Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 749/2008

ECLI:SI:VDSS:2009:PDP.749.2008 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

odškodninska odgovornost delodajalca kršitev pravic iz delovnega razmerja redna odpoved pogodbe o zaposlitvi krivdni razlog
Višje delovno in socialno sodišče
5. marec 2009
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru, ko delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, predstavlja s strani tožene stranke uporabo zakonitega sredstva na podlagi določbe 88. čl. ZDR. Ker tega sredstva tožena stranka tudi ni zlorabila s tem, da je tožnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni preverjala z obiski na domu, ni podana njena odškodninska odgovornost za škodo, ki je tožniku nastala v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I/1. točki izreka v delu zavrnitve zahtevka za plačilo 2.719,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi spremeni tako, da se tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 2.719,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2006 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo,“ v I/2. in II. točki izreka pa odločitev o stroških postopka tako, da se v tem delu glasi: „Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 211,98 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v znesku 166,81 EUR, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo zneska 6.892,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2006 do plačila in za povrnitev stroškov postopka (pravilno: odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 1.131,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka osem dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). V obširni pritožbi, v kateri pretežno ponavlja svoje navedbe iz pripravljalnih vlog navaja, da je izpodbijana sodba nerazumljiva in ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Meni, da se sodišče prve stopnje do nobenega od relevantnih dejstev ni opredelilo. Napačno je zavrnjen zahtevek za plačilo pogodbene kazni, saj je tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo, kar je bilo ugotovljeno s sodbo opr. št. Pd 79/2004, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 894/2005 in tudi v reviziji z opr. št. VIII Ips 52/2007. Po 29. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije pripada pogodbena kazen delavcu za vsako kršitev pravic, ki je ugotovljena s pravnomočno sodbo. Neutemeljeno pa je po mnenju pritožbe zavrnjen tudi zahtevek za plačilo odškodnine, saj se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na stališče, da tožnik ni izkazal protipravnosti ravnanja tožene stranke, da pa tudi ni izkazal škode. Vsi ti zaključki so napačni, glede škode izrazito preuranjeni, saj nimajo podlage v strokovnem – izvedeniškem mnenju. Dejstvo je, da je tožena stranka ravnala protipravno, saj je sodišče ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Nezakonita je bila zato, ker je tožena stranka kršila določila ZDR, zato je zaključek prvostopenjskega sodišča o neobstoju protipravnosti ravnanja tožene stranke napačen. Napačni so tudi razlogi, s katerimi prvostopenjsko sodišče zavrača krivdo tožene stranke. Predvsem je napačno to, da dokazno breme glede krivde prevaljuje na tožnika, čeprav je dokazno breme glede tega elementa odškodninske odgovornosti na strani tožene stranke. Le-ta je pretirano in na napačen način preverjala bolniško odsotnost in pri izvrševanju svoje pravice prekoračila prav vse meje, kar se je v končni fazi rezultiralo v nezakonitosti odpovedi. Prav zaradi takega šikanoznega ravnanja tožene stranke je bila odpoved nezakonita. Tudi sam akt odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil najmanj malomaren, vsekakor pa nezakonit. Tožena stranka je hotela odpovedati delovno razmerje, hkrati pa se je zavedala, da podlage za to nima. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tega ni upoštevalo, kakor tudi ne dejstev glede ravnanja tožene stranke ob reintegraciji tožnika. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnik obvestila, ki mu jih je pošiljala tožena stranka prejel in da jih ni hotel dvigniti. Napačen je tudi zaključek, da se ni odzval na vabilo za izvršitev sodbe z dne 5.12.2006. Šele 21.12.2006 je prejel navedeno vabilo, na katero se je tudi nemudoma odzval. Tožena stranka je tožnika vabila v kadrovsko službo, ne pa na delo. Iz sodne prakse izhaja, da mora biti poziv na delo jasen, nedvoumen in resen. Ko se je tožnik odzval vabilu na sestanek v kadrovsko službo, ni mogel nadaljevati z delom. Tožena stranka mu je v podpis predložila aneks, s katerim mu je priznala vse pravice iz delovnega razmerja in obvestilo, s katerim mu je odredila čakanje na delo. Tega instituta zakon ne pozna več. Sodišče prve stopnje je storilo tudi hudo postopkovno napako, ko je na podlagi medicinske dokumentacije tožnika samo zaključilo, da zdravstvenih težav, ki jih je tožnik nedvomno izkazal, ni povzročila tožena stranka, kljub temu, da iz izvidov jasno izhaja, da tožnik trpi hude duševne bolečine prav zaradi ravnanja tožene stranke. Pritožba predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Pritožba nekorektno očita sodišču prve stopnje, da v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj bi je ne bilo mogoče preizkusiti in da je nerazumljiva. Izpodbijana sodba ima namreč razloge prav o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in razumljivi in je zato sodbo tudi mogoče preizkusiti. Če se tožnik s temi razlogi ne strinja (npr. z ugotovitvijo o nastalih zdravstvenih posledicah), pa to ni stvar bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter pravilno uporabljenega materialnega prava. V zvezi s tema dvema pritožbenima razlogoma pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je materialno pravo napačno uporabljeno le glede odločitve o zahtevku za plačilo pogodbene kazni (vendar ne iz razloga, ki ga navaja pritožba). Glede zahtevka za plačilo odškodnine je dejansko stanje popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljevalo z določbo 29. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 14/06), pri tem pa je spregledalo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana dne 4.6.2004, ko citirana KP dejavnosti še ni veljala. V tistem času je veljala še prejšnja kolektivna pogodba (Ur. l. RS, št. 37/96 - 4/2005), ki je v 38. členu določala, da je delodajalec dolžan izplačati delavcu iz naslova pogodbene kazni za nezakonite odločitve najmanj šest povprečnih plač delavca, kadar je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno: da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke delavcev oziroma da so bile pri določanju presežkov storjene bistvene kršitve postopka in bistveno kršene pravice delavca, da je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način.

