Jedro

Odpravnina, ki jo zahteva tožnik, je nastala po začetku stečajnega postopka in se ne obravnava kot priviligirana terjatev (ki se poravnava kot strošek stečajnega postopka), temveč predstavlja strošek stečajnega postopka, za katerega ne velja dolžnost prijave terjatev po 137. členu ZPPSL.

Kljub temu, da je tožnik prijavil odpravnino v stečajnem postopku in mu je bila prerekana, sklep o napotitvi na pravdo nima pravnih učinkov kot pri ostalih terjatvah, ki so zapadle v plačilo pred začetkom stečajnega postopka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 6.122,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 1997 dalje do plačila ter mu od prisojenega zneska obračunati in zanj plačati tudi davek, v 15 dneh.“ Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 790,46 EUR, pritožbene stroške v znesku 429,17 EUR in revizijske stroške v znesku 484,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odpravnine zaradi uvedbe (pravilno začetka) stečajnega postopka v znesku 6.122,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilom davkov ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške v znesku 786,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Med strankama ni bilo sporno, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 18/97 z dne 19. 6. 1997. V tem postopku je tožnik skupaj z ostalimi delavci dne 22. 8. in 27. 8. 1997 priglasil terjatve, med drugim tudi terjatev iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja. Okrožno sodišče je na naroku za preizkus terjatev 24. 9. 1994 tožnika napotilo na pravdo zaradi ugotovitve obstoja te terjatve, tožnik pa je vložil tožbo za plačilo odpravnine (torej tožbo z dajatvenim zahtevkom) šele 31. 8. 2006. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je ob sprejemu sklepa o napotitvi delavcev oziroma tožnika na pravdo z dne 24. 9. 1997 že veljala novela Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93, in nadalj. oziroma novela ZPPSL-A, Ur. l. RS, št. 39/97), po kateri je prišlo do spremembe drugega odstavka 160. člena, in sicer tako da se kot stroški stečajnega postopka poravnajo tudi odpravnine v višini in pod pogoji, kot gredo presežnim delavcem po zakonu o delovnih razmerjih. Zato je štelo, da kljub temu, če tožnik v 15 dneh po prejemu sklepa o napotitvi, ni vložil tožbe, ni prišlo do prekluzije. Kljub temu je presodilo, da za plačilo odpravnine ni bilo pravne podlage, saj je to podlago prinesel šele Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Pri tem se je sklicevalo tudi na prakso Vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 178/99 in VIII Ips 184/2001. 2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je spregledalo sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-138/00-23 z dne 10. aprila 2003 (objavljen v Ur. l. RS, št. 40/2003), iz katerega izhaja, da so imeli delavci že pred uveljavitvijo spremembe Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije v letu 1999 (ZJSRS, Ur. l. RS, št. 25/97 in nadalj. oziroma ZJSRS-C, Ur. l. RS, št. 53/99) pravico do odpravnine tudi v primerih, ko jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca - to je tudi zaradi začetka stečajnega postopka. Vendar pa ob začetku stečajnega postopka nad toženo stranko še ni veljal specialni zakon, ki bi določal, da delavcu pripada odpravnina kot strošek stečajnega postopka. To pomeni, da je bilo terjatev iz naslova odpravnine treba prijaviti v stečajnem postopku, in sicer v prekluzivnem roku, v primeru prerekanja pa nadaljevati s pravdo pred pristojnim sodiščem. Tožnik bi moral tako v 15 dneh od prejema sklepa o napotitvi na pravdo vložiti tožbo pred pristojnim sodiščem, vendar je ta rok zamudil. Zato bi moralo sodišče prve stopnje njegovo tožbo zavreči, ne pa o njej meritorno odločiti. Kljub temu pritožbeno sodišče v to odločitev ni poseglo, saj za to ni bilo pogojev po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Kot nepomembno je štelo, da je s 1. 7. 1997 začel veljati ZPPSL-A, saj je upoštevalo določbe ZPPSL, ki so veljale še v času uvedbe (pravilno začetka) stečajnega postopka 19. 6. 1997. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V izogib ponavljanju se sklicuje na utemeljitev svojega zahtevka, na navedbe tekom postopka in na svojo pritožbo. Nato navaja, da pravilnost njegovih stališč izhaja že iz citiranega sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije in stališč Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Ne strinja se s tem, da bi bilo treba terjatev iz naslova odpravnine predhodno prijaviti v stečajni postopek v zakonskem roku, v primeru prerekanja te terjatve pa nadaljevati pravdo pred pristojnim delovnim sodiščem, ker odpravnine po takratni zakonodaji še niso bile opredeljene kot strošek stečajnega postopka. To ne bi smelo biti razlog za zavrnitev njegovega zahtevka. Izraža tudi nestrinjanje s stališčem sodišča druge stopnje glede upoštevanja spremembe 160. člena ZPPSL-A oziroma glede učinkov takšne spremembe.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožnik v reviziji ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb postopka, zaradi česar revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Pri svoji presoji tudi ni upoštevalo splošnega sklicevanja revidenta na dosedanje navedbe v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje, saj takšno sklicevanje zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva ne zadošča. 8. Iz veljavne zakonodaje v času začetka stečajnega postopka nad toženo stranko (19. 6. 1997), predvsem takratnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. RS, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis), Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 – 71/93), ZPPSL in prvotnega besedila ZJSRS ni eksplicitno izhajalo, da delavcem v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi prisilne poravnave ali stečaja pripada tudi odpravnina. Takratna sodna praksa je te določbe tolmačila tako, da delavcem odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi stečaja ne pripada oziroma, da jim odpravnina pripada šele od uveljavitve ZJSRS-C, ki je v prvem odstavku 19. člena določal, da imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca (zaradi začetka stečajnega postopka oziroma sklepa o potrditvi prisilne poravnave – 17. člen ZJSRS) do uveljavitve novega zakona o delovnih razmerjih pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov po ZDR/90. Do spremembe navedenega stališča je prišlo na podlagi sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-138/2000 z dne 10. aprila 2003, ki mu je sledilo večje število odločb tega sodišča s podobno obrazložitvijo (Up 501/01, Up 59/02, Up 60/02, itd.). Ustavno sodišče je v navedenih odločbah med drugim navedlo, da z določbo 19. člena ZJSRS-C ni bila na novo vzpostavljena pravna podlaga za odpravnino delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Ta določba je imela pojasnjevalno naravo in je učinkovala v povezavi s 36.f členom ZDR/90, ki je veljal že v času uveljavitve ZPPSL in ki je že od tedaj dalje predstavljal veljavno pravno podlago za pravico do odpravnine tudi za delavce, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka. Tudi ti delavci so po svoji naravi trajno presežni delavci v smislu 3. poglavja ZDR/90, saj jim je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov, med katere je 29. člen ZDR/90 uvrščal tudi ekonomske razloge. ZPPSL glede pravice do odpravnine ni vseboval nobenega posebnega pravila, ki bi derogiralo splošno ureditev v 36.f členu ZDR/90. Takšnemu stališču, torej da tudi tem delavcem pripada odpravnina v skladu z določbo 36.f člena ZDR, je kasneje sledila tudi sodna praksa (npr. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 309/2002 z dne 2. 12. 2003).

9. Glede na navedeno obrazložitev ni utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik leta 1997 ni imel pravice do odpravnine zaradi začetka stečaja nad toženo stranko, pri kateri je bil do takrat zaposlen.

10. V zvezi s tem pa se zastavlja tudi vprašanje narave takšne odpravnine v smislu določb ZPPSL. V primeru začetka stečaja namreč pravica do izplačila odpravnine šele nastane, kar pomeni, da ne gre za terjatev, ki bi jo lahko izenačili z večino ostalih terjatev – to je terjatev, ki nastanejo pred stečajnim postopkom, med drugim tudi s priviligiranimi terjatvami iz drugega odstavka 160. člena ZPPSL, ki jih je treba tudi pravočasno prijaviti. Izdatke iz naslova odpravnin, kot izdatke, ki nastanejo zaradi stečajnega postopka, je treba šteti med stroške stečajnega postopka, pa čeprav ZPPSL tega ne določa eksplicitno, saj tega tudi sicer ne določa za vse stroške stečajnega postopka, kot npr. plačila, potrebna za izvedbo stečajnega postopka (npr. 83. in 145. člen ZPPSL) in plačila tistih obveznosti stečajnega dolžnika, ki so nastale med stečajnim postopkom iz pravnih poslov, navedenih v 133., 134. in 135. členu ZPPSL (glej 136. člen ZPPSL). Stroški stečajnega postopka se poravnajo v celoti pred začetkom poplačevanja terjatev stečajnih upnikov (drugi odstavek 10. člena in 158. člen ZPPSL). Plačilo stroškov in drugih terjatev, ki imajo naravo stroškov, opravlja stečajni upravitelj sproti, ko dospevajo, na podlagi ustreznega sklepa stečajnega senata. Upniki jih v stečajnem postopku ne prijavijo. Za izterjavo stroškov ZPPSL namreč ne določa roka oziroma prijave, kot to velja za stečajne upnike. Terjatev delavca do odpravnine, ki nastane šele zaradi in z začetkom stečajnega postopka torej spada med stečajne stroške in ne deli usodo terjatev stečajnih upnikov, od katerih se nekatere poplača kot strošek stečajnega postopka, to pomeni prednostno. Treba je ločevati terjatve, ki so stroški stečajnega postopka, od terjatev, ki se poplačajo „kot stroški“ (drugi odstavek 160. člena ZPPSL).

