Jedro

Če sodišče nekega dokaza ne more izvesti, mora odločiti ob upoštevanju ostalih dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka ter po pravilu dokaznega bremena (216. čl. ZPP).

Izrek

Pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe (3. odstavek izreka) in pritožba tožene stranke zoper ugotovitveni in dajatveni del sodbe (1. in 2. odstavek izreka) se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec biološki oče tožnika, ki ga je 01.04.1988 rodila S.M. Tožencu kot očetu je naložilo, da je dolžan za preživljanje sina plačevati na roke matere mesečno preživnino v znesku 25.000,00 SIT od 20.03.2003 dalje, vsakič do 15. dne v mesecu za tekoči mesec, pri čemer je zapadle in še neplačane obroke dolžan plačati v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2006 dalje do plačila. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega obroka do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v višini 583.416,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2006, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki po pooblaščencih.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da je dosojeni znesek preživnine prenizek. Starši so dolžni zagotoviti otroku vsaj tako raven življenja, kakršno uživajo sami. Toženec je priznan zdravnik in sodni izvedenec, zasluži mesečno preko 500.000,00 SIT in nima drugih preživninskih obveznosti. Tožnik pa živi z materjo praktično na robu revščine, saj shajata z borih 200 EUR mesečno, kolikor zasluži tožnikova mati. Življenjski stroški v Srbiji dandanes niso nič nižji kot v Sloveniji, saj je globalizacija povzročila, da so proizvodi povsod enaki, kar pripelje do enakih cen. Plačati morata 100 EUR najemnine za stanovanje, kar pomeni, da jima od materine plače preostane zgolj 100 EUR in je lahko vsakomur jasno, da ta znesek ne zadošča niti za preživljanje matere. Mati lahko tožniku nudi le pomoč v smislu fizične pomoči, mu skuha, opere in zanj skrbi, materialno pa mu ne more dati ničesar. Tožnik je bil vsa leta odvisen od pomoči sorodnikov, ki so finančno nemalokrat pomagali. Toženec bi bil zato dolžan omogočiti svojemu otroku boljše življenje, skladno s svojimi premoženjskimi zmožnostmi in prispevati več kot 25.000,00 SIT mesečno.

