Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila podana, ker je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, je pravočasna, saj je bila podana v 30-dnevnem roku, ki je začel teči od uveljavitve spremenjenega akta o sistemizaciji delovnih mest.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki I./2. izreka v delu odločitve o vpisu delovne dobe v delovno knjižico za obdobje od 7. 12. 2007 do 7. 6. 2008 razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I./1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 10. 2007. V I./2. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, temveč da mu še traja. Zavrnilo je tudi preostali del njegovega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter mu obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, po plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov pa izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. V I./2. točki izreka je zavrnilo tudi preostali del njegovega tožbenega zahtevka, da mu je dolžna tožena stranka obračunati ter izplačati vse druge doslej zapadle prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega prejemka dalje do plačila in vse nadaljnje zapadle pripadajoče prejemke do ponovnega nastopa dela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih zneskov v plačilo dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih bruto zneskov. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da mu je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku 30-dnevnega roka od seznanitve z odpovednim razlogom. Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke (v nadaljevanju Akt), s katerim se je delodajalec seznanil z odpovednim rokom, je bil sprejet 19. 9. 2007, tako da je s tem dnem začel teči 30-dnevni rok za podajo redne odpovedi. Ker je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 22. 10. 2009, je bila podana prepozno. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bilo ponujeno delovno mesto tožniku ustrezno, saj se je na ponujenem delovnem mestu zahtevala nižja stopnja izobrazbe (VII. stopnja), kot pa se je zahtevala za zaposlitev na delovnem mestu po odpovedani pogodbi o zaposlitvi (VIII. stopnja). Pri ustreznosti ponujene zaposlitve bi moralo sodišče upoštevati tudi višino plače na ponujenem delovnem mestu, ki bi bila po ugotovitvi tožnika osemkrat nižja, kot pa je bila plača, do katere je bil upravičen po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je sprejelo zmotno dokazno oceno o tem, da je bil podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Pri tem ni upoštevalo izpovedb prič H.R. in I.S. niti dejstva, da je vodstvo sprejem novega Akta (ki je dejansko predstavljal le prilagoditev že obstoječemu dejanskemu stanju) le izrabilo za potrebe izpodbijane odpovedi. Obseg del in nalog, ki jih je opravljal tožnik, se ni bistveno zmanjšal in potreba po njegovem delu ni prenehala. Sodišče prve stopnje je zavzelo tudi napačno stališče v zvezi z opravljanjem dela in zaposlitvijo D.Č., saj je iz dokaznega postopka razvidno, da je D.Č. tožnikovo delo pričel opravljati takoj po tem, ko so bila tožniku odvzeta pooblastila, čeprav formalno tam še ni bil zaposlen, to pa je nadaljeval tudi potem, ko ga je tožena stranka tudi formalno zaposlila na novosistemiziranem in njemu prirejenem delovnem mestu, v okviru katerega pa se je opravljalo prav delo, ki ga je prej opravljal tožnik (kljub različnim opisom del in nalog). Dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bilo delovanje tožnika v zvezi z delnicami C. (kupovanje delnic), sodišče prve stopnje pa je kljub temu odpoved spoznalo za zakonito. Ob upoštevanju vseh okoliščin bi moralo sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil v tem, da ga je tožena stranka „kaznovala“ za njegovo delovanje na področju kupovanja delnic.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo tudi o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno (glede vpisa delovne dobe v delovno knjižico za obdobje od 7. 12. 2007 do 7. 6. 2008), medtem ko je v zvezi s preostalim delom tožnikovega tožbenega zahtevka na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožnikovem tožbenem zahtevku že odločalo in mu s sodbo opr. št. I Pd 1088/2007 z dne 20. 6. 2008 praktično v celoti ugodilo (razen glede vpisa delovne dobe v delovno knjižico za obdobje od 7. 12. 2007 do 7. 6. 2008 in glede opisnega zahtevka za izplačilo razlike v plači v višini plače, ki jo je tožnik v tem obdobju prejel pri drugem delodajalcu – v tem delu je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen). Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1278/2008 z dne 19. 3. 2009 ugodilo, izpodbijani del sodbe (ugodilni del) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem postopku je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 28. 7. 