Jedro

V času uvedbe stečajnega postopka veljavni ZPPSL ni določal, da se odpravnine delavcem zaradi stečajnega postopka štejejo kot strošek stečajnega postopka. To pomeni, da je bilo treba navedene terjatve prijaviti v stečajnem postopku v prekluzivnem zakonskem roku in v primeru prerekanja, kot je bilo v konkretnem primeru, začeti individualni delovni spor. Tožniki bi torej morali v roku 15 dni po vročitvi sklepa o napotitvi na pravdo začeti individualni delovni spor. Ker so tožbo vložili šele po devetih letih, pa bi moralo sodišče prve stopnje njihovo tožbo zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna izplačati iz naslova odpravnine zaradi uvedbe stečajnega postopka znesek 6.122,53 EUR (1.467.202,00 SIT) po 2. odstavku 160. člena ZPPSL skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1997 dalje pa vse do plačila ter pripadajoča davčna bremena v 15 dneh, da ne bo izvršbe (1. odstavek). V nadaljevanju je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (2. odstavek). Posledično navedenemu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške v znesku 786,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2007 dalje do plačila (3. odstavek).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe določil materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka tako na prvi stopnji, kot pred pritožbenim sodiščem, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da do uveljavitve novele Zakona o jamstvenem skladu RS, ki je pričela veljati 3.7.1999, ni bilo zakonske podlage za priznanje odpravnine oziroma priznanje položaja presežnim delavcem po splošnih določilih ZDR, če so izgubili zaposlitev zaradi stečaja. Konkretno je bil stečaj nad toženo stranko uveden dne 19.6.1997, sklep o uvedbi stečaja Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 19/97 pa je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 30.6.1997. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi spregledalo sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I 138/00-23 z dne 10.4.2003, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 40/2003 dne 30.4.2003. Navedena odločitev v zvezi z 19. členom ZJSRS-C je imela pojasnjevalno naravo in je učinkovala v povezavi s 36.f členom ZDR-90, ki pa je že veljal v času uveljavitve ZPPSL. Navedeno stališče izhaja tudi iz Poročevalca državnega zbora št. 46/99, stran 25. Takšno stališče zakonodajalca izhaja tudi iz dikcije leta 1997 noveliranega 160. člena ZPPSL (4. točka 2. odstavka tega člena). Tožnik je v svoji tožbi kronološko opisal potek svojih prizadevanj za plačilo odpravnine, ki mu je pripadala že pred 10 leti. Njegov primer predstavlja tudi precedenčni primer glede na terjatve za odpravnino, katero pričakuje tudi 234 preostalih sodelavcev tožnika od tožene stranke. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP - UPB3 – v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katera pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje , pri tem pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ker je pooblaščenec tožnika sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 19/97 z dne 24.9.1997 prejel, je že veljala novela ZPPSL-A, (Ur. l. RS, št. 39/97), ki je stopila v veljavo dne 1.7.1997 in po kateri se je 160. člen spremenil tako, da je v 2. odstavku določil, da se kot stroški stečajnega postopka poravnajo med drugim tudi odpravnine v višini in pod pogoji, kot gre presežnim delavcem po zakonu o delovnih razmerjih. Zaradi navedenega je sodišče štelo, da je podana procesna predpostavka za vodenje tega spora in soglašalo z navedbami tožeče stranke, da ji ni bilo potrebno v roku 15 dni od sprejema sklepa opr. št. St 19/97 vložiti tožbe in da zato ni prekludirana. V nadaljevanju pa je sodišče štelo, da za prisojo vtoževane odpravnine ni bilo pravne podlage, ki jo je prinesla šele uveljavitev Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR). Do takšnega zaključka pa je prišlo tudi iz razloga dosedanje sodne prakse (odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. VIII Ips 178/99 z dne 4.4.2000, VIII Ips 184/2001).

