Jedro

Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe je prvostopenjski upravni organ ugotovil datum nastopa izvršljivosti stanovanjske inšpekcijske odločbe ter določil roke ter način prisilne izvršbe, če tožnik ne bo omogočil izpolnitve naložene obveznosti. Gre za sklep procesne narave, ki je izdan na podlagi 292. člena ZUP in ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi. S sklepom ni bilo poseženo v tožnikov pravni položaj, zato glede na določbo 2. člena ZUS-1 ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo Občine Piran, Občinske uprave, št. 3526-2/2010 z dne 4. 1. 2011 je pod točko 1 odločeno, da je odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor – stanovanjske inšpekcije št. 06132-546/2009 z dne 16. 12. 2009, s katero je etažnim lastnikom večstanovanjske stavbe na naslovu … navedenim v prilogi, ki je sestavni del tega sklepa, naložena obveznost v roku 6 mesecev sanirati pohodno teraso pri stanovanju št. 25 – A.A. v večstanovanjski stavbi na naslovu …, in sicer vse sloje do A-B plošče, obrobe terase in odtok meteornih voda s te terase v skladu z gradbeno stroko in s Pravilnikom o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanja, postala dne 23. 4. 2010 izvršljiva in se dovoli njena izvršba. Pod točko 2 je odločeno, da se zavezancu A.A. (tožniku v tem sporu) daje opozorilo, da v naknadnem roku 30 dni po vročitvi tega sklepa omogoči izpolnitev naložene obveznosti, navedene v 1. točki tega sklepa. Točka 3 določa, da če zavezanec v naknadno odrejenem roku iz 2. točke tega sklepa ne omogoči izpolnitve naložene obveznosti iz 1. točke tega sklepa, je dolžan plačati denarno kazen in sicer v višini 300 EUR na podračun enotnega zakladniškega računa Občine Piran. Točka 4 določa, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve. Točka 5 pa še določa, da upravnik o izdaji tega sklepa obvesti vse etažne lastnike predmetne večstanovanjske stavbe.

V obrazložitvi prvostopenjske upravne odločbe je navedeno, da je stanovanjska inšpekcija v postopku ugotovila, da zgoraj navedena odločba še ni izvršena, zato je na podlagi 127. člena Stanovanjskega zakona z dopisom z dne 13. 12. 2010 predlagala Občini Piran upravno izvršbo zoper zavezance s prisilitvijo z denarno kaznijo. Prvi odstavek 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da v primeru izvršbe s prisilitvijo, ko je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, organ, ki upravlja izvršbo, zavezanca prisili k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo, tretji odstavek istega člena pa določa, da prva denarna kazen ne sme presegati 1.000 EUR. Iz spisovnih listin izhaja, da so upravnik B d.o.o. ter preostali etažni lastniki poskušali pristopiti k zahtevani sanaciji, vendar je etažni lastnik A.A. onemogočil izvedbo naložene obveznosti.

Tožena stranka je s pritožbeno odločbo, s katero potrjuje odločitev organa prve stopnje, v razlogih še navedla določbo 125. člena Stanovanjskega zakona, ko inšpekcijski organ z odločbo odredi, katera dela je treba izvesti na skupnih delih in primeren rok za njihovo izvedbo, 127. člena tega zakona pa določa, da če se odločba ne izvršbi v roku, lahko inšpekcijski organ predlaga pristojnemu občinskemu organu prisilno izvršitev odločbe. Dejanskega stanja izvršilni organ v obsegu, ki bi presegal ugotovitev ali je odločbo izvršena ali ne, ni pristojen ugotavljati. Enako velja za pritožbeno navedbo, da je prvostopenjski organ odločal o zadevi iz sodne pristojnosti. Izdaja sklepa o izvršbi na podlagi izvršljive upravne odločbe ne sodi v sodno pristojnost, temveč stanovanjski zakon izrecno napotuje na občinski upravni organ, ki se kot izvršilni organ ravna po ZUP.

Tožnik tožbo vlaga iz vseh štirih razlogov prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da v etažni del stavbe na naslovu … spada terasa, na katero tožnik dostopa iz svojega stanovanja in jo tudi samo on uporablja in za katero je bila izdana inšpekcijska odločba z dne 16. 12. 2009. V nadaljevanju zelo podrobno navaja vse postopke od leta 2006 dalje, ko so se začele tudi težave z upravnikom, ki še sedaj ni določen, ker je upravni organ vlogo upravnika B d.o.o. zavrgel. Iz obsežnih tožbenih navedb v nadaljevanju izhaja, da sam ni nikoli oviral sanacije, vprašanje je samo, kako se ta izvede in kateri stroški se krijejo iz rezervnega sklada, glede na to, da pristop k sanaciji z njim ni bil dogovorjen. Sanirati se želi istočasno tudi popravilo dimnika, za katerega je izdana inšpekcijska odločba. Želi, da se sanira terasa v celoti in ne smo en del. Kršene so tožnikove ustavne in zakonske pravice, ker mu je onemogočeno sodelovanje v postopku, ni mu zagotovljena obravnava pred nepristranskim sodiščem, denarno se ga prisiljuje, čeprav je on le eden od zavezancev. Odločba bi morala zajeti vse etažne lastnike, ker to izhaja iz predloga inšpektorja, ki je predlagatelj tega postopka. Krivec za neizvršitev odločbe je ravnanje ostalih etažnih lastnikov ali celo uporabnikov etažnih delov, zlasti tistih, ki so pisali v postopku pri inšpekciji in toženi stranki in vsi v en glas trdili, da tožnik ne izvrši odločbe. Niti eden od njih v postopku ni povedal, da se je ves čas, celo pred izdajo neizvršene odločbe inšpektorata, tudi z odstavljanjem in postavljanjem vedno novega upravnika, del stroškov sanacije nepravilno poskušalo prevaliti na tožnika in so tožnika označili za tistega, ki ne dovoli popravil na svojem etažnem delu. Zavezanci so vsi iz inšpekcijske odločbe in ne more upravni organ brez izvedenega ugotovitvenega postopka izdajati odločb in diktirati, kaj mora kdo od več zavezancev narediti. Upoštevale so se samo navedbe ostalih etažnih lastnikov, njega niso pozvali, da bi zadevo pojasnil. Organ je prekoračil pooblastila in nastopil kot sodni in ne kot upravni organ. Gre za vsebinski poseg v sodno pristojnost, prvostopenjski sklep je ničen, kar je tožnik uveljavljal že v pritožbi. Tožena stranka lahko v upravni izvršbi izdaja odločbe in sklepe le zoper vse zavezance skupaj, ne more pa kar sam zaključiti kdo od več zavezancev nečesa ni storil. Gre za preseganje pristojnosti tožene stranke v postopku upravne izvršbe. Tožnik ponavlja, da stvarnopravna zakonodaja določa postopek, ki se izvede v primeru, kadar nekdo ne dopusti potrebnega posega v svojem etažnem delu. 121. člen Stvarnopravnega zakonika določa sodno pristojnost v primeru, če ni soglasja med etažnimi lastniki in ne upravno izvršbo. Upravni organ bi moral, ko je bil predlog s strani inšpekcije o neizvršitvi odločbe vložen, ali ukrepati zoper vse zavezance, ne da bi sploh kogarkoli kaj spraševal (brez vsake kontradiktornosti z golo izvršbo), ali pa bi moral predlog zavreči, ker očitno po vsebini (vsebinsko gre za dopustitev popravila v etažnem delu in ne za izvršitev inšpekcijske odločbe), zadeva ne spada v njegovo pristojnost. Tožnik torej ne preprečuje izvršitve odločbe inšpekcijskega organa, vztraja le, da se ta izvrši kot je zapisana. Predlaga, da se izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravita, in da se mu povrnejo stroški postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Določba 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča samo v primeru, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni akt izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe je prvostopenjski upravni organ ugotovil datum nastopa izvršljivosti odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor – stanovanjske inšpekcijske odločbe (23. 6. 2010), ki se izvršuje ter določil roke ter način prisilne izvršbe, če tožnik ne bo omogočil izpolnitve naložene obveznosti. Gre za sklep procesne narave, ki je izdan na podlagi 292. člena ZUP (izvršba s prisilitvijo), ki ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi. S sklepom ni bilo poseženo v tožnikov pravni položaj, zato tudi glede na navedene določbe 2. člena ZUS-1 ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Prav tako izpodbijani sklep ni eden tistih, ki so našteti v določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 (s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan), zato ga tudi iz tega razloga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Kot sta pravilno presodila že oba upravna organa, prej pritožbeni, sedaj pa tožbeni ugovori da je izpodbijani upravni akt ničen, ker ne zavezuje vseh etažnih lastnikov, ne more biti predmet ugovarjanja v pritožbenem postopku zoper sklep o dovolitvi izvršbe in posledično ne predmet ugovora v tem upravnem sporu. Tudi nadaljnji tožbeni ugovori, s katerimi se izpodbija nepravilnost izvršitve inšpekcijske odločbe (nepravilni pristop k sanaciji), nimajo v tem postopku dovolitve izvršbe nobene pravne podlage.

Ker v zadevi niso izpolnjeni pogoji za vsebinsko odločanje o tožbi, je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

K točki II izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.