Toženec izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodba temelji izključno na enem samem dokazu, na izpovedi tožnikove matere, čeprav ima v tej pravdi konkretne interese. Sodba se je odločila v tako delikatni zadevi le za en dokaz, ugotovitev očetovstva je delikatna zadeva, saj povzroča velike in daljnosežne posledice (plačilo preživnine do konca šolanja in drugo), te posledice pa so usmerjene prav na toženca. Zato je toženec to že navajal in predlagal vročitev vabil zanj njegovemu pooblaščencu, predlagal je tudi delegacijo sodišča. Gre za načrtno postopanje zakonite zastopnice tožnika zaradi maščevanja tožencu za stare račune iz časa njenega dela v bolnici, ko je bil toženec njen predpostavljeni in njeno željo, da bi si sin dobil državljanstvo EU, da bi se rešil iz težke situacije v njeni državi. Opozorjeno je tudi bilo, da je bila tožba vložena šele tik pred polnoletnostjo tožnika, mati je tako izkoristila možnost, da sama ureja to zadevo namesto mladoletnega tožnika. Tožbo bi lahko vložil tudi tožnik sam, predvsem če res sedaj potrebuje več in bi želel spoznati očeta, saj vložitev tožbe na tak način očitno ni preveč posrečen način za spoznanje očeta. Opozorjeno je bilo tudi, da je zakonita zastopnica v začasni odredbi (in tudi v tožbi) za preživnino sina zahtevala skoraj 100% več kot sama (delavka z ustrezno dokaj visoko izobrazbo in kvalifikacijo) zasluži na mesec, saj je kot svoj mesečni zaslužek navajala cca. 200 EUR, za preživnino pa je zahtevala kar dvakrat toliko. To kaže na njeno neobjektivnost in željo za čimveč denarja in tudi na njeno „pošteno pričanje“. Ta znesek je namreč prikazala kot nujno potreben znesek za preživljanje sina, in sicer takrat, ko je navajala višino zneska, ki bi ga kot preživnino moral plačati toženec, le 200 EUR pa je omenjala kot svoj mesečni zaslužek, ko je sebe hotela prikazati kot revno osebo, ki ne zmore več kot toliko plačevati za sina. Upoštevati je treba, da je tudi ona dolžna prispevati za sina in bi tako višina nujnih finančnih potreb za sina bila po njenih navedbah veliko višja kot je njena dvakratna mesečna plača. Ali ni to „finančni“ sindrom tožene stranke (termin dr. F. v enem njegovem izvedenskem mnenju, ko je hotel prikazati cilj stranke k pridobitvi čimveč denarja)? Toženec je opozoril tudi na to, da je zaradi tako pristranskih izjav v korist sina (oziroma v njeno korist, saj je s sodbo toženi stranki naloženo, da kar na roke tožnikove matere plačuje mesečno preživnino) potrebno ocenjevati tudi njene ostale izjave veliko bolj kritično, kar se v tem primeru ni upoštevalo niti približno. To je toženec pravočasno predvidel in je zaradi tega predlagal izločitev sodnice, v nadaljevanju pravde tudi delegacijo sodišča, predlog za izločitev pa je nato še enkrat ponovil in vse to ustrezno utemeljil in obrazložil, vsi njegovi predlogi so bili zavrnjeni kot neutemeljeni, tako da se je ta zadeva na koncu tako zaključila. Pripomniti je, da tožnik ni potrdil to, kar je njegova mati navedla na zaslišanju, da naj bi tudi želel spoznati očeta, saj toženca nikoli v življenju ni poklical, ne po telefonu in ne drugače, te želje ni pokazal niti na sodišču, čeprav je bil zaslišan in imel možnost vse to izpovedati. Tudi to kaže, da se njegova mati iz določenih razlogov maščuje tožencu. Toženec še opozarja, da preden je bila zadeva zaključena in preden je bila opravljena zadnja obravnava (na kateri je bila zadeva zaključena), na kateri bi se moralo zaslišati toženca, je bila razpravljajoča sodnica izvoljena za višjo sodnico. Od objave izvolitve do obravnave so bile preklicane vse ostale obravnave pri isti sodnici. Toženec je pričakoval, da se bo preklicala tudi njegova in se bo zadeva končno obravnavala pri drugem sodniku in se zadnje obravnave ni udeležil, obravnava pa je bila opravljena in zadeva zaključena brez njegovega zaslišanja. Zato je ostalo odprto vprašanje, ali se je po imenovanju sploh lahko odločilo v tej sestavi. Ta zadeva se je nadaljevala in je bila celo zaslišana zakonita zastopnica tožnika, nato pa sam tožnik, čeprav je toženec pred tem vložil predlog za izločitev sodnice. Omeniti je, da je toženec 27.09.2006 vložil pritožbo zoper sklep o začasni odredbi, o kateri še ni bilo odločeno in je tudi to bil razlog, da se z izdajo sodbe počaka, predvsem pa, da o tožbi tožnika odloči drug sodnik. Sodišče je izdalo sodbo preden se je pritožbeni postopek končal, čeprav je odločitev o pritožbi pomembna za pravilno rešitev te zadeve. Zato se pritožuje iz vseh navedenih razlogov s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje, s tem da se v novem postopku izvede dokaz z njegovim zaslišanjem in tudi z izvedbo dokaza s krvno analizo ter nato ponovno odloči, pritožbene stroške pa upošteva kot nadaljnje pravdne stroške. Nemogoče je, da bi tako „delikatno“ zadevo zaključili na podlagi enega samega dokaza, sicer bi takšno sojenje pomenilo grobe kršitve toženčevih temeljnih človekovih pravic in bi zaključek te zadeve pomenil začetek druge, to je pred Ustavnim sodiščem.

