Jedro

Določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru finančna izravnalna pogodba, FIP), pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Upravne enote Gornja Radgona, št. 330-1266/2009-155 z dne 1. 8. 2011. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ v obnovljenem postopku denacionalizacije zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 1, del parc. št. 2, parc. št. 3, pripisane pri vl. št. 4 k. o. A., parc. št. 5, 6, 7, 8, 9, pripisane pri vl. št. 10 k. o. B., parc. št 11, 12, pripisani pri vl. št. 20 k. o. B., ki so bile odvzete A.A., rojeni 7. 2. 1873, pokojni od 3. 10. 1945, do celote. Tožena stranka je revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila z odločbo, št. 4904-7/2011-2 z dne 19. 3. 2012. 2. Sodišče prve stopnje je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Pritrjuje razlogom tožene stranke in ugotavlja, da sta revidentka in B.B. izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine na podlagi določb Pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (Finančna in izravnalna pogodba, v nadaljevanju FIP) in na njeni podlagi sprejetih predpisov. Zato nista upravičenca do denacionalizacije po določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Navaja tudi, da upravni organ ni vezan na potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 1. 4. 2011. Revidentka vlaga revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, kršitve ustavnih pravic in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Sklicuje se na Zakon o vojnih in pregnanskih škodah, Zakon o prijavi škode ter Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem, ki jih je sprejela Avstrija. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni v smislu revizijskih navedb ter spremeni ali odpravi odločbi upravnih organov oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zaznamuje tudi stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavanem primeru gre za pomembno vprašanje, ki se nanaša na uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen v povezavi z možnostjo upoštevanja pogodb, sklenjenih med državami, pri katerih kot sopogodbenica ni sodelovala bivša Jugoslavija (konkretno FIP), na podlagi katerih so bile osebam, ki so bile upravičenke po ZDen, izplačane določene odškodnine za odvzeto premoženje od tuje države. O tem pomembnem pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev v zadevi, se Vrhovno sodišče ob vložitvi revizije še ni izreklo, zato je revizijo dovolilo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava 2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je po mnenju revidentke sporno stališče prvostopenjskega sodišča, da je izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine za (v bivši Jugoslaviji) podržavljeno premoženje od Republike Avstrije na podlagi določb FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, ki urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje. Posledično tudi drugi odstavek 10. člena ZDen za ta primer ne daje pravne podlage za zavrnitev njenega denacionalizacijskega zahtevka.

9. Za odločitev v obravnavani zadevi je treba odgovoriti na več pravnih vprašanj: - ali se na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen FIP (pri čemer pri sklenitvi te pogodbe bivša Jugoslavija ni sodelovala) šteje za akt, na podlagi katerega so imele določene osebe pravico dobiti ali zahtevati odškodnino od tuje države; - če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali je za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen pomembno, škodo na katerih vrstah (kategorijah) premoženja je tuja država vzela za podlago za določitev odškodnine (v povezavi z vrstami premoženja, ki je bilo tem osebam podržavljeno), ter višina oziroma obseg odškodnine v primerjavi s podržavljenim premoženjem; - ali je za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen relevanten premoženjski prag (cenzus), ki so ga za odmero odškodnine določali izvedbeni predpisi FIP (konkretno avstrijski Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (BGB, 43/1962, Nr. 177, v nadaljevanju UVEG) v povezavi z avstrijskim Zakonom o prijavi škode); - ali je upravni organ vsebinsko vezan na potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, iz katerega izhaja, da pravna prednika revidentke nista bila upravičena do odškodnine na podlagi FIP.

10. Vrhovno sodišče se strinja s pravnimi stališči, ki jih je v izpodbijani sodbi glede teh vprašanj sprejelo prvostopenjsko sodišče. S to sodbo jih deloma dopolnjuje. Enaka stališča je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbah X Ips 85/2013, X Ips 267/2013 in X Ips 103/2013. 11. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

12. Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca: četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v 9. do 15. točki ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Navedena določba torej izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države.

13. Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo tudi Ustavno sodišče RS (odločbe U-I-23/93, U-I-326/98, Up-547/02, sklep Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02 izhaja, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

14. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča določba drugega odstavka 10. člena ZDen velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen (npr. I Up 503/2003 z dne 1. 6. 2005). V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je v zvezi z razlago 12. člena ZDen ustaljeno stališče, da pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije, kar pomeni, da tudi pravni nasledniki te osebe niso upravičenci po 12. členu ZDen (sodba I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005).

15. Določba drugega odstavka 10. člena ZDen kot akte, na podlagi katerih upravni organ ugotavlja, ali je določena oseba imela pravico pridobiti odškodnino od tuje države, predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane (npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanjih, z ZDA o denarnih terjatev ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o oškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji).

16. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovni vojni (tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti Avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji; Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Podsdamski sporazum). S temi pogodbami se je realiziralo načelo mednarodnega javnega prava, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča so navedeni mednarodni akti zgolj generično in primeroma navedeni, zato ni pomembno, na podlagi kakšnega pravnega akta tuje države je bila oseba (da je na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen izključena kot upravičenka do denacionalizacije) upravičena dobiti ali imela pravico dobiti (ali samo zahtevati) odškodnino za odvzeto premoženje. Ključen za presojo je prvi stavek navedene določbe, ki po presoji Vrhovnega sodišča v celoti izključuje vračanje premoženja po ZDen: „če je oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države“. Drugi stavek drugega odstavka 10. člena ZDen pa je zgolj napotilna norma za organe, ki odločajo o denacionalizaciji, da ti to upoštevajo po uradni dolžnosti.

18. Po presoji Vrhovnega sodišča določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru FIP), pri katerih nekdanja Jugoslavija (DFJ, FLRJ ali SFRJ) ni sodelovala. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen.

19. To stališče izhaja že iz dosedanje upravnosodne prakse, po kateri uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen že upoštevalo avstrijski UVEG, ki je bil izvedbeni predpis FIP (glej par. 20 UVEG). To sodbo je Vrhovno sodišče (v razširjenem senatu kot drugostopenjsko sodišče) potrdilo s sodbo II Up 35/99 z dne 20. 1. 2000. V sodbi I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 pa je Vrhovno sodišče upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen.

20. Po presoji Vrhovnega sodišče je tako tudi FIP (in njegovi izvedbeni akti) lahko podlaga za „izključitev osebe iz denacionalizacije“ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je seveda na podlagi določb te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji.

21. Zvezna republika Nemčija (ZRN) in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). ZRN se je zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, nastalih v korist oseb nemške pripadnosti, ki bodo nastali glede na v prvem odstavku 2. člena opredeljeni zakonski ureditvi s strani Republike Avstrije, ki ureja z dogodki v II. svetovni vojni tem osebam nastalo premoženjsko škodo (1. člen FIP).

22. Za izvedbo FIP je Republika Avstrija sprejela UVEG, ki ga je Vrhovno sodišče že upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen (glej 20. točko obrazložitve te sodbe), in Zakon o prijavi škode (Anmeldegesetz), v 2. členu pa se FIP sklicuje na uporabo (avstrijskega) Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVAG). Odškodovanje (za osebe, ki spadajo v krog upravičencev) je torej Avstrija uredila v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila je vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo).

23. V Prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. januarja 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj 6 mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj 6 mesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B Priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Kot to že pravilno navaja sodišče prve stopnje, je iz C točke Priloge 1 FIP razvidno, da so bili med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ.

24. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ki je urejena v drugem odstavku točke A Priloge 1. Po tem določilu v primeru, če je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, morajo družinski člani, to so po drugem odstavku zakonec, otroci in vnuki pokojnega, izpolnjevati pogoje iz prvega odstavka točke A. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa in izpodbijane sodbe, je bila lastnica podržavljenega premoženja A.A., revidentkina pravna prednica, ki ji je bilo kot osebi nemške narodnosti z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Gornji Radgoni z dne 6. 8. 1946, izdano na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju Odlok AVNOJ), podržavljeno vse imetje, nahajajoče se v Konjišču ali kjerkoli v območju FLRJ ali v inozemstvu (II. točka izreka). Bivališče v Jugoslaviji, v Konjišču, je izgubila zaradi izgona, saj je iz listin v spisu razvidno, da je že leta 1945 živela v Avstriji (kjer je 5. 10. 1945 umrla). Glede na to, da je, kot izhaja iz listin v spisu (smrtovnica), umrla v hotelu, je v smislu prej navedene določbe šteti, da je umrla pred pridobitvijo bivališča v Avstriji (po točki A je namreč opredelilna okoliščina stalno bivališče). A.A. se od 28. 8. 1945 do svoje smrti ni štela za jugoslovansko državljanko, niti ni bila avstrijska državljanka. V času njene smrti so bili živi njeni vnuki in njena hčerka. Vnuka, revidentka in B.B., ki sta po 12. členu ZDen denacionalizacijska upravičenca, sta bila leta 1945 izseljena v Republiko Avstrijo, avstrijsko državljanstvo sta pridobila leta 1953 (torej pred 27. 11. 1961) in sta imela v Leobnu v Avstriji bivališče. Ker sta imela 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji in sta bila 27. 11. 1961 avstrijska državljana ter sta osebi, ki sta izgubili prebivališče v Jugoslaviji v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali njenih posledic, sta imela tako možnost dobiti tako odškodnino po FIP.

25. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je revidentka imela možnost dobiti odškodnino po FIP.

26. Tudi premoženje, ki je bilo podržavljeno revidentkini pravni prednici, spada v premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP („z dogodki v II. svetovni vojni nastalo premoženjsko škodo“) in tretjega odstavka B. točke Priloge 1 k FIP („pregnanske škode ali preseljenske škode so samo tiste škode, ki so nastale pregnancem na območju pregona ali preseljencem na območju, s katerega so bili preseljeni“). Iz definicije pojma pregnancev (točka B Priloge 1 k FIP) izhaja, da pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je pregnancem nastala zaradi izgube premoženja (zaradi posledic druge svetovne vojne) na ozemlju, s katerega so bili pregnani.

27. Pravni prednici revidentke je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ (in ne na podlagi odločbe o zaplembi, kot je to revidentki pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi), ki je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije, in vse imetje oseb nemške narodnosti, z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije, ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Takšna opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, ti. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) nakazuje na reparacijski značaj tega predpisa.

28. Po presoji revizijskega sodišča je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno ugotovilo, da je premoženje, ki je bilo odvzeto na podlagi Odloka AVNOJ, spadalo v okvir premoženja, za katerega se je na podlagi FIP predvidevala odškodnina.

29. V zvezi z odvzetim premoženjem in kategorijami (vrstami) premoženja, za katera je na podlagi FIP obstajala možnost izplačila odškodnine (ter višina te odškodnine v primerjavi z višino nacionaliziranega premoženja), je treba odgovoriti na vprašanje iz druge alineje 11. točke obrazložitve te sodbe.

30. Odškodnina po ZDen je urejena zlasti v določbi 2. in 16. člena, po kateri se podržavljeno premoženje vrne z vrnitvijo v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice (kadar vrnitev v posest ni mogoča) ali z vrnitvijo lastninskega deleža (v gospodarskih družbah). Primarno se torej premoženje vrača v naravi (prvi odstavek 2. člena ZDen), samo če to ni mogoče, se prizna odškodnina (drugi odstavek 2. člena ZDen). ZDen ne predvideva popolnega povračila škode v civilnopravnem smislu in tudi ne natančnega ugotavljanja višine vseh oblik škode in koristi ter njihove nadomestitve. Namen ZDen je bil, da se (deloma tudi pavšalno) popravijo krivice, nastale v prejšnjem političnem sistemu, ne pa da se nadomešča (celotna) nastala škoda.

31. Namen ZDen ni bil samo v popravi krivic osebam, ki jim je bilo podržavljeno premoženje zlasti po II. svetovni vojni, temveč je bila denacionalizacija (oziromaje še) gospodarsko politični ukrep, kot sestavni del splošne privatizacije takratne družbene lastnine, in je tako po svoji naravi poseben ekonomsko političen ukrep, katerega politični del je tudi v popravi krivic, ki jih je takratna država storila lastnikom zasebnega premoženja med in po II. svetovni vojni. Denacionalizacije tako ni mogoče presojati zgolj z vidika splošnega odškodninskega prava, temveč njena ureditev temelji na posebnih in specifičnih rešitvah, ki so morale med drugim upoštevati načelo, da se z denacionalizacijo ne povzročajo nove krivice in da sta obseg in višina odškodnin pogojena s splošnimi družbenoekonomskimi zmožnosti države ter da se denacionalizacija v svojem restitucijskem delu izvede predvsem iz sredstev družbene lastnine in ne v breme davkoplačevalcev.

32. O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je sodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS Up-142/00, Up-7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS U 1846/99, II Up 35/99); za izločitev iz vračanja premoženja po ZDen zadošča že dejstvo, da je imel prejšnji lastnik pravico dobiti odškodnino od tuje države in niti ni pomembno, ali jo je dejansko dobil (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 428/2004).

33. ZDen tudi ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države. Obseg pravic, način uveljavljanja pravic in krog upravičencev je zakonodajalec uzakonil z ZDen v polju proste presoje in pri tem ni ravnal ne arbitrarno in ne v nasprotju z načeli socialne pravičnosti (sklepi Ustavnega sodišča Up-142/00, Up-7/01, Up-584/05). V že omenjeni zadevi Vrhovnega sodišča U 1846/96 je bilo tako na podlagi UVEG (in Zakona o prijavi škode) „razlaščencema“ (glede na podatke v sodbi) izplačana odškodnina, ki je predstavljala samo 3 % vrednosti „razlaščenega“ premoženja. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi presodilo, da tudi v takem primeru obstaja podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen, in to kljub temu, da se je odškodnina (po UVEG) nanašala samo na premično premoženje, nacionalizirano pa je bilo tudi nepremično premoženje.

34. Na podlagi navedenega tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel „razlaščenec“ v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Različne države so namreč različno določale vrste premoženja in višino odškodnine za „razlaščeno“ premoženje.

