Jedro

Regresno upravičenje po 1. odstavku 208. člena ZOR je upravičeno le v višini naloženega plačila po pravnomočni sodbi z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob upoštevanju 15-dnevnega paricijskega roka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnikoma plačati znesek 4.564.972 SIT (19.049,29 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2003 dalje do plačila ter jima povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožencu naložilo, da mora tožnikoma plačati le znesek 2.526.179,40 SIT (sedaj 10.541,55 EUR), v ostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

V obsegu zavrnitve tožbenega zahtevka tožnik vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Vztraja pri tem, da tožena stranka dolguje celotni vtoževani znesek. Tožnika sta namreč morala zaradi ravnanja, ki ga je povzročil toženec, sosedom plačati celotni vtoževani znesek. Če bi toženec ravnal pošteno, bi škodo povrnil brez dolgotrajnih sodnih postopkov. Na dan 10.2.2003 je vtoževani znesek predstavljal solidarno obveznost tožnikov in toženca do sosedov. Toženec mora plačati tožeči stranki tudi obresti za čas od pravnomočnosti sodbe do poplačila celotne škode sosedom. Tožnika dolga nista mogla takoj poravnati, ker sta potrošila denar za adaptacijo hiše. Ko je bilo treba dolg poravnati sosedom, sta morala prodati hišo. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno je, da je toženec izvajal gradbena in rušitvena dela na hiši tožnikov. Zaradi nestrokovno izvedenih rušitvenih del je prišlo do škode na hiši sosedov V.. Zato sta slednja v odškodninski pravdi, vodeni pri Okrajnem sodišču v Kopru, vtoževala od tožnikov kot solidarnih dolžnikov po 207. členu ZOR plačilo odškodnine, ki jima je bila pravnomočno dosojena s sodbo z dne 3.7.1998 v višini 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1998 do plačila ter pravdnimi stroški v višini 202.905 SIT (846,70 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.1998 do plačila. Tožnika sta sosedom Veluščkovim plačala skupno vtoževani znesek, katerega povrnitev s predmetno regresno tožbo zahtevata od toženca z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2003 dalje na podlagi 208. člena ZOR. Pri tem pa je ugotovljeno, da vtoževani znesek poleg sosedoma dosojene glavnice predstavlja tudi zakonske zamudne obresti in izvršilne stroške.

Navedene dejanske ugotovitve so sodišču druge stopnje ob reševanju pritožbe tožene stranke ob pravilni uporabi določbe prvega odstavka 208. člena ZOR narekovale odločitev, po kateri „izvršilni stroški in zamudne obresti ne izhajajo iz sfere toženca kot izvajalca del in jih zato ni mogoče naprtiti njemu v plačilo kot solidarnemu dolžniku oziroma regresnemu zavezancu“. Tožnika imata regresno upravičenje v skladu z določbo 1. odstavka 208. člena ZOR le v višini naloženega plačila po pravnomočni sodbi v znesku 2.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1998 do 18.2.1999 ob upoštevanju paricijskega roka petnajstih dni, kar znaša le 2.293.770,61 SIT – s prištevkom pravdnih stroškov v znesku 202.905,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.1998 do 18.2.1999. Seštevek navedenih zneskov da rezultat v znesku 2.526.179,40 SIT (10.541,55 EUR).

Zamuda tožeče stranke pri izpolnitvi obveznosti do sosedov, čeprav zaradi deliktnega ravnanja toženca, ne more bremeniti toženca. Pri tem je pravno neupoštevno opravičevanje, da dolga do sosedov nista mogla poravnati takoj zato, ker sta potrošila denar za adaptacijo hiše. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP