Jedro

Naročnik in izvajalec del odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (kolikor se izrek v 1. in 4. točki nanaša na prvo toženo stranko) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Prva tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 36.883,00 (šestintrideset tisoč osemstotriinosemdeset) SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženima strankama naložilo, naj nerazdelno plačata tožečima strankama 536.185,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 1994 dalje, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od 1. 11. 1992 do 17. 12. 1994. Toženima strankama je še naložilo, naj tožečima povrneta njune pravdne stroške v znesku 230.462,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper tako sodbo se je v ugoditvenem delu pritožila prva tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je preuranjena ugotovitev sodišča, da je vzrok za nastalo škodo poplava, ki je nastala zaradi zasutja jarka, ki je odvajal meteorno vodo, in dviga terena, ki je preprečil odtekanje meteorne vode. Iz mnenja izvedenca sledijo tudi druge okoliščine, ki izključujejo odgovornost toženih strank, ali nakazujejo možnost, da je vzrok za škodo treba iskati v črni gradnji hiše. V skladu z določbo 3. odstavka 156. člena ZOR lahko vsak zahteva odškodnino za škodo, ki je posledica izvajanja splošno koristne dejavnosti, ki jo je odobril pristojni organ, če škoda presega običajne meje. Sodišče ni ugotovilo, kdaj je tožnik pričel z gradnjo hiše, kdaj je bila gradnja končana, kako je izvedel hidroizolacijo in odvajanje meteornih voda. Nesporno je ugotovljeno, da je klet hiše pod nivojem okolice in da je hiša grajena na barjanskih tleh, na katerih ni dovoljeno graditi kleti, prostorov pod koto terena, stanovanjska etaža pa mora biti 50 cm nad koto. Tožnik bi moral vodo odvajati v mrežo odprtih jarkov ali v kanalizacijo meteorne vode, kjer ta obstaja. Nejasnosti v zvezi z gradnjo in vpliv tega, da gre za črno gradnjo, lahko razjasni le nov izvedenec gradbene stroke. Tožeči stranki sta na pritožbo odgovorili in predlagata, da se zavrne. Navajata, da je sodišče pravilno ugotovilo vzročno zvezo med izvajanjem del na L. cesti in poplavo na podlagi zaslišanja prič in izvedenskega mnenja dipl. ing. A.. Nobena od strank ni nasprotovala njegovi postavitvi za izvedenca in ni imela pripomb na dopolnitev njegovega mnenja. Predlog za postavitev novega izvedenca je zato treba zavrniti. Do poplave kljub črni gradnji ne bi prišlo, če bi tožena stranka izvajala dela tako, da ne bi bilo prekinjeno odvodnjavanje. Začetek in konec gradnje hiše nista pomembna. Sodišče je ugotovilo obstoj hidroizolacije, izvedenec pa je pojasnil, da je gradnja solidna in da škode ni mogla povzročiti talna voda. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanja in svojo odločitev tudi obrazložilo, pri tem pa razlogi o odločilnih dejstvih v ničemer niso v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse elemente odškodninske obveznosti, tako tudi obstoj vzročne zveze med škodo in ravnanjem toženih strank. Na podlagi natančne ocene izvedenskega mnenje, izpovedi prič in tožnika je ugotovilo, da do poplave ni prišlo zaradi dviga podtalnice, temveč zaradi zadrževanja meteorne vode, ki zaradi gradnje ceste ni več mogla odtekati z zemljišča tožnikov, kot je dotlej. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala dopolnitvi izvedenskega mnenja, v pritožbi pa le splošno navaja, da iz njega sledijo tudi druge okoliščine, ki izključujejo možnost, da je vzrok v ravnanju tožečih strank, ali nakazujejo možnost, da je v tem, da je hiša tožnikov črna gradnja, zato predlaga novega izvedenca. Da je do poplave prišlo zaradi dviga podtalnice, je sodišče prve stopnje izključilo na podlagi ugotovitev izvedenca, da v prostorih hiše ni sledov vlage v zidovih, kar kaže na dobro izolacijo, v primeru dviga podtalnice pa tudi ne bi bilo poplavljeno le dvorišče tožencev, temveč širše območje, ki ima enak višinski nivo. Glede odvajanja meteornih voda pa tožena stranka v pritožbi sama priznava ugotovitev sodišča prve stopnje, da jih je imel toženec speljane v jarek in da je voda odtekala tudi po naravni poti po terenu navzdol. Samo dejstvo, ali je bila hiša grajena brez gradbenega dovoljenja, je brez pomena, prav tako ni odločilno vprašanje, ali je hiša grajena v skladu s standardi barjanske gradnje, saj je že na podlagi podanega mnenja sodišče prve stopnje zaključilo, da med morebitnimi pomanjkljivostmi pri gradnji hiše in poplavo ni vzročne zveze, zato tudi ni razlogov za postavitev novega izvedenca in dopolnitev dejanskih ugotovitev. Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da je vzrok za poplavo izključno v krivdnem ravnanje toženih strank, ki kot izvajalec in naročnik del na podlagi določbe 207. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) tretjemu solidarno odgovarjata za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Pritožbeno sklicevanje na določbo 3. odstvka 156. člena ZOR je v zadevi brez pomena. Določba se nanaša na odškodnino za škodo iz oblastno dovoljenih ravnanj, kolikor presega določeno mejo. Nikakršne dejanske podlage ni za to, da bi bila škoda, ki sta jo povzročili toženi stranki, dopustna ali vsaj delno dopustna. Toženi stranki bi morali pri izvajanju gradbenih del ravnati v skladu s standardom skrbnosti in še naprej zagotoviti odtekanje meteorne vode ali pa toženca vsaj opozoriti na možne posledice gradnje. Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti, na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 166. člena ZPP. Prva tožena stranka je s pritožbo propadla, toženi stranki stranki pa sta z odgovorom prispevali k njenemu reševanju in sta zato upravičeni do povračila potrebnih stroškov (1. odstavek 155. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je priznalo tožečima strankama stroške nagrade odvetniku v višini 412 točk za odgovor na pritožbo (Odvetniška tarifa - OT, Ur. l. RS, št. 7/95, tar. št. 16/1) in 10 točk za obvestilo stranki (OT, tar. št. 33/4), kar pri vrednosti odvetniške točke 87,40 SIT skupaj znaša 36.883,00 SIT. Ni pa jima priznalo dvakrat po 50 točk nagrade odvetniku za posvet s stranko, saj je ta zajeta že v postavki nagrade za sestavo odgovora. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.