Jedro

Sodišče prve stopnje je stranko o procesnih pravicah poučevalo (12. člen ZPP). Vendar je iz tožničinih pritožbenih navedb smiselno razvidno pričakovanje, da bo sodišče stopilo v vlogo njenega pooblaščenca, kar pa ni pravilno, saj take vloge sodišče ne sme prevzeti, ker bi s tem kršilo načelo enakega obravnavanja strank.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 11. 2015 potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sodbi z dne 24. 9. 2015 razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 900.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženki povrniti pravdne stroške v višini 8.463,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (II. točka izreka). V sklepu z dne 23. 11. 2015 je sklenilo, da se tožničin predlog z dne 28. 9. 2015 v zvezi s stroški zavrže (I. točka izreka) in da se tožničin ugovor z dne 28. 9. 2015 zoper zapisnik zavrže (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni seznanjena z dokazi nasprotne stranke, ker jih v fizični obliki v času pravdnega postopka na prvostopenjskem sodišču ni prejela. Navaja, da se je zastopala sama, brez odvetnika, da ni strokovno podkovana, da bi lahko opredelila imaterialno škodo psihičnega izvora. Prvostopenjsko sodišče je v zmoti glede razlage, kaj je finančni leasing in kaj je operativni leasing. Nadalje pritožnica v pritožbi izpostavi teoretična in zakonska izhodišča glede elementov civilnega delikta. V okviru škode predlaga, da se zasliši psihologinjo M. B. K. Glede skaženosti navaja, da je v letu 2009 dobila bolezen in sicer pigmetacijo oziroma deformacijo pigmenta. Glede strahu izpostavlja tri dogodke, ki jih natančno opisuje na 10. in 11. strani pritožbe. Navaja, da ji je toženka zavestno povzročala vso škodo, izključno, da bi potekli vsi roki za tožbo, da bi bila tožnica prisiljena podpisati prodajno pogodbo, ki bi bila tako napisana, da bi prikrila vsa dejanja toženke. Škodo ji je povzročil M. H. z gradnjo oziroma nadgradnjo na objektu na V. Glede krivde navaja, da so se ljudje zavedali svojih dejanj, kar je razvidno iz kompleksnosti zadeve, ki je nastala v toku časa odkupa nepremičnine. Nadalje se izčrpno pritožuje zoper posamezne dele sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje v popolni zmoti, da sta se tožnica in toženka dogovorili, da bi tožnica pridobila predkupne izjave. Sklicuje se na obsežno sodno prakso glede leasing pogodbe. Sodišče prve stopnje zmotno razlaga 267. člen SPZ in ne upošteva določbe 268. člena SPZ. Prav tako zmotno uporabi 352. člen OZ. Navaja, da je začetek škode nastal v letu 2004 in trajal do poteka pogodbe 7. 5. 2011. Tožnica je v letu 2004 pridobila hipotekarni kredit pri banki S., vendar zaradi uveljavljanja predkupnih upravičencev ni bil sproveden. Polemizira, zakaj bi vzela hipotekarni kredit ter plačevala obresti in stroške, če ji toženka ni omogočila prenosa lastninske pravice. Email z dne 18. 7. 2006 je z ... banke in ne iz S., kot to zmotno navaja sodišče. Sodišče je v zmoti glede pogodbe o uskladitvi idealnih deležev. Izpostavlja izvedensko mnenje A. Č., iz katerega izhaja, da ni nič več dolžna. Pritožnica je sklenila leasing pogodbo na videno kupljeno. Zato ni več hotela plačati po leasing pogodbi, saj je vztrajala, da bi morala s toženko skleniti aneks k pogodbi za spremembo idealnih deležev ter ponovni izračun anuitet. Sodišče je v zmoti, da tožnica ni hotela lastninske pravice na predmetu pogodbe. Izpostavlja komunikacijo z večimi odvetniki. Iz prilog je razvidno, da je bila med KPK in toženko komunikacija. Sodišče je v zmoti, tožnica je glede gradbenega in lokacijskega dovoljenja v celoti seznanila toženko. Razlogi sodišča o motenju posesti so zmotni. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti tudi zaslišanja vseh (naštetih) odvetnikov, s katerimi je bila v stiku. Sodišče bi moralo tožnico, ker se je zastopala sama, opozoriti na vse, tudi na to, če je bilo premalo opredeljeno za zneske v tožbi in bi jih tožnica popravila. Pripravljena je bila na zaslišanje. Navaja, da je iz njenega popravka oziroma spremembe tožbe razvidno vse. Navaja, da je plačilo treba vrniti, če ne preide v lastninsko pravico, ne po krivdi leasingojemalca. Sodišče je popolnoma napačno prebralo navedbe v tožbi. Ponavlja, da bi sodišče moralo zaslišati njo, vse priče, psihologinjo, izvedenca medicinske stroke. Že 11 let borbe (od začetka imaterialne škode je 11 let) veliko pove, psihična škoda je bila utrpljena. Iz prepisa diktafona in priloženih dokaznih gradiv so razvidni spori, ki so se odvijali, maltretiranje ostalih sostanovalcev, večkrat se je morala obrniti na odvetnika. Pritožnico je treba zaslišati, ker sodišču dokazni material ni dovolj jasen. Imela je prav tudi glede davka. Sodišče bi moralo zaključiti zapisnik z ugovorom in šele nato izdati sodbo.

3. Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in upošteva popravek in ugovor na zapisnik. Navaja, da je 28. 5. 2015 podala popravek in ugovor na zapisnik glavne obravnave, saj ji ni bil prebran pred podpisom. Prvostopenjsko sodišče ji ni dalo vedeti, da da se mora prebrati oziroma da kot stranka ni dolžna podpisati, dokler ni seznanjena z zakonom, ki pravi, da je sodišče dolžno prava nevešči stranki obrazložiti vse postopke, da mora stranka, ki se zastopa sama, imeti enake pravice kot nasprotna stranka, ki ima pooblaščenca odvetnika. Tožnica ni bila seznanjena, da bo celotni pravdni postopek imel samo eno obravnavo in da se bo tega dne obravnava zaključila. Stroške je tožnica popravila na manjši in ne na višji znesek, glede tega je sodišče v zmoti. Sodišče bi jo moralo kot prava neveščo stranko opozoriti. Tožnica je bila šele po pogovoru s svetovalcem seznanjena, da se lahko poda ugovor oziroma se ne podpiše. Prilaga odgovor Ustavnega sodišča. 4. Pritožba zoper sodbo je bila vročena toženki, ki je podala pravočasen odgovor in višjemu sodišču predlagala, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

6. Pritožnica na prvih šestih straneh pritožbe (z izjemo zadnjih dveh odstavkov na šesti strani) razčlenjuje sodbo sodišča prve stopnje in se do nje opredeljuje. Ker je v tem delu sodišče prve stopnje zgolj povzemalo navedbe tožnice in toženke in torej ne gre za vsebinsko obrazložitev, v kateri bi se sodišče prve stopnje opredeljevalo do navedb in dokazov, se višje sodišče dodatno do pritožničinih navedb s tem v zvezi ne opredeljuje.

7. Pritožbena navedba, da tožnica ni bila seznanjena z dokazi, ki jih je predložila toženka, ni utemeljena. Toženka je predložila dokaze, ki se nahajajo v prilogah B, in sicer 4 priloge. Odgovor na tožbo je bil skupaj s prilogama tožnici vročen 30. 10. 2014, kot to izhaja iz vročilnice pri list. št. 46. Prilogi B 3 in B 4 pa sta bili vloženi v zvezi s prošnjo toženkine pooblaščenke za preložitev glavne obravnave in nista vsebinsko povezani s konkretnim primerom.

8. Pritožnica na več mestih v pritožbi izpostavi, da je bila v stiku z več odvetniki oziroma odvetniškimi pisarnami v zvezi s konkretno zadevo. Poudarja, da se je v konkretnem primeru zastopala sama, brez odvetnika, da ni strokovno podkovana oziroma prava vešča, in da bi jo moralo prvostopenjsko sodišče opozoriti „na vse, tudi na to, če je bilo premalo opredeljeno za zneske v tožbi“, kar bi potem tožnica popravila.

