Jedro

Vodstvo pravdnega postopka mora temeljiti tudi na potrebnih in vsebinsko ustreznih pojasnilih sodnika. Tudi v tem okviru je potrebno presojati ali je pravdna stranka po svoji krivdi, ali pa morda po krivdi sodišča opustila pravočasno ponudbo določenega dokaza.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem tožeča stranka zahteva, da ji toženi stranki nerazdelno plačata 6.396.814,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.5.2001 do plačila, 17.632,00 DEM, ki se preračuna v tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan

30.5.2001, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.5.2001 do dne plačila, 20.000 EVR in zakonske zamudne obresti od vsakokratne tolarske protivrednosti od 2000 DEM oziroma po 1.1.2002 od 1000 EVR, ki se na vsakega 15. dne v mesecu obračunajo po srednjem tečaju Banke Slovenije in sicer vsakega 15. dne v mesecu, začenši z mesecem decembrom 2001 in vključno do meseca julija 2003, pa do dne plačila".

Tožeči stranki je še naložilo, da plača toženi stranki 436.852,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Poudarja, da je tožeča stranka tožbi priložila številne dokaze, katerih pa prvostopno sodišče ni ocenilo.

Tudi ni izdalo sklepa, s katerim bi zavrnilo dokazne predloge, kar pomeni kršitev 2. odstavka 287. člena ZPP. Posledično je kršen tudi

331. člen ZPP, saj bi moralo sodišče, v kolikor bi zavrnilo dokazni predlog ob izdaji sklepa tudi obrazložiti svojo odločitev. Dokazni predlog s postavitvijo izvedenca je uveljavila že tožena stranka, v kolikor pa bi sodišče zavrnilo vse dokazne predloge obeh pravdnih strank pa bi tožeča stranka predlagala dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Ker pa sodišče ni zavrnilo dokaznih predlogov, tožeča stranka tega ni storila. Na ta način je bila tožeča stranka tudi zavedena s strani sodišča. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo

8. člen ZPP, saj ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Sodišče tudi ni izvajalo bistvenih dokazov in ni ocenilo izvedenih dokazov. Pavšalna je tudi ocena sodišča, da je v tej pravdi edino dokazno sredstvo le izvedenec gradbene stroke. Glede višine najemnine je tožnica predlagala ustrezen dokaz - poizvedbe pri agenciji za posredovanje o prometu nepremičnin. Sodišče tudi ne pojasni, katera so tista znanja, s katerimi ne razpolaga. Za ugotovitve kot so: ali je notranja obloga vrat opraskana ali imajo vrata spodaj špranjo za debelino prsta, ali so stropovi izrazito neravni, ali se barva v shrambi lušči, ali predelna stena ni dobavljena, ali je trezor mehansko poškodovan, ali okno zija, oziroma ima 1 cm režo, ali plinski števec ni dobavljen, ali so rozete balkonske ograje rjaste, ali so okna lesena namesto plastična, ali so balkonska senčila drugačna, kot so opisana. Ta dejstva se dajo ugotoviti iz predloženih dokazov, to je fotografij, izjav prič in drugih predlaganih dokazov in ni potreben strokovnjak. Sodišče napačno navaja, da dokaz s postavitvijo izvedenca, ki ga je predlagala tožena stranka, zanima le toženo stranko. Noben dokaz se namreč ne nanaša le na eno stranko. Nesmiselno je tudi, da bi tožeča stranka predlagala enak dokaz, kot ga je že tožena stranka. Le če bi tožena stranka umaknila do konca glavne obravnave ta dokazni predlog, bi ga predlagala tožeča stranka. Če pa bi ga umaknila pozneje, tožeča stranka pri navajanju tega dokaza ne bi bila prekludirana. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je vse stvarne napake tožeča stranka že odpravila. Zato izvedenec gradbene stroke ne bo mogel ugotoviti ali so stvarne napake dejansko bile. Zato je tožeča stranka predlagala druge dokaze, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotavljale ali so stvarne napake bile. Med drugim je zato tožeča stranka predložila sodišču izvedensko poročilo sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke, ki je bilo izdelano zaradi zavarovanja dokazov, fotografije, zaslišanje prič, ki so odpravljali napake, račune in gradbene dnevnike. Tudi višina zahtevka je izkazana z računi, tako višina zmanjšanja vrednosti kot tudi nastale škode. Sodišče teh dokazov ni izvedlo oziroma ocenilo. Izvedenec je sodišču v konkretnem primeru le v pomoč, ne more pa vsega dela prenesti nanj.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica opozarja, da sodišče prve stopnje ni zavrnilo nobenega od dokaznih predlogov, ki so jih podale pravdne stranke, med njimi tudi ne dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki ga je za razjasnitev nekaterih za toženo stranko spornih vprašanj, predlagala tožena stranka ter že po izteku naroka tudi tožeča stranka za ugotovitev in pojasnitev tožbenih trditev. O teh dokaznih predlogih pravdnih strank sodišče ni sprejelo nobenega dokaznega sklepa. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.3.2004 pa je sprejelo dokazni predlog z vpogledom v predloženo listinsko dokumentacijo, nato celo še zaslišalo dve priči, po zaključku zaslišanja pa takoj zaključilo narok za glavno obravnavo ter nato razglasilo izpodbijano sodbo. Ob takšnem pripravljalnem, procesno tehničnem in materialnem procesnem vodstvu pa tožeča stranka upravičeno ni pričakovala, da bo sodišče prve stopnje takoj po zaslišanju prič narok kar zaključilo ter nato izdalo zavrnilno sodbo. Opisana procesna aktivnost sodišča prve stopnje je namreč kvečjemu nakazovala, da bo sodišče prve stopnje upoštevalo predlagane dokaze, med njimi tudi obsežno dokazno listinsko dokumentacijo, ki jo je predložila tožeča stranka, predvsem pa da bo v nadaljevanju sprejelo še dokazni sklep, s katerim bo ugodilo tudi dokaznemu predlogu tožene stranke, ki je predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke glede pojasnitve spornih vprašanj, ki jih je navedla v dokaznem predlogu in ki so zadevala tako podlago oziroma temelj tožbenega zahtevka kot tudi njegovo višino. Zato po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru tožeča stranka ni uspela še v okviru prvega naroka za glavno obravnavo predlagati izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi ugotavljal obstoj zatrjevanih stvarnih napak na kupljeni nepremičnini ter posledično ocenil njegovo manjvrednost ter škodo, ki naj bi nastali tožeči stranki. Takšen dokazni predlog pa je tožeča stranka podala takoj potem, ko je sodnik na zapisnik narekoval, da se prvi narok za glavno obravnavo zaključi. Ob povedanem tako ni mogoče zaključiti, da tožeča stranka ni pravočasno predlagala dokaza z izvedencem gradbene stroke oz. da je tožeča stranka do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo po svoji krivdi opustila ta dokazni predlog, v smislu določbe 2. odstavka 286. člena ZPP, na katerega se nepravilno sklicuje sodišče prve stopnje. Res je, da določilo 1. odstavka 286. člena ZPP uzakonja sistem prekluzije trditev in dokazov, ker jih načeloma veže na časovni okvir prvega naroka za glavno obravnavo. Vendar ta določba vendarle predstavlja odmik oziroma izjemo od ustavno zagotovljene pravice do izjave v smislu določbe 22. člena Ustave RS (ustavno zagotovljena pravica do enakega varstva pravic v sodnih postopkih), iz katere izhaja tudi pravica do enakopravnosti pravdnih strank in katere materializacijo v procesnem pravu predstavlja temeljno procesno načelo kontradiktornosti določeno v 1. odstavku 5. člena ZPP. Zato je potrebno določbo 286. člena ZPP vendarle razlagati restriktivno oziroma tako, da sodišče uporabo prekluzije dejstev in dokazov omeji na ustavno še dopustno mero (primerjaj dr. Aleš Galič: Sankcije za neaktivnost strank v pravdnem postopku; ZZR LXIII letnik, 2003, str. 174). Res je sicer, da predstavlja navajanje trditev in predlaganje dokazov breme za tožečo stranko, na kateri je dokazno breme, kot pravilno izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, vendar pa ima pri zagotavljanju še ustavno dopustne uporabe navedene določbe nujno svojo vlogo tudi sodišče, ki mora vselej dopustnost naknadnega zatrjevanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov presojati tudi na podlagi določbe že zgoraj citiranega 2. odstavka 286. člena ZPP, ki trdoto omejitve iz 1. odstavka tega člena omehča z zahtevo, da je takšna dodatna dokazna aktivnost pravdne stranke vendarle dopustna ob pomanjkanju krivde za takšno zapoznelo ravnanje pravdne stranke.

