Jedro

Zahtevek za nedopustnost izvršbe na predmet, ki je skupna last, je lahko utemeljen le glede deleža tretjega, ki tako pravico uveljavlja, ne pa glede deleža dolžnika.

Izrek

Pritožbam drugotoženke, tretjetoženca in četrtotoženke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v delu pod točko II/1 izreka sodbe (v delu ugotovitve nedopustnosti izvršbe) ter glede stroškovne odločitve (v delu pod točko II/3 v prvem odstavku izreka sodbe) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe zavrne, tožeča stranka pa je dolžna drugotoženki, tretjetožencu in četrtotoženki povrniti pravdne stroške v znesku 2.263,68 EUR (prej 542.469,00 SIT) v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

Pritožba tožeče stranke pa se zavrne in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo (in sklepom) je sodišče prve stopnje najprej ustavilo postopek zoper prvotoženca zaradi umika tožbe, nato pa ugotovilo, da izvršba v postopkih, ki tečejo pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu na predlog upnikov J. G. in N. T. pod opr. št. In 2004/00033 in mladoletne E. ter A. P. pod opr. št. In 2004/00072 (v izreku sodbe očitno pomotoma navedena opr. št. In 2004/00054) zaradi izterjave terjatev zoper A. A. na stanovanju št. X, ni dopustna do 1/3. V presežku in glede izvršilnih postopkov upnikov T. d.o.o., Š. in R. S., je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo ter še odločilo, da tožeča stranka ter drugo, tretje in četrtotoženec trpijo vsak svoje stroške pravdnega postopka, tožencema mladoletni E. in A. P. naložilo, da tožeči stranki povrneta 1/6 pravdnih stroškov v znesku 49.500,00 SIT s pripadki ter da je tožeča stranka dolžna toženi R. S. povrniti pravdne stroške v znesku 253.300,00 SIT s pripadki v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper ugodilni del sodbe ter stroškovno odločitev se pritožujeta tretjetoženec in četrtotoženka s predlogom, da sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnika menita, da je sodba nepravilna, ker temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter absolutni procesni kršitvi iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), poleg tega pa je podana tudi relativna bistvena kršitev postopka, ker sodišče ni upoštevalo specialnih procesnih določil Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki veljajo za postopke v zvezi z ugotavljanjem nedopustnosti izvršbe. Opozarjata na nesklepčnost tožbe ter da je bilo posojilo, glede katerega teče izvršba, dano in porabljeno za tekoče potrebe družine. Pritožnikoma sodišče z nepravilnim vabljenjem tudi ni dalo možnost, da bi bila zaslišana o spornih dejstvih, sploh pa tožeča stranka ni dokazala, da gre za skupno premoženje, pa tudi njen delež je previsoko ugotovljen.

Posebej se zoper stroškovno odločitev pritožuje tudi drugotoženka s predlogom ustrezne spremembe izpodbijane odločitve. V pritožbi opozarja na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper njo, zaradi česar odločitev v stroškovnem delu nima podlage v določilih ZPP ter je nepravilna. Ker je pritožnica v pravdi v celoti uspela, bi ji tožeča stranka morala na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti vse njene pravdne stroške.

Zoper sodbo pa se glede zavrnilnega dela pritožuje tudi tožeča stranka, ki v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, naštete v 1. odstavku 338. člena ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodba v izpodbijanem delu ni pravilna, saj je za to pravdo brezpredmetno vprašanje, katere terjatve toženih strank se mogoče nanašajo tudi na tožečo stranko kot terjatve iz naslova preživljanja družine tožnice in prvotoženca. Opozarja tudi na zakonsko domnevo enakih deležev po 1. odstavku 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), z izpodbijano odločitvijo pod zakonsko domnevo pa je sodišče prekoračilo svojo pristojnost odločanja, saj tožene stranke sploh niso postavile zahtevka ali ugovora v smislu 57. člena ZZZDR, zlasti ne glede višine, kot jo je določilo sodišče. Obširno opozarja na zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava, še posebej pa tudi zagrešene relativne in absolutne bistvene kršitve določb postopka v tej zadevi.

Potem ko je pritožbeno sodišče s sodbo I Cp 3893/2006 z dne 20.9.2006 pritožbam drugotoženke, tretjetoženca in četrtotoženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu ugotovitve nedopustnosti izvršbe in delno stroškovne odločitve spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za nedopustnost izvršbe zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da je dolžna drugotoženki, tretjetožncu in četrtotoženki povrniti pravdne stroške v znesku 542.469,00 SIT s pripadki, pritožbo tožeče stranke pa kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, je na revizijo tožeče stranke Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 380/2008 z dne 24.9.2009 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Pritožbe drugotoženke, tretjetoženca in četrtotoženke so utemeljene, pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena.

Kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži zoper sklep o izvršbi ugovor in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno (1. odstavek 64. člena ZIZ), vložnik ugovora pa lahko v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa, s katerim je sodišče ugovor zavrnilo, začne pravdo za ugotovitev, da je izvršba na ta predmet nedopustna (3. odstavek 65. člena ZIZ). V obravnavani zadevi tožnica uveljavlja zahtevek, da je izvršba na stanovanje št. X, nedopustna, ker je predmet izvršbe skupno premoženje nje in dolžnika izvršilnega postopka (po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 173/2004). Za skupno lastnino gre takrat, kadar deleži skupnih lastnikov stvari niso določeni (primerjaj 1. odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Tožnica torej uveljavlja nedopustnost izvršbe na stvari (stanovanju) v skupni lastnini (nje in dolžnika) z nedoločenimi deleži skupnih lastnikov, takega upravičenja po materialnem pravu nima. Tako kot ni dopustna izvršba na skupno premoženje (ampak le na delež na skupnem premoženju – primerjaj 57. člen ZZZDR) ni dopustno uveljavljati niti, da je nedopustna izvršba na skupno premoženje. Izvršba je lahko nedopustna le glede tožničinega deleža na skupnem premoženju, ne more pa biti nedopustna izvršba glede deleža dolžnika na skupnem premoženju. Tako kot mora upnik po 1. odstavku 57. člena ZZZDR (na podlagi pravnomočne sodbe), če želi z izvršbo poseči na dolžnikov delež na skupnem premoženju, najprej zahtevati, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju, bi morala tudi tožnica, da bi v pravdi za nedopustnost izvršbe na predmet, ki je skupno premoženje, uspela, zahtevati najprej določitev njenega deleža na skupnem premoženju, nato pa zahtevati ( seveda z isto tožbo - zaradi vezanosti na prekluziven 30-dnevni rok iz 3. odstavka 65. člena ZIZ) nedopustnost izvršbe na njen delež na predmetu izvršbe. To velja še posebej upoštevajoč subjektivne meje pravnomočnosti (res iudicata facit ius inter partes), in še posebej upoštevajoč sklep VS (ugotovitev, da je navedeno stanovanje skupno premoženje, veže le tožnico in dolžnika, ne pa tudi sodišče v tej zadevi in upnike oziroma tožence).

Pri tem pritožbeno sodišče opozarja še, da ne gre za vprašanje ugotavljanja deleža na skupnem premoženju (ugotovitvena odločba), pač pa določitev deleža (konstitutivna – oblikovalna odločba), ki ga brez ustreznega zahtevka ni mogoče ali dopustno določiti; tožnica pa zahtevka za preoblikovanje skupne lastnine v solastnino oziroma določitev deleža na skupni lastnini ni postavila (uveljavljala). Brez zahtevka za določitev deleža na skupnem premoženju, je zahtevek za nedopustnost izvršbe na predmetu, ki je skupna last, neutemeljen, kajti zahtevek za nedopustnost izvršbe na predmet, ki je skupna last, je lahko utemeljen le glede deleža tistega, ki tako pravico uveljavlja (konkretno tožnice), ne pa glede deleža dolžnika. Prav nobenega razumnega razloga ni, da bi bil tretji (tožnica) priviligiran napram upnikom (v smislu 57. člena ZZZDR – tretjih v razmerju do skupnih lastnikov), še posebej v obravnavanem primeru (zahtevka za nedopustnost izvršbe).

Pritožbeno sodišče sicer še vedno (v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča) meni, da so v postopku za nedopustnost izvršbe glede predmeta izvršbe upniki nujni enotni sosporniki, vendar pri svojem stališču ne vztraja, da ne bi škodovalo strankam (izvršba na določen predmet ali del predmeta - v obravnavanem primeru stanovanje - ne more biti za ene upnike dopustna, za druge pa nedopustna - glede istega predmeta izvršbe - saj je izvršilni postopek (en sam) na dolžnikovo nepremičnino (1. in 2. odstavek 171. člena ZIZ) lahko samo dopusten ali nedopusten).

Pritožbeno sodišče glede tožencev mladoletne E. P. in A. P. (ki naj bi ju zastopala mati B. P.) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izvršilni zadevi, opr. št. In 04/00072 (pristopna zadeva) s pravnomočnim sklepom o izvršbi z dne 5.3.2004 dovolilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom z dne 6.3.1997, opr. št. I 1997/759, nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom, to je nepremičninsko izvršbo, in to v korist upnikov mladoletne E. P., mladoletne A. P. in B. P., ta nepremičninska izvršba, dovoljena s citiranim sklepom, pa je bila s sklepom z dne 19.3.2004 pristopljena k izvršbi pod opr. št. In 2001/000232. Upniki so torej mladoletna E. P., ki jo zastopa zakonita zastopnica mati B. P., A. P. (sedaj polnoletna) in B. P.. Toženec A. P. (ki naj bi bil v času vložitve tožbe mladoleten) kot upnik ne obstaja, medtem ko v obravnavani zadevi nista toženi upnici A. P. in B. P., glede katerih teče izvršilni postopek nepremičninske izvršbe pod opr. št. In 2001/00232. Pri tem seveda za obravnavano pravdno zadevo ni pomembno, da sodišče prve stopnje v glavi sklepa z dne 28.6.2004, opr. št. In 2001/00232-64 kot upnika navaja mladoletno E. in (nepravilno) A. P., ki jih zastopa mati in zakonita zastopnica B. P. (v nasprotju s sklepom z dne 19.3.2004 – na redni št. 42 spisa).

V okvirih uradoma upoštevnega pritožbenega razloga pravilne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da tožnica zahtevka za nedopustnost izvršbe na stvari (stanovanju) v skupni lastnini (nje in dolžnika) z nedoločenimi deleži skupnih lastnikov po materialnem pravu nima. Zato je njen uveljavljani zahtevek neutemeljen. Na podlagi 4. odstavka 358. člena ZPP je zato moralo pritožbi navedenih tožencev ugoditi in sodbo v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Na isti podlagi je pritožbeno sodišče moralo ugoditi tudi pritožbi drugotoženke glede stroškovne odločitve iz 1. odstavka pod točko II/3 izreka sodbe in izpodbijano odločitev spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o stroških tretjetoženca in četrtotoženke pred sodiščem prve stopnje in o pritožbenih stroških vseh treh navedenih tožencev. Ker so le-ti v postopku uspeli, jim je tožeča stranka dolžna (drugotoženki, tretjetožencu in četrtotoženki) povrniti pravdne stroške v znesku 2.263,68 EUR (prej 542.469,00 SIT) v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila. Pri tem je pritožbeno sodišče navedenim tožencem (drugotoženki, tretjetožencu in četrtoženki), ki jih vse zastopa en pooblaščenec, v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo ter dejansko nastalimi stroški postopka pred sodiščem prve stopnje priznalo 1.599,59 EUR (prej 383.325,00 SIT) ter stroške pritožbenega postopka v znesku in 664,09 EUR (prej 159.144,00 SIT). Pri tem pa navedenim tožencem ni priznalo stroškov posebne pritožbe drugotoženke, razen za 10% povišane nagrade za zastopanje drugotoženke v okvirih pritožbe tretjetožneca in četrtoženke (v višini 67,5 točke po OT), saj stroški posebne pritožbe (razen v navedenih okvirih) niso bili potrebni; posebna pritožba drugotoženke zoper stroškovno odločitev ni bila potrebna, pooblaščenec bi jo lahko podal v okvirih pritožbe tretjetoženca in četrtotoženke. Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, je tožencem dolžna povrniti pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP).