Jedro

Zahtevek za vrnitev predmetov, ki so bili zaseženi v skladu z določbami ZKP po organih za notranje zadeve, je sicer po vsebini premoženjskopravni, ni pa civilnopravni spor, saj ta spor ne izvira iz civilnopravnega razmerja, ampak iz (pred)kazenskega postopka, v katerem je organ za notranje zadeve z avtoriteto, ki mu jo dajejo določbe ZKP, odvzel tožničin osebni avto. Za vrnitev takšnih, po posebnem postopku zaseženih predmetov, zato ni pristojno odločati pravdno sodišče, ampak odloča o takšni vrnitvi lahko le organ, ki vodi kazenski ali predkazenski postopek.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na izročitev osebnega avtomobila registrska številka KPx s predlagano začasno odredbo.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopni sklep razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Po mnenju pritožnice je stališče prvostopnega sodišča pravno zmotno. V okviru tožbenega zahtevka je tožnica zatrjevala, da je lastnica vozila - razbitine, ki ga je kupila v Italiji, vsekakor pa tudi lastnica novo nastale stvari, potem ko je razbitino popravila in vanjo vložila vsaj petkratno vrednost razbitine. Izpodbijani sklep zatrjuje, da kazenski postopek ni bil uveden. Po načelnem pravnem mnenju razširjene seje Vrhovnega sodišča RS z dne 19.12.1990 so dolžni organi za notranje zadeve vrniti zaseženo stvar obdolžencu, ko ustavijo postopek, če stvar ni predana sodišču. To še toliko bolj velja za primer, ko postopek sploh ni uveden. Kolikor organ za notranje zadeve stvari ne vrne, prizadeti nima druge izbire kot tožbo pred sodiščem, saj organ za notranje zadeve ne odloča skladno z določili ZUP v danih primerih in prizadeti bi bil sicer brez pravnega varstva. Tudi 2. odst. 110. čl. ZKP določa napotitev na pravdo v primeru spora o lastnini zasežene stvari. Sodišče zato ne bi smelo tožbe zavreči, ampak bi moralo postopati naprej in kot predhodno vprašanje rešiti, ali je tožnica lastnica novo nastale stvari in nato še odločiti o zahtevkih, pred tem pa o začasni odredbi.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. čl. ZPP sodi načeloma premoženjskopravni spor pod sodno pristojnost, vendar je potrebno pri iskanju odgovora na vprašanje, ali gre tudi v konkretnem primeru za spor o katerem odloča pravdno sodišče, poiskati odgovor v dejanskih navedbah tožbe. Iz teh navedb pa dovolj jasno izhaja, da zahteva tožnica od tožene stranke vrnitev osebnega avtomobila, ki ji je bil zasežen v skladu z določbami ZKP po organih za notranje zadeve. Zahtevek na vrnitev zaseženih predmetov je sicer po vsebini premoženjskopraven, ni pa civilnopraven spor, saj ta spor ne izvira iz civilnopravnega razmerja, ampak iz (pred) kazenskega postopka, v katerem je organ za notranje zadeve z avtoriteto, ki mu jo dajejo določbe ZKP odvzel tožničin osebni avto.

Za vrnitev takšnih po posebnem postopku zaseženih predmetov zato ni pristojno odločati pravdno sodišče, ampak odloča o takšni vrnitvi lahko le organ, ki vodi kazenski ali predkazenski postopek. To dovolj jasno izhaja tudi iz člena 498 ZKP, ki določa, da odloča o zaseženih predmetih tisti organ (pred) kazenskega postopka, ki trenutno vodi postopek. Sodišče prve stopnje je zato pravilno tožbo na izročitev zaseženih predmetov zavrglo, saj tožeča stranka navaja, da predmeti niso v hrambi na sodišču in da niti ne teče kazenski postopek, ampak postopek vodi še vedno organ pregona (čl. 16 ZPP). ZKP ima namreč tudi glede takšnega primera določbo, da ima tisti, zoper katerega je bilo uporabljeno kakšno dejanje ali kakšen ukrep iz 2. oziroma 3. odst. 148. čl. ZKP pravico v tem primeru pritožiti se pri pristojnem državnem tožilcu. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da bi v takem primeru moralo o zahtevku na izročitev zaseženih predmetov odločati civilno sodišče, ker da bi sicer prizadeti ostal brez pravnega varstva. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnica v okviru tožbenih navedb zatrjevala tudi, da je postala lastnica tega avtomobila, ker je karamboliran avto popravila in vanj vložila vsaj petkratno vrednost razbitine, pa je pritožnici potrebno še pojasniti, da tudi s temi navedbami, s katerimi skuša še z dodatnimi argumenti prikazati tožbo kot civilno, ne more uspeti. Dejstvo, kako je tožnica postala lastnica tega avtomobila, namreč za zahtevek na izročitev avtomobila od tožene stranke, ki je avto zasegla v določenem postopek z avtoriteto, ki ji jo daje zakon, ni bistveno. Zaradi prirejenosti postopkov tožnica ne more od pravdnega sodišča zahtevati, da naloži organu za notranje zadeve, da ji vrne v predkazenskem postopku zasežen osebni avto. Neutemeljeno se pritožnica sklicuje še na načelno pravno mnenje razširjene seje Vrhovnega sodišča RS z dne 19.12.1990, saj to načelno pravno mnenje kvečjemu govori za gornje stališče sodišča prve stopnje, da mora namreč zasežene stvari vrniti organ, ki jih ima v hrambi. Zmotno pa citira tudi določbo 2. odst. 110. čl. ZKP, ki ureja situacijo, ko se v kazenskem postopku več oškodovancev prepira o lastnini. Ker je pritožba tožeče stranke tako v celoti neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 380. čl. ZPP).