35. Čeprav to ni bistveno, pa Vrhovno sodišče pripominja, da je zmotno revidentkino stališče, da so po ZDen predmet denacionalizacije samo premičnine oziroma predmeti, določeni v 17. členu ZDen (predmeti kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti oziroma predmeti večje vrednosti, predmeti osebne rabe upravičencev oziroma predmeti posebne priljubljenosti upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov). Za navedene predmete namreč ZDen le specialno določa, da se vračajo, če so za to izpolnjeni pogoji, tudi v naravi (prvi odstavek 2. člena ZDen). Za druge premične stvari pa je določeno, da se denacionalizacija izvrši le v obliki odškodnine (drugi odstavek 2. člena ZDen).

36. Morebitna zahteva upravnim organom, ki odločajo v denacionalizacijskih postopkih, da v vsakem posameznem primeru ugotavljajo, ali je bila v tujini izplačana (ali predvidena) odškodnina primerna (odvzetemu premoženju) in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, bi po presoji Vrhovnega sodišča presegla namen zakonodajalca, ki ga je skušal doseči z ZDen. Po presoji revizijskega sodišča namreč upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih. To bi pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo (smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

37. Plačilo „preostale škode“ v denacionalizacijskem postopku (ki je tuja odškodnina ni zajela po višini, ali ker ni upoštevala vseh kategorij podržavljenega premoženja) bi pomenilo, da je treba vračati celotno nastalo škodo, kar tudi ni bil namen ZDen (glej 31., 32. in 33. točko obrazložitve te sodbe) in kar bi tudi nasprotovalo dosedanji sodni praksi (npr. sklepu Ustavnega sodišča Up-584/05, ki je delno citiran v 34. točki te obrazložitve).

38. Po mnenju Vrhovnega sodišča tudi premoženjski prag (48.000 ATS oziroma 72.000 ATS letnih prihodkov, kar je bilo določeno z izvedbenimi predpisi – UVEG in Zakon o prijavi škode), ki je osebam, ki so ga prekoračile, odvzel pravico do odškodnine na podlagi FIP, ni odločilen za (ne)uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen.

39. Krog upravičencev do odškodnine je v FIP (Priloga 1) natančno določen. FIP nikjer ne določa, da bi preseganje dohodkovnega cenzusa določeno osebo izključilo iz kroga upravičencev. Če pa je obstajala (četudi zgolj načelna) pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, je denacionalizacijski zahtevek v Sloveniji v celoti izključen, celo če upravičenec odškodnine dejansko ni prejel. Upravičenec ne more zahtevati niti izplačila razlike med že prejeto odškodnino in odškodnino, kakršne bi bil potencialno deležen po ZDen, saj ta zakon ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katere so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (glej sklep Ustavnega sodišča Up-584/05).

40. Glede na ta izhodišča, potrjena tudi z odločitvami Ustavnega sodišča, bi bila kakršnakoli razlikovanja med osebami, ki odškodnine od tuje države niso dobile (če sploh niso zaprosile zanjo, če so presegale dohodkovni cenzus, če so zamudile rok za prijavo škode itd.), po presoji Vrhovnega sodišča v nasprotju z dosedanjo sodno prakso in ustavno pravico enakega varstva pravic (22. člena Ustave RS).

41. Upoštevanje dohodkovnega cenzusa (v primerih, ki se nanašajo na FIP) pri uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen (torej v smislu, da osebe, ki so presegale ta cenzus in dejansko niso mogle uveljavljati pravice do odškodnine od tuje države za v Sloveniji podržavljeno premoženje, na podlagi navedene določbe ZDen niso izključene iz denacionalizacije) bi predstavljalo nemogočo situacijo, saj bi bili premožnejši „razlaščenci“ (ki so cenzus presegali) upravičeni do denacionalizacije, ostali upravičenci po FIP pa ne. Zato je tudi stališče Vrhovnega sodišča, da je glede na dosedanjo sodno prakso doslednejše, da osebam, ki so sodile v krog upravičencev do odškodnine po FIP, vendar jim odškodnina zaradi preseganja dohodkovnega cenzusa ni bila izplačana ali je niso niti zahtevali, ne prizna upravičenje do denacionalizacije.

42. Revidentka se v reviziji sklicuje tudi na potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance z dne 1. 4. 2011. To potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Če se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstajala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Če pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem ni obstajala pravica do odškodnine, Vrhovno sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker – kot je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo – pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-547/02 – glej tudi 14. točko obrazložitve te sodbe), pa tudi zato, ker je avstrijsko ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji.

43. Materialno pravo je bilo v obravnavanem primeru zato po presoji revizijskega sodišča pravilno uporabljeno. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki jim je s to sodbo pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Zato ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka ter kršitev Ustave RS ter EKČP ni utemeljen.

44. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

45. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).