Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revizije iz razloga 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče dovoliti zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila in tudi ne zaradi vprašanj, ki se ne nanašajo na vsebino zadeve.

Če revident ne izkaže, da mu bodo zelo hude posledice, ki jih zatrjuje, res nastale, pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS, Območne enote Ljubljana z dne 11. 6. 2010 in zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 10. 2010, izpodbijano v delu, s katerim je tožena stranka spremenila odločitev inšpekcijskega organa prve stopnje. Inšpekcijski organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), A. A. in revidentki kot inšpekcijskima zavezankama naložil, da morata takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo prizidave in nadzidave poslovno stanovanjskega objekta na tam navedenem naslovu in tam navedenem zemljišču (1. točka izreka); da morata v roku 3 mesecev od vročitve odločbe odstraniti v 22 alinejah podrobno opredeljeno nelegalno gradnjo (2. točka izreka); ju opozoril, da če v navedenem roku ne bosta opravili naložene obveznosti, bo opravljena prisilna izvršba po drugi osebi na njune stroške (3. točka izreka); za nelegalno gradnjo odredil prepovedi po 158. členu ZGO-1 (4. točka izreka); navedel, da bo o stroških izdan poseben sklep in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (5. in 6. točka izreka). Tožena stranka je v pritožbenem postopku delno spremenila 2. in 4. točko izreka prvostopenjske odločbe, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnila. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila za poslovno stanovanjski objekt izdana odločba-gradbeno dovoljenje, za obnovo strehe v nespremenjenih gabaritih (zamenjava leg, špirovcev in kritine), odstranitev dimnikov, obnovo fasade in sanacijo temeljev pod fasado. Z isto odločbo pa je bila zavrnjena izdaja gradbenega dovoljenja za druga gradbena dela (nadzidava, pozidava, prizidava), ki so bila sicer navedena v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010, X Ips 278/2010) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila.

7. Izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revidentka najprej utemeljuje s pomembnim pravnim vprašanjem. V reviziji izpostavlja več vprašanj, ki pa po vsebini ne dosegajo standarda pomembnega pravnega vprašanja, kot je opisan v 6. točki te obrazložitve. Odgovor na nekatera od teh vprašanj je namreč mogoč že z branjem zakonskega besedila, oziroma gre za vprašanje, ki v pravni praksi in teoriji ne povzroča posebnih dvomom ali dilem. Revidentka pa izpostavlja tudi vprašanja, ki niso pomembna po vsebini obravnavne zadeve.

8. Že z branjem določbe 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Ur. l. RS, št. 56/2002, v nadaljevanju ZIN/2002) in določbe prvega dostavka 2. člena ZGO-1 je tako mogoče odgovoriti na revidentkina vprašanja: „ali zapis o ustavitvi inšpekcijskega postopka na koncu inšpekcijskega zapisnika predstavlja sklep o ustavitvi postopka tudi po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (Ur. l. RS, št. 56/2002, v nadaljevanju ZIN/2002), ali gre pri gradnji, ki poteka na podlagi gradbenega dovoljenja, v kolikor bi ta presegla obseg dovoljenih del za nelegalno gradnjo ali neskladno gradnjo ter kje so kriteriji za razmejitev“ in na vprašanje, „kdo se na podlagi določb ZGO-1 šteje za investitorja“, zato ta vprašanja niso pomembna pravna vprašanja, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

9. V določbi 28. člena ZIN je namreč določeno, da se inšpekcijski postopek ustavi s sklepom. Po določbi četrtega odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko organ ustavi postopek začet po uradni dolžnosti, v petem odstavku istega člena pa je določeno, da je zoper sklep o ustavitvi postopka dovoljena pritožba. V 227. členu ZUP pa je določeno, da se sklep izda v pisni obliki, če je zoper njega dopustna pritožba. Iz teh določb ZIN in ZUP tudi izhaja, da se inšpekcijski postopek lahko ustavi le s pisnim sklepom.

10. Iz določbe prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki v točki 12. 1. določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo brez gradbenega dovoljenja, v točki 12. 2. pa določa, da neskladna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela izvajajo v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, tudi jasno izhaja, kaj se šteje za nelegalno in kaj za neskladno gradnjo in da je kriterij njune razmejitve obstoj in vsebina gradbenega dovoljenja. Iz točke 4. 1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1, ki določa, da je investitor pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objekta, ali ki jo sam izvaja, pa jasno izhaja, kdo se šteje za investitorja.

11. Vprašanje, ki v pravni teoriji in praksi ne sproža nobenih dvomov ali dilem, je revidentkino vprašanje, „ali mora upravni organ v postopku na podlagi prvega odstavka 146. člena ZGO-1 nujnost ukrepa v javnem interesu ugotavljati in obrazložiti“. Ker že sam ZGO-1 določa, da se vodenje inšpekcijskih ukrepov, izrekanje ukrepov in vročanje odločb v inšpekcijskem postopku šteje za nujne ukrepe v javnem interesu, ni dileme ali dvoma, da nujnosti inšpekcijskega ukrepa po ZGO-1 ni treba niti posebej ugotavljati niti obrazložiti.

12. Revidentkina vprašanja: „ali je izvedba skrajšanega postopka brez zaslišanja strank v diskreciji upravnega organa in ali mora slednji pri tem upoštevati določene kriterije, in če da, kakšne“ nadalje „ali sme upravni organ, ko odloča o izdaji gradbenega dovoljenja posegati v projektno dokumentacijo in po kateri projektni dokumentaciji se lahko izvajajo dela“, ter vprašanji, „kaj sodi v okvir nujnih sanacijskih del po četrtem odstavku 1. člena ZGO-1 in, ali se za investitorja šteje tudi oseba, ki je pooblastila drugo osebo, da uredi vse potrebno za gradnjo“ pa niso vprašanja, ki bi bila pomembna po vsebini obravnavane zadeve.

13. V tej zadevi so bile namreč pred izdajo odločbe izvedene ustne obravnave in stranke so imele možnost, da se o ugotovitvah inšpektorja izjasnijo. Predmet te zadeve tudi ni gradbeno dovoljenje, ampak inšpekcijski ukrep. V obravnavani zadevi tudi ne gre za dejanski stan, ki ga ureja četrti odstavek 1. člena ZGO-1 (to je gradnja objektov zaradi neposredno grozečih naravnih ali drugih nesreč ali zato, da se preprečijo ali zmanjšajo njihove posledice, za objekte za zaščito, reševanje in pomoč ob naravnih in drugih nesrečah in za gradnjo vojaških inženirskih objektov, zaklonišč in drugih zaščitnih objektov med izrednim ali vojnim stanjem). Podlaga za določitev inšpekcijskega zavezanca pa v tej zadevi ni pooblastilno razmerje. Zato se izpostavljena vprašanja ne nanašajo na vsebino te zadeve in za to zadevo po vsebini tudi niso pomembna.

14. Dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revidentka utemeljila tudi z navedbo, da je glede izpostavljenih vprašanj praksa neenotna oziroma, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse. Vendar s to navedbo zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazala.

15. Upoštevaje ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 100/2008, X Ips 545/2008, X Ips 464/2009, X Ips 90/2009, X Ips 269/2009, X Ips 496/2010) bi morala revidentka točno in konkretno navesti, glede katerega pravnega vprašanja in od katerih odločb Vrhovnega sodišča naj bi izpodbijana odločitev odstopala, oziroma natančno in konkretno opredeliti, v čem naj bi bila neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje, navesti katere odločbe naj bi to neenotnost izkazovale in te odločbe tudi predložiti. Revidentka tega ni storila. Zato njena pavšalna in neizkazana navedba o neenotni praksi in o odstopu od sodne prakse za dovoljenost revizije ne zadostuje.

16. Glede na obrazloženo izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka tudi ni izkazala izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

18. Revidentka je navedla, da obstaja zelo velika verjetnost, da bi se zaradi realizacije izpodbijanega akta stanovanjska stavba v celoti zrušila. To pa bi zanjo in za ostale stanovalce pomenilo nastanek premoženjske škode, ki jo po zneskih specificira. Temu dodaja še škodo, ki ji bo nastala zaradi že izvedene investicije, in meni, da so zelo hude posledice izkazane že s tem, ker škoda presega znesek 20.000,00 EUR. Navaja še, da bi ostala brez stanovanja in brez svojega ateljeja, ki ga kot samozaposlena v kulturi potrebuje za svoje delo.

19. Za navedbo, da bi se lahko stanovanjska hiša v celoti zrušila, revidentka ni predložila ustreznega dokaza. Pa tudi sicer je dolžna nezakonito stanje odpraviti po pravilih gradbene stroke, ki z današnjo tehnologijo, gradbenimi proizvodi, strokovno tehničnimi rešitvami, varstvenimi in varovalnimi ukrepi, omogoča, da se brez škode za celotni objekt iz objekta odstranijo nezakonito prizidani, nadzidani ali vzidani deli. Zato samo navedba o verjetni rušitvi celotnega objekta ne zadostuje. Tudi zatrjevana materialna škoda, ki naj bi presegala 20.000,00 EUR, samo po sebi še ne izkazuje zelo hudih posledic. Ker revidentka, kot to izhaja iz listin v spisu, tudi ni lastnica nobenega od treh zaradi nezakonite gradnje nastalih stanovanj, ki so v etažnem elaboratu označeni pod št. 29, 30 in 31 in ki se nahajajo v četrti in delno peti etaži, ampak je lastnica stanovanja pod št. 10, ki se nahaja v tretji etaži, zaradi odstranitve nezakonite gradnje ne bo ostala brez stanovanja. Navedb o ateljeju pa revidentka ni izkazala. Pa tudi sicer samo izguba ateljeja še ne pomeni, da revidentka svoje dejavnosti ne bo mogla opravljati kje drugje.

20. Ker revidentka ni izkazala, da bodo nastale posledice, ki jih zatrjuje, tudi pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

21. Glede na navedeno revidentka zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

22. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).