Jedro

Pri razlagi nepreprečljivosti okoliščin in neodpravljivosti posledic (240. člen OZ) je treba najprej upoštevati naravo pogodbe. Pri obveznostih prizadevanja je pristop praviloma bolj subjektiven, saj se dolžnik zaveže, da bo ravnal z določeno skrbnostjo ne pa, da bo dosegel določen rezultat. Pri obveznostih rezultata pa je dolžnikova zaveza strožja, zato je pristop bolj objektiven. Poleg tega je treba upoštevati tudi predvidljivost okoliščin ob sklenitvi pogodbe in glede na to morebitno porazdelitev predvidljivih tveganj med pogodbeni stranki.

Kraja umetnine je tipičen rizik, povezan z galerijsko dejavnostjo. Zato je bil za obe pogodbeni stranki tak dogodek predvidljiv. Kakovost ukrepov varovanja in sklenjenih zavarovalnih pogodb (ki jih je mogoče skleniti tudi ne glede na odgovornost zavarovanca) je zagotovo odvisna od finančnih zmožnosti galerista. Vendar bi moral tudi toženec pred sprejemom umetnine v stalno zbirko ob zavedanju, kakšne so njegove finančne možnosti, tožnika seznaniti s tveganji (varnostnimi pogoji in pogoji zavarovanja) in se tudi izrecno dogovoriti o morebitni porazdelitvi tveganja. Toženca obstoja takega dogovora v pritožbi nista zatrjevala, niti ga ne zatrjujeta v reviziji. Pravilna je tako presoja sodišč prve stopnje, da je prvi toženec nase prevzel tveganje morebitne škode zaradi tatvine in da niso izpolnjeni pogoji iz 240. člena OZ za njegovo oprostitev odgovornosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.724,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnika sta s tožbo z dne 3. 4. 2015 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da sta prvi toženi muzej in druga tožena občina solidarno dolžna drugi tožnici plačati odškodnino v višini 150.000 EUR za ukradeno sliko Ivana Groharja, ki sta jo prvemu tožencu brezplačno posodila za razstavo.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca drugi tožnici solidarno dolžna plačati 65.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2015 dalje (od datuma vložitve tožbe, ko je bila druga toženka seznanjena z zahtevkom tožnikov), prva toženka pa tudi zakonske zamudne obresti od 26. 3. 2014 do 1. 4. 2015 (ko je od tožnikov prejela pisni zahtevek za plačilo odškodnine). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je prva toženka s tožnikoma sklenila posodbeno pogodbo, da tveganje kraje posojenih in razstavljenih umetnin spada v poslovno sfero prve toženke in niso podani razlogi iz 240. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za oprostitev poslovne odškodninske odgovornosti. Odločilo je tudi, da je druga tožena občina na podlagi prvega odstavka 24. člena Odloka o ustanovitvi javnega zavoda ... subsidiarno odgovorna za obveznosti prve toženke do višine sredstev, ki jih v tekočem letu zagotavlja iz svojega proračuna za delovanje zavoda.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in v izpodbijanem, ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 339/2022 z dne 16. 11. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so bile v tej zadevi pravilno uporabljene določbe 240. člena OZ .

**Revizija**

5. Na podlagi tega sklepa toženca vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno razlagali določbo 240. člena OZ, saj ni pravilno stališče, da tveganje vloma in tatvine spada v notranjo sfero prvega toženca, in zato ni pomembna njegova skrbnost pri varovanju razstavljene slike. Poslovna odškodninska odgovornost, ki nastane zaradi kršitve pogodbe, res ne temelji na krivdi in je zato bližje objektivni odškodninski odgovornosti. Prav zato zakon določa, da se lahko dolžnik razbremeni le, če okoliščin, zaradi katerih je nastala škoda, ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Toženca vztrajata, da je prvi toženec zagotavljal vsa razumna in strokovno utemeljena varovanja in je tako storil vse, kar je bilo od njega razumno pričakovati za zagotovitev varnosti slike, pa kljub temu ni mogel preprečiti kraje. Prvi toženec tudi ob posebej skrbnem tehtanju okoliščin ni mogel razumno pričakovati, da bo navkljub varovanju slike, ki ga je zagotavljal, v muzej uspešno vlomljeno in slika ukradena. Toženca zato menita, da so pogoji iz 240. člena OZ izpolnjeni. Stališče, ki sta ga zavzeli sodišči prve in druge stopnje, namreč pomeni, da se oseba, ki se ji je pripetil škodni dogodek, nikakor ne more razbremeniti odgovornosti, pa če ravna še tako skrbno. To nasprotuje splošnemu načelu pravičnosti. Tveganja vloma in tatvine nikoli in z nobenimi sredstvi ni mogoče popolnoma obvladovati. Pri presoji odškodninske odgovornosti bi sodišče moralo upoštevati tudi, da prva toženka ni gospodarska družba, ki svojo dejavnost opravlja s pridobitnim namenom, ampak javni zavod, ki je zaradi pravil porabe javnih sredstev v odločitvah velikokrat zelo omejen. Toženca opozarjata, da sta sodišči s takšno odločitvijo tudi odstopili od sodne prakse Vrhovnega sodišča, in se sklicujeta na sodbi III Ips 72/2015 in II Ips 207/2015. Predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