Poiskati je tako potrebno tudi razloge za takšno premajhno začetno procesno aktivnost ene od strank, pri čemer je do nje prišlo lahko tudi zaradi neustrezne procesne aktivnosti samega sodišča. Če ne drugače lahko tudi na podlagi nezadostnega ali nepravilnega materialnega procesnega vodstva kot ga opredeljuje določba 285. člena ZPP, ki sodišče pooblašča tudi za pojasnila strankam s ciljem, da se med obravnavo ponudijo ali dopolnijo dokazila za katera sodnik oceni, da so potrebna za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja, ki sta pomembna za odločbo. Tudi aktivnost sodišča, predvsem vodstvo postopka mora torej temeljiti tudi na potrebnih in vsebinsko ustreznih pojasnilih sodnika in torej nikakor ne sme predstavljati presenečenja za stranke, predvsem pa ne sme biti takšno, kot v konkretnem primeru, da eno od pravdnih strank najprej utrjuje v določenem prepričanju oziroma pri njej pusti upravičen vtis, da bo sodišče ravnalo na določen način, ki ne terja kakšne njene dodatne dokazne aktivnosti, nato pa preseneti s povsem drugačno - nepričakovano odločitvijo. Tudi v teh okvirih je potrebno torej presojati ali je pravdna stranka po svoji krivdi ali pa morda po krivdi sodišča tudi opustila ponudbo določenega dokaza. V konkretnem primeru bi ob že zgoraj obrazloženem torej sodišče prve stopnje moralo upoštevati dokazni predlog tožeče stranke podan na zapisnik potem, ko je sodišče v zapisnik zapisalo, da se prvi narok konča (ne pa sicer tudi, da se v celoti konča postopek pred sodiščem prve stopnje). Nejasen nagovor sodnika pravdnim strankam na začetku naroka - naj navedeta še kakšen dokazni predlog, glede na opisani kasnejši potek naroka, namreč tudi ni zadostil standardu ustreznega procesnega vodstva sodišča iz cit. zakonske določbe.

In kar je morda v konkretnem primeru še pomembnejše - dokazni predlog s postavitvijo izvedenca gradbene stroke je predlagala že tožena stranka sicer res z nekoliko omejenim obsegom oziroma dometom, namreč s predlogom, da izvedenec pregleda tako projekt naročenih sprememb, kot tudi PID dokumentacijo, pri čemer pa je takšen dokaz tožena stranka vendarle predlagala v podkrepitev svojih trditev, da tožbeni zahtevki tožeče stranke niso utemeljeni niti po temelju niti po višini (primerjaj 6. točko odgovora na tožbo tožene stranke). Iz dokaznega predloga tožene stranke tako izhaja, da tožena stranka želi z njim dokazati utemeljenost svojih trditev glede okoliščin, ki so zanjo sporna. Le glede spornih dejstev, ki jih nasprotna stranka substancirano prereka pa je sodišče upravičeno izvajati ter ocenjevati dokaze (člena 212 in 287 ZPP; primerjaj tudi dr. Aleš Galič: isti prispevek kot zgoraj, stran 171). Iz opisane procesne situacije, v kateri se je torej znašlo sodišče prve stopnje, tako izhaja, da je v tej fazi postopka celo zadostoval omenjeni dokazni predlog tožene stranke za ugotavljanje tistih spornih dejstev, ki so strokovne narave. V tem smislu se tako lahko nakazuje, da istovrsten dokazni predlog tožeče stranke v tej fazi prvostopnega postopka niti ni bil potreben. Glede na razloge sodišča prve stopnje pa je potrebno še pojasniti, da tudi če bi tožena stranka ne založila stroškov predujma za izvedenca in se ta dokaz zato ne bi izvedel ali če bi tožena stranka kasneje ta dokazni predlog umaknila, takšno ravnanje ne bi moglo tožeči stranki škodovati. Takšno ravnanje bi nasprotovalo prepovedi zlorabe procesnih pravic oziroma načelu poštenega ravnanja strank v pravdnem postopku ter poštene uporabe procesnih pravic v smislu 9. člena ZPP; takšno eventuelno nezakonito ravnanje tožene stranke pa bi sodišče prve stopnje ob postavljenem enakovrednem dokaznem predlogu tožeče stranke moralo "kaznovati" z ustrezno razlago navedene določbe 2. odstavka 286. člena ZPP in krivdo za kasnejše predlaganje tega dokaza s strani tožeče stranke (po prvem naroku za glavno obravnavo) naprtiti zgolj toženi stranki.

Iz povedanega jasno izhaja, da sodišče prve stopnje nepravilno ni upoštevalo dokaznega predloga obeh pravdnih strank za postavitev izvedenca gradbene stroke, da o teh dveh dokaznih predlogih sploh ni sprejelo novega dokaznega predloga (bodisi ugodilnega bodisi zavrnilnega), iz izpodbijane sodbe pa nadalje, da sodišče prve stopnje listinske dokaze, katere je sprejelo, v razlogih sploh ni ocenilo, po drugi strani pa ni navedlo, zakaj je ocenilo kar vsa v tožbi zatrjevana dejstva o nepravilnosti pri gradnji ter posledično nastali škodi kot dejstva strokovne narave, za ugotovitev oziroma pojasnitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Zato so v tej smeri razlogi izpodbijane sodbe tudi nejasni, zaradi česar se sodba ne da preizkusiti v zadostni meri.

Ob povedanem je prvostopno sodišče kršilo zgoraj navedeno ustavno določilo ter več procesnih določb. Prvenstveno je storjena po uradni dolžnosti upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (procesno nepravilna odtegnitev možnosti obravnavanja tožbenega zahtevka tožeči stranki pred sodiščem, kot posledica kršitve cit. določb 5. in 285. člena ZPP ter nepravilne uporabe cit, določbe 286. člena ZPP) ter nadalje prav tako uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (že omenjena nejasnost razlogov).

Kršeni sta tudi v pritožbi navedeni: določba 2. odstavka 287. člena ZPP, ki narekuje, da sodišče o vseh predlaganih dokazih odloči s sklepom, ki mora biti obrazložen in določba 8. člena ZPP, po katerem sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tudi zaradi teh kršitev je izpodbijana sodba nepravilna oziroma nezakonita. Storjeni sta torej tudi v pritožbi vsebinsko zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Zato je moralo sodišče druge stopnje moralo ugoditi pritožbi tožeče stranke, izpodbijano sodbo pa razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP in 355.člen ZPP).

V novem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo izvesti- upoštevaje spornost trditvene in dokazne podlage tožbe - tudi predlagana dokaza z izvedencem gradbene stroke zaradi pojasnitve spornih vprašanj glede obstoja zatrjevanih stvarnih napak ter eventuelne posledične manjvrednosti kupljene nepremičnine oziroma škode, ki naj bi tudi nastala tožeči stranki. Če bo sodišče ocenilo, da je odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke glede zatrjevane izgube dobička po temelju utemeljen, pa bo eventuelno lahko sporno višino tega tožbenega zahtevka celo ugotavljalo na podlagi predlaganih poizvedb pri agencijah za promet z nepremičninami, na kar tudi utemeljeno opozarja pritožnica.

Izrek o stroških pritožbenega postopka, nastalih v zvezi s pritožbo temelji na določbi člena 165/3 ZPP.