9. Višje sodišče odgovarja, da iz zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo z dne 11. 6. 2015 izhaja, da je tožnica na poziv sodnice povedala, da je razumela vse ugovore toženke iz njenega odgovora na tožbo in da je na ugovore v pripravljalni vlogi tudi odgovorila (list. št. 64). Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 24. 9. 2015 izhaja, da je sodišče tožnico pozvalo, da pojasni oziroma poda trditveno podlago, kaj dokazuje z listinami, ki jih je predložila (list. št. 77). Sodišče je tožnico povprašalo tudi, ali je razumela vsebino dokaznega sklepa, kar je potrdila (list. št. 79). Sodišče prve stopnje je torej stranko o procesnih pravicah poučevalo (12. člen ZPP). Vendar je iz tožničinih pritožbenih navedb smiselno razvidno pričakovanje, da bo sodišče stopilo v vlogo njenega pooblaščenca, kar pa ni pravilno, saj take vloge sodišče ne sme prevzeti, ker bi s tem kršilo načelo enakega obravnavanja strank.

10. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je stranka tista, ki mora navajati dejstva in predložiti dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje (7. in 212. člen ZPP). Sodišče ne sme samo, ne ozirajoč se na podane trditve, presojati dokazov, zasliševati prič, izvedencev (ter psihologov), za kar se zavzema pritožnica. S tem bi namreč storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tudi zaslišanje stranke po svoji naravi predstavlja dokaz in ne more nadomestiti trditvene podlage, za kar si smiselno prizadeva tožnica.

11. V 10. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje zgolj navedlo, da sta pravdni stranki 7. 5. 2011 sklenili pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine, in sicer za stanovanje na ... Višje sodišče ne sprejema očitka, da je sodišče prve stopnje v zmoti glede predmeta leasinga. Tožnica v pritožbi prepiše celoten prvi člen pogodbe o finančnem leasingu in izpostavi, da je bila predmet pogodbe tudi garaža in solastništvo na skupnih delih ter solastna pravica uporabe zemljišča, na katerem objekt stoji. Navedbe tožnice se sicer skladajo s pogodbo, vendar natančen opis predmeta leasinga v konkretnem primeru ni odločilen. Prav tako višje sodišče nima pomislekov o pravilnosti ugotovitve, da gre za finančni leasing nepremičnine (kar izhaja že iz samega naslova pogodbe) in glede njegove opredelitve, ki temelji na pogodbi.

12. V 11. - 14. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo zgolj zakonska in teoretična izhodišča odškodninske odgovornosti, pritožnica pa je v pritožbi izpostavila prepise svojih zakonskih in teoretičnih izhodišč, ki ne terjajo dodatne obravnave. Opisuje tudi potek treh dogodkov, za katere pritožbeno sodišče ne vidi konkretne povezave s presojanim primerom.

13. Na pritožbene očitke glede 16., 17. in 18. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje višje sodišče odgovarja, da se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da zahteva toženke, da tožnica sama pridobi izjave predkupnih upravičencev, ne more predstavljati tako hude kršitve pogodbene obveznosti (sploh ne ob zatrjevanih okoliščinah primera), da bi jo bilo mogoče opredeliti kot nedopustno ravnanje, kar je odločilno. Obrazložitev o uporabi prava glede predkupne pravice ni odločilna, ob tem, da so pritožbeni očitki v tem delu nerazumljivi. Kot že pojasnjeno, očitek, da sodišče ni pregledalo vseh dokazov, ni na mestu (primerjaj 10. točko te obrazložitve). Prav tako višje sodišče sprejema zaključek glede zastaranja (352. člen OZ) na koncu 18. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

14. V odgovor pritožbenim navedbam, ki se nanašajo na 19. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, se višje sodišče strinja z razlogi, da tožnica ni konkretizirala protipravnosti ravnanja toženke glede tožničinega pridobivanja kredita na banki, kar je odločilno. Posledično se neodločilne pritožbene navedbe, ki obravnavajo preostali del obrazložitve v tej točki. V zvezi s prilogo A 67 sodišče prve stopnje sicer ne trdi, da gre za Banko S., d. d. Da pa se priloga A 6 nanaša na Banko S., izhaja iz same priloge.