2009 specificiral 2. točko tožbenega zahtevka tako, da je poleg preostalega dela reparacijskega tožbenega zahtevka ponovno vtoževal vpis delovne dobe v delovno knjižico za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v zvezi z obračunom ter izplačilom bruto plače pa je upošteval, da je od 7. 12. 2007 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu, zaradi česar je iz tega razloga za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu zahteval obračun in izplačilo razlike med plačo, ki jo prejema pri drugem delodajalcu in plačo, do katere bi bil upravičen pri toženi stranki. To pomeni, da je tožnik 2. točko tožbenega zahtevka oblikoval upoštevaje prejeto plačo pri drugem delodajalcu. Zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1088/2007 z dne 20. 6. 2008 v zavrnilnem delu (glede zavrnitve vpisa delovne dobe v delovno knjižico za obdobje od 7. 12. 2007 do 7. 6. 2008 in za izplačilo celotne plače - dejansko gre za izplačilo razlike v plači) ni bilo pritožbe, zato je potrebno ugotoviti, da je citirana sodba sodišča prve stopnje v tem delu postala pravnomočna. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odločalo tudi o delu tožnikovega tožbenega zahtevka v zvezi z vpisom delovne dobe v delovno knjižico za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (kljub temu, da je bil del tožnikovega tožbenega zahtevka za vpis delovne dobe v delovno knjižico za obdobje od 7. 12. 2007 do 7. 6. 2008 že pravnomočno zavrnjen), je sodišče prve stopnje v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to je pritožbeno sodišče na tožnikovo pritožbo v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo, za kar je imelo podlago v drugem odstavku 354. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse relevantne dokaze in ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, pravilno zaključilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (posledično pa tudi njegov reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek) neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove (ki je tožnik ni podpisal) podala v roku 30 dni, ki ga je določal peti odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Iz obrazložitve izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove (A8) je razvidno, da je zaradi reorganizacije tožene stranke prenehala potreba po delu tožnika. Iz bivšega proizvodno storitvenega področja sta z organizacijskimi spremembami nastali dve novi organizacijski enoti (področje O. in področje R.). Zaradi tega je bilo delovno mesto pomočnika glavnega direktorja za proizvodno storitveno področje (delovno mesto, ki ga je zasedel tožnik) s sprejemom novega Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v K. d.d. ukinjeno. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila ukinitev tožnikovega delovnega mesta. Do ukinitve delovnega mesta je prišlo z uveljavitvijo spremembe akta tožene stranke, ta akt pa je stopil v veljavo 27. 9. 2007 (A4). Glede na to je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka tožniku izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposliti (A8) podala v 30-dnevnem roku iz petega odstavka 88. člena ZDR. Do dejanske spremembe v organizaciji tožene stranke je prišlo z uveljavitvijo sprememb Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, s tem pa je pričel teči rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Podobno stališče je zavzelo pritožbeno sodišče tudi v sodbi opr. št. Pdp 844/2006 z dne 29. 1. 2007, ki je bila podvržena tudi revizijski presoji Vrhovnega sodišča RS. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 211/2007 z dne 6. 10. 2008 revizijo v citiranem individualnem delovnem sporu zavrnilo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje z obrazložitvijo o ustreznosti ponujenega delovnega mesta. Sodišče prve stopnje namreč v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki je bila ponujena tožniku po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ponujena za ustrezno zaposlitev. V drugem odstavku na strani 6 obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo tožniku z novo pogodbo o zaposlitvi ponujeno ustrezno delo glede na strokovno izobrazbo (torej na smer strokovne izobrazbe). Sodišče prve stopnje pa je jasno ugotovilo razliko v stopnji strokovne izobrazbe po prejšnji pogodbi o zaposlitvi tožnika (VIII. stopnja) in po novi ponujeni pogodbi o zaposlitvi za tožnika (VII. stopnja). To pomeni, da sodišče prve stopnje ni zaključilo, da bi bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev (kot to določa 90. člen ZDR). Ker se z ozirom na člen 90/3 ZDR ustreznost zaposlitve presoja glede na vrsto in stopnjo izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, so neutemeljene pritožbene trditve tožnika, da je bila ponujena zaposlitev neustrezna tudi zato, ker bi tožnik na novem delovnem mestu prejemal nekajkrat nižjo plačo od plače na prejšnjem delovnem mestu.