Kot osnova se upošteva povprečje plač delavca v zadnjih treh mesecih pred pravnomočnostjo sodbe, ki bi jih delavec dobil, če bi delal. Iz listin v spisu izhaja, da je sodba postala pravnomočna dne 20.10.2006 (priloga A3), v zadnjih treh mesecih pred pravnomočnostjo sodbe, to je v juliju, avgustu in septembru 2006 je znašala povprečna tožnikova plača 210.923,66 SIT oziroma sedaj 880,17 EUR (priloga A4). Glede na citirano določbo KP dejavnosti bi bil tožnik upravičen do pogodbene kazni v višini 5.281,01 EUR (1.265.541,96 SIT). Ker je zahteval le 2.719,74 EUR (651.758,00 SIT), je do tega zneska tudi upravičen. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe glede zneska 2.719,74 EUR oziroma 651.758,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2006 do plačila spremenilo tako, da je zahtevku v tem delu ugodilo.

Glede preostalega dela (odškodnine), je pritožba neutemeljena. V zvezi s tem zahtevkom je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), ki določa, da mora delodajalec povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Po 2. odstavku 184. člena se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 – 40/07), razen določbe 1. odstavka 131. člena OZ, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo. Po 1. odstavku 131. člena OZ je tisti, ki povzroči drugemu škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V tej določbi je skrito pravilo o dokaznem bremenu glede krivde, ki je ne dokazuje oškodovanec, ampak mora tisti, ki se mu očita povzročitev škode dokazati, da škoda ni nastala po njegovi krivdi. Čeprav je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zapisalo, da tožnik ni dokazal krivde tožene stranke za povzročeno škodo pa iz nje izhaja tudi, da tožena stranka ni ravnala krivdno.

