Jedro

Revizija sicer pravilno navaja, da določilo 207. člena ZOR ureja le medsebojno odgovornost več oseb za isto škodo in da je treba presojati odgovornost toženih strank po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Toda sodišče prve stopnje je tako tudi ravnalo, saj je izhajalo iz temeljnih načel obligacijskega prava (12., 16. in 18. člen ZOR), iz splošnih načel o odškodninski odgovornosti (154. in 158. člen ZOR) ter je šele na 8. strani utemeljitve navedlo tudi 207. člen ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. in 2. točki izreka sodbe razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožnikoma 536.185,60 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 18.12.1994 dalje, zahtevek za plačilo obresti od 1.11.1992 do 17.12.1994 pa je zavrnilo. Poleg tega je s sklepom ugotovilo, da je tožena stranka umaknila tožbo, ki presega navedeno glavnico, zaradi česar je v izreku pod 3. zapisalo, da se postopek ustavi, v 4. točki pa je odločilo o pravdnih stroških.

Po pritožbi prve tožene stranke je sodišče druge stopnje v tistem delu 1. do 4. točke izreka, ki se je nanašal nanjo, zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Naložilo ji je tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je prva tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ali sodišču druge stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z razlogi sodbe pritožbenega sodišča, češ da je vzrok za poplavo izključno v krivdnem ravnanju toženih strank, ki kot izvajalec in naročnik del po 207. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) solidarno odgovarjata za povzročeno škodo. Pojasnjuje, da je na podlagi javnega razpisa izbrala drugo toženo stranko za izvedbo komunalne infrastrukture v območju urejanja VS 6/1 Dolgi most in da je ta izvajala pripravljalna dela za izgradnjo podvozne ceste, torej dela javnega pomena. Zato meni, da bi bilo treba za morebiti povzročeno škodo uporabiti določilo tretjega odstavka 156. člena ZOR in ne določil o izključni krivdni odgovornosti toženih strank. Navaja, da je pri izvajanju splošno koristne dejavnosti odškodninska odgovornost investitorja načeloma objektivna, odgovornost izvajalca pa krivdna. Zato se ne strinja z uporabo 207. člena ZOR, ki ni samostojna podlaga odškodninske odgovornosti, marveč samo pravna podlaga za solidarno odgovornost naročnika in izvajalca, pa še to bi bilo treba presojati po 206. in ne po 207. členu ZOR. Toda za nastanek odškodninske odgovornosti investitorja morajo biti izpolnjeni splošni pogoji, ki urejajo nastanek odškodninske odgovornosti izvajalca del, to je krivda po 158. členu ZOR ali vzročnost po 173. členu ZOR, če bi bili izpolnjeni pogoji. V konkretnem primeru, ko je tožnikoma nastala škoda zaradi zadrževanja meteorne vode, ki zaradi gradnje ceste ni več mogla odtekati, meni, da bi bilo treba uporabiti določilo tretjega odstavka 156. člena ZOR, saj gre za splošno koristno dejavnost, torej bi bilo treba ugotoviti, da škoda presega normalne meje. Tega sodišči nista ugotavljali, prav tako pa tudi nista razmejili škode, ki je nastala zaradi gradnje ceste, od tiste, ki je nastala zaradi nepravilne gradnje hiše tožnikov in prekomernega deževja v oktobru 1992. Trdi namreč, da je škoda nastala zaradi sočasnega delovanja več vzrokov.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki in drugi toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili. Vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih doslej veljavnega ZPP iz leta 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Revizija sicer pravilno navaja, da določilo 207. člena ZOR ureja le medsebojno odgovornost več oseb za isto škodo in da je treba presojati odgovornost toženih strank po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Toda sodišče prve stopnje je tako tudi ravnalo, saj je izhajalo iz temeljnih načel obligacijskega prava (12., 16. in 18. člen ZOR), iz splošnih načel o odškodninski odgovornosti (154. in 158. člen ZOR) ter je šele na 8. strani utemeljitve navedlo tudi 207. člen ZOR. S tako uporabo materialnega prava se je izrecno strinjalo tudi sodišče druge stopnje (zadnji odstavek na 2. strani utemeljitve sodbe), ki je odgovorilo na pritožbene pomisleke v zvezi z dejanskim stanjem glede obstoja elementov, ki morajo biti podani za obstoj odškodninske obveznosti (zlasti vzročne zveze in krivdne odgovornosti izvajalca del). Ko je razložilo svoje stališče, je posebej navedlo 207. člen ZOR, da je pojasnilo solidarno odgovornost pritožnice.

Nato je sodišče druge stopnje odgovorilo, da je pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 156. člena ZOR brez pomena, ker ni nobene podlage za to, da bi bila škoda, ki sta jo povzročili toženi stranki, dopustna ali vsaj delno dopustna. V zvezi z navedenim določilom materialnega prava pa revizijsko sodišče še pojasnjuje, da to določilo pojmovno ne ureja spornega razmerja med pravdnima strankama, ker tožeča stranka zahteva povrnitev škode in ne zahteva, da se odstrani škodna nevarnost, tožena stranka pa tudi ni trdila, da na drug način ne bi mogla urediti komunalne infrastrukture in zgraditi ceste.

Dejstva, da je prvotožena stranka kot investitor odgovorna, če je odgovorna drugotožena stranka kot izvajalka, revidentka ne zanika. Ob tem sicer omenja 206. člen ZOR, ki na splošno ureja solidarno odgovornost (čeprav je 207. člen ZOR specialnejši), toda to ne vpliva na njeno dolžnost, da tožnikoma povrne škodo nerazdelno z drugotoženo stranko.

Revizijski očitek sodiščema, češ da nista ugotavljali, če škoda zaradi izgradnje ceste presega normalne meje, ni resničen in je bilo nanj že odgovorjeno. Prav tako ni resničen očitek, da sodišči nista ugotavljali vzrokov za nastanek škode, saj sta natančno pojasnili, katera dejstva so v vzročni zvezi z nastalo škodo in katera ne.

Revizijsko sodišče se v to ne spušča, ker po 385. členu ZPP (1977) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tako se izkaže, da revizijski razlogi niso podani, in ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu ZPP (1977) zavrnilo revizijo. Ker revizija ni bila utemeljena, prvotožena stranka tudi ni upravičena do povrnitve stroškov za revizijo (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977)).