Jedro

Iz ugotovitev tožene stranke, ki temeljijo na obrazloženem izračunu vseh zahtevanih in tudi odobrenih ter izplačanih sredstev, izhaja zaključek, da tožeča stranka razlike v znesku 3.927,52 EUR na podlagi sedmega odstavka 102. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013, v letih 2011-2013 ni upoštevala kot porabljena sredstva in s tem dovoljeno porabo prekoračila za navedeni znesek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se zahtevku, številka 33151-26/2008/252 za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, številka 33151-26/2008/182 z dne 13. 8. 2012, ki ga je vložila stranka LAS A. (v nadaljevanju tožeča stranka) delno ugodi v višini 19.103,75 EUR, del zahtevka za izplačilo sredstev v višini 7.855,04 EUR pa se zavrne. V obrazložitvi tožena stranka navaja pravno podlago za izplačilo sredstev po načelih pristopa Leader v obdobju 2007-2013. Ta je v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013, v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba). Navaja še določbo 36. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). V nadaljevanju pojasnjuje celotni postopek v zvezi s tem zahtevkom, in ker je bil zadnji za obdobje 2007-2013, je tožena stranka preverila skladnost med izdanimi odločbami za vodenje LAS in vsemi vloženimi zahtevki za izplačilo sredstev za takšna vodenja.

2. Skupaj po odločbah je bilo odobrenih 90.293,79 EUR, po posameznih odločbah iz leta 2009, 2010 in 2012. Pri preverjanju vloženih zahtevkov za vodenje je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka vložila sedem zahtevkov za vodenje LAS. Pri petih je bilo izplačano vse, za kar je zaprosila, skupno 58.999,78 EUR. Zahtevek, ki ga je vložila dne 27. 11. 2009 v višini 8.262,64 EUR pa je bil delno izplačan v višini 4.335,22 EUR. Razlika v znesku 3.927,52 EUR se na podlagi sedmega odstavka 102. člena Uredbe šteje za porabljena sredstva in je tako dovoljeno porabo prekoračila za 3.927,52 EUR. Kot končni izračun navaja, da je bilo pet v celoti izplačanih zahtevkov v znesku 58.999,78 EUR, plus zahtevek, ki ni bil v celoti izplačan 8.262,74 EUR, plus zadnji zahtevek 26.958,79 EUR, kar znese 94.221,31 EUR minus višina sredstev po odločbah v znesku 90.293,79 EUR. Višina prekoračenih sredstev je 3.927,52 EUR.

3. Tako se zahtevek glede na ugotovljeno zniža iz zaprošenih 26.958,79 EUR na 23.031,75 EUR. Dejansko pa se zavrne 7.855,04 EUR. Razlika med višino zneska po zahtevku upravičenca 26.958,79 EUR in višino odobrenega zneska 23.031,27 EUR, je višja od 3%, zato se zavrnjen zahtevek podvoji: 3.927,52 x 2 = 7.855,04 EUR. V skladu s petim odstavkom 102. člena Uredbe in 30. členom Uredbe 65/2011/EU, tako znesek za izplačilo z upoštevanjem sankcije znaša 19.103,75 EUR.

4. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge absolutne bistvene kršitev pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja pravno podlago in ves postopek pred izdajo odločbe. Glede stroškov, ki so povezani z vodenjem in delovanjem tožeče stranke, kot lokalne akcijske skupine navaja, da je tožeča stranka za obdobje 2007-2013 pridobila pravico do denarnih sredstev iz naslova sofinanciranje ukrepa 431 - vodenje LAS v skupni višini do 90.293,79 EUR. Upravne odločbe o pravici do koriščenja teh sredstev so dokončne in pravnomočne, zato bi jih morala tožena stranka upoštevati tudi pri izdaji izpodbijane odločbe.

5. Z odločbo tožene stranke, številka 33151-26/2008/182 z dne 13. 8. 2012, je pridobila upravičenje do koriščenja sredstev v znesku do 26.958,79 EUR iz naslova vodenja LAS. Skupno je bila tožeča stranka upravičena do koriščenja denarnih sredstev, v zvezi z upravičenimi stroški iz naslova LAS v višini do 90.293,79 EUR. Ta znesek pa predstavlja vsoto odobrenih sredstev vseh odločb o pravici do sredstev iz naslova ukrepa, ki se nanaša na sofinanciranje aktivnosti v zvezi z vodenjem LAS. Z izpodbijano odločbo je bilo neutemeljeno in nezakonito poseženo v pridobljene pravice tožeče stranke. Vsi podatki iz zahtevka za izplačilo z dne 24. 12. 2014 so resnični in točni in je listinska dokumentacija verodostojna. Vsa sredstva so bila namensko porabljena. Ni pravilna odločitev tožene stranke, da je ta sredstva zavrnila s sklicevanjem na odločbo, številka 33151-26/2008/26 z dne 2. 4. 2010, s katero je bilo delno ugodeno zahtevku z dne 1. 12. 2009 v višini 4.355,22 EUR, medtem ko je bil zavrnjen zahtevek v višini 3.927,52 EUR. Tožena stranka se je nepravilno postavila na stališče, da naj bi zavrnitev izplačila tega zneska 3.927,52 EUR, do katere je prišlo v aprilu 2010, predstavljala naknadno zmanjšanje pravice tožeče stranke do sofinanciranja ukrepa vodenja LAS. Poudarja, da je z odločbo z dne 13. 8. 2012, številka 33151-26/2008/182, ki je postala pravnomočna, pridobila pravico do denarnih sredstev v višini do 26.958,79 EUR. Iz 5. točke izreka te odločbe izrecno izhaja, da je za vodenje LAS, pridobitev strokovnih znanj in animacijo območja, stranka upravičena do koriščenja 26.958,79 EUR. Poudarja, da se tožena stranka v obrazložitvi sklicuje na okoliščine, ki naj bi izvirale iz aprila 2010, s sklicevanjem nanje pa poskuša utemeljiti odločitev, ki bi sicer morala temeljiti na pravnomočni odločbi o pravici do sredstev iz leta 2012. Če ne bi bila upravičena do sofinanciranja v višini 26.958,79 EUR, to iz odločbe z dne 13. 8. 2012 ne bi izhajalo, saj bi bila drugačna odločitev (nižja). V trenutku izdaje te odločbe z dne 13. 8. 2012, je že obstajala odločba, številka 33151-26/2008/26 z dne 2. 4. 2010, ki jo je izdala ta ista tožena stranka, ki bi jo morala upoštevati že v letu 2012, če bi se hotela nanjo sklicevati. Vsaka druga odločitev pomeni odpravo pravnomočne odločbe zunaj, za to zakonsko določenih procesnih poti in poseg v izvorno pridobljeno pravico do denarnih sredstev. To bi bilo mogoče, če bi bila odločba z dne 13. 8. 2012 odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku določenem z zakonom.

6. Uporaba sedmega odstavka 102. člena Uredbe, na katero se sklicuje tožena stranka je nepravilna, ker je to podzakonski akt, ki ne sme na novo določati pravic in obveznosti posameznih subjektov. Ne more posegati v pravice tožeče stranke, ki jih je dobila na podlagi pravnomočne odločbe. Glede znižanja izplačila na podlagi Uredbe 65/2011/EU navaja, da tožena stranka ne bi smela uporabiti sankcije iz 30. člena Uredbe, zato ni obstajala dejanska podlaga. Ni podlage, da bi tožena stranka lahko zaključila, da je tožeča stranka z izplačilom sredstev namenoma in naklepno poskušala uveljaviti povrnitev tistih stroškov, za katere bi vedela, da do njih ni upravičena. Uredba 65/2011/EU določa, da se znižanja uporabijo kvečjemu v primerih, če so za to izpolnjene tudi ostale predpostavke, ko je bilo pri pregledu na kraju samem (25. člen) oziroma pri naknadnem pregledu (29. člen) ugotovljeno drugačno dejansko stanje od tistega, ki je zatrjevano v zahtevku za izplačilo sredstev. Upravičenec lahko izkaže, da vključitve posameznih neupravičenih stroškov v zahtevek za izplačilo sredstev ni mogoče obravnavati kot naklepnega ravnanja, s katerim bi poskušal priti do sredstev, do katerih ni upravičen. Tožeča stranka je tako v postopku pred toženo stranko (Agencijo) izkazala, da je tudi pri obravnavanem zahtevku na izplačilo sredstev ravnala pravilno v preteklosti, ko je tožena stranka njenim zahtevkom ugodila. Zato znižanje izplačila predstavlja izjemo pri izplačilih denarnih sredstev, ki jo je treba restriktivno tolmačiti in morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih mora ugotoviti in izkazati tožena stranka za ta skrajni ukrep.

7. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odločbo v zavrnilnem delu 1. točke izreka odpravi in spremeni tako, da zahtevku za izplačilo sredstev v višini 7.855,04 EUR ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Podredno predlaga, da se v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponovno navaja dejanske in pravne razloge za odločitev ter še uvodoma zelo natančno pojasnjuje vso pravno podlago, ki se v teh postopkih uporablja.

9. V pripravljalni vlogi, kot odgovor na navedbe tožene stranke, tožeča stranka ponovno poudarja, da je odločba, številka 33151-26/2008/182 z dne 13. 8. 2012 postala pravnomočna dne 30. 9. 2012 in je tožeča stranka s tem pridobila pravico do denarnih sredstev v višini 26.958,79 EUR, kot to izhaja iz 5. točke izreka te upravne odločbe. Gre za načelo pravnomočnosti, ki je bistveno glede pravne varnosti v pravni državi in ta ustavna določba zagotavlja nesprejemljivost pravnih razmerij, urejenih s posamični upravnimi ali sodnimi akti. Odveč so razglabljanja tožene stranke, ki se nanašajo na postopek dvofaznega odločanja, ker ne morejo spremeni dejstva, da so nastali upravičeni stroški, ki bi morali biti predmet sofinanciranja. Vztraja pri tem, da je sedmi odstavek 102. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi, podzakonski akt, ki ne more na novo določati pravic (novih) obveznosti posameznih subjektov. Ne sme posegati v pravice tožeče stranke, ki jih je ta že pridobila na podlagi pravnomočne odločbe. Glede uporabe 30. člena Uredbe 65/2011/EU poudarja, da ima ta Uredba izrazit dokazovalni namen in gre za izjemo, ki jo je treba restriktivno tolmačiti. Poudarja še, da je tožeča stranka zahtevek za izplačilo sredstev vložila na podlagi pravnomočne upravne odločbe, zato je njena tožba utemeljena.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporno ali so bili izpolnjeni pogoji, ki jih določa 56. člen ZKme-1 za zavrnitev zahtevka tožeče stranke za izplačilo sredstev določenih v odločbi o pravici do sredstev, številka 33151-26/2008/182 z dne 13. 8. 2012 v višini 7.855,04 EUR.

12. Po določbi četrtega odstavka 56. člena ZKme-1 organ zavrne (tudi delno) zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev. Tudi navedena Uredba v 122. členu določa, da se neizpolnjevanje ali kršitev obveznosti sankcionira v skladu z Uredbo 65/2011/EU in ZKme-1. Tudi Javni razpis v poglavju XI/2 Nadzor nad izvajanjem ter postopki v primeru nepravilnosti v tretjem odstavku določa, da Agencija izplača sredstva šele po vseh opravljanih kontrolah, ki so predvidene z Uredbo 65/2001/EU.

13. V spornem primeru iz spisovnih podatkov izhaja, temu pa ne ugovarja niti tožeča stranka, da je bila na podlagi zgoraj navedene materialne podlage v postopku odobritve sredstev opravljena kontrola skladnosti med že izdanimi odločbami o priznanju stroškov za vodenje LAS in z vsemi vloženimi zahtevki za izplačilo sredstev za njegovo vodenje, glede na to, da je bil sporni zahtevek za vodenje zadnji za obdobje 2007-2013. Tudi po presoji sodišča iz ugotovitev tožene stranke, ki temeljijo na obrazloženem izračunu vseh zahtevanih in tudi odobrenih ter izplačanih sredstev izhaja zaključek, da tožeča stranka razlike v znesku 3.927,52 EUR na podlagi sedmega odstavka 102. člena Uredbe, ki določa, da se za porabljena sredstva LAS štejejo tista sredstva, za katere je LAS vložil zahtevek za izplačilo sredstev in se neporabljena sredstva lahko porabijo pri naslednjem NIP, ni upoštevala kot porabljena sredstva in s tem dovoljeno porabo prekoračila za navedeni znesek. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi svoje ugotovitve tudi ustrezno utemeljila z razlogi, na katere se sodišče v izogib ponavljanju izrecno sklicuje, ker se z njimi strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

14. Sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na to, da je bilo s pravnomočno upravno odločbo o pravici do sredstev z dne 13. 8. 2012 že odločeno o teh sredstvih, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo za nazaj posegla v odločbo o pravici do sredstev iz te odločbe in da se tožena stranka ne more sklicevati na odločbo z dne 2. 4. 2010, to se pravi tisto, ki je bila izdana pred odločbo o odobritvi sredstev iz leta 2012. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da gre pri Uredbi za podzakonski akt, zato ne sme na novo določati pravic in (novih) obveznosti posameznih subjektov in se ne more posegati v pravice tožeče stranke, ki jih je že pridobila na podlagi pravnomočne odločbe, ker po presoji sodišča navedeni tožbeni ugovori nimajo pravne podlage v predpisih, ki jih je navedla tožena stranka.

15. Tudi ugovori tožeče stranke, da ji ni mogoče naprtiti sankcij v obliki zmanjšanja izplačila v smislu 30. člena Uredbe 65/2011/EU, ker gre za izjemo, ki jo je treba restrektivno tolmačiti in morajo biti za to izpolnjeni določeni pogoji. Ta določa, da se plačila izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje. Navedene določbe v nadaljevanju določajo način izračunavanja, kateremu sicer tožeča stranka ugovarja, vendar pa je na podlagi prej navedene zavrnitve zahtevanega zneska mogoče zaključiti, da je bila podvojitev zneska 3.927,52 EUR (dejanska zavrnitev 7.855,04 EUR) zakonsko utemeljena. Tožeča stranka se sklicuje na četrti odstavek te določbe, ki določa, da se znižanje ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. Po presoji sodišča je tožeča stranka na podlagi predpisne določbe petega in sedmega odstavka 102. člena Uredbe in glede na že večje število prej vloženih zahtevkov poznala to zakonsko določbo in glede na vložene zahtevke bi morala svoj zahtevek za izplačilo sredstev v tem postopku znižati za sporni znesek, kar pomeni, da je bila pravilna uporaba prej navedene določbe Uredbe 65/2011/EU.

16. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo akta pravilen in je izpodbijana odločba na zakonu utemeljena.

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.