Jedro

Institut skupne lastnine in skupnega premoženja zakoncev se razlikuje od instituta solastnine. Medtem ko vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolagati s svojim deležem niti na posamezni stvari niti na premoženju.

Ugotovitev o nedopustnosti izvršbe na nepremičnino, ki je v skupni lasti izvršilnega dolžnika in tožnice, upnika postavlja v enak položaj, kot bi bil v primeru, če bi bila skupna lastnina glede sporne nepremičnine vknjižena v zemljiški knjigi ob vložitvi predloga za izvršbo. Taka ugotovitev pomeni, da sme izvršilni upnik za poplačilo svoje terjatve poseči na premoženje dolžnika šele po uveljavitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena ZZZDR oziroma ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje posameznega zakonca.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe ustavilo postopek zoper prvotoženca, sicer pa ugotovilo, da je izvršba v postopkih, ki tečejo pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu na predlog upnikov J. G. in N. T. ter ml. E. P. in A. P. zaradi izterjave terjatev zoper A. A., na stanovanju ..., nedopustna do 1/3. V presežku in glede izvršilnih postopkov, ki tečejo na predlog upnikov družbe T. d.o.o. in R., je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da tožnica ter drugotoženka, tretjetoženec in četrtotoženka nosijo vsak svoje stroške postopka, da sta petotoženka in šestotoženec dolžna tožnici povrniti šestino pravdnih stroškov in da je tožnica dolžna sedmotoženki povrniti njene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je v drugem sojenju pritožbam drugotoženke, tretjetoženca in četrtotoženke ponovno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugotovilo nedopustnost izvršbe, in glede stroškov postopka tožnice ter drugo do šestotoženca spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe zavrne in da je tožnica dolžna drugotoženki, tretjetožencu in četrtotoženki povrniti njihove stroške postopka. Tožničino pritožbo je zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da tožnica po materialnem pravu nima pravice uveljavljati nedopustnosti izvršbe na stvari (stanovanju) v skupni lastnini (nje in dolžnika) z nedoločenimi deleži skupnih lastnikov. Tako kot ni dopustna izvršbo na skupno premoženje, ampak le na delež na skupnem premoženju (57. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – v nadaljevanju ZZZDR), ni dopustno uveljavljati niti, da je nedopustna izvršba na skupno premoženje. Izvršba je lahko nedopustna le glede tožničinega deleža na skupnem premoženju, ne more pa biti nedopustna glede dolžnikovega deleža na skupnem premoženju. Tako kot mora upnik, če želi seči z izvršbo na dolžnikov delež na skupnem premoženju, najprej zahtevati določitev deleža, bi morala tožnica, če bi želela z zahtevkom za nedopustnost izvršbe uspeti, zahtevati najprej določitev deleža, nato pa (zaradi vezanosti na 30-dnevni rok) z isto tožbo zahtevati nedopustnost izvršbe na svoj delež. To velja še zlasti ob upoštevanju subjektivnih mej pravnomočnosti. Nobenega razumnega razloga ni, da bi bil tretji, tj. tožnica, v razmerju do upnikov privilegiran. Poleg navedenega se sodišče druge stopnje ni strinjalo s stališčem Vrhovnega sodišča v prvi revizijski odločbi, da upniki v postopku za nedopustnost izvršbe niso nujni sosporniki in ugotovilo, da so v eni od zadev upniki mld. E. P. (ki jo zastopa mati B. P.), mld. A. P. (sedaj polnoletna) in B. P. Toženec A. P. tako ne obstaja, upnici A. P. in B. P. pa nista toženi.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kakšne posledice ima nepravilna opredelitev tožene stranke A. P. in nezajetje B. P. na pasivni strani tožbe. Nadalje je v pritožbi uveljavljala kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, izpodbijana sodba pa o tem očitku nima razlogov. Stališče sodišča druge stopnje, s katerim utemeljuje odločitev o neutemeljenosti zahtevka, je napačno. Argument, da tako kot ni dopustna izvršba na skupno premoženje, ni dopustno niti uveljavljanje nedopustnosti izvršbe na skupno premoženje, je skoraj tavtološki in ne ustreza kriterijem za zadostno obrazložitev stališča. Ne odgovarja na vprašanje, kdo lahko potem sploh uveljavlja nedopustnost izvršbe na skupno premoženje, če ni to zakonec kot skupni lastnik. Meni, da je namen 57. člena ZZZDR varstvo dolžnikovega zakonca kot skupnega lastnika. Glede na ugotovitev, da sporna nepremičnina sodi v skupno premoženje (sodba o tem, da sporna nepremičnina sodi v skupno premoženje dolžnika in tožnice, nima le učinkov inter partes; ker zgolj ugotavlja obstoj stvarne pravice, ima učinek erga omnes in za nazaj), so upniki posegli na premoženje dolžnika, ki v deležu ni določeno. V taki situaciji bi morali vložiti tožbo na podlagi 57. člena ZZZDR (breme določitve deleža je po zakonodaji na upniku in ne na dolžnikovem zakoncu), pa tega niso storili. Skladno branje 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju in 57. člena ZZZDR narekuje razlago, po kateri 57. člen ZZZDR omogoča upniku, da pridobi listino, na podlagi katere bo možen vpis dolžnikove lastnine. Za odločitev v zadevi je ključno vprašanje prednostnega vrstnega reda pravic, ki ga je pritožbeno sodišče zanemarilo. Originarno pridobljena skupna lastnina zakoncev ima prednost pred zastavno pravico upnikov, pridobljeno na podlagi sklepa o izvršbi. Terjatve tretjetožene in četrtotožene stranke se ne nanašajo na skupno premoženje. Ker se sklep o izvršbi nanaša na dolžnika, nimajo pravnega učinka na tožnico. Tudi notarski zapis se ne nanaša na tožnico. Ker ni nastopala v izvršilnem postopku, niti v tem postopku ni mogla varovati svojega položaja. V zvezi s stališčem izpodbijane sodbe, da s tožbo niso bili zajeti vsi upniki, je tožnica navedla, da so bila vsa sodna pisanja toženima E. in A. P. vročena prek B. P., tako da je bila ta seznanjena s celotnim potekom postopka in bi lahko vstopila v pravdo, če bi želela. Poleg tega se tožbeni zahtevek nanaša na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, opredeljene z opravilno številko, in se zato učinek sodbe nanaša na posamično izvršbo in ne neposredno na upnika.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija je utemeljena.

6. Očitka procesnih kršitev nista utemeljena. V izpodbijani sodbi res ni (izrecno) navedeno, kakšna je posledica ugotovitve, da na pasivni strani niso bili zajeti vsi upniki, vendar pa je bila pritožba zavrnjena iz drugih razlogov. Izostanek navedenega sklepa zato ne predstavlja kršitve pravil v zvezi z obrazložitvijo pritožbene odločbe. Prav tako ne drži očitek procesne kršitve, povezan z odsotnostjo odgovora na tožničine pritožbene navedbe, s katerimi je utemeljevala absolutno bistveno kršitev postopka, ki bi narekovala razveljavitev sodbe. Glede na materialnopravno stališče, zavzeto v izpodbijani sodbi, odgovor na te očitke ni bil potreben.

7. Stališče izpodbijane sodbe, da tožnica, ki je po ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje skupna lastnica nepremičnine, na katero se nanaša zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ni (po materialnem pravu) legitimirana za uveljavljanje nedopustnosti izvršbe, je materialnopravno zmotno.

8. Po tretjem odstavku 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZIZ je v pravdi za ugotovitev, da je izvršba na določen predmet nedopustna, legitimiran tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Namen ugovora tretjega oziroma njegove tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (tako imenovani izločitveni zahtevek) je, da se osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, omogoči učinkovito obrambo njihovih premoženjskih pravic pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji. Pravice, ki jih uveljavlja tretji, so po svoji naravi lahko stvarnopravne, druge absolutne pravice in tudi obligacijske pravice (na primer zakup, hramba).(1) Gre za tàko pravico glede predmeta izvršbe, ki bi tretjemu tudi v primeru, če bi dolžnik sam odtujil to stvar, omogočala preprečitev take odtujitve. Z drugimi besedami: če dolžnik sam ne sme odtujiti določene stvari (ker bi s tem protipravno posegel v pravni položaj tretjega), potem tudi dolžnikovemu upniku takega ravnanja v izvršilnem postopku ni mogoče dopustiti.(2) Kadar je temelj za uveljavljanje izločitvenega ugovora oziroma tožbe lastninska pravica tretje osebe, se ta dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice.(3)

9. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske skupnosti, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Pravice na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev, se vpišejo v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih (55. člen ZZZDR). Zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti (54. člen ZZZDR). Po uveljavljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev, izpodbojen, pravni posel, s katerim razpolaga z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, pa ničen.(4) Institut skupne lastnine in skupnega premoženja zakoncev se torej razlikuje od instituta solastnine. Medtem ko vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolagati s svojim deležem niti na posamezni stvari niti na premoženju. Dejstvo, da nepremičnina spada v skupno premoženje, pomeni, da sta nosilca lastninske pravice oba zakonca skupaj kot kolektiv (enota), ne pa da vsakemu od zakoncev pripada solastniški delež na tej nepremičnini.(5) Nenazadnje ta – praviloma do razdružitve – niti ni določen.

10. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, prvič zavzeto v odločbi Ustavnega sodišča Up-128/03 z dne 27. 1. 2005 (Uradni list RS, št. 14/2005), da ima originarno pridobljena lastninska pravica zakonca prednost pred poplačilno pravico, pridobljeno z zaznambo sklepa o izvršbi. Stališče izpodbijane sodbe, da sodba o ugotovitvi, da sporna nepremičnina sodi v skupno premoženje tožnice in izvršilnega dolžnika, učinkuje le med strankama tistega postopka, se pravi med tožnico in izvršilnim dolžnikom, je sicer pravilno, vendar pa to še ne pomeni, da tožnica ne bi mogla z enakimi trditvami utemeljevati zahtevka za nedopustnost izvršbe v razmerju do (enega ali vseh) upnikov izvršilnega dolžnika. Upoštevaje gornje stališče Ustavnega sodišča – nasprotno stališče bi bilo v neskladju z ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine – ima tožnica možnost dokazati, da ob vložitvi predloga za izvršbo sporna nepremičnina ni bila last dolžnika, marveč da je sodila v skupno premoženje nje in dolžnika. Z ugovorom oziroma z zahtevkom bo uspela, če upnik v izvršilnem postopku uveljavlja terjatev do drugega zakonca in če je dobil poplačilno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi. Okoliščina, da je nepremičnina v skupni lasti zakoncev, je torej v navedenih primerih sama za sebe ovira za izvršbo na to nepremičnino.

11. Stališče izpodbijane sodbe, da je tožnica v takem primeru privilegirana v razmerju do drugih upnikov, ni utemeljeno. Tožnica ni dolžnikov upnik, ampak je v razmerju do izvršilnega postopka tretji. Že ta okoliščina narekuje previdnost pri primerjanju njenega položaja in položaja upnikov v izvršilnem postopku. Poleg tega je ZZZDR izrecno uredil položaj, ki nastane, ko ima upnik terjatev do enega od zakoncev, zakonec pa nima premoženja v izključni (ali v so)lastnini, ampak ima le pravice iz naslova skupnega premoženja. Po 57. členu ZZZDR lahko upnik v takem primeru na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež, zakonec pa ima v izvršilnem postopku pred drugimi kupci pravico, da kupi ta delež po ceni, ki se določi po predpisih o izvršbi.

12. Ugotovitev o nedopustnosti izvršbe na nepremičnino, ki je v skupni lasti izvršilnega dolžnika in tožnice, upnika postavlja v enak položaj, kot bi bil v primeru, če bi bila skupna lastnina glede sporne nepremičnine vknjižena v zemljiški knjigi ob vložitvi predloga za izvršbo. Taka ugotovitev ne pomeni, da izvršilni upnik za poplačilo svoje terjatve ne more poseči na premoženje dolžnika: sme poseči, vendar šele po uveljavitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena ZZZDR oziroma ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje posameznega zakonca.(6)

13. Po navedenem je revizijsko sodišče tožničini reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, da bo moglo odgovoriti na druge pritožbene očitke (drugi odstavek 380. člena ZPP).

14. Odločitev o tožničinih stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. sodbo II Ips 1124/2008 z dne 15. 1. 2009. Op. št. (2): Galič, Pravice kot podlaga za ugovor tretjega v izvršilnem postopku, Izbrane teme civilnega prava, Ljubljana, 2006, str. 155. Op. št. (3): Prim. sklep II Ips 597/2004 z dne 22. 9. 2005. Op. št. (4): Prim. sodbe II Ips 544/92 z dne 25. 2. 1993, II Ips 198/93 z dne 8. 12. 1993, II Ips 406/2001 z dne 21. 3. 2002 in II Ips 358/2006 z dne 31. 8. 2006. Op. št. (5): Prim. sklep II Ips 680/2008 z dne 10. 5. 2010. Op. št. (6): Prim. Galič, navedeno delo, str. 157.