15. V odgovor na pritožbeno ponovljene navedbe, ki zadevajo 20. točko obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje, se višje sodišče strinja z (bistvenim) zaključkom prvega sodišča, da toženka s sklenitvijo pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ni ravnala protipravno, niti zaradi tega tožnici ni nastala škoda. Res je tožnica tožbo priporočeno po pošti poslala 7. (in ne 8.) 5. 2014, vendar navedeno ni odločilno in tudi ne vpliva na pravilnost nadaljnjega zaključka, da bi tudi sicer zahtevek iz tega naslova že zastaral. 16. Višje sodišče se v odgovor pritožbenim navedbam glede 21. točke obrazložitve strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Sodišče ni obrazložilo, da tožnica ni hotela lastninske pravice na predmetu leasinga, kot to očita pritožba, ampak da je zavračala sklenitev kupoprodajne pogodbe, čeprav ji je toženka ponudila sklenitev prodajne pogodbe brez dodatnih finančnih obveznosti (z izjemo davka). Tožnica je v sporočilih navajala, da pogodbe ne bo sklenila zaradi stanja nepremičnine, vendar ni zatrjevano in dokazano, da bi na stanje nepremičnine kakorkoli vplivala toženka, ob tem, da tožnica ni obrazložila, zakaj stanje nepremičnine ne ustreza dogovorjenemu, kar vse pritožbeno sodišče sprejema.

17. V 22. točki je sodišče prve stopnje navedlo, da tožnica ni substancirala trditev, katero ravnanje toženke naj bi bilo koruptivno ter da iz dopisa na KPK izhaja, da je tožnica takšna dejanja očitala drugim in ne toženki. Tožnica v pritožbi posplošeno navaja, da je iz prilog razvidno, da je bila med KPK in toženko komunikacija, vendar ne konkretizira, iz katerih prilog. Tudi sicer sama potencialna komunikacija s KPK ne omogoča nikakršnih zaključkov.

18. Višje sodišče pritrjuje zaključku v 23. točki obrazložitve, da zgolj zatrjevana obveščenost toženke ne more predstavljati protipravnega ravnanja, ki bi bilo lahko v vzročni zvezi s kakšno škodo. Pritožnica v tej zvezi opisuje dejansko stanje, kar pa, ob povedanem, ni odločilno, niti posledično ni na mestu zahteva po zaslišanju predstavnika toženke.

19. V odgovor pritožbenim navedbam v 24. točki obrazložitve višje sodišče pritrjuje obrazložitvi, da toženka z obvestilom tožnici, da lahko sama, brez pooblastila toženke, toži M. H. zaradi motenja posesti, ni storila nič protipravnega, pomislekov pa tudi nima o pravilnosti obrazložitve glede zastaranja na koncu te točke obrazložitve.

20. Višje sodišče poudarja, da je v 25., 26. in 31. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ugotovljeno, da pravdni stranki nikoli nista dosegli dokončnega dogovora o ureditvi medsebojnega razmerja in da v konkretnem postopku tožnica ne zahteva predmeta lizing pogodbe. Ugotovljeno je, da tožnica ni ne trdila ne dokazala, da bi odstopila od pogodbe s toženko in v tem postopku ne zahteva izpolnitve pogodbe.

21. Glede 25. in 26. točke obrazložitve tožnica poudarja svoj popravek oziroma spremembo tožbe, in navaja, da je tako razvidno, kaj vse so plačila. Poudarja, da je znesek sestavljen iz več postavk in vztraja, da bi jo moralo sodišče prve stopnje zaslišati, da bi razjasnila nejasnosti, ob tem se sklicuje še na druge dokaze (predvsem prepis diktafona). Višje sodišče ponavlja, da se z izvedbo dokazov ne sme nadomeščati trditev, taka je zakonska ureditev v ZPP. Opisana postavitev zahtevka pa tudi ne zadošča, ampak mora biti povezana z ustrezno trditveno podlago.

