Jedro

Odgovornost zdravstvene organizacije, v kateri se je pripetil škodni dogodek, je lahko poslovna (ko gre za strokovno napako), lahko pa temelji na civilnem deliktu (ko je škoda posledica nedopustnega posega v telesno integriteto).

V primeru, ko zdravnik med operacijo ugotovi, da je potreben dodaten poseg, mora operacijo prekiniti in dodatni poseg lahko izvede šele, če pacient z njim soglaša. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da osebnostne lastnosti in stanja oškodovanca predstavljajo pravnorelevanten sovzrok le, če je ugotovljeno, da je imel oškodovanec zaradi njih težave (bolečine, zmanjšano življenjsko aktivnost, skaženost) že pred škodnim dogodkom; v nasprotnem primeru - in tak je tudi obravnavani primer - deljene vzročnosti ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je, potem ko je bila ugotovljena njena 50 % invalidnost, s tožbo zahtevala od obeh toženih strank 6,000.000 SIT (25.037,56 EUR) zavarovalnine in 11,000.000 SIT (45.902,19 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo. Trdila je, da sta invalidnost in nepremoženjska škoda posledica medicinske napake in opustitve pojasnilne dolžnosti zdravnikov prve toženke. 2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničina zahtevka za plačilo zavarovalnine zoper obe pravdni stranki in za plačilo odškodnine zoper drugo toženo stranko, delno pa je ugodilo njenemu odškodninskemu zahtevku zoper prvo toženko, ki jo je zavezalo tožnici plačati 5,500.000 SIT (22.451,09 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe dalje. Sodba je, ker jo je sodišče druge stopnje potrdilo, pravnomočna.

3. Sodbo pritožbenega sodišča z revizijo izpodbija prva toženka. Trdi, da je zmotno presodilo vzročno zvezo med opustitvijo pojasnilne dolžnosti na strani revidentke in tožničino škodo. Zmotno jo je presodilo zato, ker ni upoštevalo, da sta na nastanek škode hkrati delovala dva vzroka, in sicer nedopusten operativni poseg, ki ga je opravila prva toženka in tumor, za katerim je bolovala tožnica. Zato bi moralo sodišče razmejiti prispevka obeh vzrokov, še posebej, ker v konkretni zadevi ravnanje prve toženke samo nikakor ne bi moglo povzročiti škode, ki je nastala tožnici.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica je zdravniško pomoč poiskala zaradi na dotik boleče tvorbe na desni strani vratu. Na zdravljenje je bila napotena v Splošno bolnišnico ... Kirurg te bolnice (njen kasnejši operater) dr. M. ji je tvorbo prikazal kot nenevaren benigen tumor, predlagano operativno odstranitev le-tega pa kot krajši nezapleten medicinski poseg. Tožnica je na tak poseg pristala. Med operacijo je bilo ugotovljeno, da gre za nevrilemom, tvorbo, nastalo iz živčne ovojnice in izhajajočo iz živčnega pleteža, ki jo je treba prav glede na povezanost z živčnim pletežem odstraniti z drugačno, mikroskopsko operacijsko tehniko in s posegom, ki je zahtevnejši in dolgotrajnejši od tistega, na katerega je tožnica pristala, ter ki je za razliko od tega povezan z izrazito povečanim tveganjem (neugodnega) vpliva posega na funkcijo živčevja in z občutnejšimi (neugodnimi) posledicami za pacienta. Kirurg je operacijo po spremenjeni ugotovitvi diagnoze nadaljeval in jo strokovno korektno (lege artis) dokončal. Ne glede na to, da med operacijo ni bila zagrešena nobena strokovna napaka, se je uresničilo zgoraj omenjeno tveganje: pri tožnici, ki prej ni imela nobene od teh težav, je nastopila pareza desne roke z ohromitvijo moči in gibljivosti. Nesporno je, da tožnica s spremenjeno diagnozo in temu ustrezno spremenjeno tehniko in zahtevnostjo operacije in z zvečanim tveganjem ni bila seznanjena, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da v primeru, če bi bila o navedenem informirana, na operativni poseg ne bi pristala.

7. Odgovornost zdravstvene organizacije, v kateri se je pripetil škodni dogodek, je lahko poslovna (ko gre za strokovno napako), lahko pa temelji na civilnem deliktu (ko je škoda posledica nedopustnega posega v telesno integriteto). V primeru odškodninske odgovornosti za civilni delikt morajo biti izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta: dejanje mora biti nedopustno, nastati mora škoda, med nedopustnim ravnanjem in škodo pa mora obstajati pravno-relevantna vzročna zveza. Protipravnost posega v telesno integriteto je izključena, če pacient vanj privoli (volenti non fit iniuria). Privolitev mora temeljiti na pravi volji, ki jo pacient lahko oblikuje le, če zdravstveno osebje izpolni pojasnilno dolžnost na način, ki je razumen glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Zakon o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) obravnava zdravnikovo pojasnilno dolžnost in z njo povezano informirano privolitev v 47. členu, ki določa, da ima vsakdo pod enakimi pogoji in v skladu z zakonom pravico izvedeti za diagnozo svoje bolezni in za obseg, način, kakovost ter predvideno trajanje zdravljenja, dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg in biti predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja, zdravljenja, o njihovih posledicah in učinkih ter odkloniti predlagane medicinske posege. V primeru, ko zdravnik med operacijo ugotovi, da je potreben dodaten poseg, mora operacijo prekiniti in dodatni poseg lahko izvede šele, če pacient z njim soglaša. Brez posebne privolitve lahko operacijo razširi le v primeru, če bi prekinitev posega pomenila resno nevarnost za pacientovo življenje in zdravje. Pri tem mora presoditi tudi, kakšno nevarnost bi ponovna operacija pomenila za pacientovo zdravje. V primeru, ko je razširitev posega predvidljiva, pa mora zdravnik pacienta nanjo opozoriti in dobiti vnaprejšnje soglasje.(1) V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zdravnik prve toženke operacijo po ugotovitvi, do katere je prišel med že pričetim posegom, da bo potrebno izvesti zahtevnejšo in z večjim tveganjem povezano operacijo, nadaljeval oziroma jo dokončal; ugotovilo je tudi, da pred operacijo na možnost izida, do kakršnega je nato tudi prišlo, tožnice ni opozoril navkljub temu, da je bila v bolnico napotena prav z diagnozo nevrilemoma, prav tako pa je bilo ugotovljeno, da prekinitev posega in ponovna operacija v primeru, da bi se tožnica zanjo odločila, ne bi bila povezana z nerazumnim tveganjem. Dvoma v protipravnost ravnanja zdravnika prve toženke tako ne more biti.

8. Revidentka neutemeljeno graja presojo, da je izključen pravnorelevanten vzrok tožničine škode (nedopusten) operacijski poseg. Zmotno uveljavlja, da sovzrok tožničine škode predstavlja tumor. V primeru, ko je zdravljenje sicer izvedeno v skladu s pravili stroke (lege artis), vendar brez pojasnitve ali (in) privolitve pacienta, pa to zdravljenje privede do poslabšanja pacientovega zdravstvenega stanja, je treba to poslabšanje (torej škodo) pripisati prav zdravljenju.(2) Tudi v konkretnem primeru je kršitev pojasnilne dolžnosti relevanten vzrok vse škode, ki je tožnici nastala v zvezi z operacijo: če bi bila pravočasno obveščena o vseh tveganjih operacije in možnosti njenega neugodnega izida, se namreč zanjo ne bi odločila.(3) Zato je odveč revidentkino zavzemanje za razmejitev posledic operacije od posledic tumorja, ki ga sicer utemeljuje s sklicevanjem na stališče teorije o neprimerljivem pravnem problemu (o sovzročnosti za premoženjsko škodo). Tudi sicer je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto stališče, da osebnostne lastnosti in stanja oškodovanca predstavljajo pravnorelevanten sovzrok le, če je ugotovljeno, da je imel oškodovanec zaradi njih težave (bolečine, zmanjšano življenjsko aktivnost, skaženost) že pred škodnim dogodkom; v nasprotnem primeru - in tak je tudi obravnavani primer - deljene vzročnosti ni.(4) Ker tožnica pred operacijo po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni imela težav, je nepomembno, ali bi enako ali celo hujše stanje s časoma (o času, ki bi bil potreben za dosego tega stanja, so bila mnenja različna, od nekaj mesecev do več let) nastopilo tudi brez operacije, samo zaradi napredovanja sicer počasi rastočega tumorja.

9. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

.Op. št. (1): Primerjaj odločbo II Ips 99/2006, II Ips 9/2000, II Ips 16/2003. Op. št. (2): Primerjaj odločbe II Ips 141/2002. Op. št. (3): Primerjaj sodbo II Ips 166/2005. Op. št. (4): Primerjaj sodbe II Ips 594/2008, II Ips 597/2008, II Ips 948/2006.