**Odgovor na revizijo**

6. Sodišče je revizijo vročilo tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila. Navajata, da je profesionalnost osebe pomemben nagib, zaradi katerega naročnik sklene pogodbo. Pri tem ni pomembno, ali opravlja dejavnost z namenom pridobivanja dobička ali ne. Pri uporabi 240. člena OZ je treba razlikovati med notranjimi in zunanjimi tveganji. Pri tehtanju, katero od pogodbenih strank naj bremenijo posledice določenega tveganja, je treba upoštevati, katero od strank tveganje manj prizadene, iz sfere katere od strank izvira in katera od strank tveganje lažje obvlada. Gre torej za presojo, ali naj škodo nosi pogodbi zvesta stranka, ki ni z ničemer prispevala k nastanku te škode, ali pa druga stranka, iz sfere katere izvira vzrok za to škodo, čeprav ji ni mogoče očitati neskrbnosti. Tveganja, ki izvirajo iz poslovanja osebe, spadajo med njena notranja tveganja, zato jih mora nositi sama, čeprav nastopa negativnih posledic ne more preprečiti. Vlom ni takšen zunanji vzrok, ki se mu tožena stranka kot profesionalna oseba, ki se ukvarja z galerijsko umetnostno dejavnostjo, ne bi mogla izogniti ali ga preprečiti. Tožnika predlagata, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožencema naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Revizija ni utemeljena.

**Pravno pomembne dejanske ugotovitve in presoja sodišč prve in druge stopnje:**

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)), izhaja: – da sta tožnika prvemu tožencu maja 2011 neodplačno posodila sliko Ivana Groharja z naslovom „Mileva Zakrajšek“ za razstavo „Moč pogledov – Portretno slikarstvo Ivana Groharja“ ob 100-letnici smrti avtorja, prvi toženec je s podpisom reverza potrdil prejem slike; – da je bil po zaključku te razstave 6. 11. 2011 med tožnikoma in prvim tožencem sklenjen ustni dogovor (reverza z dne 15. 12. 2011 tožnika nista podpisala), da slika za nedoločen čas ostane v stalni zbirki muzeja, kamor je bila premeščena 8. 11. 2011; – prvi toženec po premestitvi slike v stalno muzejsko zbirko te ni zavaroval s posebno pogodbo, zavarovalna pogodba je bila sklenjena za vse predmete muzejske zbirke skupaj; – slika je bila iz muzeja ukradena v noči med 22. 12. 2011 in 23. 12. 2011; – tožnika sta vračilo slike zahtevala februarja 2014; – vrednost slike na dan glavne obravnave je znašala 65.000 EUR.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da sta tožnika Groharjev portret slovenske gledališke igralke Mileve Zakrajšek prvi toženki izročila na podlagi veljavno sklenjene posodbene pogodbe. Na dan tatvine je tako prvi toženec sliko uporabljal na podlagi veljavne pogodbe, zato ne pride v poštev posebno pravilo tretjega odstavka 580. člena OZ o odgovornosti za naključno uničenje v primeru nedovoljene uporabe stvari.

10. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da se prvi toženec tudi v primeru, če bi izkazal, da je ravnal ustrezno skrbno, ne bi mogel razbremeniti odškodninske odgovornosti, zato tega, ali je ravnal dovolj skrbno, sploh ni ugotavljalo. Poudarilo je, da se za nepreprečljive in neodvrnljive okoliščine štejejo samo tista ravnanja in naravni dogodki, ki ne izvirajo iz sfere pogodbene stranke in jih pogodbena stranka ne more in tudi ni dolžna obvladovati. Prvi toženec pa se profesionalno ukvarja z muzejsko galerijsko dejavnostjo, zato vlom in kraja slike predstavljata tveganje, ki spada v njegovo notranjo sfero in ga je bil dolžan obvladovati. Poudarilo je, da ni nepomembno, da je bila slika muzeju posojena brezplačno in zato predvsem v interesu prvega toženca. Sodišče prve stopnje je dodalo, da se prvi toženec zgolj s sklenitvijo posebne zavarovalne pogodbe za ukradeno sliko ne bi razbremenil odgovornosti, saj je vprašljivo, ali bi zavarovalnica tožnikom povrnila škodo, ker izplača zavarovalnino le v primeru zavarovanja odgovornosti (glej obrazložitev od 27. do 31. točke).

11. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je skrbnost pomembna okoliščina pri presoji, ali bi prvi toženec škodni dogodek lahko preprečil oziroma se mu izognil, a je soglašalo s sodiščem prve stopnje, da v primeru, ko sta obe stranki skrbni, skrbnost sama po sebi ne more biti merilo za porazdelitev tveganja. Treba je upoštevati druge okoliščine, ki omogočajo pošteno razdelitev negativnih posledic zaradi neizpolnitve pogodbe. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da tožnika nista imela nobene možnosti vplivanja na tveganje in da je prvi toženec kot profesionalni galerist tveganje lažje obvladoval. Zato je odločilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni izvajalo dokazov glede (ne)skrbnosti prvotoženca pri varovanju slike.

**Splošno o pogodbeni odškodninski odgovornosti**

12. S posodbeno pogodbo se izposojevalec zaveže, da bo izposojeno stvar vrnil (579. člen OZ). Po drugem odstavku 239. člena OZ je upnik v primeru, če dolžnik ne izpolni obveznosti, upravičen zahtevati povrnitev škode. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so: a.) da dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti ali je ni izpolnil pravilno, ali jo je izpolnil z zamudo; b) da je utrpel škodo; c.) da obstaja vzročna zveza med škodo in neizpolnitvijo, zamudno ali nepravilno izpolnitvijo obveznosti; d.) da ne obstaja kakšna zakonska okoliščina, zaradi katere je dolžnik razbremenjen odgovornosti.

13. Pogoje za razbremenitev pogodbene odškodninske odgovornosti ureja 240. člen OZ. Določa, da je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma, da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

14. V strokovni publicistiki avtorji razlago te določbe opirajo na pravno naravo pogodbene (poslovne) odškodninske odgovornosti. Nekateri zagovarjajo stališče, da je ta krivdne narave, postrožena z objektivnim elementom, drugi, da gre za objektivno-subjektivno odgovornost, tretji pa, da gre za objektivno odgovornost za rizike, ki izvirajo iz poslovne dejavnosti dolžnika.1 Razlika med njimi je v razlagi preprečljivosti, odpravljivosti oziroma možnosti izogniti se okoliščinam, ki so pripeljale do neizpolnitve obveznosti in nastanka škode. Tisti, ki zagovarjajo subjektivni pristop, zastopajo stališče, da je treba izhajati iz krivde oziroma skrbnosti dolžnika in pri tem upoštevati tudi njegove lastnosti in s tem povezane zmožnosti. Tisti, ki zagovarjajo objektivni pristop pa, da je pomembno le, katere rizike je dolžnik s pogodbo prevzel in mu jih je zato mogoče pripisati ne glede na njegovo skrbnost. Vendar tudi avtorji, ki se zavzemajo za subjektivni pristop, poudarjajo, da je pri presoji treba uporabiti postroženo merilo skrbnosti.

15. Avtorji, ki zagovarjajo objektivni koncept, posebej poudarjajo, da je profesionalnost sopogodbenika pomemben razlog, zaradi katerega posameznik sklene pogodbo, saj zaupa, da se sopogodbenik zaveda vseh rizikov svojega poslovanja in tudi da prevzema dolžnost zavarovati izpolnitev pred temi riziki.2 Opozarjajo, da iz načela vestnosti in poštenja izhaja, da je v primeru, ko sta skrbni obe stranki, primerneje (bolj pošteno), da negativne posledice uresničenega tveganja (vzroka nepravilne izpolnitve) bremenijo tisto pogodbeno stranko, ki to tveganje lažje obvlada. To pa je navadno (v večini primerov) pogodbena stranka, katere izpolnitev je nepravilna.

**Pregled dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča**

16. Vrhovno sodišče še ni odločalo o zadevi s primerljivimi okoliščinami. V večini zadev, v katerih so sodišča ugodila odškodninskim zahtevkom zaradi kršitve pogodbe, je bilo ugotovljeno tudi, da je bilo ravnanje dolžnika neskrbno. Za nekatere dejavnosti pa posebni zakoni izrecno predpisujejo objektivno odgovornost dolžnika, tako da se v teh primerih Vrhovno sodišče pri odločitvi ni oprlo na 240. člen OZ, temveč na določbe teh posebnih zakonov (v zadevi II Ips 17/2022 na 24. člen Zakona o plačilnem prometu in v zadevi III Ips 72/2013, na katero se sklicujeta tožnika v reviziji, na prvi odstavek 17. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz tovora). V nekaterih primerih je sodišče odškodninski zahtevek zavrnilo že zato, ker se je izkazalo, da je neizpolnitev pogodbe posledica tega, da je tožeči sopogodbenik sam kršil pogodbo (na primer zadeva II Ips 584/96).

17. Tožnika se v reviziji sklicujeta na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 207/2015 z dne 14. 1. 2016, v kateri je sodišče odločalo o odškodninski odgovornosti za medicinsko napako. Sodna praksa se je res poenotila v stališču, da gre pri medicinski napaki za pogodbeno odškodninsko odgovornost.3 V navedeni zadevi je bilo zavzeto stališče, da se v skladu z določili 239. in 240. člena OZ dolžnik svoje odgovornosti lahko razbremeni z dokazom o ustrezni skrbnosti, dokazati pa mora tudi, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel (pravilno) izpolniti, ker so bile nepremagljive oziroma neodvrnljive (enako tudi v odločbi II Ips 342/2014 z dne 22. 1. 2015).

18. Tudi pri pogodbeni odškodninski odgovornosti organizatorja nevarnih športnih dejavnosti je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da organizator športne dejavnosti odgovarja za škodo, ki nastane zaradi njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo, ki nastane zaradi rizika, ki ga šport prinaša sam po sebi (na primer sklep VS RS II Ips 248/2016 z dne 10. 8. 2017). Zavzelo je stališče, da je obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov, ki jih mora izvesti organizator, odvisen od obsega grozeče nevarnosti in škode, verjetnosti njenega nastopa, možnosti in stroškov za odvrnitev škodne nevarnosti, pa tudi možnosti samega oškodovanca, da bi se škodi izognil. 19. Iz uvodoma povzetih teoretičnih razprav in predstavljenih sodnih odločb je mogoče povzeti, da je pri razlagi nepreprečljivosti okoliščin in neodpravljivosti posledic treba najprej upoštevati naravo pogodbe. Pri obveznostih prizadevanja je pristop praviloma bolj subjektiven, saj se dolžnik zaveže, da bo ravnal z določeno skrbnostjo ne pa, da bo dosegel določen rezultat. Pri obveznostih rezultata pa je dolžnikova zaveza strožja, zato je pristop bolj objektiven.4 Poleg tega je treba upoštevati tudi predvidljivost okoliščin ob sklenitvi pogodbe in glede na to morebitno porazdelitev predvidljivih tveganj med pogodbeni stranki.

20. OZ v 240. členu sicer ne postavlja pogoja, da morajo biti za oprostitev odškodninske odgovornosti okoliščine, zaradi katerih je prišlo do neizpolnitve pogodbe, nepredvidljive, vendar pa je nepredvidljivost tesno povezana z nepreprečljivostjo in neodpravljivostjo. Dogodek, ki je predvidljiv, je težko nepreprečljiv ali nepremagljiv. Dolžnik je namreč dolžan storiti vse, da prepreči škodljivi učinek takega dogodka: tako da prepreči že sam nastanek neugodnih okoliščin, da se nastanku škodljivih posledic izogne oziroma da kljub njihovemu nastanku odpravi nastale posledice.5 Če je naravne dogodke, administrativne ukrepe ali vojne dogodke mogoče opredeliti kot nepreprečljive in nepremagljive, je predvidljiva ravnanja tretjih z dovolj skrbnimi ukrepi (varovanje) praviloma mogoče preprečiti ali njihove posledice odpraviti (zavarovanje).6 **Presoja pravilnosti razlage 240. člena OZ glede na okoliščine obravnavanega primera**

21. V obravnavanem primeru je bila po presoji sodišč prve in druge stopnje sklenjena posodbena pogodba za razstavo umetnine. Tožnika sta umetnino prvi toženki posodila neodplačno. Kot rečeno, je za presojo pogodbene odškodninske odgovornosti pomembno, kakšno obveznost je prva toženka s sklenitvijo pogodbe prevzela. Neizpolnitve ni mogoče pripisati dolžniku, če ta ni posledica njegove neskrbnosti ali če zaradi narave in vsebine sklenjene pogodbe ni mogoče šteti, da je dolžnik prevzel določeno tveganje.

22. Kraja umetnine je tipičen rizik, povezan z galerijsko dejavnostjo. Zato je bil za obe pogodbeni stranki tak dogodek predvidljiv. Kadar je nastop določenih okoliščin za obe stranki objektivno predvidljiv že v sklenitveni fazi, se postavlja vprašanje, ali je morda res tudi upnik prevzel del tveganja. Ta prevzem tveganja bi se lahko nanašal na tiste okoliščine, glede katerih bi se upnik moral ali mogel zavedati, da je njihovo obvladovanje utegnilo biti zunaj zmožnosti njegovega konkretnega sopogodbenika.

23. Toženca ves čas postopka opozarjata, da je prvi toženec javni zavod z zelo omejenimi finančnimi viri, ki dejavnosti ne opravlja profitno in je za varovanje umetnin poskrbel s potrebno skrbnostjo glede na svoje finančne zmožnosti. Zdi se jima nepošteno, da bi od prvega toženca zahtevali naj trpi nesorazmerne stroške glede na (ne)pridobitnost njegove dejavnosti in objektivno vrednost izpolnitve.

24. Kakovost ukrepov varovanja in sklenjenih zavarovalnih pogodb (ki jih je mogoče skleniti tudi ne glede na odgovornost zavarovanca) je zagotovo odvisna od finančnih zmožnosti galerista. Vendar bi moral prvi toženec pred sprejemom umetnine v stalno zbirko ob zavedanju, kakšne so njegove finančne zmožnosti, tožnika seznaniti s tveganji (varnostnimi pogoji in pogoji zavarovanja) in se tudi izrecno dogovoriti o morebitni porazdelitvi tveganja. Toženca obstoja takega dogovora v pritožbi nista zatrjevala niti ga ne zatrjujeta v reviziji. Tako v pritožbi kot v reviziji sta se sklicevala le na to, da sta za varovanje poskrbela v skladu s svojimi finančnimi sredstvi in prepisanimi standardi in da bi glede tega sodišče prve stopnje morali izpeljati predlagan dokazni postopek. Glede potrebne kakovosti sklenitve zavarovalnih pogodb, ki so prav tako pomemben del prizadevanja za odpravo posledic pričakovanega tveganja, pa tudi ne v pritožbi, ne v reviziji nista podala nobenih ugovorov. Glede na te okoliščine, ki so povezane z načinom sklenitve dogovora o podaljšanju pogodbe (ustnim) in posledično njegovo skromno vsebino, je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da je prvi toženec nase prevzel tveganje morebitne škode zaradi tatvine in da niso izpolnjeni pogoji iz 240. člena OZ za njegovo oprostitev odgovornosti.

25. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

26. Odločitev, da toženca sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa morata toženca tožnikoma tudi povrniti njune stroške odgovora na revizijo v znesku 1724,74 EUR (2310 točk po tar. št. 22/3 Odvetniške tarife, povečano za zastopanje dveh strank, 2 % vrednosti za mat. stroške in 22 % DDV).

27. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Povzeto po A. Dežman, Pravna narava poslovne odškodninske odgovornosti v OZ, Podjetje in delo, št. 3-4/2010, str. 478. 2 N. Plavšak v M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakon s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 214, D. Možina, Kršitev pogodbe, GV (Založba, Ljubljana 2006, str. 353. 3 M. Ovčak Kos, A. Božič Penko, Dileme v primerih odškodninskega prava v zvezi z odgovornostjo za medicinsko napako (1.), Odvetnik, št. 83/2017, str. 11. 4 M. Dolenc, Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi, Pravosodni bilten, št. 2/2004, str. 273, in Š. Mežnar, Pogodbena odškodninska odgovornost - nekatera odprta vprašanja, Odvetnik, št. 2/2013, str. 30. 5 Primerjaj M. Dolenc, nav. delo, str. 264. 6 A. Dežman, nav. delo, str. 483.