Jedro

Presoja višine preživnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec oče tožnika, ki ga je 1.4.1988 v ... rodila S. M. Zato mu je naložilo, da je za preživljanje sina dolžan plačevati mesečno preživnino v znesku 25.000 SIT (sedaj 104,32 EUR) od 20.3.2003 dalje. Višji preživninski zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo iz razlogov po prvem odstavku 370. člena v zvezi z 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter po tretjem odstavku 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Odločitev v izpodbijani sodbi temelji izključno na enem samem dokazu, na izpovedi tožnikove matere. Ta pa ima velike konkretne materialne interese, ki jih je v pravdi tudi obsežno uveljavljala. O očetovstvu se odloča kar polnih 17 let od tožnikovega rojstva. Med postopkom se ni upoštevalo "enostavno ugotovljivih" toženčevih trditev. Toženec opozarja na dejstvo, da je predlagal prenos pristojnosti za odločanje na drugo sodišče, ker ni bil "enak pred zakonom" z ostalimi strankami v drugih pravdah. Njegovemu predlogu za izločitev sodnice, ki je o stvari odločala, ni bilo ugodeno. Sodnica je namreč, ker je bila izvoljena na drugo sodišče, v vseh ostalih zadevah razpisane obravnave preklicala, obravnavano zadevo pa je zaključila. Zato toženec misli, da mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), sodba pa ima takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V novem postopku bo treba zaslišati toženca kot stranko ter opraviti krvno analizo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Med pravdo je toženec podal tako zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice, kot tudi (dvakrat) predlog za prenos postopanja na drugo stvarno pristojno sodišče. Nobenemu od njegovih predlogov ni bilo ugodeno. Zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice je bila argumentirano in obrazloženo zavrnjena v skladu z določbo 73. člena ZPP, zavrnitev predloga za prenos pristojnosti pa temeljit na določbi 67. člena ZPP. V tej smeri uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi vplivale na pravilnost in zakonitost sojenja (prvi odstavek 339. člena ZPP) ni mogoče najti. Na pravilnost in zakonitost sodbe ne vpliva niti okoliščina, da je razpravljajoča sodnica zadevo zaključila v času, ko je tekel postopek za njeno izvolitev na višje sodišče. Končno pa revizija tudi ne pove, v čem naj bi bile podane okoliščine, ki naj bi glede na obrazložitev izpodbijane sodbe kazale na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Če bi bil toženec prepričan, da ni tožnikov oče, bi to dejstvo lahko dokazal z udeležbo pri analizi krvi, kar bi omogočilo izdelavo izvedenskega mnenja. Vendar pa toženec tako ni ravnal. Na njem je bilo torej dokazno breme, da izpodbije navedbe tožeče stranke. Na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) je izpodbijana sodba sledila tožbeni trditveni podlagi in dokazom, ki jih je ponudila tožeča stranka. Ponujeni dokazi pa so ob očitnem toženčevem izmikanju izvedbe krvne analize pripeljali lahko le do ugotovitve v skladu s tožbenim zahtevkom. V reviziji sicer toženec predlaga izvedbo krvne analize, vendar gre z njegove strani za dokazni predlog, podan v revizijskem postopku, ki pa mu glede na določbo 372. člena ZPP ni mogoče ugoditi: stranke smejo namreč v reviziji predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija.

V ostalem pa je revizijska trditvena podlaga nejasna, kolikor izpodbijani sodbi očita, da tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ali da je bilo zaradi neizvedenega dokaza s krvno analizo (pri čemer je neizvedbo tega dokaza povzročil toženec sam) zmotno uporabljeno materialno pravo.

Odločitev o toženčevi preživninski obveznosti temelji na določbi 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskim razmerjih. Starši so dolžni svoje otroke preživljati v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi ter v skladu z otrokovimi potrebami. Tožnik se po dopolnjeni polnoletnosti redno šola, zaradi česar toženca kot očeta zadeva preživninska obveznost tudi po dopolnjeni otrokovi polnoletnosti. Materialne potrebe tožnika so glede na njegovo starost takšne, da je dosojena preživnina v znesku 25.000 SIT (104,32 EUR) najmanj, kar lahko obremenjuje toženca. Podatki o premoženjskih razmerah toženca in otrokove matere spadajo v sklop dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Stanje pa je na tem področju takšno, da je mogoče zanesljivo sklepati, da so toženčeve premoženjske razmere glede na plačo, ki jo dobiva kot zdravnik v bolnišnici v Izoli bistveno boljše od dohodkov, ki jih dobiva otrokova mati, zaposlena kot medicinska sestra v Srbiji v področju drugačnega življenjskega standarda. Revizija o tem ne pove nič novega, čeprav se podrejeno glede na svojo vsebino dosojenemu preživninskemu znesku upira.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.