Toženec je na pritožbo tožnika odgovoril in predlagal, da se pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da če bi držalo, da sta starša dolžna zagotoviti otroku vsaj tako raven življenja kakršno uživajo sami, bi to pomenilo, da bi moralo sodišče dosoditi še nižjo preživnino. Zakonita zastopnica tožnika je namreč izjavila, da mesečno zasluži cca. 200 EUR. Ker je tudi slednja dolžna prispevati za preživljanje sina, bi ta znesek moral biti še nižji, saj je zakonita zastopnica trdila, da je s svojo plačo do takrat uspevala preživeti sebe in tožnika. Če bi se torej ugodilo pritožbi, bi tožnik živel na veliko višji ravni kot na primer živi njegova mati. V pritožbi se na eni strani govori o globalizaciji, ki naj bi povzročila tudi v Srbiji življenjske stroške kot v Sloveniji, na drugi strani, da se tožnik in njegova mati preživljata z 200 EUR mesečno. Tako bi namreč lahko preživela le mesec dni, saj pri takšnih globaliziranih cenah že naslednji mesec ne bi imela sredstev, kljub temu pa še vedno normalno živita z njeno sedanjo plačo. Celo jima »od materine plače preostane zgolj 100 EUR«.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi toženca: Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bilo storjenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2.odst. 339.čl. ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi razpoložljivih dokazov je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje, dokazni oceni, ko je sodišče prve stopnje verjelo izpovedi tožnikove matere, da je imela v kritičnem času spolne odnose samo s tožencem, ni mogoče ničesar očitati, ob dejstvu, da je bila pripravljena in je tudi založila stroške zaradi odvzema krvi za analizo DNA v zvezi z ugotovitvijo očetovstva, in sta se s tožnikom v ta namen kar trikrat odzvala vabilu Inštituta za sodno medicino v Ljubljani in je s tem še potrdila svoje prepričanje, da je prav toženec tožnikov oče. Če bi bil na drugi strani toženec tako prepričan, da ni oče, bi nedvomno ravnal drugače, kot pravi sodišče prve stopnje, bi to lahko dokazal na najbolj enostaven način, da bi se udeležil odvzema krvi in s tem omogočil izdelavo izvedenskega mnenja. Zato toženec ne more očitati sodišču prve stopnje, da sodba sloni le na izpovedi tožnikove matere, saj se kljub vabilom na odvzem krvi, le tega ni udeležil. Če sodišče nekega dokaza ne more izvesti, mora odločiti ob upoštevanju ostalih dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka ter po pravilu dokaznega bremena (216.čl. ZPP). Tako je sodišče prve stopnje tudi ravnalo. Toženčeve navedbe, da tožnikova mati ne govori resnice, da gre le za njeno maščevanje še iz časa, ko je delala v bolnišnici v Izoli, za njeno željo, da bi sin dobil državljanstvo EU, da bi se rešil iz težke situacije v njeni državi, da je bila tožba vložena šele tik pred polnoletnostjo tožnika in je mati tako izkoristila možnost, da sama ureja to zadevo namesto tedaj mladoletnega tožnika in da je v začasni odredbi zahtevala preživnino 100% več kot sama zasluži, kar kaže na njeno „objektivnost“, saj je tudi ona dolžna prispevati za sina, ne predstavljajo opravičljivega razloga za njegovo neudeležbo na razpisanih narokih, ko ga zato sodišče prve stopnje ni moglo zaslišati. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno sklicevalo na določbo 262.čl. ZPP. Stranka se res ni dolžna odzvati sodnemu vabilu, da bi bila zaslišana (oziroma v obravnavanem primeru tudi na odvzem krvi v dokazne namene) in je k temu ni mogoče prisiliti (1.odst. 262.čl. ZPP), vendar pa sme sodišče glede na vse okoliščine primera presoditi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje (oziroma na odvzem krvi, 2.odst. 262.čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ob vsem navedenem ni imelo razloga, da tožnikovi materi ne bi verjelo, da je v kritičnem obdobju imela spolne odnose samo s tožencem, pojasnila je tudi okoliščino, zakaj je bila tožba vložena šele po tolikih letih, bistveno pa je, da je bila vložena pravočasno (92.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR). Neupoštevno je pritožbeno sklicevanje na predloge za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v tej zadevi in na predlog za izločitev sodnice, saj že pritožba sama pove, da so bili ti predlogi kot neutemeljeni zavrnjeni. Neupoštevno je tudi sklicevanje na vloženo pritožbo zoper sklep o začasni odredbi, o kateri bo odločalo pritožbeno sodišče; ne drži, da je od te odločitve odvisna odločitev o vprašanju očetovstva. Tudi pritožbenim trditvam, da tožnik ni potrdil materine izpovedi, da naj bi želel spoznati očeta, ni mogoče slediti, dejstvo je, da je tožnik po polnoletnosti pri vloženi tožbi vztrajal. Ko se pritožba sklicuje na zaslišanje tožnika in njegove matere na naroku 08.05.2006, čeprav je toženec predtem zahteval izločitev sodnice, prezre, da je bil na tem naroku prisoten tudi toženčev pooblaščenec, ki zaslišanju ni nasprotoval. 1.odst. 74.čl. ZPP določa, da ko sodnik izve, da se zahteva njegova izločitev, mora takoj prenehati z vsakim nadaljnjim delom v tej zadevi; če gre za izločitev po 6.tč. 70.čl. ZPP, pa lahko opravlja nadaljnja dejanja. V skladu z 2.odst. cit. 74.čl. ZPP, le če je sodnik izločen iz razloga po 6.tč. 70.čl. tega zakona, pravdna dejanja, ki jih je opravil, odkar je stranka vložila zahtevo za njegovo izločitev iz tega izločitvenega razloga, nimajo pravnega učinka. V obravnavanem primeru pa je bil predlog za izločitev sodnice zavrnjen s sklepom z dne 23.05.2006. Tudi okoliščina, da je bila sodnica izvoljena za višjo sodnico, ni razlog za neudeležbo toženca in njegovega pooblaščenca na zadnjem naroku za glavno obravnavo 27.10.2006, vsled njunega pričakovanja, da bo ta preklican. V skladu s 4.odst. 21.čl. Zakona o sodniški službi se v takem primeru premestitev opravi (šele) 30. dan po pravnomočnosti odločbe o imenovanju. Tožencu tako ni uspelo izpodbiti pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je oče tožnika, izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna. Procesne določbe, niti temeljne človekove pravice v obravnavanem postopku niso bile kršene. Pritrditi je sicer tožencu, da je očetovstvo zanj pomembno vprašanje, z ustreznimi (preživninskimi) obveznostmi, vendar pa to ne daje podlage za razveljavitev sodbe zgolj zato, da bi se mu dala ponovna možnost izvedbe zamujenega dokaza z njegovim zaslišanjem in DNA preiskavo. Toženec je izpodbijal sodbo v celoti, torej tudi v delu glede določene preživnine, vendar neobrazloženo. Zato je sodišče druge stopnje opravilo v tem delu preizkus le v mejah po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, v skladu z 2.odst. 350.čl. ZPP, takih kršitev pa ni zasledilo.

