Jedro

V skladu s prvim odstavkom 146. člena ZGO-1 se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.

Sestavni del gradbenega dovoljenja je PGD v delu, ki se nanaša na dela, dovoljena s 1. točko izreka gradbenega dovoljenja in ne na vsa dela, predvidena s projektno dokumentacijo.

Izvedenih gradbenih del, ki niso zajeta z izdanim gradbenim dovoljenjem, z gradbenim dovoljenjem ni mogoče usklajevati, saj je s temi deli narejena nadzidava in prizidava objekta, za kar gradbeno dovoljenje ni bilo izdano.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ prve stopnje tožnici in A.A. kot investitorkama naložil, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo prizidave in nadzidave poslovno stanovanjskega objekta ..., na zemljišču s parc. št. *13 k. o. ...(1. točka izreka). Z 2. točko izreka je inšpekcijskima zavezankama naložil, da morata v roku treh mesecev po vročitvi te odločbe odstraniti nelegalno gradnjo in to v 22 alinejah tudi podrobno opredelil. Če inšpekcijski zavezanki v navedenem roku ne bosta opravili naložene obveznosti, bo opravljena prisilna izvršba po drugi osebi na njune stroške (3. točka izreka). S 4. točko izreka je inšpekcijski organ odredil prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 - uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popr., 126/07 in 108/09 – v nadaljevanju ZGO-1), s 5. točko je odločil, da bo o stroških izdan poseben sklep, s 6. točko pa, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Upravni organ prve stopnje je odločbo izdal po uradni dolžnosti na podlagi 152. člena ZGO-1, ker je ugotovil, da pomenijo dela, navedena v 2. točki izreka, nelegalno gradnjo (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da sta bili za navedeni objekt podpisani dve pogodbi za izvedbo gradbenih del, prva z dne 25. 5. 2004 se nanaša na obnovo fasade in strehe, druga z dne 16. 2. 2005 pa na obnovo zadnjega dela stavbe ... Prvo pogodbo je tožnica podpisala skupaj z A.A., drugo pa je na strani naročnika podpisala A.A. Upravni organ je ugotovil, da se pooblastila drugih solastnikov, ki jih je tožnica predložila, nanašajo na prodajo podstrešnih stanovanj in ne na sklepanje pogodb z izvajalci del. Zato solastniki, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, niso zavezanci v postopku gradbene inšpekcije, na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa imajo pravico udeleževati se postopka.

Upravni organ je upošteval, da je bilo za navedeni objekt izdano gradbeno dovoljenje št. 3515-18/2004-14/440-BN z dne 24. 6. 2004 (pravnomočno dne 30. 7. 2004), po katerem je dovoljena obnova strehe v istih gabaritih kot obstoječa streha (pri kateri se bo zamenjalo dotrajane špirovce, lege ter kritino in odstranilo nevarne dimnike), obnova fasade in sanacija temeljev pod fasado. V 2. točki izreka navedene odločbe je navedeno, da ostala dela, ki so zajeta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja PGD Arhitektura, št. P-6/04 01, februar 2004, in sicer izvedba prizidka na vzhodni strani objekta z vsemi spremljajočimi deli, niso predmet tega dovoljenja. V postopku je bilo ugotovljeno, da dela, našteta na straneh 6 do 8 (in povzeta v 2. točki izreka izpodbijane določbe), niso dela obnove – rekonstrukcije strehe, kot je dovoljena s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, saj je staro ostrešje, vključno s kolenčnimi zidovi in deli starih stropov nad zadnjo bivalno etažo, odstranjeno v celoti, in da so zgrajene nove armiranobetonske plošče in kolenčni zidovi tako, da je nastala še ena podstrešna etaža, da je ostrešje višje in da ima strešna okna, vse z namenom pridobitve treh novih stanovanj. V nivoju tretje in četrte etaže inšpekcijski organ ugotavlja nov prizidek, delno nadzidan z novo, mansardno (peto) etažo. Izvedena dela na obravnavanem objektu kljub poskusom niso bila legalizirana. Po mnenju inšpekcijskega organa teh del ni mogoče šteti kot neskladno gradnjo, temveč gre za nelegalno gradnjo.

Drugostopenjski organ je odpravil 12., 18. in del 19. alineje 2. točke izreka prvostopenjske odločbe, 6. alinejo 2. točke pa je odpravil in nadomestil z novo. Točko 2 izreka je dopolnil še z obveznostjo vzpostavitve prejšnjega stanja na stroške inšpekcijskih zavezank, v 4. točki izreka je odpravil drugo alinejo, v četrti alineji pa prepoved prometa z zemljiščem, na katerem je objekt. V preostalem je pritožbe zavrnil. Pritožbeni organ pritrjuje stališču organa prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo in kot protispisne zavrača pritožbene trditve o skladnosti izvedenih del z gradbenim dovoljenjem. Zavrnil je tudi pritožbene trditve o ustavitvi inšpekcijskega postopka, o neprimernosti izrečenega ukrepa odstranitve nelegalne gradnje in o pomenu odločbe stanovanjske inšpekcije. V obravnavani zadevi je namreč odločilno to, da gradbeno dovoljenje za ta dela ni bilo izdano in je zato sporna gradnja izvedena nezakonito.

Tožnica zoper izpodbijano odločitev vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1), sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje ter priglaša stroške postopka.

V tožbi opisuje postopek od izdaje inšpekcijske odločbe z dne 17. 3. 2005 (ki je bila v pritožbenem postopku odpravljena) dalje in navaja, da je inšpektorica pri ponovnem inšpekcijskem pregledu dne 21. 9. 2006, ki ga je opravila v skladu z napotili upravnega organa druge stopnje, ugotovila, da se dela izvajajo v skladu s PGD in PZI in da ni več razlogov za nadaljevanje inšpekcijskega postopka. Ker je te ugotovitve tudi zapisala v zapisnik, tožnica meni, da je bil s tem na podlagi 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) inšpekcijski postopek ustavljen in se pri tem sklicuje na objavo v Uradnem listu št. 43/07. Zato trdi, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku, ki je že bil pravnomočno končan. Napačno in neobrazloženo naj bi bilo tudi sklicevanje organa prve stopnje na tretji odstavek 211. člena ZUP. Meni, da bi moral organ prve stopnje navesti, da izdaja odločbo v skrajšanem postopku, skladno s 146. členom ZGO-1, in obrazložiti nujnost ukrepov v javnem interesu po ZUP. Izrek o izvršljivosti izpodbijane določbe pred njeno dokončnostjo naj bi pomenil poseg v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Neposredna izvršljivost odločbe gradbene inšpekcije naj bi bila tudi v nasprotju s 33. in 67. členom Ustave. Zato meni, da je tretji odstavek 146. člena ZGO-1 iz istih razlogov v nasprotju z 22., 25., 33. in 67. členom Ustave, kolikor se nanaša na ukrep po 152. členu ZGO-1. Poleg tega naj bi oba upravna organa napačno uporabila 152. člen ZGO-1, saj meni, da ni šlo za nelegalno gradnjo. Navaja, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje in da upravni organ ni ustrezno obrazložil, ali gre za gradnjo samostojnega objekta ali za gradnjo dela stanovanjskih objektov. Glede na 1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 naj bi bilo bistveno tudi, ali je obravnavani objekt mogoče odstraniti brez posega v statiko in varnost drugih objektov. Obema upravnima organoma očita, da se do tega vprašanja nista opredelila, ugotovljeno dejansko stanje pa naj ne bi dalo podlage za pravilnost uporabe ukrepa za nelegalno gradnjo. Navaja tudi, da je inšpekcijski organ dolžan odrediti ukrep, ki ustreza možnosti vzpostavitve v prejšnje stanje brez poseganja v objekte, zgrajene z veljavnim gradbenim dovoljenjem.

Dejansko stanje naj bi bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Trdi, da prizidave in nadzidave niso bile izvedene, da so bila izvedena nujna sanacijska dela in rekonstrukcija strehe v skladu s projektno dokumentacijo, ki je sestavni del pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Nepravilna naj bi bila tudi 2. točka izreka izpodbijane odločbe, saj naj bi bil opis posegov na stavbi nenavadna kombinacija poimenovanj iz etažnega načrta stavbe in numeričnih podatkov iz projektne dokumentacije. To naj bi kazalo na to, da inšpektor izhaja iz očitkov domnevnih prijaviteljev. Nepravilno naj bi bilo tudi poimenovanje zalednega dela stavbe. Bodisi nejasnost bodisi nepravilnost očita vsem alinejam 2. točke izreka in se pri tem sklicuje na projektno dokumentacijo (PGD in PID).

Tožnica nadalje navaja, da so bila izvedena nujna vzdrževalna dela (rekonstrukcija strehe) in da za nova strešna okna za bodoča stanovanja ter za obnovo vseh instalacij (razen elektrike, ki naj še ne bi bila narejena) gradbeno dovoljenje ni potrebno. Podstrešne enote naj bi bile izvedene do III. gradbene faze, kar naj bi bila obveza investitorjev in lastnikov stavbe, saj so s kupninami prodanih podstrešnih enot investirali nujna vzdrževalna dela na strehi stavbe v skladu z odločbo stanovanjske inšpekcije, investitorji pa naj ne bi izvajali del v zvezi z ureditvijo stanovanj. Dve podstrešni enoti naj bi bili prodani še pred rekonstrukcijo, kar naj bi dokazovalo mnenje ZRMK iz leta 2002, ki streho stavbe ... opredeljuje kot izkoriščeno mansardo. Tako naj bi šlo le za spremembo rabe, za kar po ZGO-1 gradbeno dovoljenje ni potrebno. Če je to potrebno, pa naj bi bili za spremembo namembnosti odgovorni novi lastniki. Tožnica pojasnjuje tudi, zakaj sta bili podpisani dve pogodbi z izvajalcem gradbeno obrtniških del, in navaja, da je iz vsebine obeh pogodb in popisa del razvidno, da so dela po obeh pogodbah skupaj tista dela, ki so potrebna za sanacijo strehe.

Vsebina pooblastila, ki so ga lastniki dali tožnici in A.A., naj bi bila v izpodbijani odločbi napačno navedena, saj v njem ne piše, da gre za prodajo stanovanj, temveč za prodajo posameznega lastniškega deleža na podstrešju, za uporabo finančnih sredstev za stroške potrebnih del ter za vsa dejanja, ki so potrebna za pridobitev upravnih dovoljenj in drugih soglasij. Zato tožnica meni, da je sklepanje, da sta bili z A.A. edini, ki sta naročili gradbeno obrtniška dela, izvedena na stavbi ..., napačno. V pravilnost in objektivnost inšpekcijskega postopka dvomi, ker naj bi bila ... omogočena udeležba v postopku, kljub temu da nista lastnika stanovanja na naslovu ..., iz uvoda odločbe pa izhaja, da je bil postopek začet po uradni dolžnosti. Kljub temu da je bila zaradi nasprotovanja lastnikov ... predvidena fazna izvedba del, pa so bila soglasja pridobljena za celoto in za posamezne faze. Navaja, da je projekt PGD za rekonstrukcijo strehe konstruktivno reševal prostorske probleme v zvezi z zamenjavo strešne konstrukcije v skladu z odločbo stanovanjske inšpekcije. Na njegovi podlagi je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Projekt PGD za ureditev treh podstrešnih stanovanj in prenovo zalednega dela, ki je bil izdelan kot celota, pa na upravno enoto kot celota ni bil vložen, temveč le del tega projekta, ki je bil potreben za rekonstrukcijo strehe (Tehnična prenova zalednega dela in statična ojačitev stavbe ...). Vloga za tehnično sanacijo zalednega dela in statično ojačitev stavbe naj bi bila zavrnjena prav zaradi nestrinjanja lastnikov ... Zato je bilo treba v sami izvedbi le sanirati obstoječi oporni zid ob vznožju grajskega pobočja ter statično obnoviti oporne konstrukcije med stavbo in opornim zidom v skladu s četrtim odstavkom 1. člena ZGO-1. Tožnica se sprašuje, čemu je inšpekcijski pregled obsegal poizvedovanje po dokumentaciji Elektro ..., če je inšpektorica leta 2006 ugotovila, da so dela potekala pravilno in da je bila gradnja ustavljena leta 2005. Meni, da te poizvedbe niso v pristojnosti gradbenega inšpektorja, saj za izvedbo napeljav gradbeno dovoljenje ni potrebno. Tudi projekt PGD naj ne bi bil stvar gradbenega inšpektorja in ponovno poudarja, da niso bila izdelana tri podstrešna stanovanja, kot to zmotno navaja izpodbijana odločba, etažni načrt pa ni projektna dokumentacija in zato ne more biti podlaga za preverjanje gradnje.

Tožnica trdi še, da se ni mogla izjaviti o zapisnikih z dne 13. 3. 2010, 27. 9. 2005, 14. 10. in 15. 10. 2005, ker v spisu niso bili vloženi dne 19. 5. 2010, ko je opravila ogled spisa. Navaja, da nadvišanja slemena za 1,00 m in 1,20 m ne obstajajo in da je bilo to ugotovljeno že v disciplinskem postopku zoper inšpektorico. Zato predlaga vpogled v spis tega disciplinskega postopka. Poudarja, da še ena podstrešna etaža ni bila zgrajena, temveč je bila obnovljena obstoječa na isti višini. Ni nadzidav in prizidav stavbe, vse naj bi bilo zgrajeno po projektni dokumentaciji in v skladu s pogoji prostorskega akta. Poudarja, da so bila vsa dela izvedena strokovno in zakonito in da stavba ne predstavlja več nevarnosti za zdravje ljudi in okolje. S saniranjem zaledne konstrukcije naj bi bila preprečena porušitev opornega zidu in dotok površinske vode, kar je bil vzrok vdora vlage v stanovanjske prostore. Trdi, da bi spomeniško zaščitena hiša ob izvršitvi izpodbijanih odločb ostala brez strehe in bi ob dežju zalivalo stanovanja, stavba bi bila potresno zelo nevarna, spomeniško zaščitena stavba bi bila uničena, zdravje in življenje stanovalcev ter njihovo premoženje pa ogroženo. Porušenje vrhunsko obnovljene stavbe v starem mestnem jedru naj bi bilo nerazumno in nezakonito.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje in druge stopnje v delu, s katerim drugostopenjski organ spreminja odločitev organa prve stopnje. Pri preizkusu zakonitosti same odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta in lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP) za odločitev, ki je sicer pritožbeni organ ni odpravil ali spremenil. Po presoji sodišča sta odločitvi organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, in organa druge stopnje o spremembi in dopolnitvi odločitve organa prve stopnje pravilni in zakoniti, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Tožbeni očitek, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku, ki je bil že pravnomočno končan, je neutemeljen. Tožnica namreč zmotno meni, da je bil v obravnavanem primeru kršen 28. člen ZIN (Uradni list RS, št. 56/02 in 26/07). Zapisa inšpektorice v zapisniku z dne 21. 9. 2006 (da ni več razlogov za nadaljevanje postopka) namreč ni mogoče šteti kot zapisa o ustavitvi postopka po prvem odstavku 28. člena ZIN, saj določba tega člena, na katero se tožnica sklicuje, v času sestave omenjenega zapisnika še ni veljala. Uveljavil jo je šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 26/07 – ZIN-A).

Da je sklicevanje upravnega organa na tretji odstavek 211. člena ZUP nepravilno in da ta nepravilnost ni vplivala na zakonitost odločitve, je pravilno pojasnil že pritožbeni organ. Zato je tožbeni očitek s tem v zvezi neutemeljen. Neutemeljena je tudi tožničina trditev, da se v upravnem postopku ni mogla izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Po vpogledu v spis sodišče sicer ugotavlja, da se tožnica v postopku pred upravnim organom prve stopnje res ni mogla izjaviti o zapisnikih z dne 13. 3. 2010, 27. 9. 2005, 14. 10 in 15. 10. 2005, ker v spis niso bili vloženi dne 19. 5. 2010, ko je opravila ogled spisa, je pa to možnost imela v pritožbenem postopku, a je ni izkoristila. Iz uradnega zaznamka z dne 4. 6. 2010 in iz zapisnika z dne 28. 6. 2010 je namreč razvidno, da je tožnica vpogled v spis opravila še dvakrat in da je drugič zahtevala dokumente, ki jih pri vpogledu v spis 19. 5. 2010 ni bilo. Iz natisnjenega elektronskega sporočila z dne 29. 6. 2010 in iz popravka zapisnika z dne 28. 6. 2010 je razvidno, da je to dokumentacijo tudi prejela. Dokumentacijo je torej prejela po izdaji odločbe organa prve stopnje, vendar še preden je vložila pritožbo, a ni ne v pritožbi ne v tožbi navedla, glede katerih dejstev in okoliščin iz navedenih dokumentov, ki so pomembni za odločitev, se ni mogla izjaviti.

V skladu s prvim odstavkom 146. člena ZGO-1 se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Navedena zakonska določba torej daje podlago za odstop od procesnih jamstev, ki jih sicer zagotavlja ZUP, ki med drugim v prvem odstavku 9. člena določa, da je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Zato tudi očitek, da se tožnica ni mogla izjaviti o zapisnikih z dne 13. 3. 2010, 27. 9. 2005, 14. 10 in 15. 10. 2005, sam po sebi ne more utemeljiti nezakonitosti izpodbijane odločbe. Poleg tega je iz zapisnika z dne 24. 5. 2010 razvidno, da je bila tožnica v postopku zaslišana, iz uradnega zaznamka z dne 24. 5. 2010, da je dodala dokumente v spisno dokumentacijo, iz zapisnikov z dne 28. 5. 2010 in 4. 6. 2010 pa, da je bila prisotna pri pregledu dokumentacije in da je obakrat na vpogled dostavila dokumentacijo, ki jo je gradbeni inšpektor fotografiral. Tožnica torej v upravnem postopku ni bila prikrajšana za možnost izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Zato je po presoji sodišča tudi tožbeni očitek o kršitvi pravice do sodelovanja v postopku neutemeljen.

Tožbeni očitki, ki se nanašajo na 6. točko izreka prvostopenjske odločbe, izdano na podlagi tretjega odstavka 146. člena ZGO-1, po kateri pritožba zoper inšpekcijsko odločno ne zadrži njene izvršitve, so v obravnavanem primeru neupoštevni. Tožnica namreč ne navaja, da bi kršitve, ki jih zatrjuje v zvezi z nesuspenzivnostjo pritožbe, nastale zaradi odločitve o ustavitvi gradnje. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb in iz tožbenih navedb celo izhaja, da so bila dela ustavljena že leta 2005, tj. pred izdajo odločbe. Tožnica tudi ne navaja, da bi posledice izvršljivosti odločitve o odstranitvi nelegalne gradnje nastale do odločitve o njeni pritožbi. Tožnica torej ne navaja, da bi bila zaradi te določbe in 6. točke izreka odločbe upravnega organa prve stopnje dejansko prikrajšana za ustavnoprocesna jamstva, ki jih v tožbi navaja, prav tako ne pojasni, kako naj bi bila zaradi neposredne izvršljivosti prvostopenjske odločbe poseženo v njeno lastninsko pravico. Po navedenem je odločitev o neposredni izvršljivosti prvostopenjske odločbe zakonita, za uveljavljanje hipotetičnih posegov v človekove pravice pa tožnica ni izkazala pravnega interesa.

Ker gre za odločitev o inšpekcijskem ukrepu po 152. členu ZGO-1, je treba presoditi, ali gre v obravnavani zadevi za nelegalno gradnjo. Med strankama ni sporno, da je bilo 24. 6. 2004 izdano gradbeno dovoljenje za obnovo strehe in fasade objekta ... (št. 3515-18/2004-14/440-BN), sporno je, ali so dela, ki so predmet izpodbijane odločitve, tudi predmet tega gradbenega dovoljenja. Inšpekcijski organ je upošteval, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo objekta ..., ki stoji na zemljišču s parc. št. *13 k. o. ..., ki bo poleg obnove fasade in sanacije temeljev pod fasado obsegala obnovo strehe v istih gabaritih kot obstoječa, pri kateri se bo: zamenjalo dotrajane špirovce, lege ter kritino in odstranilo nevarne dimnike. V 3. točki izreka gradbenega dovoljenja je sicer navedeno, da je sestavni del gradbenega dovoljenja projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, vendar so že z 2. točko izreka izključena vsa ostala dela, ki so zajeta v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD). To pomeni, da je sestavni del gradbenega dovoljenja PGD v delu, ki se nanaša na dela, dovoljena s 1. točko izreka gradbenega dovoljenja in ne na vsa dela, predvidena s projektno dokumentacijo (npr. armiranobetonske plošče). Zato v obravnavanem primeru projekt izvedenih del (PID) ter primerjava projekta PGD in PID, na kar se tožnica sklicuje, ne dokazujeta obsega gradbenega dovoljenja. Tudi iz obrazložitve gradbenega dovoljenja je razvidno, da so investitorji dokazali, da imajo pravico graditi oziroma izvajati le tista dela na nepremičnini, ki so nujna sanacijska dela, saj se z nameravano rekonstrukcijo, ki je prikazana v projektni dokumentaciji, niso strinjali vsi solastniki, vsi solastniki pa so se strinjali z nujnimi sanacijskimi deli. Poleg tega tožnica sama navaja, da je bila vloga za tehnično sanacijo zalednega dela in statično ojačitev stavbe zavrnjena zaradi nesoglasja lastnikov ... Za poseg v skupni del hiše, ki presega redno upravljanje stvari, pa je potrebno soglasje solastnikov oziroma etažnih lastnikov (prvi odstavek 29. člena SZ-1 oziroma peti odstavek 67. člena SPZ). Da je obravnavani primer prav tak, je Upravno sodišče ugotovilo že v sodbi št. 40/2006 z dne 26. 4. 2007, izdani v upravnem sporu zaradi izdaje dopolnilnega gradbenega dovoljenja za izvedbo del na istem objektu. Sodišče tako nima razloga za dvom v ugotovitev inšpekcijskega organa, da dela, ki so predmet izpodbijane odločitve, niso zajeta z gradbenim dovoljenjem.

