Jedro

Glede na dejstvo, da je bila slika ukradena prvo toženi stranki, ki se profesionalno ukvarja z muzejsko galerijsko dejavnostjo, je pravilen zaključek, da prvo tožena stranka ni uspela dokazati ekskulpacijskih razlogov, zaradi katerih bi bila prosta odgovornosti za nastalo škodo. Ona je nadzorovala svoje prostore, zagotavljala varnostne mehanizme in poznala oz. bi morala poznati obseg tveganj. Tožeča stranka, ki ji je sliko izročila v neodplačno rabo, ni imela nobenega vpliva na te okoliščine.

Glede na področje dela, katerega specifičnosti so izpostavljene zgoraj, je bilo prvo izdelano mnenje smiselno preveriti s še eno oceno vrednosti. Rezultat cenitve potrjuje, da je bilo drugo mnenje potrebno. Ni pa razlogov za postavitev novega, tretjega izvedenca, saj nobena od strank ne zatrjuje in ni pričakovati, da bi rezultat njegovega mnenja bistveno odstopal – bodisi navzgor, bodisi navzdol – od vrednosti, ugotovljene po že angažiranih izvedencih.

Primerljivih prodaj ni, saj je večina umetnostno pomembnih Groharjevih del, ki se nahajajo v razstavnih katalogih (taka je tudi obravnavana slika), že v javnih muzejsko galerijskih zbirkah in se ne pojavljajo na trgu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo solidarno obveznost plačila 65.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2015 dalje, prvi toženki pa tudi zakonske zamudne obresti od 26. 3. 2014 do 1. 4. 2015 (I. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnjen (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje (III. točka izreka).