K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je v okviru določb 123.čl. ZZZDR sprejemljivo ugotovilo okoliščine, ki se nanašajo na mesečne potrebe tožnika in zmožnosti staršev, da jih pokrijeta. Te je, ko je odločalo o preživninskem zahtevku, pravilno ovrednotilo in potem upoštevalo pri svoji odločitvi. Neizpodbijane, po sodišču prve stopnje ocenjene tožnikove potrebe znašajo približno 140 EUR mesečno, kar glede na ugotovljene zaslužke in vse ostale ugotovljene okoliščine na strani enega oziroma drugega od staršev, utemeljujejo v breme toženca določeno preživnino (v višini 104,32 EUR oziroma 25.000,00 SIT), kot tudi porazdelitev preživninske obveznosti na toženca v višini 75%, na tožnikovo mater pa le v manjšem delu, le 25%. Vse okoliščine, na katere opozarja pritožba, visoke toženčeve in na drugi strani nizke dohodke tožnikove matere, življenjski standard v Srbiji in do sedaj potrebno pomoč tožnikovih sorodnikov, je sodišče upoštevalo in ovrednotilo ter ustrezno obrazložilo, zato navedbe, da bi moral toženec glede na svoje boljše premoženjsko stanje kriti več kot 75% tožnikovih potreb, ni mogoče sprejeti.

Tako se izkažeta pritožbi obeh pravdnih strank kot neutemeljeni in ju je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353.čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154., 165.čl. ZPP).