Jedro

Ugotovljene pa so tudi okoliščine in interesi na strani obeh strank, pri čemer je pravilna presoja, da okoliščine na strani tožnice (da lahko sodelavcem brez slabe vesti pogleda v oči, ker je prepričana, da je ravnala v skladu z navodili zdravnikov, interes za nadaljevanje delovnega razmerja, pozitivni učinki udeležbe na taboru), ne prevladajo nad okoliščinami na strani tožene stranke (izguba zaupanja do tožnice, ki je javna uslužbenka in bi morala dajati zgled ostalim zaposlenim, pričakovanje, da javni uslužbenec ravna etično in moralno, negativna reakcija zaposlenih, ko so videli fotografijo tožnice v časopisu).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov tožene stranke št. 100-29/2008-11 z dne 25. 8. 2008 in št. 10051-664/2008/4 z dne 1. 10. 2008, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in ji z vsemi pravicami in obveznostmi še traja, za vrnitev na delo, za izplačilo plač, ki bi jih prejela, če bi bila na delu od vključno 14. 10. 2008 do ponovnega nastopa dela, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za plačilo davkov in prispevkov in za prijavo v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ. Ugotovilo je, da je tožnica brez predhodne odobritve osebnega zdravnika zapustila kraj bivališča v dneh od 13. 7. 2008 do 17. 7. 2008, zaradi česar je podan odpovedni razlog iz osme alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo že tretjič in je v skladu z napotki Vrhovnega sodišča v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 234/2011 z dne 17. 9. 2012 v ponovljenem postopku opravilo tudi primerjavo med okoliščinami na strani tožene stranke in okoliščinami na strani tožeče stranke o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh strank je presodilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter zavrnilo pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni opravilo nove glavne obravnave. Presodilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ko je z istim senatom, ki je zaključil glavno obravnavo dne 7. 12. 2010, v ponovljenem postopku nadaljevalo z obravnavanjem zadeve in tudi zavrnilo predlog po dodatnem zaslišanju tožnice. Ker je šlo za nadaljevanje glavne obravnave, po stališču sodišča druge stopnje ni odločilnega pomena, da je sodišče prve stopnje ob zaključku obravnave prebralo listine v prilogah spisa, ni pa prebralo zapisnikov o zaslišanjih na predhodnih narokih. Zato je zavrnilo pritožbeni očitek o bistveni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo opraviti novo glavno obravnavo, ki je bila 7. 12. 2010 zaključena in je zato ni bilo mogoče le nadaljevati. Če je bila zadeva vrnjena v novo sojenje, bi se glavna obravnava morala začeti znova. Najmanj, kar bi moralo sodišče prve stopnje storiti je, da bi moralo stranke vprašati za soglasje glede branja zapisnikov o izpovedi prič oziroma strank skladno z določbo 302. člena ZPP. Ker tega ni storilo, ampak je prebralo le listine v prilogah, drugih dokazov z zaslišanjem tožeče stranke ter M. J., N. S. in S. K. pa ni niti ponovilo niti prebralo zapisnikov o njihovem zaslišanju, je zagrešilo kršitev določb ZPP tako po prvem odstavku 339. člena ZPP kot tudi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je argumentirane pritožbene navedbe zavrnilo neutemeljeno in pavšalno. Sklicevalo se je na komentar ZPP o ponovnem odpiranju že zaključene glavne obravnave, ki v spornem primeru sploh ne pride v poštev, saj bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 380. člen ZPP, ki narekuje novo sojenje. Ker sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku sploh ni izvajalo dokazov, je z navedbo v obrazložitvi sodbe, da je zaslišalo stranko in priče, zagrešilo tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena in posledično iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje se namreč opira na izpovedi prič in tožeče stranke, ki niso bile zaslišane. Tožnica ni pristala na to, da se dokazi ne izvedejo znova, ampak je celo izrecno zahtevala izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem, kar pa je bilo zavrnjeno. Z nezakonitim postopanjem ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem in ji s tem, ko strank ni vprašalo, ali soglašajo, da se zapisniki o zaslišanjih le preberejo onemogočilo, da se o tem izjavi. To pa predstavlja tudi bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. členom ZPP. Vse navedeno po mnenju revizije predstavlja tudi kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, posledično pa tudi poseg v pravico do pravnega sredstva in v pravico do enakega varstva pravic. Nadalje tožnica meni, da je zavrnitev predloga po dodatnem zaslišanju tožnice pavšalna in neobrazložena. Neobrazložena zavrnitev dokaza predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Njeno zaslišanje v tej zadevi je ključno. Vrhovno sodišče je namreč naložilo sodišču prve stopnje, da pretehta interese obeh strank, v zvezi s tem pa je tožnica v ponovljenem postopku podala številne trditve o okoliščinah, ki govorijo v prid nadaljevanja delovnega razmerja. Ker ni zaslišalo tožnice, sodišče prve stopnje ni moglo neposredno primerjati stališč tožeče in tožene stranke glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. S tem je kršilo izrecne napotke Vrhovnega sodišča in zagrešilo kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 362. člena ZPP, ter tožnici odvzelo možnost, da predstavi okoliščine na njeni strani in se povrh sooči z neresnično izpovedjo načelnice S. K. Če bi Vrhovno sodišče ob odločanju v letu 2012 imelo v spisu dovolj podlage za to, da samo pretehta interese in okoliščine, bi lahko že tedaj samo meritorno odločilo. Ker te podlage ni imelo in je zadevo vrnilo v novo sojenje, bi v tem sojenju sodišče prve stopnje moralo izvesti nov dokaz. V nadaljevanju tožnica vztraja, da je izredna odpoved nezakonita, ker je podana iz razlogov, ki so nastali, še preden je bila podpisana pogodba o zaposlitvi. Predlaga razveljavitev (pravilno: spremembo) sodbe sodišča prve stopnje in sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 234/2011 z dne 17. 9. 2012 sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku glavne obravnave ni začelo znova, ampak je sklenilo, da se pred istim senatom, pred katerim se je 7. 12. 2010 zaključila glavna obravnava, nadaljuje. Kršitve, ki naj bi jo s tem zagrešilo sodišče prve stopnje, tožnica ni uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče (prvi odstavek 286.b člena ZPP). S kršitvijo je bila seznanjena, ko je sodišče sprejelo sklep o nadaljevanju glavne obravnave, okoliščin, ki bi jo opravičevale, da je takrat ni uveljavljala, pa ne navaja. Zato se na to kršitev v pritožbenem in revizijskem postopku ne more več uspešno sklicevati.