S to ugotovitvijo pritožbeno sodišče soglaša. Po 135. členu OZ je krivda podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ravnanje tožene stranke ni bilo storjeno namenoma ali iz malomarnosti. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, določenega v ZDR, to je krivdnega razloga, tega pa zakon določa v 3. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR. Štela je, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker ni predložil opravičila odsotnosti z doma v času kontrole bolniškega staleža, kot to določajo njena interna navodila. Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v primeru, če delavec krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja predstavlja s strani tožene stranke uporabo zakonitega sredstva, za izvedbo katerega je imela podlago v citirani določbi 88. člena ZDR. Tega sredstva ni zlorabila, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je kontroliranje bolniške odsotnosti z obiski na domu zakonit instrument kontrole in je s tem v zvezi tožena stranka tudi imela sklenjeno pogodbo z družbo, ki je te kontrole opravljala. Toženi stranki v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni mogoče očitati malomarnosti, še manj pa naklepnega ravnanja. V prepričanju, da je družba, s katero je imela sklenjeno pogodbo, opravila vročitve tako, kot je potrebno, je tudi sklepala, da je tožnik vse pozive in vabila prejel. Prepričanje tožene stranke, da je tožnik obvestila prejel, ne kaže na njeno malomarnost. Bolniški stalež delavcev je imela pravico kontrolirati, tega ni počela na nedopusten način. V nasprotju z listinami v spisu je pritožbeno zatrjevanje, da je bila odpoved nezakonita zato, ker naj bi tožena stranka pri kontroli bolniškega staleža prekoračila vse razumne meje in tožnika šikanirala. Odpoved je bila nezakonita zato, ker tožena stranka ni uspela dokazati, da je obvestila o kontroli tožnik dejansko prejel. Kot sta izpovedali priči v postopku M.F. in D.B., sta obvestila tožniku pustila na vidnem mestu na vhodnih vratih in zgolj zaradi tega, ker obvestil ni vročala osebno, tožena stranka vročitve ni mogla dokazati. Iz tega razloga je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne zato, ker bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica naklepnega ravnanja tožene stranke, da tožniku škoduje. Stališče sodišča prve stopnje v sodbi opr. št. Pd 79/2004, na katero se sklicuje tudi pritožba, namreč da je bilo ravnanje tožene stranke šikanozno, ker je opravila kontrolo, namesto da bi izpodbijala tožnikov bolniški stalež oz. njegovo upravičenost, ne more predstavljati odločilne podlage za ugotavljanje krivde tožene stranke. Nikakršnega šikaniranja ni v tem, da delodajalec izbere hitrejše (čeprav za delavca bolj neprijetno) zakonito sredstvo preizkusa izrabe bolniškega staleža. Sama kontrola bolniškega staleža ne pomeni, da delodajalec dvomi v njegovo upravičenost, ampak gre le za preizkus, ali se stalež ne zlorablja.

