojna revizija zoper sklep, s katerim je odločeno o takem ugovoru, ni dovoljena, pa morebitna napačna odločitev o tem ugovoru lahko predstavlja poseg v strankino pravico do poštenega kontradiktornega postopka, zato je treba zatrjevane kršitve v zvezi s tem obravnavati v okviru revizije zoper sodbo.6 Na revidentki je bilo breme, da utemelji, zakaj bi morebitna uveljavljana procesna kršitev prerasla tudi v (kontinuirano) relativno bistveno kršitev postopka, kajti le take kršitve je v reviziji mogoče uveljavljati (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Tega bremena po presoji revizijskega sodišča ni zmogla. Četudi bi v zapisnik res ostala pomotoma nezapisana navedba sodnice, da bo toženko zaslišala na naslednjem naroku, dejansko pa je bila glavna obravnava že po tem naroku zaključena, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj na zavrnitev tožbenega zahtevka (iz razlogov, ki so bili tudi s to revizijsko odločbo spoznani za pravilne) zaslišanje toženke (v smislu dokaznega sredstva) ne bi vplivalo.

**Odločitev o reviziji**

24. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

25. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je toženki dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka).

26. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 6.734,40 EUR (5.500,00 EUR za nagrado za postopek z revizijo po tar. št. 3300; 20,00 EUR za pavšal za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ter 1.214,40 EUR za 22% DDV).

1 Pri čemer bi bil zahtevek, ki temelji na tej podlagi, tudi zastaran, saj je bila Pogodba o uskladitvi ZK stanja sklenjena leta 2006. 2 V revizijskem postopku se – upoštevaje datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje – uporablja zakon, kot je veljal pred sprejemom novele ZPP-E. 3 Zgolj prepis pritožbe, brez revizijskih pojasnil, kako naj bi ostale zatrjevane napake v povzetku navedb strank v prvostopenjski sodbi vplivale na odločitev pritožbenega sodišča, ne zadostuje. O tem gl. tudi 21. točko obrazložitve revizijske odločbe. 4 In v škodi, ki naj bi jo v „borbi za lastništvo“ utrpelo njeno fizično in psihično zdravje, ter škodi zaradi „mrtvega kapitala“. 5 Tudi v svoji prvi pripravljalni vlogi, kjer je podrobneje pojasnila, kaj je zajeto v vtoževanem znesku 900.000,00 EUR, v tej specifikaciji ni navedla postavke zmanjšanja vrednosti idealnega deleža. 6 Glej sodbo in sklep VS RS II Ips 104/2016 z dne 18. 5. 2016, 10. točka obrazložitve.