7. Nadaljnje vprašanje je, ali je na zakonitost izpodbijane sodbe in posredno sodbe sodišča prve stopnje vplivalo to, da je senat ob zaključku glavne obravnave dne 26. 2. 2013 vpogledal v listine v spisu, ni pa sprejel sklepa, da se ponovi dokaz z zaslišanjem strank in prič oziroma, da se preberejo zapisniki o njihovem zaslišanju. Revizija očita sodišču prve stopnje kršitev načela neposrednosti (4. člen ZPP), ker naj bi sodišče odločilo na podlagi dokazov, ki jih ni izvedlo. To kršitev je tožnica lahko uveljavljala kasneje (v pritožbi), saj ob zaključku glavne obravnave ni mogla vedeti, na katere dokaze bo sodišče prve stopnje oprlo sodbo, vendar pa njen očitek ni utemeljen. Glavna obravnava, opravljena na več narokih, se šteje za celoto, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu (načelo enotnosti glavne obravnave). Določba, da se glavna obravnava začne znova, ne pomeni, da se morajo vsakokrat na novo izvesti vsi dokazi. Pravila o izvajanju dokazov na glavni obravnavi in ravnanju sodišča, kadar se glavna obravnava prične znova, so namenjena zagotavljanju načela neposrednosti, katerega bistvo je v tem, da izdajo sodno odločbo tisti sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi, na kateri sta stranki podajali svoje trditve in na kateri je sodišče izvajalo vse dokaze. Tem zahtevam je bilo v konkretnem primeru zadoščeno; senat, ki je izdal sodbo sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku, je tisti, ki je opravil zadnji narok za glavno obravnavo 7. 12. 2010; na njem pa so bila spoštovana vsa določila ZPP o opravi naroka pred spremenjenim senatom. V skladu s tretjim odstavkom 302. člena ZPP se šteje, da je ta senat, ki je odločal tudi v ponovljenem postopku, izvedel vse za odločitev relevantne dokaze. ZPP namreč dopušča, da sme senat po tem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se na naroku preberejo zapisniki o izvedbi dokazov. V praksi se šteje dokaz za izvedenega tudi v primeru, ko se pred spremenjenim senatom sprejme le sklep, da se zapisniki štejejo za prebrane (1). Zato ravnanje sodišča prve stopnje, ki v ponovljenem postopku ni ponovilo pred istim senatom že izvedenih dokazov, ni vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, zatrjevana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo, da je dokaze izvedlo, pa ni podana.

8. Ni tudi utemeljen očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zaslišanjem tožnice. Možnost obravnavanja pred sodiščem ji ni bila odvzeta, saj je bila zaslišana na naroku 22. 9. 2009, zapisnik o njeni izpovedi pa je senat prebral 7. 12. 2010 ob soglasju s strankama. Ta isti senat je nato odločal v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje je bilo vezano na dejstva in dokaze (tudi glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR), ki so bila navedena (dejstva) in so bili ponujeni (dokazi) v roku iz prvega odstavka 286. člena ZPP. Res je, da je bil eden ključnih dokazov o okoliščinah in interesih za nadaljevanje delovnega razmerja na strani tožnice njeno zaslišanje, ki pa je bilo izvedeno. Sodišče prve stopnje bi jo sicer lahko zaslišalo znova, ni pa bilo tega dolžno storiti, če je ocenilo, da ima v že izvedenem zaslišanju zadostno podlago za odločitev. Sklep sodišča prve stopnje, da dodatno zaslišanje ni potrebno, temelji na drugem odstavku 212. člena ZPP, zato zavrnitev dokaznega predloga ne predstavlja bistvene kršitve. Neutemeljeno je namreč revizijsko sklepanje, da je bilo novo zaslišanje potrebno, ker bi sicer lahko že vrhovno sodišče v letu 2012 samo meritorno odločilo. Vrhovno sodišče ne more nadomestiti pomanjkljive dokazne ocene, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava, ker nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). V obravnavanem primeru sta obe stranki navajali okoliščine in interese glede nadaljevanja delovnega razmerja in tudi dokazi v to smer so bili izvedeni, upoštevani in ocenjeni pa le tisti na strani tožene stranke. Zato je bilo sodišče prve stopnje tisto, ki je lahko na podlagi izvedenih (po potrebi pa tudi dopolnjenih) dokazov ugotovilo okoliščine in interese obeh strank, jih primerjalo in končno odločilo, ali je pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR izpolnjen ali ne.

9. Neutemeljen je nadalje revizijski očitek, da sodišči nista ugotavljali okoliščin in interesov obeh strank oziroma, da so bili znova upoštevani le interesi in okoliščine na strani tožene stranke. O njih sta bili zaslišani tožnica in S. K. Trditev, da je izpoved slednje (o vplivu tožničinega ravnanja na zaposlene) zunaj trditvene podlage, ne drži. Tožena stranka je okoliščine, o katerih je izpovedovala priča, zatrjevala v pripravljalni vlogi pred prvim narokom za glavno obravnavo (list. št. 33) in na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 7. 4. 2009 (list. št. 37). Niti glede teh navedb niti po zaslišanju S. K. tožnica ni predlagala dokazov, ki bi dokazovali nasprotno. Po zaslišanju S. K. je tožnica predlagala, da se jo ponovno zasliši le glede izpovedi o tem, da naj bi že prej med bolniškim staležem obiskovala toplice in hribe in o tem, kako je napovedovala bolniški stalež pri eni od zaposlenih. Nobena od teh dveh okoliščin ni vplivala na odločitev sodišča, zato je očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP glede upoštevanja izpovedi priče S. K. neutemeljen.

10. Neutemeljen je revizijski očitek o bistveni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče druge stopnje v 12. točki obrazložitve navedbo tožene stranke (list. št. 151) pripisalo tožnici. Gre za nebistveno napako, saj iz nadaljevanja obrazložitve ne izhaja, da je takšna domnevna navedba tožnice (ki jo je v resnici podala tožena stranka) kakorkoli vplivala na odločitev.

11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da upoštevaje okoliščine in interese obeh strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka in je torej pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki ni „dodatni“, ampak eden od dveh osnovnih pogojev za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (2)) iz prvega odstavka 110. člena ZDR izpolnjen. Očitek, da sodišči nista upoštevali vseh okoliščin, ki jih je navajala in o njih izpovedovala tožnica, konkretno tega, da je bila v dobri veri glede dovoljenega gibanja v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, upoštevaje napotke, ki sta ji jih dala zdravnika (gibanje v naravi, prosto gibanje), ni utemeljen. Obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje o tem je sicer skopa, vendar pa iz nje dovolj jasno izhaja, da je sodišče tehtalo okoliščine na strani obeh strank, pri čemer tudi tožničine trditve o prepričanosti, da ravna v skladu z navodili zdravnikov, ni spregledalo. Le teže tem okoliščinam ni dalo takšne, da bi prevladale nad okoliščinami tožene stranke. Sodišče druge stopnje je takšno presojo sprejelo, zato očitek o neupoštevanju napotkov vrhovnega sodišča ni utemeljen.

12. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

13. Ker je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve in potrdilo sodišče druge stopnje, iz njega pa izhaja, da tožnica za odhod iz kraja bivališča ni imela odobritve zdravnika, je presoja o obstoju odpovednega razloga iz osme alineje prvega odstavka 111. člena ZDR pravilna. Ugotovljene pa so tudi okoliščine in interesi na strani obeh strank, pri čemer je pravilna presoja, da okoliščine na strani tožnice (da lahko sodelavcem brez slabe vesti pogleda v oči, ker je prepričana, da je ravnala v skladu z navodili zdravnikov, interes za nadaljevanje delovnega razmerja, pozitivni učinki udeležbe na taboru), ne prevladajo nad okoliščinami na strani tožene stranke (izguba zaupanja do tožnice, ki je javna uslužbenka in bi morala dajati zgled ostalim zaposlenim, pričakovanje, da javni uslužbenec ravna etično in moralno, negativna reakcija zaposlenih, ko so videli fotografijo tožnice v časopisu). Tožnica je sicer lahko mislila, da ima dovoljeno tudi zapustitev kraja bivališča, vendar se o tem ni prepričala in zdravnika, ki ga je obiskala le dan prej, o tem ni vprašala. Splošno znano je pravilo, zapisano v 233. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003), da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti z dela zaradi bolezni na svojem domu. Odsotnost z doma je možna le ob odhodu na zdravniški pregled ali terapijo, če ne vpliva negativno na potek zdravljenja pa je možna odsotnost tudi, če jo odobrita ali dovolita zdravnik ali zdravstvena komisija. Za odhod iz kraja bivališča je namreč, kot sta pravilno poudarili že nižji sodišči, vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Gre za pravila, ki jih mora vsak zavarovanec spoštovati, saj je to potrebno za uspešen potek zdravljenja; trditev, da taka omejitev predstavlja nedopusten poseg v z ustavo zagotovljeno svobodo gibanja, je zato neutemeljena.

14. Revizijske navedbe, da se odnosi med tožnico in zaposlenimi niso spremenili, niso bistvene, saj ne gre za to, da bi bilo zatrjevano porušeno zaupanje med tožnico in ostalimi zaposlenimi v kolektivu, ampak za porušenje zaupanja delodajalca do tožnice, ki pa je bilo ugotovljeno. Ravno tako je neutemeljeno zatrjevanje, da je odločitev tožene stranke diskriminatorna. Delodajalec ima pravico preverjati, ali delavec svoje pravice, konkretno pravice iz zdravstvenega zavarovanja, izvršuje v skladu s predpisi, in če jih ne, ustrezno ukrepati.

15. Pravilno je tudi stališče nižjih sodišč glede zakonitosti odpovedi (nove) pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena po tem, ko naj bi tožnica storila očitane kršitve. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 185/2012 z dne 14. 1. 2013. Delodajalec ne izgubi pravice odpovedati pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki je po tem, ko je kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja, sklenil novo pogodbo o zaposlitvi.

16. Iz navedenega izhaja, da revizijski razlogi niso podani in posledično tudi ne zatrjevane kršitve ustavnih pravic in svoboščin. Zato je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej sodbo VS RS II Ips 913/2008 z dne 17. 5. 2008: „Ker je reproduciranje izvedenih dokazov z branjem zapisnikov namenjeno predvsem seznanitvi spremenjenega senata z zadevo, sodna praksa ne vztraja togo pri stališču, da je treba zapisnike na naroku tudi v celoti prebrati. Gre za kompromis med načeloma neposrednosti in ekonomičnosti ter pospešitve postopka. Senat se mora z izvedenimi dokazi seznaniti že med pripravami na prvi narok pred spremenjenim senatom, saj le tako lahko sploh odloči o nadaljnjem poteku glavne obravnave.“ Op. št. (2): Glej npr. sodbe VS RS VIII Ips 140/2012 z dne 3. 12. 2012, VIII Ips 255/2012 z dne 16. 4. 2013, VIII Ips 23/2013 z dne 27. 5. 2013 in številne druge.