Jedro

Razveljavitev sodbe z vrnitvijo zadeve v novo sojenje pomeni vrnitev zadeve v fazo postopka po koncu glavne obravnave. V tej fazi pa ima sodišče pooblastilo, da že zaključeno glavno obravnavo znova odpre. Zato sodišče prve stopnje, ko je v sporu nadaljevalo z obravnavanjem zadeve v enaki sestavi senata, ni v ničemer bistveno kršilo postopkovnih določb. Tožnica je v času bolniškega staleža odpotovala iz kraja svojega bivanja ter se udeležila poletnega tabora. Osebni zdravnik je tožnici v času bolniškega staleža odobril le prosto gibanje, pri čemer tožnica za odhod na navedeni poletni tabor ni imela izrecne odobritve osebnega zdravnika. Zaradi takšne kršitve je prišlo do porušenega zaupanja med strankama do te mere, da ni več mogoče nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. Zato je izkazan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz določbe osme alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklep tožene stranke št. ... z dne 25. 8. 2008 in sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 1. 10. 2008, s katerima je tožena stranka izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno 14. 10. 2008 do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki izplačati vse plače, kot bi jih prejela, če bi bila na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila, od navedenih posameznih zneskov plač odvesti vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, tožnico prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno 14. 10. 2008 do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, vse v 8 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo (razen glede odločitve o stroških, ki se nanašajo na toženo stranko v II. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče obravnavalo zadevo v isti sestavi senata kot na zadnjem naroku. Iz zapisnika naroka glavne obravnave z dne 26. 2. 2013 izhaja, da je sodišče le prebralo listinsko dokumentacijo ter zavrnilo dokazni predlog, kar je tudi ustrezno opozorila na zapisnik. Poleg tega je zadevo obravnaval isti senat kot v prejšnjem sojenju. Sodišče v sporu ni v celoti izvedlo dokazov, saj ni ponovilo zaslišanja prič in tožnice, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega vsebuje sodba nasprotja in takšne pomanjkljivosti v obrazložitvi, da se je ne more preizkusiti. Še vedno meni, da predstavlja potrdilo osebnega zdravnika z dne 26. 6. 2008 dovoljenje, da je takrat lahko zapustila kraj bivanja. Če bi zaprosila za dovoljenje, da se lahko udeleži tabora v A., bi ji osebni zdravnik takšno potrdilo brez dvoma izdal, saj bi to prispevalo k izboljšanju njenega zdravstvenega stanja. Podobno je pojasnila tudi njena psihiatrinja. Nenazadnje je sama razumela navodila zdravnika tako, da je lahko zapustila B.. Takrat ni v ničemer zlorabila bolniške odsotnosti. Ravnala je v dobri veri, saj je želela zgolj izboljšati svoje zdravstveno stanje. Izpoved načelnice upravne enote C.C. je bila podana zunaj trditvene podlage, nanaša pa se na dejstvo, da je tožničino protipravno ravnanje sprožilo burno reakcijo in ogorčenje pri sodelavcih. Sodišče v razlogih sodbe ni dovolj obrazložilo porušenega zaupanja med strankama in nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, pri čemer tožnici ni bila dana možnost, da se jo zasliši v zvezi z izpovedbo načelnice. Sodišče se sklicuje na nekatere primere iz sodne prakse, vendar gre pri njih za drugačno dejansko stanje kot v sporni zadevi. Poleg tega jo je načelnica upravne enote ocenila kot strokovno delavko, ki je svoje delo obvladala. Vendar je na drugi strani načelnica s sprožitvijo obsežne akcije preverjanja dovoljenja osebnega zdravnika za odhod iz kraja bivanja zadevo še bolj potencirala, brez preverjanja dejanskega stanja. Tudi nekatere osebne zamere načelnice do tožnice kažejo na nezakonitost odpovedi pogodbe. Tožena stranka ni predlagala nobene priče, ki bi potrdila