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil nad toženo stranko uveden stečaj s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 18/1997 z dne 19.6.1997, ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 38-39/97 dne 30.6.1997. Med strankama tudi ni bilo sporno,da je pooblaščenec tožnika v imenu ostalih skupaj 234 delavcev priglasil terjatev v stečajnem postopku dne 22.8.1997 in z dopolnitvijo dne 27.8.1997 med drugim tudi terjatve iz naslova odpravnine nastale zaradi uvedbe stečajnega postopka. O priglašenih terjatvah je Okrožno sodišče v Mariboru odločalo s sklepom opr. št. St 19/97 z dne 24.4.1994 in sicer je 156 delavcev napotilo na pravdo zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve v skupnem znesku 107.617.307,96 SIT v roku 15 dni. Tožnik je svojo terjatev iz naslova odpravnine zaradi uvedbe stečaja v znesku 1.467.202,00 SIT uveljavljal z vložitvijo tožbe dne 1.9.2006. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnim stališčem tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo iz razloga, ker je spregledalo odločitev Ustavnega sodišča RS, št. U-I 138/00 – 23 z dne 10.4.2003, ki je bil sicer objavljen v Ur. l. RS, št. 40/2003 dne 30.4.2003. V navedeni zadevi je Ustavno sodišče RS sicer presojalo ustavnost 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o jamstvenem skladu RS in v njem zavzelo stališče, da so delavci že pred uveljavitvijo ZJSRS-C imeli pravico do odpravnine tudi v primerih, ko jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Poudariti je potrebno tudi, da je Vrhovno sodišče RS v postopkih po sprejemu navedene odločbe v nadaljnjih postopkih upoštevalo stališče Ustavnega sodišča RS in tako zavzelo nesporno stališče do vprašanja odpravnine zaradi uvedbe stečajnega postopka v zadevi opr. št. VIII Ips 309/2002 z dne 2.12.2003. Navedeno pomeni, da so odpravnine zaradi uvedbe stečaja delavcem pripadale tudi že ob uvedbi predmetnega stečaja dne 19.6.1997, vendar pritožbeno sodišče meni, je potrebno pri tem upoštevati tudi to, da je tedaj veljavni Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93 – ZPPSL) v 160. členu določal tako imenovane privilegirane terjatve (2. odstavek 160. člena) in v 3. odstavku 160. člena določal tudi, da se kot stroški stečajnega postopka poplačajo tudi terjatve tistih upnikov, ki so nastale med postopkom prisilne poravnave na podlagi pravnih poslov, potrebnih, da je dolžnik v tem obdobju nadaljeval z proizvodnjo oziroma poslovanjem (npr. kreditodajalci, dobavitelji ipd.), razen če so se s pogodbo iz 5. odstavka 43. člena tega zakona zavezali te terjatve zamenjati za delnice oziroma deleže. Tako ZPPSL veljaven v času uvedbe stečajnega postopka odpravnin zaradi uvedbe stečajnega postopka ni našteval kot stroške postopka. ZPPSL v 8. členu tudi določa, da pravne posledice stečajnega postopka nastanejo z dnem, ko je oklic o začetku nabit na sodno desko (1. odstavek), 2. odstavek 8. člena ZPPSL pa določa, da delavci, ki jim preneha delovno razmerje na podlagi potrjene prisilne poravnave ali sklepa o začetku stečajnega postopka, imajo poleg pravic po tem zakonu tudi pravice, določene za primer insolventnosti s posebnim zakonom. V času uvedbe stečajnega zakona pa še ni veljal specialni zakon, ki bi določal, da delavcu odpravnine pripadajo kot stroški stečajnega postopka. Navedeno po stališču pritožbenega sodišča pomeni, da so odpravnine delavcem zaradi uvedbe stečajnega postopka dejansko pripadale že v letu 1993, vendar tedaj veljavni ZPPSL ob uvedbi stečaja – dne 19.6.1997 ni določal, da se le-te štejejo kot strošek stečajnega postopka, kar posledično pomeni, da je navedene terjatve bilo potrebno prijaviti v stečajnem postopku in sicer v prekluzivnem zakonskem roku in v primeru prerekanja v stečajnem postopku, kot je bilo to v konkretnem primeru, ko je Okrožno sodišče v Mariboru dne 24.9.1997 izdalo sklep, s katerim je napotilo stečajne upnike (156 delavcev), ki jih zastopa ZSSS Slovenije, na pravdo zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve v višini 107.617.307,96 SIT s pp, nadaljevati pravdo pred pristojnim delovnim sodiščem. (priloga A4). Sklep o prerekanju terjatev je vseboval tudi izrecno napotilo, da se upnike napoti na pravdo pred sodiščem, zaradi ugotovitve prerekane terjatve, pravdo pa morajo začeti v roku 15 dni po vročitvi sklepa pred pristojnim sodiščem in o tem obvestiti stečajni senat, sicer trpijo posledice opustitve predvidene v 3. odstavku 144/V člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Tako bi po oceni pritožbenega sodišča tožniki morali v 15 dneh vložiti pravdo pred pristojnim sodiščem, ker pa so zamudili navedeni rok in jo vložili po približno 9 letih, bi moralo sodišče prve stopnje njihovo tožbo zavreči, saj postopka v skladu s sklepom z dne 24.9.1997 niso nadaljevali v 15 dneh, ne pa o njej meritorno odločati. Vendar pritožbeno sodišče v navedeno odločitev ni posegalo, saj za to ne obstoji pravna podlaga v določilih ZPP.

Dejstvo je, da je z dnem 1.7.1997 pričela veljati sprememba 160. člena ZPPSL-A (Ur. l. RS št. 39/97), ki je kot strošek stečajnega postopka (za kar ne velja načelo prijave v stečajni postopek v zakonskem roku) med drugim določila tudi odpravnine v višini in pod pogoji, kot gre presežnim delavcem po Zakonu o delovnih razmerjih in da je stečajni senat sprejel sklep že v času veljavnosti novega zakona, vendar navedeno po oceni pritožbenega sodišča ni relevantno, saj je bilo potrebo uporabiti določila ZPPSL veljavnega v času uvedbe stečajnega postopka, ki pa je je bil uveden s sklepom z dne 19.6.1997 in objavljen v Ur. l. RS dne 30.6.1997. Tako je sodišče prve stopnje sicer delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar pri tem utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka upoštevaje pri tem določila 154. in 155. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP.