Jedro

Vprašanje pristojnosti je procesna predpostavka in če ta ni podana, sodišče ne sme meritorno odločati. Zato sta sodišči druge in prve stopnje sicer pravilno postopali, ko sta preizkusili ali je podana sodna pristojnost za rešitev predmetnega spora. Toda pri tem sta izhajali iz logike predkazenskega postopka, v katerem je bilo sporno vozilo zaseženo (ter iz tega nadalje sklepali, kakšnih postopkov bi se tožnica morala poslužiti) in ne v celoti iz tožbenih navedb.

Namreč tožena stranka ni organ predkazenskega postopka in tožnica ne zahteva vrnitev vozila od tega organa pač pa od Republike Slovenije in to na podlagi razlogov, ki jih je navedla v tožbi (da do kazenskega postopka sploh ni prišlo, da je bilo vozilo nezakonito odvzeto in podobno) in ki terjajo šele preizkus resničnosti. Tak pristop pa je imel za posledico, da sta sodišči nižjih stopenj ta del tožbe nepravilno zavrgli in s tem zagrešili bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi s 16. členom ZPP, ki je revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je zato moralo nezakonita sklepa razveljaviti (400. člen v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZPP).

V zvezi z revizijskimi izvajanji je poudariti, da ne more biti vprašljivo dejstvo, da ima stranka tudi ustavno pravico do pravnega varstva in da brez njega ne more ostati. V takih sporih kot je predmeten, je potrebno upoštevati vse okolnosti primera, kar pomeni, da zgolj formalno sklepanje (na podlagi logike stvari, kako naj bi se pravilno reševala) ne zadostuje. Upoštevati je treba dejstva. Če kazenski postopek ni bil uveden, to pomeni tudi konec predkazenskega postopka (čeprav le dejansko, brez kakšne formalne odločbe). Stranka pa na pravno varstvo tudi ne more čakati v nedogled, če tega od (po stališčih nižjih sodišč) pristojnega organa ne dobi.

Izrek

Reviziji se v delu, ki se nanaša na spor o izročitvi avtomobila, ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se v tem delu razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija pa se v delu, ki se nanaša na začasno odredbo, zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na izročitev osebnega avtomobila reg. št... s predlogom za izdajo začasne odredbe vred, ker je ocenilo, da v sporu ni podana sodna pristojnost. Sodišče druge stopnje je s sklepom zavrnilo tožničino pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sklep razveljavi.

Tožničino vozilo je zasegla Postaja mejne policije O. Toda predkazenski postopek ni več v teku, ker Okrožno državno tožilstvo v K. ovadbe ni sprejelo. Po takem stanju bi moralo biti vozilo tožnici vrnjeno po 224. členu ZKP in ker organ pregona vozila ni vrnil kljub zahtevi, tožnica nima nobenega pravnega varstva poleg civilne tožbe. Meni, da ima pravno varstvo tudi po določbah 23. in 26. člena Ustave RS. Gre za protipravno ravnanje, iz katerega izvira odškodninska odgovornost, ki je lahko tudi v vrnitvi stvari. Da je tožnica lastnica zaseženega vozila pa izhaja iz listin, ki se nahajajo v spisu.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Uvodoma je ugotoviti, da sta sklepa sodišč druge in prve stopnje procesnopravne narave, ker temeljita predvsem na določbah zakona o pravdnem postopku in ne materialnopravne, zaradi česar do kršitve materialnega zakona ni moglo priti ter so revizijska izvajanja v tej smeri neutemeljena. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija formalno sicer ni opredelila, revizijska izvajanja pa vsebinsko kažejo na uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 16. in drugimi določili istega zakona. Revizija v tej smeri pa je po presoji revizijskega sodišča utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta zavrgli tožničino tožbo v delu, v katerem je zahtevala vrnitev zaseženega avtomobila. Menili sta, da sodišče ni pristojno za odločanje o vrnitvi v predkazenskem postopku zaseženih predmetov, pri čemer je sodišče druge stopnje še poudarilo, da tožnica ne more zahtevati od pravdnega sodišča, da naloži organu za notranje zadeve, da ji vrne v predkazenskem postopku zasežen osebni avto.

Vprašanje pristojnosti je procesna predpostavka in če ta ni podana, sodišče ne sme meritorno odločati. Zato sta sodišči druge in prve stopnje sicer pravilno postopali, ko sta preizkusili ali je podana sodna pristojnost za rešitev predmetnega spora. Toda pri tem sta izhajali iz logike predkazenskega postopka, v katerem je bilo sporno vozilo zaseženo (ter iz tega nadalje sklepali, kakšnih postopkov bi se tožnica morala poslužiti) in ne v celoti iz tožbenih navedb.

Namreč tožena stranka ni organ predkazenskega postopka in tožnica ne zahteva vrnitev vozila od tega organa pač pa od Republike Slovenije in to na podlagi razlogov, ki jih je navedla v tožbi (da do kazenskega postopka sploh ni prišlo, da je bilo vozilo nezakonito odvzeto in podobno) in ki terjajo šele preizkus resničnosti. Tak pristop pa je imel za posledico, da sta sodišči nižjih stopenj ta del tožbe nepravilno zavrgli in s tem zagrešili bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi s 16. členom ZPP, ki je revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je zato moralo nezakonita sklepa razveljaviti (400. člen v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZPP).

Pri odločanju se je revizijsko sodišče omejilo le na tiste procesne predpostavke, ki so bile predmet obravnavanja v postopkih na drugi in prvi stopnji, pri čemer ni moglo upoštevati morebitnih drugih predpostavk, ki bi bile lahko prav tako pomembne.

V zvezi z revizijskimi izvajanji je poudariti, da ne more biti vprašljivo dejstvo, da ima stranka tudi ustavno pravico do pravnega varstva in da brez njega ne more ostati. V takih sporih kot je predmeten, je potrebno upoštevati vse okolnosti primera, kar pomeni, da zgolj formalno sklepanje (na podlagi logike stvari, kako naj bi se pravilno reševala) ne zadostuje. Upoštevati je treba dejstva. Če kazenski postopek ni bil uveden, to pomeni tudi konec predkazenskega postopka (čeprav le dejansko, brez kakšne formalne odločbe). Stranka pa na pravno varstvo tudi ne more čakati v nedogled, če tega od (po stališčih nižjih sodišč) pristojnega organa ne dobi.

V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva celotno tožbeno podlago in nato skladno svojim ugotovitvam postopa v zadevi.

Revizijo v delu, kolikor se nanaša na odločitev o začasni odredbi, pa je revizijsko sodišče zavrglo (četrti odstavek 400. člena v zvezi s 392. členom ZPP). Namreč odločba o začasni odredbi ni sklep, s katerim bi se bil postopek pravnomočno končal, sicer pa taka odločba predstavlja sredstvo zavarovanja (245. člen zakona o izvršilnem postopku - ZIP), zoper katerega ni dopustna revizija (9. člen ZIP).