domnevno porušenje odnosov v kolektivu. Še vedno trdi, da je bila v zadevi diskriminatorno obravnavana. Tožena stranka ni podala nobene trditve, da je opravljala delo na podlagi pogodbe, ki je bila usklajena z novim sistemom plač v javnem sektorju. Sodišče se glede tega neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, saj je šlo v takšni zadevi za podpis pogodbe, še preden so bile delavcu znane kršitve delovnih obveznosti. Sodišče ni v celoti upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča RS iz razveljavitvenega sklepa. Sodišče je z odločitvijo o zavrnitvi tožbenih zahtevkov iz razloga, ker naj bi tožnica kršila pravila zdravstvenega zavarovanja in zakonske določbe, glede katerih ni bila seznanjena, poseglo v ustavne človekove pravice, ki so predpisane za delavca. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v sporu o tožbenih zahtevkih že tretjič razsodilo. Vrhovno sodišče RS je namreč s sklepom z dne 17. 12. 2012 razveljavilo tako sodbo sodišča druge stopnje kot sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je v razlogih sklepa navedlo, da je v obravnavanem primeru obstoj razloga kršitve bolniškega staleža ugotovljen, saj tožnica izrecne odobritve osebnega zdravnika za zapustitev kraja bivališča ni imela. Vendar pa je poudarilo, da nižji sodišči pri ugotavljanju okoliščin na možnost nadaljevanja delovnega razmerja med strankama nista ugotavljali okoliščin tudi na strani tožnice, zaradi česar sta pri presoji razloga iz določbe prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) zmotno uporabili materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju postopka v novem sojenju zavzelo stališče tudi do navedenih okoliščin in v tej zvezi sprejete razloge obrazložilo. Tožničine zahtevke je ponovno zavrnilo. Pritožbeno sodišče takšno sodbo v celoti sprejema kot pravilno.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da bi moralo zaradi razveljavitve zadeve ponovno začeti z glavno obravnavo, tudi iz razloga po določbi 291. člena ZPP. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje s prejemom zadeve v novo (tretje) sojenje na naroku dne 26. 2. 2013 odločilo, da se obravnava nadaljuje (list. št. 149) v enaki sestavi senata kot na zadnjem naroku. Stranki na takšno odločitev sodišča prve stopnje nista imeli pripomb. V nadaljevanju obravnave sta dopolnili svoje navedbe, pri čemer je tožnica med ostalim predlagala, da jo sodišče dodatno zasliši. Razveljavitev sodbe z vrnitvijo zadeve v novo sojenje in izdelavo sodbe pomeni vrnitev zadeve v fazo postopka po koncu glavne obravnave. V tej fazi pa ima sodišče pooblastilo, da že zaključeno glavno obravnavo znova odpre (tako J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, leto 2009, stran 354). Zato sodišče prve stopnje, ko je v sporu nadaljevalo z obravnavanjem zadeve v enaki sestavi senata, ni v ničemer bistveno kršilo postopkovnih določb. Sodišče prve stopnje je po posvetovanju senata pravilno zavrnilo predlog po dodatnem zaslišanju tožnice, kar je v sodbi obrazložilo. Poleg tega je sprejelo dokazni sklep, da se prečita listinska dokumentacija, predložena v spis v prilogah A in B (list. št. 152). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča bi lahko v takšnem sklepu citiralo tudi že podane izpovedbe iz zapisnikov obravnav, vendar takšna opustitev ni odločilna, glede na to, da je šlo pri zadnjem naroku za nadaljevanje obravnave iz prejšnjih narokov, na katerih so se izvajali dokazi tudi s potrebnimi zaslišanji. Zato je po tako ugotovljenih razlogih nesprejemljivo pritožbeno opozarjanje na obstoj bistvene kršitve postopka iz določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnici zaradi nezakonitega postopanja ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Sodišče prve stopnje je v sporu pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva, ki so naslednja: - tožnica je v času bolniškega staleža od dne 13. 7. 2008 do dne 17. 7. 2008 odpotovala iz kraja svojega bivanja v B. ter se udeležila poletnega tabora Planinskega društva B. v A.; - osebni zdravnik D.D. je tožnici v času bolniškega staleža odobril le prosto gibanje, pri čemer tožnica za odhod na navedeni poletni tabor ni imela izrecne odobritve osebnega zdravnika; - zaradi takšne kršitve je prišlo do porušenega zaupanja med strankama do te mere, da ni več izkazanega interesa po nadaljevanju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami v izpodbijanem delu sodbe o izkazanem razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz določbe osme alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ugotovilo je, da tožnica v času bolniškega staleža brez odobritve osebnega zdravnika ne bi smela odpotovati na poletni tabor v A.. V skladu z določbo 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 30/2003 in spremembe) lahko samo osebni ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija opredeli začasno zadržanost zavarovanca od dela z datumom njenega začetka in zaključka, pri čemer je za odhod izven kraja bivanja v času odobrene začasne zadržanosti od dela vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Določbe Pravil so jasna in stroga, kar je razumljivo, saj urejajo ravnanja zavarovancev v času bolniškega staleža. V tej zvezi je tudi Vrhovno sodišče RS (v razveljavitvenem sklepu) izhajalo iz ugotovitve, da tožnica v konkretnem primeru izrecne odobritve osebnega zdravnika za zapustitev svojega bivališča v spornem času ni imela.

Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe opredelilo tudi do razloga iz določbe prvega odstavka 110. člena ZDR, to je do okoliščin, ki med strankama onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnica z zlorabo bolniškega staleža povzročila toženi stranki moralno škodo. Gre predvsem za negativno vzdušje zaposlenih oziroma sodelavcev, ki se je kazal v revoltu, da gredo tudi oni v bolniški stalež z namenom, da bodo prihranili dopust. Zato je tožena stranka v tožnico izgubila vsakršno zaupanje, nenazadnje bi morala biti tožnica kot javna uslužbenka vzgled ostalim zaposlenim.

Tožnica je v svojih navedbah, podanih na zadnjem naroku obravnave (list. št. 151), poudarila, da je njeno ravnanje omajalo zaupanje delodajalca v njeno poštenost, vendar pa morebitna želja po nadaljevanju delovnega razmerja tega ne more spremeniti. Poleg tega bi lahko po vrnitvi v službo brez slabe vesti pogledala sodelavce v oči, saj naj bi takrat ravnala skladno z navodili zdravnikov. Pritožbeno sodišče k takšnim razlogom navaja, da so okoliščine na strani tožene stranke glede porušenega zaupanja v tožnico kot javno delavko, ki nenazadnje ne spoštuje veljavnih predpisov, tako močne, ki vrednostno presegajo okoliščine, da lahko vsakomur pošteno pogleda v oči, vključno z željo po njeni vrnitvi nazaj na delo. Zato ne more biti sprejemljivo pritožbeno opozarjanje tožnice, da ji je tožena stranka zaradi neizkazanega takšnega pogoja iz določbe prvega odstavka 110. člena ZDR nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Poleg tega ni utemeljena tudi pritožba, da je tožena stranka odpovedala tožnici napačno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je glede tega obrazložilo, da je šlo v konkretnem primeru pri odpovedani pogodbi z dne 30. 7. 2008 za pogodbo, ki je po vsebini enaka kot prejšnja, vendar pa spremenjena zgolj glede novosti, skladnimi z novim sistemom plač v javnem sektorju, ki je bil za vse javne uslužbence uveljavljen v letu 2008. Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožnica v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Med ostalim gre še za opozarjanje pritožbe na diskriminacijo tožnice v zvezi z odpovedjo pogodbe ter na kršitev ustavnih načel, vendar tudi takšni razlogi v ravnanju tožene stranke niso izkazani.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).