Pritožbeno sodišče se nadalje pridružuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da predstavlja ukinitev delavčevega delovnega mesta resen in utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ob zaključku sodišča prve stopnje, da je prišlo v spornem obdobju pri toženi stranki do reorganizacije, v posledici česar je bil sprejet tudi novi Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki (s tem aktom pa je prišlo tudi do ukinitve tožnikovega delovnega mesta) je bil tudi po stališču pritožbenega sodišča podan resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje med strankama tudi ni bilo sporno, da je bilo tožnikovo delovno mesto „pomočnik glavnega direktorja za proizvodno storitveno področje“ ukinjeno. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo tudi do ugovora tožnika glede tega, da je tožena stranka tožnikovo delo prenesla na delovno mesto „direktor področja O.“, s tem, da naj bi to delo opravljal D.Č.. Ugotovilo je namreč, da sta opisa za ti dve delovni mesti med seboj bistveno različna, saj je tožena stranka z novim Aktom o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest delovni proces organizirala povsem drugače. Pred sklenitvijo pogodbe o prenosu opravljanja poslovnih funkcij z dne 12. 6. 2007 (ki je bila sklenjena med toženo stranko in C. d.d.) je bil delovni proces pri toženi stranki razdeljen na tri področja (proizvodno storitveno področje, marketing in splošno ekonomsko področje), po spremembi organizacije pa so se področja organizirala na drugačen način. Oblikovanje in spreminjanje (zmanjševanje) organizacijskih enot delodajalca je v njegovi izključni pristojnosti. Če se delodajalec odloči za reorganizacijo podjetja (zaradi česar lahko pride tudi do ukinitve določenih delovnih mest), takšna (poslovna) odločitev ni stvar sodne presoje. Dejstvo, da delodajalec določeno delovno mesto ukine, pa še ne pomeni, da je s tem v celoti prenehala potreba po opravljanju dela, ki se je izvajalo na ukinjenem delovnem mestu (delodajalec lahko opravljanje teh del naloži tudi drugim delavcem – katerih delovna mesta niso bila ukinjena). Ker je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo zaradi organizacijskih sprememb pri toženi stranki in ukinitve tožnikovega delovnega mesta, so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika o zmotni dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki naj bi bila nepravilna v tem, da ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz organizacijskih razlogov (ki je kot utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi določen v prvi alinei prvega odstavka 88. člena ZDR). Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zato, ker je zaradi reorganizacije pri toženi stranki del tožnikovega dela pričel opravljati D.Č.. Opisa del in nalog na tožnikovem prejšnjem delovnem mestu ter del in nalog, ki jih je opravljal D.Č., sta namreč bistveno različna. Dejstvo, da je D.Č. prevzel izvajanje (dela) tožnikovih opravil, pa še ne pomeni, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove iz tega razloga nezakonita. Ob tem ne gre prezreti tega, da je iz podatkov spisa razvidno, da se je tako za zasedbo delovnega mesta, ki je bilo ponujeno tožniku, kot tudi za delovno mesto, kjer je delal D.Č., zahtevala enaka stopnja strokovne izobrazbe (VII. stopnja strokovne izobrazbe), medtem ko se je za opravljanje dela na tožnikovem prejšnjem delovnem mestu zahtevala VIII. stopnja strokovne izobrazbe. Delodajalec pa delavcu pogodbe o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev ni dolžan ponuditi (člen 88/3 ZDR). Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožniku redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta, so nebistvene pritožbene navedbe tožnika o tem, da je do te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo zaradi tega, ker je tožnik odkupoval delnice C. d.d. (ki je bila večinski oziroma 100 % lastnik tožene stranke).

Ker razen v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi vpisa delovne dobe v delovno knjižico za tožnika za obdobje od 7. 12. 2007 do 7. 6. 2008 niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker se razveljavitev dela sodbe in zavrženje dela tožnikove tožbe ne more šteti kot uspeh tožnika v tem individualnem delovnem sporu, medtem ko je bila v preostalem njegova pritožba neutemeljena, tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Glede na peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, saj se predmetni individualni delovni spor nanaša na spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja.