Jedro

Pri presoji ali je podana procesna predpostavka iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 za vsebinsko odločanje o tožbi zoper sklep o izvršbi, je treba na podlagi konkretnih okoliščin vsake posamezne zadeve, ugotavljati oziroma ugotoviti, ali je izpodbijani sklep skladen z izvršilnim naslovom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 92/2011-7 z dne 2. 10. 2012 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Občinske uprave Občine Piran, št. 3526/2010 z dne 4. 1. 2011. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski upravni organ odločil, da je odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor – Stanovanjske inšpekcije, št. 06132-546/2009 z dne 16. 12. 2009, postala izvršljiva dne 23. 6. 2010 in da se dovoli njena izvršba (1. točka izreka); da se tožniku daje opozorilo, da v naknadnem roku 30 dni po vročitvi izpodbijanega sklepa omogoči izpolnitev naložene obveznosti iz 1. točke tega sklepa (2. točka izreka); če tožnik tega ne bo omogočil, je dolžan plačati denarno kazen, v višini 300,00 EUR (3. točka izreka); da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (4. točka izreka); in da mora upravnik o izdaji tega sklepa obvestiti vse etažne lastnike predmetne večstanovanjske stavbe (5. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo št. 3526-2/2010 z dne 29. 3. 2011 zavrnila pritožbo in potrdila izpodbijani prvostopenjski sklep.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da upoštevaje določbe 2. člena in drugega odstavka 5. člena ZUS-1 izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Gre za procesni sklep, izdan na podlagi 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ne vsebuje vsebinske odločitev o tožnikovi materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Ugovori, da je izpodbijani akt ničen, ker ne zavezuje vseh etažnih lastnikov, ne morejo biti predmet ugovarjanja v tem upravnem sporu. Ugovori, ki se nanašajo na nepravilnost izvršitve inšpekcijske odločbe (nepravilen pristop k sanaciji) pa v postopku dovolitve izvršbe nimajo nobene pravne podlage.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožnih razlogov in navaja, da sporna terasa spada v njegov etažni del in jo on edini uporablja. Sklicuje se na svoje tožbene navedbe glede razlogov, zakaj inšpekcijska odločba z dne 16. 12. 2009 še ni izvršena in glede navedb, da upravnik neupravičeno zatrjuje, da tožnik ne dopušča izvedbe sanacije. Izpodbijani sklep posega v njegov pravni položaj, ker se samo od njega zahteva izvršitev odločbe (ki se sicer glasi na več zavezancev – na vse etažne lastnike) z denarno prisilitvijo. S izpodbijanim sklepom je bil protizakonito in protiustavno spremenjen njegov pravni položaj, saj je iz enega od zavezancev za izpolnitev inšpekcijske odločbe postal edini zavezanec, od katerega se izpolnitev terja pod grožnjo denarne kazni. Ta je bila zagrožena brez kakršnekoli predhodne ugotovitve, da je on dejansko preprečeval izvršitev naložene obveznosti, in je zagrožena šele v izpodbijanem sklepu, tako da tožnik ni imel možnosti pritožbe zoper njo. Iz listin tožene stranke pa izhaja, da izvršitev denarne kazni že poteka. Z izpodbijanim sklepom je bilo odločeno o nečem, na kar tožnik ne more vplivati, saj izvršitev inšpekcijske odločbe ni odvisna samo od njega. Tožnik izvršitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe ne preprečuje. Tožbo v upravnem sporu je vložil skladno s pravnim poukom v odločbi tožene stranke, pravno varstvo pa mu je zagotovljeno tudi po 25.členu Ustave RS. Izpodbijani akt ni samo procesni sklep, ampak vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialni pravici in presega izrek inšpekcijske odločbe. Uporaba 5. člena ZUS-1 niti ni potrebna, ker podlago za vsebinsko presojo izhaja že iz 2. člen ZUS-1. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka: Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporno, ali je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da izpodbijani sklep ne posega v tožnikov pravni položaj in zato ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

6. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da izpodbijani sklep ni eden izmed sklepov, navedenih v drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Po citirani določbi se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep, s katerim se dovoljuje izvršba, ker inšpekcijski zavezanci niso sami v roku izpolnili z izvršilnim naslovom naloženih obveznosti, ne spada.

7. Stališče sodišča prve stopnje, da v primeru sklepa, ki ga na podlagi 290. člena in 298. člena ZUP izda organ, pristojen za upravno izvršbo, ne gre za upravni akt v smislu določbe 2. člena ZUS-1, je po presoji Vrhovnega sodišča načeloma sicer pravilno. S takim sklepom namreč praviloma ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (primerjaj sklepe I Up 268/2009, I Up 319/2011, I Up 312/2012, I Up 429/2012), saj gre le za realizacijo izvršilnega naslova.

8. Toda, ko sodišče prve stopnje na podlagi 36. člena in uvodnih določb ZUS-1 presoja, ali je podana procesna predpostavka iz 4. točke prvega dostavka 36. člena ZUS-1 za vsebinsko odločanje o tožbi zoper sklep o izvršbi, mora po mnenju Vrhovnega sodišča (primerjaj zgoraj navedene sklepe), na podlagi konkretnih okoliščin vsake posamezne zadeve, ugotavljati oziroma ugotoviti, ali je izpodbijani sklep skladen z izvršilnim naslovom (inšpekcijsko ureditveno odločbo), torej med drugim, ali se z načinom izvršbe, določenim v sklepu od dovolitvi izvršbe, dovoljuje izvršba tiste obveznosti, ki je naložena z inšpekcijsko odločbo. Ker gre za presojo obstoja procesne predpostavke, mora sodišče prve stopnje te okoliščine ugotavljati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

9. V obravnavani zadevi tožnik v upravnem sporu izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi prvega odstavka 289. člena ZUP v zvezi s (takrat še veljavnim) 127. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ ugotovil, da je inšpekcijska odločba z dne 16. 12. 2009, s katero je bila etažnim lastnikom naložena obveznost sanacije pohodne terase pri tožnikovemu stanovanju, postala izvršljiva in se dovoli njena izvršba, tožniku je bilo dano opozorilo, naj omogoči izpolnitev naložene obveznosti in zagrožena denarna kazen, če v naknadnem roku tega ne bo storil. 10.

Po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče v tem primeru ni imelo podlage za zavrženje tožnikove tožbe. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje namreč izhaja, da prvostopenjsko sodišče pri svoji odločitvi, da izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe ne posega v tožnikov pravni položaj, ni presojalo skladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe. Brez oprave takšne presoje pa je po mnenju Vrhovnega sodišča odločitev, da v tem primeru ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, najmanj preuranjena.

11.

Ker je sodišče prve stopnje uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ne da bi se izrecno opredelilo zakaj meni, da ne gre za poseg v tožnikov pravni položaj in tudi ne glede skladnosti izvršilnega naslova s sklepom o izvršbi, je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi 82. členom ZUS-1 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku naj sodišče prve stopnje pri ponovnem preizkusu sporne procesne predpostavke, opravi presojo skladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe, predvsem, kaj pomeni 2. točka izreka sklepa o dovolitvi izvršbe, da tožnik „omogoči izpolnitev naložene obveznosti“ in presodi, ali se s tem le dovoljuje prisilna izvršitev obveznosti naložene z izvršilnim naslovom, ali pa je s tem tožniku naložena obveznost, ki to obveznost presega in zato sklep o dovolitvi izvršbe posega v njegov pravi položaj (npr. pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave RS).

K II. točki izreka:

12. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).