2. V pravočasno vloženi pritožbi tožena stranka (prva toženka in druga toženka) uveljavljata vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Za dokazano šteje, da prva toženka obveznosti ni mogla izpolniti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Vlom in kraja sta vsekakor taki okoliščini. Prvo tožena stranka je storila vse, kar je bilo potrebno za varovanje slike: fizično varovanje (pritrditev na steno in zaščita s pleksi steklom), zaklepanje muzeja, alarm, varnostna služba. Sklenjeno je imela pogodbo o varnostni interventni in obhodni službi in zagotovljeno fizično obhodno varovanje objektov grajskega dvorišča, grajskega parka in drugega premoženja. Izpolnjevanje muzejsko varstvenih zahtev je razvidno iz elektronskega sporočila A. A., generalne direktorice Direktorata za kulturno dediščino. Predlagani izvedenec s področja varovanja oseb in premoženja, ki bi potrdil, da je prvo tožena stranka v celoti upoštevala vse potrebne varnostne ukrepe, ni bil angažiran. Brez strokovnega znanja s področja varovanja oseb in premoženja je sodišče zavrnilo izkazanost ekskulpacijskih razlogov iz 240. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Odškodninska terjatev zastara v treh in ne petih letih, kot je napačno štelo sodišče prve stopnje. Drugo tožena stranka, ki je ustanovitelj prvo tožene stranke, ne odgovarja za druge obveznosti prvo tožene stranke (zavoda). Razen tega je njena obveznost subsidiarna. Izposoja slik je druga dejavnost prvo tožene stranke; primarna dejavnost je poslovanje z obiskovalci. Upoštevati je treba, da je drugo tožena stranka za delovanje prvo tožene stranke namenila 53.635,41 EUR. Opozarja na različno oceno ukradene slike. Izvedenec dr. B. B. jo je ocenil na 90.000,00 EUR, izvedenec C. C. pa na 20.000,00 EUR. Sodišče je obe cenitvi označilo za verodostojni, pri čemer ni razumljivo, zakaj je postavljalo druga izvedenca, če je tudi mnenje prvega ocenilo za verodostojno, strokovno, popolno in prepričljivo. Gre za poseg v pravno varnost. Glede na rezultat obe mnenji ne moreta biti pravilni in verodostojni. Izvedenec B. B. ni potrdil, da je raziskal trg in pridobil ustrezne primerljive informacije ter podatke. Poštena vrednost, ki naj bi jo ugotovi, je cena na trgu. Izvedenec bi moral ugotoviti relevantni trg in ga raziskati, pridobiti primerljive informacije ter podatke o predmetu ocenjevanja, da bi bilo njegovo mnenje mogoče preizkusiti. Upošteval pa je zgolj strokovno podlago s področja umetnosti, ne pa tudi s področja ocenjevanja vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev. Tudi za ocenjevanje umetniških del veljajo strokovna pravila in smernice, po katerih se morajo izvedenci ravnati, da je izključen subjektivni element ocenjevalca. Izvedenec B. B. primerljivih podatkov na trgu ni pridobil. Čeprav oba izvedenca opozarjata na možnost razhajanja pri ocenah, razlike ne morejo biti tako velike, kot so v obravnavnem primeru. Zanika nesorazmerne težave pri ugotavljanju vrednosti, saj postavitev tretjega izvedenca ne bi predstavljala nesorazmernega stroška. Sodišče bi moralo upoštevati mnenje še enega izvedenca. Če je angažiralo dva, ki sta podala različni mnenji, bi moralo tudi tretjega. Neustrezno je odločitev oprta tudi na – za potrebe zavarovanja – ocenjeno vrednost slike (60.000,00 EUR). Ta vrednost je bila, v izogib stroškom ocenjevanja, ocenjena na podlagi cene, za katero se je slika prodajala v Galeriji. Slika je bila lahko podzavarovana, lahko pa tudi nadzavarovana, saj je upoštevana cena, za katero sta bila tožnika pripravljena razmišljati o podaji. Tožnika sta sliko vrednotili na 150.000 EUR, Ministrstvo za kulturo pa ni bilo pripravljeno zagotoviti sredstev za nakup slike po tej ceni. Neutemeljeno je, poleg tržne cene, upoštevana tudi pomembnost slike za slovenski kulturni prostor. Dejansko je upoštevana vrednost, ki jo je imela slika za tožnika, kar ni ustrezno, saj slika ni bila namenoma uničena. Slika v opusu slikarja Ivana Groharja ni tako pomembna, da bi dosegla tako visoko ceno; se ne uvršča med bolj znana dela tega slikarja. Z odločitvijo in uporabo 216. čl. ZPP je napačno uporabljeno materialno pravo in določbe o odškodnini ter njenem odmerjanju; z uporabo 216. čl. ZPP je storjena tudi bistvena kršitev postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbeni fazi postopka ni sporno, da je imela prva toženka (muzej, statusno oblikovan kot javni zavod) med razstavnimi eksponati sliko Ivana Groharja – portret Mileve Zakrajšek. Sliko je imela v stalni zbirki na osnovi s tožečo stranko sklenjenega ustnega dogovora o izposoji – posodbene pogodbe (579. čl. OZ). Februarja 2014 sta tožnika od prve toženke zahtevala, da sliko vrne. Le-ta tega ni storila, ker so neznanci v noči med 22. in 23. decembrom 2011 vlomili v muzej in sliko ukradli.

6. Pritožnika vztrajata, da je terjatev za plačilo odškodnine, ki jo tožnika uveljavljata zaradi neizpolnitve pogodbe (vračila stvari) – zaradi izteka triletnega zastaralnega roka – zastarana. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je predmet zahtevka odškodninska terjatev, ki je nastala zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Pogodbena odškodninska obveznost zastara v času, določenem za zastaranje pogodbene obveznosti (tretji odstavek 352. čl. ZPP). Gre za pet letni zastaralni rok, ki se od dne, ko sta tožnika vračilo slike zahtevala (februarja 2014), do vložitve tožbe (marca 2015), ni iztekel (346. čl. OZ).