Ob ugotovitvi, da ni podana krivda tožene stranke za zatrjevano škodo, ki naj bi bila posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišču prve stopnje drugih elementov odškodninske odgovornosti niti ni bilo treba ugotavljati. Pogoj za odškodninsko odgovornost je namreč kumulativen obstoj vseh štirih elementov odškodninskega delikta: protipravno ravnanje povzročitelja, nastanek škode, krivda povzročitelja in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo. Če le eden od teh elementov ni podan, odškodninske odgovornosti ni. Sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da krivda tožene stranke ni podana, obstoja drugih elementov ni ugotavljalo, zlasti ni ugotavljalo obstoja škode in protipravnega ravnanja. Delno je le podvomilo v obstoj vzročne zveze, zato so pritožbeni očitki, da se do elementa protipravnosti in nastanka škode ni pravilno opredelilo, nerazumljivi.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje tudi glede krivde tožene stranke v zvezi z reintegracijo tožnika po pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Iz izvedenih dokazov izhaja, da se je tožena stranka za tožnikovo reintegracijo zelo trudila in celo sama pospeševala postopke pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Enostavno in takojšnjo reintegracijo je namreč preprečevalo dejstvo, da je tožnik invalid III. kategorije s pravico do razporeditve na drugem ustreznem delu z omejitvami. Za svoje delo „elektrikar - specialist“ ni bil več zmožen od 31.12.2002 dalje, zato ga tožena stranka ni mogla reintegrirati nazaj na to delovno mesto. O tem ga je tudi obvestila in mu predlagala edino možno rešitev – čakanje na ustrezno zaposlitev. V tem času mu je zagotavljala nadomestilo plače, zato ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. Dne 27.12.2006 je zaprosila za ugotovitev preostale delovne zmožnosti in na podlagi dopolnilnega mnenja Invalidske komisije ZPIZ z dne 10.4.2007 je tožnik z delom pričel 24.7.2007. V ravnanju tožene stranke v zvezi z reintegracijo ni protipravnega ravnanja, pa tudi nikakršne krivde za zatrjevano duševno trpljenje tožnika, ki spričo okoliščin, v katerih ga tožena stranka ni mogla reintegrirati takoj na prejšnje delovno mesto, objektivno ni bilo utemeljeno.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ob pomanjkanju elementov odškodninskega delikta ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke, je zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo 1.000.000,00 SIT (4.172,93 EUR) odškodnine.

Glede na spremenjen tožnikov uspeh v pravdi, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je uspel z zahtevkom v višini 39,46 %, zato je upravičen do povrnitve stroškov v tem deležu, medtem ko je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov v višini oziroma deležu 60,54 %. Tožnikovi stroški znašajo za tožbo 400 točk, za drugo in tretjo pripravljalno vlogo po 300 točk, za zastopanje na naroku z dne 20.11.2007 400 točk, na drugih dveh pa po 200 točk s trajanjem 150 točk, za odsotnost iz pisarne dvakrat po 80 točk, kar skupaj znaša 2.110 točk oziroma 968,49 EUR. Stroški kilometrine po 88 km za vsak pristop znašajo trikrat po 29,04 EUR, taksa za tožbo in sodbo pa po 900 točk oziroma 142,74 EUR. Potrebni stroški znašajo 1.198,35 EUR, sorazmerni del pa 472,87 EUR. Ostali stroški niso bili potrebni za pravdo, saj v petih pripravljalnih vlogah tožnik ne navaja nič za pravdo potrebnega oziroma ničesar, kar ne bi bilo mogoče navesti že v tožbi in prvih dveh pripravljalnih vlogah. Potrebni tudi niso ostali nepriznani stroški (posveti s stranko, pregled listin, končno poročilo itd.), ker so vsa ta opravila vključena v glavna pravdna dejanja za stranko.

Stroške tožene stranke je sodišče prve stopnje že pravilno odmerilo in znašajo skupaj s sodnimi taksami 1.131,23 EUR. Sorazmerni del znaša 684,85 EUR. Po pobotu tako odmerjenih stroškov je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 240,14 EUR, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tudi v I/1. in II. točki izreka spremenilo in tožniku naložilo v plačilo stroške v višini 211,98 EUR.

Pritožbeni stroški tožnika znašajo za pritožbo 500 točk oziroma 229,50 EUR, povečani za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV pa 279,99 EUR. Taksa za pritožbo znaša 142,74 EUR. Skupni stroški so tako nastali v višini 422,73 EUR, ker pa je tožnik s pritožbo uspel v deležu 39,46 %, je upravičen do povrnitve 166,81 EUR. Odgovor na pritožbo k rešitvi ni pripomogel, zato tožena stranka stroške, ki so ji s tem nastali, krije sama.

Ker gre v tem primeru za spor zaradi plačila zneska 2.719,74 EUR iz naslova pogodbene kazni in 4.172,93 EUR iz naslova odškodnine, revizija po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) in ZPP ni dovoljena (nobeden od navedenih zneskov ne presega zneska 4.172,93 EUR). Lahko pa jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 dopusti. To lahko stori v primeru, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije ni dopustilo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia