Jedro

Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ in pravno naravo Finančne in izravnalne pogodbe, je tudi Finančna in izravnalna pogodba pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka Finančne in izravnalne pogodba).

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Gornja Radgona (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 26, del parc. št. 27, parc. št. 28, vse vl. št. 3 k.o. …, parc. št. 37/1, parc. št. 37/2, parc. št. 52, parc. št. 53, parc. št. 54, vse vl. št. 33 k.o. … in parc. št. 36/1, 36/2, obe vl. št. 34 …, ki so bile odvzete A.A. V obrazložitvi navaja, da so bile nepremičnine podržavljene na podlagi odločbe Dn. št. 1169/46 z dne 6. 8. 1946, ki jo je izdala Okrajna zaplembena komisija v Gornji Radgoni na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju Odlok AVNOJ), in odločbe Dn. št. 271/49 z dne 12. 8. 1948 ter dodatnega sklepa Dn. št. 8/50 z dne 15. 12. 1945, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Gornji Radgoni na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe. Prejšnja lastnica premoženja A.A., roj. …, pok. …, z zadnjim prebivališčem v Avstriji, ni bila državljanka Republike Slovenije in se kot taka tudi ni štela. Njen mož B.B. je umrl …. Njun sin C.C. je bil … razglašen za mrtvega. Njegova žena D.D. ni bila državljanka Republike Slovenije in se za tako ni štela, enako vnuka E.E. in vnukinja F.F., vnuk G.G. in vnukinja H.H. pa se od 28. 8. 1945 štejeta za jugoslovanska in slovenska državljana. Zato kot vnuka prejšnje lastnice A.A. in kot dediča prvega dednega reda izpolnjujeta pogoj iz prvega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Upravni organ pojasnjuje, da je pri izpolnjevanju pogojev za status upravičenca treba najprej ugotoviti, ali je prejšnja lastnica A.A. na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije. Listini Urada deželne vlade Štajerske št. FA1D-15-1/05-2504 z dne 23. 9. 2009 in Zveznega ministrstva za finance št. MA 35/V-21656/09 z dne 24. 8. 2009 dokazujeta, da ni bila vpisana v nobenih evidencah o državljanstvu in ni bila avstrijska državljanka. Zato ni bila upravičena do odškodnine po ADP. Na državljanstvo v letih 1938 in 1945 pa pravice do odškodnine ne veže Pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (Finančna in izravnalna pogodba, v nadaljevanju FIP), ki je bila sklenjena 27. 11. 1961. Po tej pogodbi je bilo predvideno izplačilo odškodnine pregnancem z avstrijskim ali nemškim državljanstvom ali pregnancem nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim tudi z območje tedanje FLRJ. Pogodba je predvidevala, da bodo pravice priznane z razširitvijo avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah in takšna dopolnitev zakona je bila sprejeta 1962. Po prilogi 1 k pogodbi so do pravic upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, če so 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Republiki Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet tudi Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (v nadaljevanju UVEG). Upravni organ navaja, da iz ugotovitvene odločbe o državljanstvu št. 208-51/96 z dne 17. 4. 2001 izhaja, da je bila A.A. oseba nemške narodnosti in je do izselitve v Avstrijo leta 1945, kjer je tudi umrla, živela v …. Preživela družinska člana H.H. in G.G., ki sta bila rojena v … in sta bila izseljena v Avstrijo leta 1945, sta pridobila avstrijsko državljanstvo leta 1953 in sta imela bivališče v … v Avstriji. Ker sta imela na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji, na dan podpisa FIP 27. 11. 1961 sta bila avstrijska državljana in osebi, ki sta izgubili prebivališče v SFRJ v povezavi z dogodki II. svetovne vojne ali njenih posledic, sta ne glede na to, ali sta dejansko dobila odškodnino, imela možnost dobiti odškodnino od tuje države. Upravni organ zaključuje, da A.A. ne izpolnjuje pogoja jugoslovanskega državljanstva za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca, H.H. in G.G. pa se po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen ne štejeta za upravičenca do denacionalizacije.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je kot drugostopenjski organ zavrnilo pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo. Navaja, da se je upravnosodna praksa že izrekla, da je treba pri odločanju o tem, ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, upoštevati tako mirovne pogodbe in meddržavne sporazume kot tudi pravice po zakonih tujih držav. Ni pomembno, kako je bila odškodnina poimenovana, kakšna je bila njena višina in ali jo je upravičenec dejansko zahteval. Nepomembno je, katero škodo je tuji zakonodajalec upošteval pri določanju višine odškodnine, niti ni pomembna višina prejete odškodnine, ampak zadošča že dejstvo, da je imel upravičenec ali njegov pravni naslednik v tuji državi na razpolago mehanizem za popravo krivic, ki so mu bile povzročene zaradi odvzema premoženja. Meni, da je prvostopenjski organ svoj zaključek pravilno oprl na možnost oziroma pravico dobiti odškodnino od tuje države na FIP. Zavrnil je tudi pritožbene ugovore o kršitvi pravice stranke do seznanitve z odločilnimi dejstvi v slovenskem jeziku in o kršitvi ustavne pravice do enakosti in do pritožbe.

Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da so bile pravnim prednikom nepremičnine podržavljene na podlagi Odloka AVNOJ kakor tudi na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe, zato odvzema premoženja ni mogoče pripisati izključno posledicam II. svetovne vojne, temveč je šlo za politične posledice, katerih pa nobena tuja država ni dolžna povrniti, saj ne gre za vojno škodo. Namen avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG in UVEG je bil povrniti vojno škodo, ki je nastala zaradi II. svetovne vojne. Po teh zakonih se je vračala le materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali posamičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa škoda na nepremičnem premoženju. Namen drugega odstavka 10. člena ZDen je preprečiti, da bi upravičenec dobil dvojno plačilo za odvzeto premoženje. Tožnica nikoli ni dobila nobene odškodnine za odvzeto nepremično premoženje. Prezreti tudi ni mogoče 72. člena ZDen, po katerem se za podržavljeno premoženje dane odškodnine ne upoštevajo, razen če so presegle 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Zato bi bilo treba ugotoviti, če se naj upošteva odškodnina, ali ta presega 30 % vrednosti podržavljenega premoženja (njegova vrednost je okoli 1.000.000,00 DEM). Upoštevati bi bilo treba tudi vse določbe UVEG, ki se nanašajo na pridobitev odškodnine. Prvostopenjski organ pa je le navedel, da bi tožnica imela pravico do odškodnine po UVEG glede na kraj bivanja, saj je na dan 1. 1. 1960 imela stalno bivališče v Avstriji. Tudi pritožbeni organ govori o možnosti pridobitve odškodnine. Nikjer se dejansko ne ugotavlja, ali so podani vsi ostali pogoji za pridobitev odškodnine, zato je odločba nejasna, preuranjena in v nasprotju z vsemi pravnimi standardi. Upravni organ strank ni pozval k predložitvi ustreznih listin. Listina Zveznega ministrstva za finance z dne 5. 9. 2011, ki je predložena, pa nasprotno izrecno navaja, da A.A., C.C. in D.D., kakor tudi pravni nasledniki, niso od Republike Avstrije dobili nobene odškodnine. Odločitev predstavlja kršitev Konvencije o varstvu človekovih pravic, Ustave RS ter zakona, saj so bile neenakopravno obravnavane stranke v postopku. Tako državljane RS, ki so denacionalizacijski upravičenci, pa so odškodnino za podržavljeno premoženje dejansko prejeli (vendar ne več kot 30% vrednosti podržavljenega premoženja), obravnava kot upravičence, osebam, ki so prav imele državljanstvo takratne Jugoslavije in imajo državljanstvo RS, pa odklanja upravičenost, ker naj bi odškodnino prejeli od tuje države, pri čemer ni pomembno, kakšne vrste odškodnine so dejansko prejeli. Upravna organa sta prevzela pravno mnenje I.I. in J.J., ki je očitno narejeno po naročilu Slovenske odškodninske družbe in za drug primer. Iz mnenja pa izhaja, da je treba oceniti, kolikšen del odškodnine v primerjavi z dejansko odvzetim premoženjem je tožnica dejansko prejela oziroma imela pravico prejeti. Tožnica predlaga, da sodišče obe odločbi odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je drugostopenjski organ utemeljeno zavrnil zahtevek za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno A.A., kar je oprl na drugi odstavek 10. člena ZDen. Po tej določbi niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanjih, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovani vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Podsdamski sporazum (in Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute, katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija) je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

Kot izhaja iz listin upravnega spisa, je bilo A.A. z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Gornji Radgoni z dne 6. 8. 1946 podržavljeno vse imetje, nahajajoče se v … ali kjerkoli v območju FLRJ ali v inozemstvu (II. točka izreka). Odločba je bila izdana na podlagi Odloka AVNOJ, ki je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa. A.A. je bilo, kot izhaja iz zaplembene odločbe, premoženje podržavljeno kot osebi nemške narodnosti. Zaplembena odločba je bila podlaga za izdajo zemljiškoknjižnih odločb za njeno izvedbo v zemljiški knjigi.

Upravni organ je ugotovil, da se A.A. od 28. 8. 1945 do svoje smrti ni štela za jugoslovansko državljanko, niti ni bila avstrijska državljanka, da se je leta 1945 izselila v Avstrijo, kjer je … umrla. Njena pravna naslednika H.H. in G.G. sta bila leta 1945 izseljena v Republiko Avstrijo, avstrijsko državljanstvo sta pridobila 1953 in sta imela v … v Avstriji bivališče. Ker sta imela 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji in sta bila 27. 11. 1961 avstrijska državljana ter sta osebi, ki sta izgubili prebivališče v Jugoslaviji v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali njenih posledic, sta imela možnost dobiti odškodnino po FIP. Sodišče se s tem stališčem strinja iz razlogov, ki jih bo podalo v nadaljevanju obrazložitve.

Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (Umsiedler und Vertriebenenentschadigungsgesetz, UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oziroma kako jo je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, kot je pojasnjena v točki 10 te obrazložitve (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP, opisano v točki 12 obrazložitve (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca II. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP). Tožnica zmotno meni, da je bilo premoženje podržavljenju tudi po Zakonu o zaplembi in izvrševanju zaplembe, za tako zaplenjeno premoženje pa nobena država ni bila dolžna dati odškodnine. Ta zakon je urejal zaplembo oziroma izvedbo zaplembe kot prisilnega odvzema premoženja, ne pa samega pravnega naslova za odvzem. To je bil Odlok AVNOJ - za zaplembo premoženja nemške države, njenih državljanov in oseb nemške narodnosti (glej 30. člen Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe iz leta 1945) ali pa zakon, ki je določal zaplembo kot kazen za kaznivo dejanje (glej 9. člen prej navedenega zakona). A.A. je bilo, kot izhaja iz listin predloženega spisa, premoženje, o katerem se odloča v tem postopku, podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Za na ta način podržavljeno premoženje pa je po mnenju sodišča mogoče kot pravni vir, ki je urejal odškodovanje, šteti FIP.

V zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi preiskusiti, sodišče meni, da ovir tega preiskusa predstavlja vsebina FIP; z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bili med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oziroma narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (par. 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnosti določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oziroma na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. (Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

Da upravni organ ni ugotovil v prejšnji točki navedenih relevantnih dejstev, kot ugovarja tožnica, sodišče ni moglo sprejeti, saj so ta dejstva kljub skromni obrazložitvi odločbe pojasnjena. Iz podatkov in listin v upravnem spisu izhaja, da gre v obravnavanem primeru za situacijo, ki je urejena v drugem odstavku točke A priloge 1, na katerega se prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe tudi opira. Po tem določilu v primeru, če je oškodovanec umrl še pred pridobitvijo bivališča v Avstriji ali na območju pregona, morajo družinski člani, to so po drugem odstavku zakonec, otroci in vnuki pokojnega, izpolnjevati pogoje iz prvega odstavka točke A (sodišče jih je navedlo v prejšnji točki obrazložitve). Lastnica podržavljenega premoženja je bila A.A., ki je oškodovanka v smislu FIP: premoženje ji je bilo podržavljeno kot osebi nemške narodnosti, bivališče v Jugoslaviji, v …, je izgubila zaradi izgona, saj je iz listin v spisu razvidno, da je že leta 1945 živela v Avstriji (kjer je … umrla). Glede na to, da je, kot izhaja iz listin v spisu (smrtovnica), umrla v hotelu, je v smislu prej navedene določbe šteti, da je umrla pred pridobitvijo bivališča v Avstriji (po točki A je namreč opredelilna okoliščina stalno bivališče). Med strankami ni sporno, da so bili v času njene smrti živi njeni vnuki in njena hčerka. Upravni organ je ugotovil, da sta vnuka, tožnica in G.G., ki sta po 12. členu ZDen denacionalizacijska upravičenca, pridobila avstrijsko državljanstvo leta 1953 (torej pred 27. 11. 1961) in da sta imela 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji, kar tožnica ne prereka. Navedena dejstva so tista, ki po presoji sodišča v celoti sestavljajo dejansko stanje, ki daje podlago za pravno sklepanje, da gre za primer, za kakršnega je po FIP predvideno odškodovanje.

Kolikor se tožnica sklicuje na 72. člen ZDen, sodišče najprej odgovarja, da ta določba ne rešuje vprašanja, kdo je denacionalizacijski upravičenec, ampak kolikšna odškodnina gre osebi, ki izpolnjuje pogoje za denacionalizacijskega upravičenca. Po svoji vsebini ta določba razmejuje primere, ko je bilo premoženje podržavljeno odplačno in ko je bilo podržavljeno neodplačno. Ker pa je v obravnavanem primeru možnost dobiti odškodnino od tuje države pogoj za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca, upravnemu organu ni bilo treba ugotavljati višino odškodnine, ki bi jo prejšnja lastnica podržavljenega premoženja oziroma njeni pravni nasledniki lahko dobili od tuje države, kot zmotno meni tožnica. Sodišče zavrača tudi ugovor o kršitvi ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ki ga tožnica utemeljuje s tem, da stališče, kot ga je zavzel upravni organ, pomeni različno obravnavanje oseb, ki so državljani RS in so upravičenci, pa so odškodnino dejansko prejeli ter oseb, ki so prav tako imele državljanstvo takratne Jugoslavije in imajo državljanstvo Slovenije in niso upravičenci, ker naj bi odškodnino prejeli od tuje države, pri čemer ni pomembno, kakšno vrsto odškodnine so dejansko prejeli. Ustavno sodišče RS se je že opredelilo, da je razlikovanje glede priznavanja upravičenosti do denacionalizacije na temelju državljanstva ustavno dopustno (40. točka obrazložitve odločbe št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997). Tujci oziroma osebe, ki so od tuje države lahko dobile odškodnino za v tedanji Jugoslaviji podržavljeno premoženje, niso bili v enakem položaju kot jugoslovanski državljani, ki te možnosti niso imeli. Upravičenci po 12. členu ZDen črpajo svojo pravico od svojega prednika, ki ni izpolnjeval pogoja iz 9. člena ZDen, torej pogoja jugoslovanskega državljanstva. Če so sicer po ZDen denacionalizacijski upravičenci, imeli pa so možnost uveljavljati odškodnino od tuje države (v obravnavanem primeru sta tožnica in G.G. po ugotovitvah upravnega organa to možnost glede na FIP imela, kar je sodišče kot pravilno presodilo v točki 15 te obrazložitve), so v različnem položaju kot tisti državljani Jugoslavije, ki te možnosti niso imeli. Različno obravnavanje različnih položajev pa ne krši pravice iz 22. člena Ustave RS. Po mnenju tega sodišča neenakost tudi ni mogoče uveljavljati, če je tuja država odškodovanje uredila v manjšem obsegu kot ZDen, saj gre za suvereno legislativo tuje države. Da ZDen ni temelj za plačilo odškodnine, ki v tuji državi dejansko ni bila plačana, pa je upravno sodna praksa v več odločbah že odgovorila (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99).

Po presoji sodišča tožnica tudi zmotno meni, da bi upravni organ moral upoštevati potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance. Potrdilo tega organa z dne 5. 9. 2009, ki je v upravnem spisu, se nanaša na odškodovanje po Državni pogodbi o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, na ta pravni vir pa upravni organ svoje odločitve ni oprl. Glede potrdila, ki je brez datuma, in se v njem navaja, da A.A., C.C. in D.D. za izgubo premoženja v k. o. … ni bila izplačana nobena odškodnina in tudi da ni obstajala nobena pravica za odškodnino po FIP, sodišče ugotavlja, da je to potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstojala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem ni obstajala pravica do odškodnine, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker kot je sodišče že navedlo, pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02), pa tudi zato, ker je ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo s tem, da avstrijski izvedbeni zakoni odškodnine niso predvideli za podjetniške deleže in nepremičnine. O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je upravnosodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99). Na mnenje I.I. in J.J. pa se upravni organ v svoji odločbi ne opira. Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe to mnenje ni odločujoče, zato sodišče ne odgovarja na z njim povezane tožbene ugovore. Zakaj je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je pojasnilo v obrazložitvi te sodbe.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

O stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.