22. V 27. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje trditve tožnice obravnavalo pravilno, kar predstavlja tudi odgovor na ponovljene pritožbene navedbe s tem v zvezi.

23. Glede 28. točke obrazložitve sodbe višje sodišče odgovarja, da v sodbi ni zasledilo takih nasprotij, kot jih (sicer povsem posplošeno) navaja pritožnica. Kot ključno je sodišče prve stopnje izpostavilo, da tudi če bi tožnica izkazala, da toženka ni imela pravne podlage za to, da ni prenesla nanjo lastninske pravice, bi lahko uveljavljala morebitne zahtevke iz drugih naslovov. Pravilno je poudarilo, da tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede protipravnega ravnanja toženke in vzročne zveze s kakšno škodo.

24. Povsem pravilno v 29. točki obrazložitve sodišče prve stopnje izpostavlja še, da tožnica zahteva povrnitev škode, ki ni pravno priznana (psihični stresi in bolezensko stanje). Pritožnica v pritožbi vztraja pri lastnem zaslišanju, zaslišanju prič, psihologinje in izvedenca medicinske stroke, torej pri izvedbi dokazov. Izvedba dokazov glede na že povedano in glede na to, da je sodišče prve stopnje izpostavilo tudi, da tožnica ni izkazala, da naj bi utrpela pravno priznano škodo, za katero bi bila izkazana zadostna verjetnost, da bi bila v pravno relevantni vzročni zvezi z zatrjevanim ravnanjem toženke, ni na mestu. V zvezi s 30. in 31. točko obrazložitve se pritožnica ponovno (in neutemeljeno) sklicuje predvsem na dokaze. Pritožnica se sklicuje še na zapisnik z dne 11. 6. 2015 v zvezi z davki in pri tem navaja dve pogodbi, kar vse, ob že obrazloženem, ni odločilno in ne terja dodatne obravnave.

25. Višje sodišče se strinja z zaključkom, da tožnica ni z zadostno stopnjo verjetnosti ne zatrjevala in ne dokazala, da je toženka ravnala na način, da bi prekršila pravo, ki varuje njen pravno zavarovan interes in da bi bilo katero izmed njenih ravnanj v pravno upoštevni vzročni zvezi z morebitno škodo tožnice.

26. Zahtevek tožnice na plačilo odškodnine je bil utemeljeno zavrnjen. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Odgovor na pritožbo toženke ni pripomogel k odločanju višjega sodišča, zato ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP). Toženka sama krije stroške, ki so ji nastali z njegovo vložitvijo.

O pritožbi zoper sklep

28. Ne drži, da tožnica ni bila seznanjena glede priglasitve stroškov. Sodišče jo je pozvalo na priglasitev stroškov, iz zapisnika pa izhaja tudi, da je tožnica stroške priglasila. Tudi ne drži, da ni bila seznanjena, da se je glavna obravnava tega dne zaključila, saj iz zapisnika izhaja jasna navedba sodišča, da je glavna obravnava končana in da sodba izide pisno. Dodatna priglasitev stroškov je bila posledično pravilno zavržena kot prepozna. Poleg tega pritožnica (celo) sama v pritožbi navaja, da je stroške popravila na nižji znesek, s tem pa sicer oporeka obrazložitvi sklepa, da je kasneje priglasila dodatne stroške.

29. Neutemeljeno tožnica v pritožbi očita, da ji zapisnik na glavni obravnavi ni bil prebran pred podpisom in da je sodišče prve stopnje kot prava neuko stranko ni opozorilo, da ga ni dolžna podpisati. Odgovoriti je, da iz zapisnika ne izhaja, da bi tožnica imela na zapisnik (kakršnekoli) pripombe, dolžnost prava neuki stranki pa ne vsebuje zahteve, da bi moralo sodišče vedno izpostaviti vse procesne določbe, ki bi potencialno prišle v poštev. Odločitev o tem, da so pripombe na zapisnik podane prepozno, je pravilna.

30. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).