11. Glede na navedeno obrazložitev prvotno besedilo drugega odstavka 160. člena ZPPSL, ki niti ni določalo odpravnin, ki se delavcem poravnajo kot stroški stečajnega postopka, in kasnejše besedilo te določbe, uveljavljeno z ZPPSL-A, po katerem se kot stroški stečajnega postopka poravnajo med drugim tudi odpravnine v višini in pod pogojem, kot gredo presežnim delavcem po zakonu o delovnih razmerjih, ne pomeni, da delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečajnega postopka, niso upravičeni do odpravnin. Obenem tudi ne pomeni, da so z določbo drugega odstavka 160. člena ZPPSL-A mišljene te odpravnine, saj so med odpravninami kot priviligiranimi terjatvami po tej določbi zajete le odpravnine, ki so zapadle v plačilo že pred začetkom stečajnega postopka - torej kot terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku. Odpravnina, ki jo zahteva tožnik, je nastala po začetku stečajnega postopka in se ne obravnava kot priviligirana terjatev (ki se poravnava kot strošek stečajnega postopka), temveč predstavlja strošek stečajnega postopka, za katerega ne velja dolžnost prijave terjatev po 137. členu ZPPSL.

12. Glede na naravo te terjatve ne pridejo v poštev določbe ZPPSL o napotitvi upnikov prerekanih terjatev, da začnejo v 15 dneh od dneva vročitve sklepa postopek pred sodiščem ali drugim organom, niti posledice, ki so določene za primer, če upniki tega ne storijo (144. člen ZPPSL). Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v načelnem pravnem mnenju (Pravno mnenje I/2004, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča dne 30. 6. 2004), ki se sicer prvenstveno nanaša na novi ZDR, vendar pa z obrazložitvijo, ki velja tudi za obravnavano terjatev še v času veljavnosti ZDR/90. Odpravnina, ki jo uveljavlja tožnik, torej ni odpravnina, ki je bila z ZPPSL-A opredeljena kot priviligirana terjatev po drugem odstavku 160. člena, temveč odpravnina, ki predstavlja strošek stečajnega postopka in ki jo tožnik ni bil dolžan posebej prijaviti v stečajnem postopku. Kljub temu, da jo je prijavil in mu je bila prerekana, sklep o napotitvi nima pravnih učinkov, kot pri ostalih terjatvah, ki so zapadle v plačilo pred začetkom stečajnega postopka.

13. Glede na navedeno in v skladu s 380. členom ZPP je Vrhovno sodišče spremenilo sodbi sodišča druge in prve stopnje, tako da je tožbenemu zahtevku (ki po višini ni bil sporen, tožena stranka pa ni podala ugovora zastaranja) v celoti ugodilo.

14. Zaradi takšne odločitve in v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP, v povezavi s drugim odstavkom 165. člena ZPP tožniku pripadajo tudi stroški postopka na vseh treh stopnjah, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.). Tako je tožniku priznalo stroške pred sodiščem prve stopnje v skupni višini 1250 točk po OT (tar. št. 15, 7. člen OT), DDV, potne stroške in stroške sodnih taks, oziroma skupaj 790,46 EUR. Pritožbene in revizijske stroške mu je priznalo v celoti, saj jih je uveljavljal v skladu s tar. št. 15 OT in 13. členom OT.