7. Tudi v pritožbeni fazi postopka prvo tožena stranka vztraja, da sta vlom in kraja okoliščini, nastali po sklenitvi pogodbe, ki ju prvo tožena stranka ni mogla preprečiti, odpraviti ali se jima izogniti; vztraja, da obstajajo v 240. čl. OZ navedeni ekskulpacijski razlogi, zaradi katerih je prosta odgovornosti za nemožnost izpolnitve in posledično prosta odgovornosti za nastalo škodo. Pritožbeno sodišče soglaša, da prvo tožena stranka – s sklicevanjem na izvedene varnostne ukrepe in njihovo izvajanje skladno s podzakonskim aktom1 - ne more od sebe odvrniti odgovornosti za nastalo škodo. Skrbnost vsekakor je pomembna okoliščina pri presoji, ali bi prvo tožena stranka dogodek lahko preprečila oz. se mu izognila. V primeru, ko sta obe stranki skrbni, pa skrbnost sama po sebi ne more biti merilo za porazdelitev tveganja, temveč je treba upoštevati druga merila oz. okoliščine, ki omogočajo pošteno razdelitev negativnih posledic zaradi neizpolnitve pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je pravilno izpostavilo pomembnost dejstva, iz sfere katere stranke izvira vzrok neizpolnitve pogodbene obveznosti in katera stranka je tveganje lažje obvladala. Primerno je, da negativne posledice trpi tista stranka, iz sfere katere izvira vzrok neizpolnitve, in ga obvlada leže, kot druga stranka. Upoštevajoč še dejstvo, da je bila slika ukradena prvo toženi stranki, ki se profesionalno ukvarja z muzejsko galerijsko dejavnostjo, je pravilen zaključek, da prvo tožena stranka ni uspela dokazati ekskulpacijskih razlogov, zaradi katerih bi bila prosta odgovornosti za nastalo škodo. Ona je nadzorovala svoje prostore, zagotavljala varnostne mehanizme in poznala oz. bi morala poznati obseg tveganj; tožeča stranka, ki ji je sliko izročila v neodplačno rabo, ni imela nobenega vpliva na te okoliščine. Upoštevajoč navedeno, je pravilno, da sodišče ni izvajalo dokazov glede (ne)skrbnosti prve toženke pri varovanju slike; torej zavrnilo tudi predlagani dokaz z izvedencem s področja varovanja oseb in premoženja.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi odgovornosti drugo tožene stranke (ustanoviteljice zavoda) za obveznosti prvo tožene stranke. Materialna podlaga za njeno odgovornost je 49. čl. Zakona o zavodih in 24. čl. Odloka o ustanovitvi prvo tožene stranke2 (v nadaljevanju Odlok). Da gre za subsidiarno obveznost in odgovornost zgolj do višine sredstev, ki se v tekočem letu zagotavljajo iz občinskega proračuna, je pri odločitvi upoštevano. Izkazano je, da sta tožnika izpolnitev obveznosti pred pravdo neuspešno zahtevala od prvo tožene stranke. Obveznost je bila tedaj že jasna, nedvoumna in določno ter argumentirano uveljavljana (listina A17), zato pritožba neutemeljeno izpostavlja, da obveznost drugo tožene stranke še ni zapadla. Za uveljavljanje obveznosti subsidiarnega dolžnika se ne zahteva, da je proti glavnemu dolžniku uveden (ali celo končan) kakšen sodni postopek. Iz predloženih podatkov za leto 2011 je razvidno, da je drugo tožena za delovanje tožene stranke namenila sredstva v višini 86.635,41 EUR. Zakaj naj bi bilo treba upoštevati le sredstva v višini 53.635,41, pritožba ne argumentira; materialni predpis (Odlok) odgovornosti ne determinira z načinom uporabe prvo toženi stranki zagotovljenih sredstev. Razstavljanje stalnih zbirk sodi med osnovne dejavnosti prvo tožene stranke, zato je drugo tožena stranka odgovorna za iztoževano obveznost. Pritožbena trditev, da obveznost izvira iz drugih dejavnosti, ni argumentirana do te mere, da bi bilo to trditev mogoče preveriti; pritožnik ne navaja, iz katere druge dejavnosti tožene stranke naj bi obveznost izvirala, niti drugih okoliščin, ki bi kazale drugačen izvor iztoževane obveznosti.

9. Višino odškodnine, torej vrednost sporne umetniške slike – Mileva Zakrajšek (1908); olje, platno 70 x 55 cm – je sodišče prve stopnje ugotovilo po prostem preudarku. Pritožnik višino odškodnine graja z argumentom, da so dokazi, ki so podlaga za prosti preudarek, napačno presojeni in na življenjskih izkušnjah temelječa pravila logičnega mišljenja, na katerih določitev odškodnine temelji, neustrezno uporabljena. Zavzema se za izdelavo tretjega izvedenskega mnenja, ki naj bi privedlo do ustrezne vrednosti umetniške slike. Pritožbeno sodišče meni, da so dvoje izvedeniških mnenj in drugi dokazi ustrezna podlaga za ugotovitev vrednosti umetniške slike in da je prosta presoja dokazov (prvi odstavek 216. čl. ZPP) ustrezen način določanja te vrednosti.

10. Pritožba pravilno izpostavlja, da se rezultata cenitev (ocenjena vrednost umetniške slike), ki sta ju izdelala dr. B. B. in C. C., bistveno razlikujeta. Iz tega izvaja zaključek, da obe ne moreta biti pravilni in verodostojni, čemur ni mogoče pritrditi. Res je razlika v ocenjeni vrednosti občutna: dr. B. B. je vrednost slike ocenil na 90.000 EUR, izvedenec C. C. na 20.000,00 EUR. Vendar zgolj iz tega dejstva ni mogoče sklepati na neverodostojnost katerega od izvedenskih mnenj. Predmet ocenjevanja je namreč umetniško delo, katerega podlaga ni strogo racionalna presoja, ampak – ravno tako kot vsak opazovalec umetnosti – tudi cenilec umetnino začuti oz. v njej začuti avtorjevo izpoved, lepoto, občutenost, iskrenost … Umetniško vez z avtorjem in sliko je nedvomno začutil izvedenec B. B., saj je v umetniškem delu zaznal portretirankino značajsko popolnost in izraženo osebnost. To ga je vodilo do ugotovitve, da je tudi umetnik v portretiranki intuitivno zaznal umetniški potencial. Ni spregledal liričnega vzdušja, ki ga je umetnik ustvaril z barvno interpretacijo z upoštevanjem svetlobe. Te ugotovitve je podkrepil z dejstvom, da je strokovna kritika že zgodaj opozorila, da je obravnavana slika Groharjevo najboljše portretno delo, da gre za umetniški presežek glede na umetnikova ostala portretna dela3. Izvedenec C. C. umetniškega duha ocenjevane slike ni zaznal. Kljub temu, da je pritrdil, da slika sodi med avtorjeve najboljše portrete, je v sliki zaznal zgolj umetnikovo tendenco po izdelavi portreta, ki izraža vernost in čim večjo podobnost portretiranke. Očitno zaradi tega je – kljub ugotovitvi, da portret izraža slikarjevo interpretativno najvišjo dozorelost – sliko ovrednotil nizko, ustrezno drugim slikarjevim portretnim izdelkom oz. zgolj malo nad njihovo vrednostjo. Glede na to, da sta predmet presoje izvedenski mnenji s področja umetnostne zgodovine, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta obe mnenji verodostojni. Izvedenca sta ju utemeljila. Pritožbenemu očitku, da je razhajanje v vrednosti ocenjevanega umetniškega dela nedopustno, in da hudo posega v pravno varnost, ni mogoče pritrditi; kljub temu, da pritožba pravilno izpostavlja, da tudi za ocenjevanje umetniških del veljajo strokovna pravila in smernice, po katerih se morajo ocenjevalci ravnati. Le-ta so bila uporabljena, saj sta bila izvedenca soglasna o karakteristikah ocenjevanega umetniškega dela, pa tudi, da portretne upodobitve, zlasti iz slikarjevega manj zrelega obdobja, dosegajo vrednost, manjšo od tiste, jo je za portret Mileve Zakrajšek določil izvedenec C. C. Subjektivnega odnosa ocenjevalca do umetniškega dela pa ni mogoče izključiti.

11. Nesprejemljivo je pritožbeno sklepanje, da je sodišče prve stopnje, ki je že prvo izvedensko mnenje (B. B.) štelo za pravilno, s postavitvijo novega izvedenca kršilo procesno pravo. Glede na področje dela, katerega specifičnosti so izpostavljene zgoraj, je bilo prvo izdelano mnenje smiselno preveriti s še eno oceno vrednosti. Rezultat cenitve potrjuje, da je bilo drugo mnenje potrebno. Ni pa razlogov za postavitev novega, tretjega izvedenca, saj nobena od strank ne zatrjuje in ni pričakovati, da bi rezultat njegovega mnenja bistveno odstopal – bodisi navzgor, bodisi navzdol – od vrednosti, ugotovljene po že angažiranih izvedencih. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi bil potreben večji vzorec strokovnih mnenj – cenitev. Tudi tretje mnenje bi bilo odraz subjektivnega dojemanja umetniškega dela. Ugotavljanje vrednosti umetniškega dela po prostem preudarku je zato utemeljeno. Da bi bilo s tretjim izvedencem treba razčistiti različno slogovno opredelitev (izvedenec B. B. umetniško delo karakterizira kot impresionistično delo, izvedenec C. C. pa kot realističen izdelek), nobena od strank ne zatrjuje.

12. Tudi pomembnost slike za slovenski kulturni prostor – Groharjeva dela so prepoznana kot pomembna za tvorjenje slovenske nacionalne identitete – je izražena v ceni umetniškega dela. Ker se ocenjuje vrednost slike v slovenskem kulturnem prostoru, ni odločilno, da je izven nacionalnih meja slika verjetno vredna manj kot v slovenskem kulturnem prostoru in da nacionalne galerije drugih držav ne kažejo interesa za impresioniste. Nesporno je, da je slika nastala leta 1908, v Groharjevem najpomembnejšem obdobju, ko je slikal impresionistično (slikar je umrl leta 1911). Po sodišču določena odškodnina ustrezno odraža, da slika nima takega simbolnega pomena v nacionalnem smislu kot najodmevnejša slikarjeva dela (npr. Sejalec, Macesen in druga), ki dosegajo znatno višjo vrednost od ugotovljene. Obenem pa ni mogoče spregledati, da je na sliki dramska igralka, ki je pustila sled v slovenski kulturni zgodovini in za svoje delo leta 1948 prejela Prešernovo nagrado.

13. Neutemeljena je pripomba, da izvedenec B. B. ni raziskal trga in pridobil primerljivih informacij ter podatkov o predmetu ocenjevanja. Tudi mnenje izvedenca C. C. ne temelji na teh podatkih in tovrstnih informacij ne vsebuje. Pri ustnem podajanju mnenja se je izvedenec C. C. skliceval na spremljanje aukcijskih cen v tujini, pri čemer je pojasnil, da cene ni podal na osnovi primerjave s točno določenimi deli, točno določenih avtorjev. Da primerljivih prodaj ni, je razumljivo, saj je večina umetnostno pomembnih Groharjevih del, ki se nahajajo v razstavnih katalogih (taka je tudi obravnavana slika), že v javnih muzejsko galerijskih zbirkah in se ne pojavljajo na trgu. Oprijemljivih referenc za cenitev slikarjevih najboljših del, med katera sodi tudi ocenjevana slika, torej ni. Z drugimi umetniškimi deli jih je mogoče le okvirno primerjati, saj vrednost del iz slikarjevega manj zrelega obdobja bistveno odstopa po dovršenosti in s tem vrednosti.

14. Prosta presoja dokazov terja upoštevanje tudi drugih okoliščin. Pomembno je, da je prvo tožena stranka za potrebe zavarovanja sliko ocenila na 60.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša, da je prvo tožena stranka sliko ocenjevala pošteno, po svoji najboljši moči, s pomočjo svojih strokovnjakov s področja umetnostne zgodovine. Ni videti, da bi v postopku zavarovanja slike obstajale tendence za določitev večje ali manjše vrednosti od poštene vrednosti; škodni dogodek je bil nepričakovan in tudi drugi zavarovalni riziki niso bili realna ali z verjetnostjo pričakovana možnost. Ni mogoče spregledati, da so sliko ocenjevali strokovnjaki tožene stranke s področja umetnostne zgodovine, v okviru svojih delovnih dolžnosti, h katerim so nedvomno pristopili skrbno in strokovno (ocenjena vrednost je podana v izredno skrbno in natančno argumentiranem strokovnem mnenju – listina B37). Sliko so strokovnjaki prvo tožene stranke ocenili v okviru, ki sta ga z izvedenskima mnenjema začrtala v tem postopku postavljena izvedenca. Zato je nepotrebno pritožbeno opozorilo, da je prva tožena stranka za potrebe zavarovanja sliko – zaradi manjših stroškov – ocenjevala brez sodelovanja izvedencev in cenilcev. Pritožbeni zaključek, da je prvo toženkina ocena slike pavšalna, je navržen; ni razumno argumentiran in ni pravilen.

15. Pritožba opozarja, da so strokovnjaki prvo tožene stranke sledili vrednosti, za katero se je umetniško delo prodajalo v Galeriji. Pritožbenemu očitku ni mogoče slediti, saj je bila prvo tožena stranka za vrednost 65.000- EUR, po kateri se je slika v tej galeriji prodajala, sliko pripravljena kupiti. Očitno je torej vrednost slike ocenjevala in za potrebe zavarovanja ni zgolj povzemala prodajne cene. Dokazni postopek je potrdil, da do nakupa slike s strani prvo tožene stranke, po ponujeni ceni 65.000,00 EUR, ni prišlo zato, ker Ministrstvo za kulturo ni zagotovilo za nakup potrebnih sredstev; torej zgolj iz finančnih razlogov, ki z vrednostjo slike niso povezani.

16. Da posebne vrednosti, ki jo ima umetnina za tožnika, ni upoštevalo, je sodišče prve stopnje navedlo v 38. točki obrazložitve in se pri tem sklicevalo na četrti odstavek 168. čl. OZ.

17. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

1 Pritožnika se sklicujeta na Pravilnik o varovanju in hranjenju nacionalnega bogastva in muzejskega gradiva, o vpisu v razvid muzejev in o podelitvi pooblastila za opravljanje državne javne službe muzejev (Uradni list RS, št. 47/12), uveljavljen po izvršeni tatvini. 2 Uradni list RS, št. 112/2003 3 Tudi dr. D. D. je podal mnenje (listina A20), da se je slikar osredotočil na značajske poteze, ki podobi dajejo intelektualno integriteto in digniteto; iz običajne temne podlage izluščil osvetljen obraz, kar skupaj s paleto, zgrajeno okoli vijoličaste barve, daje sliki simbolično noto. Poteze so, razen v inkarnatu, individualizirane, osamosvojene. Portret razodeva reprezentativno distanco in hkrati človeško toplino, iskrivost in čutnost upodobljenke. Umetnostna zgodovinarka E. E. je zaznala, da v umetniškem delu izražene značajske poteze portretu dajejo intelektualno popolnost in dostojanstvenost.