Na drugačno presojo ne more vplivati niti tožbeno sklicevanje na 1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1, saj se po 152. členu ZGO-1 inšpekcijski ukrepi pri nelegalni gradnji lahko nanašajo tudi na del objekta, tj. na tisti del, ki je nelegalna gradnja. Zato je tudi očitek, da se upravna organa nista opredelila do vprašanja, ali je šlo za gradnjo samostojnega objekta ali za gradnjo dela stanovanjskih objektov, neupošteven. V skladu z 12.1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Zato je za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve v nadaljevanju odločilno, ali je bilo gradbeno dovoljenje za obravnavana dela potrebno.

Tožnica sicer v tožbi navaja, da za posamezna dela gradbeno dovoljenje ni potrebno. Kolikor se tožbene navedbe v zvezi s tem nanašajo na nujna sanacijska dela, je na tak ugovor pravilno odgovoril že pritožbeni upravni organ, ko je pojasnil, zakaj je pridobitev gradbenega dovoljenja pred izvedbo del potrebna tudi za nujna sanacijska dela. Zato se prvostopenjskemu upravnemu organu niti ne bi bilo treba spuščati v vprašanje, ali so bila gradbena dela, za katera tožnica trdi, da so bila nujna sanacijska, načrtovana že pred izdajo gradbenega dovoljenja. Da ni šlo za nujna sanacijska dela, je namreč inšpekcijski organ ugotavljal na podlagi dokumentacije Elektro... in dokumentacije, ki jo je tožnica sama predložila 28. 5. 2010. Dejstvo, da se je spuščal v navedeno vprašanje in v zvezi s tem ugotavljal dejansko stanje, pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva. Zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek v zvezi z obsegom poizvedovanja gradbenega inšpektorja.

Po presoji sodišča tudi ni pomembno, ali so bila z obravnavanimi gradbenimi deli zgrajena tri stanovanja (ki so bila predvidena v idejnem projektu že leta 2003), ali pa gre za „podstrešne enote do III. gradbene faze“, kot to navaja tožnica. Tožnica sicer zatrjuje, da je bila podstreha stavbe ... že pred posegom opredeljena kot izkoriščena mansarda, vendar to še ne pomeni, da so pred posegom obstajale „podstrešne enote“, ki so po ugotovitvah inšpekcijskega organa nastale z obsežnimi gradbenimi deli, za katera gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Po navedenem so tožbene trditve, da je šlo le za spremembo rabe, neutemeljene. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je torej že prvostopenjski upravni organ pravilno pojasnil, da izvedenih gradbenih del, ki niso zajeta z izdanim gradbenim dovoljenjem z dne 24. 6. 2004, z gradbenim dovoljenjem ni mogoče usklajevati, saj je s temi deli narejena nadzidava in prizidava objekta, za kar gradbeno dovoljenje ni bilo izdano. Zato je tudi po presoji sodišča stališče, da gre v obravnavanem primeru za nelegalno gradnjo, pravilno. Kvaliteta in smotrnost gradnje pa sama po sebi ne zadoščata za njeno zakonitost. Ukrep odstranitve že zgrajenega objekta ali dela objekta v primeru nelegalne gradnje je določen z zakonom (152. člen ZGO-1), zato tožnica tudi nezakonitosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa odstranitev nelegalne gradnje ne more utemeljiti z navedbami o smotrnosti izvedenih del in z domnevnimi posledicami izvršitve odrejenega ukrepa. Gre namreč za ukrep, ki je zakonsko določen z namenom odstranitve nezakonite gradnje, torej zaradi protipravnega ravnanja inšpekcijskih zavezancev. Glede na tožbene navedbe sodišče v zvezi s tem pojasnjuje le, da se izpodbijana odločitev ne nanaša na gradbena dela, ki so bila predmet gradbenega dovoljenja (tj. v obnovljeno streho in fasado ter v sanirane temelje pod fasado), zato je očitek o posegu v objekte, zgrajene z veljavnim gradbenim dovoljenjem, neutemeljen. Način izvršitve odrejenega ukrepa in vzpostavitve v prejšnje stanje pa ni predmet izpodbijane odločitve.

