Jedro

Opustitev, da se bodoči regresni dolžnik obvesti, da teče pravda za povračilo škode, ki jo je povzročil dolžnik, sama po sebi ne povzroči izgubo pravice do regresa, vendar pa regresni upnik s tem izgubi ti. intervencijski efekt sodne odločbe, na podlagi katere je plačal oškodovancu odškodnino.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča 1. stopnje se spremeni, tako da se glasi: "Toženec je dolžan plačati tožnikoma 2.526.179,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2003 do plačila ter jima povrniti pravdne stroške v višini 87.284,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2004 do plačila, vse v 15-ih dneh.

Višji zahtevek se zavrne. "

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnikoma 4.564.972,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2003 do plačila ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 373.567,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2004 do plačila, vse v 15-tih dneh. Tako je odločilo, ko je ugotovilo, da je toženec (kot naročnik) izvajal gradbena (med drugimi tudi rušitvena) dela na hiši tožnikov (naročnikov). Zaradi nestrokovno izvedenih gradbenih (rušitvenih) del je prišlo do škode na hiši sosedov (V.). Zato sta slednja v odškodninski pravdi, ki se je vodila pri Okrajnem sodišču v K. (opr.št. P 198/95) vtoževala od tožnikov (kot solidarnih dolžnikov po 207. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) plačilo odškodnine, katera jima je bila pravnomočno (sodba opr.št. P 198/95 z dne 3.7.1998 - pravnomočna 3.2.1999) dosojena v višini 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1998 do plačila ter pravdnimi stroški v višini 202.905,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.1998 do plačila. To kar sta V. tožnika plačala v skupni višini 4.564.972,00 SIT sta vtoževala s predmetno regresno tožbo od toženca z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2003 dalje na podlagi 208. čl. ZOR. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je škoda na objektu V. nastala zaradi toženčevih nestrokovno opravljenih gradbenih (rušitvenih) del, da toženec ni dokazal, da za škodo ni kriv, da sta nastalo škodo z obrestmi in stroški tožnika V. poravnala, toženec višini in plačilu obresti ni oporekal, zato je dolžan tožnikoma povrniti V. poravnano škodo z obrestmi in stroški v višini 4.564.972,00 SIT.

Zoper sodbo se toženec po pooblaščencu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker kljub sprejetemu dokaznemu sklepu ni zaslišalo predlaganih prič, zgolj zato, ker niso prejele vabil. Te priče so neposredno sodelovale pri izvajanju gradbenih del in bi lahko s svojim pričevanjem o obsegu, vrsti in kvaliteti izvedenih del izpodbijale ugotovitve izvedenca, na katerega mnenje je sodišče oprlo izpodbijano sodbo. To je pomembno predvsem zaradi dejstva, da toženec v pravdnem postopku, v katerem je bilo izdelano izvedensko mnenje, ni imel nikakršne možnosti sodelovati. Sodišče pa ima po določbah ZPP možnost zagotoviti pričevanje tudi s prisilnimi sredstvi. Zato je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženec na izvedensko mnenje, izdelano v predhodnem pravdnem postopku ni imel možnosti procesnega vpliva, zato ga ni sprejel, sodišče pa ga je v tem postopku uporabilo kot edino trdno dejansko podlago sodbe, čeprav je tudi priča H., predlagana s strani tožnikov, izpovedala, da so poškodbe (zamakanje) na hiši V. obstajale tudi že pred začetkom gradbenih del, ki jih je opravil toženec, s čimer je izpodbijala ugotovitve izvedenca. Pomembna je tudi izpoved tožnika, ki je potrdil, da o pravdi, v kateri je bil postavljen izvedenec, sploh ni obvestil toženca v smislu 204. čl. ZPP, kar bi sicer moral storiti, če si je želel zagotoviti učinke v smislu 208. čl. ZOR. Sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo določb ZOR, in sicer glede zastaranja terjatev, glede regresa plačnika in zmotno je ugotovilo datum, ko je škoda bila znana tožnikoma. Tožnikoma je bila škoda znana že ob nastanku, najkasneje z vročitvijo izvedenskega mnenja in ne šele s pravnomočnostjo sodbe opr.št. P 198/95. Deleža toženca v zatrjevani škodi sodišče sploh ni ugotavljalo, kljub njegovim ugovorom, da ni izvajal del, ki bi imela za posledico nastanek škode, predvsem pa rušitvenih del, zaradi katerih vsa škoda, glede na pričevanje priče H. ni mogla nastati, saj slabo pravdanje tožnikov ne more imeti za posledico odgovornosti toženca. O spremembi tožbe toženec sploh ni bil obveščen v skladu z določbami ZPP in se o tem ni mogel izjaviti v smislu določb 185. čl. ZPP. Vsekakor pa toženec ne more biti odgovoren oz. zavezan plačati tudi vse drugo, kar sta bila dolžna plačati tožnika drugim - V., ker določbe ZOR o regresu plačnika nasproti solidarnemu dolžniku le-tega zavezujejo le k plačilu njegovega deleža v škodi, ki je v smislu določbe 207. čl. ZOR povzročena le v zvezi z izvajanjem del (ne pa obresti ali stroškov), kar pa sodišče niti ni razmejevalo oz. razčlenjevalo. Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pravilna je pritožbena navedba, da tožnika nista obvestila toženca o pravdi opr.št. P 198/95 v smislu 204. čl. ZPP, ne pa nadaljnja, da "bi to morala storiti, če sta si želela zagotoviti učinke v smislu 208. čl. ZOR". Opustitev, da se bodoči regresni dolžnik obvesti, da teče pravda za povračilo škode, ki jo je povzročil dolžnik, sama po sebi ne povzroči izgubo pravice do regresa, vendar pa regresni upnik s tem izgubi ti. intervencijski efekt sodne odločbe, na podlagi katere je plačal oškodovancu odškodnino. To pomeni, da lahko regresni dolžnik zoper regresnega upnika uveljavlja vse ugovore, ki niso bili uveljavljani v odškodninski pravdi oz. povedano drugače, v primeru intervencijskega efekta dolžnik v regresni pravdi ne bi mogel zanikati pravilnosti dejanskih in pravnih ugotovitev v odškodninski pravdi in bi bilo sodišče v regresni pravdi vezano na presojo celotnega dejanskega in pravnega stanja v prvi (odškodninski) pravdi. V danem primeru torej zaradi opustitve obvestila o pravdi (opr.št. P 198/95) taka situacija ni podana, vendar pa zaradi opustitve obvestila o pravdi tožnika nista izgubila regresa. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo toženčevega deleža v nastali škodi. Čeprav ZOR (ki se v tem primeru še uporablja glede na določilo 1060. čl. Obligacijskega zakonika) v 1. odst. 208. čl. določa, da solidarni dolžnik, ki plača več kot pa znaša njegov delež v škodi, lahko zahteva od vsakega drugih dolžnikov, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj, se je na navedeno določbo mogoče osloniti tudi v primeru regresnega zahtevka (v primerih solidarne odškodninske odgovornosti), ko v notranjem razmerju odgovorna oseba za škodo sploh ne odgovarja. To zlasti velja za odgovornost naročnika za škodo v zvezi z izvajanjem del na nepremičnini po 206. čl. ZOR. V notranjem razmerju med naročnikom in izvajalcem za to škodo, ki izvira iz sfere slednjega, v celoti (torej v 100%-nem deležu) odgovarja izvajalec. Neutemeljen je tudi v pritožbi ponovljen očitek napačne uporabe določb ZOR o zastaranju terjatev. Tožnika zahtevata od toženca plačilo tistega, kar sta bila po pravnomočni sodbi opr.št. P198/95 dolžna plačati V.. Škoda jima je bila znana šele s pravnomočnostjo sodbe opr.št. P 198/95 (3.2.1999), zato ugovor zastaranja ni utemeljen, glede na vloženo tožbo 2.3.2001. Z doslej povedanim je pritožbeno sodišče že nakazalo odgovor na pritožbeno trditev nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede na določbe 207. in 208. čl. ZOR. V konkretnem primeru gre namreč za regresni zahtevek tožnikov - povračilo tistega, kar sta kot solidarna dolžnika plačala oškodovancem - in v dokazne namene sta se tožnika lahko sklicevala na pravdni spis opr.št. P 198/95 in v njem pridobljeno izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke. Toženec je namreč v postopku na prvi stopnji trdil le, da ni opravljal rušitvenih del in predlagal zaslišanje prič. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki so "neposredno sodelovale pri izvajanju gradbenih del" (razumeti je, da gre za toženčeve delavce Š., R. in P.), toženec s pritožbo uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče sicer ne more soglašati z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da prič P. H., E. Š. in H. R. ni moglo zaslišati, ker toženec ni zagotovil prisotnosti prič. To je naloga sodišča, če je potrebno, tudi s prisilnimi sredstvi (241. čl. ZPP). Vendar pa opustitev zaslišanja navedenih prič, po mnenju pritožbenega sodišča, na pravilnost izpodbijane odločitve ni vplivala. Toženec je v postopku na prvi stopnj (list.