Napake pri navajanju posameznih del v odločbi prvostopenjskega organa je odpravil že drugostopenjski upravni organ. Tožničine trditve, da prizidave in nadzidave niso bile storjene, pa so, kot je pravilno ugotovil že pritožbeni organ, neutemeljene. Da je šlo za dela v zalednem delu objekta, izhaja tudi iz tožničinih navedb v tožbi, le da ta dela utemeljuje kot nujna po četrtem odstavku 1. člena ZGO-1. Glede na to da tožnica ugotovitvam o nadvišanju kolenčnih zidov ne oporeka, tudi morebitna napačna ugotovitev, da to pomeni nadvišanje slemena strehe, ne more vplivati na pravilnost odločitve o odstranitvi nadvišanih kolenčnih zidov. Tožbene navedbe, da še ena podstrešna etaža ni bila zgrajena, ker da je bila obstoječa le obnovljena, prav tako ne utemeljujejo nezakonitosti izpodbijane odločitve, saj se izdano gradbeno dovoljenje na obnovo obstoječe etaže ni nanašalo. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti druge tožbene navedbe o domnevnem nepravilnem poimenovanju delov stavbe in opisu posegov na stavbi. Poimenovanje delov stavbe namreč samo po sebi na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne more vplivati. Tožnica sicer trdi, da gre za nerazumljivost odločbe, ker vzhodni zaledni del ne obstaja, vendar je tak očitek neutemeljen. Nesporno je, da ima stavba vzhodni del, iz izpodbijane odločitve pa je razvidno, katera dela je treba kot nelegalno gradnjo odstraniti. Zgolj to, da naj bi inšpekcijski organ pri opisu posegov „izhajal iz očitkov domnevnih prijaviteljev“, tudi za utemeljitev očitka o pristranskosti upravnega organa ne zadošča .

Drugi tožbeni očitki o sodelovanju … v tem postopku so pavšalni in neobrazloženi, ter kot taki ne morejo utemeljiti zatrjevane nezakonitosti izpodbijane odločitve. Kot je pojasnil že pritožbeni organ, ugotovljeno dejansko stanje ne temelji na izjavi drugih oseb, temveč izhaja iz dokazil obsežne dokumentacije o zadevi. Inšpekcijska odločba je bila izdana po uradni dolžnosti, okoliščina, da ... nista več lastnika stanovanja na naslovu ..., pa tudi ne utemeljuje nezakonitosti izpodbijane odločitve.

Sodišče pritrjuje ugotovitvi inšpekcijskega organa, da tožnica s pooblastili, na katere se sklicuje, ni izkazala, da so solastniki nepremičnine s parc. št. *13, k. o., ..., tudi inšpekcijski zavezanci. Tožnica zmotno meni, da so solastniki z besedilom teh pooblastil, poleg namena, da se pridobljeni denar uporabi za popravilo celotne stavbe, in za prodajo solastniškega deleža na podstrešju, tožnico pooblastili tudi za dela, ki so predmet inšpekcijskega postopka. Tožnica tudi s sklicevanjem na gradbeno dovoljenje ne more utemeljiti stališča, da so inšpekcijski zavezanci vsi investitorji, navedeni v gradbenem dovoljenju. V obravnavanem primeru je bilo namreč pravilno ugotovljeno, da gre za nelegalno gradnjo, na katero se gradbeno dovoljenje, na katerega se tožnica sklicuje, ne nanaša. Drugih okoliščin, iz katerih naj bi izhajalo, da so inšpekcijski zavezanci osebe, ki so dale navedena pooblastila, pa tožnica ne navaja.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Odločitev o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških postopka, saj po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.