št. 21 spisa) trdil, "da bi priče izpovedale, kako so dela potekala, kdo jih je izvajal, kako so potekala rušitvena dela." Dolžnost strank v postopku je, da navedejo dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika in za ta dejstva predlagajo dokaze. (212. čl. ZPP). Zatrjevana dejstva morajo biti jasna in konkretna, predlagani dokazi pa naj bi jih potrjevali. Pavšalnega dokaznega predloga o izvajanju del zato prvostopno sodišče upravičeno ni moglo upoštevati. Naslov priče C.I. (v dokaz trditev, da toženec ni opravljal rušitvenih del), pa toženec kljub pozivu (list.št. 24 spisa) sodišču ni sporočil. Sicer pa se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izpoved prič A.H.in S. M, ki sta potrdili, da je toženec opravljal gradbena dela pri K. in V. in tudi na predračun (priloga A3 spisa), ki ga je sestavil sam toženec in v katerem so vsebovana tudi rušitvena dela. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da izjava A.H. o "mokrem madežu na stropu hiše V." ni mogla omajati zaključka, da je za škodo na objektu V. podana toženčeva odgovornost v posledici nestrokovno opravljenih ( rušitvenih) gradbenih del, katere se toženec ni uspel razbremeniti. Neutemeljen je pritožbeni očitek napačne uporabe 185. čl. ZPP. Na naroku 17.6.2003 (list.št. 21 spisa) je bil toženec prisoten in spremembi tožbe (v smislu 2. odst. 185. čl. ZPP) ni nasprotoval. Tožnika sta takrat predložila sklep Okrajnega sodišča v K. dne 10.2.2003, opr.št. I 1387/99, o plačilu vtoževanega zneska 4.564.972,00 SIT V. 208. čl. ZOR določa v 1. odstavku, da solidarni dolžnik, ki plača več kot znaša njegov delež v škodi, lahko zahteva od vsakega drugih dolžnikov, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj. Tožnikoma je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v K., opr.št. P 198/95 z dne 3.7.1998 naloženo plačilo glavnice 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1998 do plačila in pravdnih stroškov 202.905,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.1998 do plačila, zato je sicer neutemeljeno pritožbeno zgolj pavšalno oporekanje plačilu obresti in stroškov. Vendar pa mora pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti paziti tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Določbo 1. odst. cit. 208. čl. ZOR "... da mu povrne tisto, kar je plačal zanj", pa ni mogoče razlagati tako široko kot prvostopenjsko sodišče, ko je sledilo predloženemu sklepu o plačilu vtoževanega zneska šele v izvršilnem postopku po dveh letih po pravnomočnosti sodbe. S tem povezani izvršilni stroški in zamudne obresti ne izhajajo iz sfere toženca kot izvajalca del in jih zato ni mogoče naprtiti v plačilo tožencu kot solidarnemu dolžniku oz. regresnemu zavezancu v smislu 1. odst. cit. 208. čl. ZOR. Ob pravilni uporabi materialnega prava je upravičen regres tožnikov po 1. odst. 208.čl. ZOR (prim. 300.čl. ZOR ) le v višini naloženega plačila po pravnomočni sodbi v znesku 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1998 do 18.2.1999 (pravnomočnost sodbe opr.št. P 198/95 - 3.2.1999 - upoštevajoč paricijski rok 15 dni), kar znaša 2.293.770.61 SIT ( z uporabo računalniškega programa za izračun zakonskih zamudnih obresti, s katerim razpolaga sodišče ) in zneska 202.905,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.1998 do 18.2.1999 ( kar znaša 232.408,89 SIT ), tj. skupno 2.526.179,40 SIT. To je narekovalo pritožbenemu sodišču, da je izpodbijano sodbo spremenilo ( 4.odst. 358.čl. ZPP ) kot izhaja iz izreka te sodbe. V skladu z 2.odst.165.čl. ZPP je odločilo tudi o stroških. Tožnik je v pravdi uspel v višini 55%, zato mu je sodišče od stroškov 373.567,00 SIT priznalo sorazmerni del, tj.205.461,00 SIT ter po pobotanju s stroški toženca ( odv. stroški zastopanja po Odvetniški tarifi ( za odgovor na tožbo -500 tč., narok 17.2.2004 ( ne pa narok 8.5.2003, ki je bil preklican ) - 250 tč., končno poročilo- 50 tč., mat. stroški - 2% ter 19% DDV - 10.450,00 SIT, 20 % DDV - 6952,00 SIT in sodna taksa za odgovor na tožbo - 11.015,00 SIT ) v višini 118.177,00 SIT, naložilo tožencu plačilo pravdnih stroškov v višini 87.284,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15-ih dneh.