Jedro

Tožnik, ki je pretežni del zavarovalne dobe dopolnil na Hrvaškem (v Sloveniji le 1 mesec in 26 dni), je imel pravico do slovenske pokojnine od 31. 12. 1992 do 1. 3. 1998. Od tega dne dalje pa ima pravico do hrvaške pokojnine, pri priznanju in odmeri katere je upoštevana tudi zavarovalna doba, dopolnjena v Sloveniji. Do izplačila samostojne slovenske pokojnine ali razlike do zneska slovenske pokojnine ni upravičen, saj za takšno izplačilo ni pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 13. 11. 2007 in št. ... z dne 25. 1. 2008 ter da se tožencu naloži, da je vse do odprave odločbe št. ... z dne 13. 11. 2007 dolžan tožniku obračunati in izplačati razliko med pokojnino, ki bi jo tožnik prejemal od dne 1. 12. 2007 dalje na podlagi odločbe št. ... hrvaškega nosilca zavarovanja z dne 16. 11. 1999 in pokojnino, ki bi jo tožnik prejemal na podlagi odločbe toženca št. ... z dne 4. 1. 1993. Sodišče je ugotovilo, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti.

S sklepom je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je bila potrjena s sklepom pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 527/2008 z dne 21. 8. 2008. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je izpodbijana sodba izdana na podlagi neustavnih določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97 – MP 21/97, v nadaljevanju: sporazum). Sodišče je tudi določbe tega sporazuma zmotno uporabilo. Tožnik je ves čas poudarjal in izkazoval, da so zlasti neustavne določbe 37. in 23. člena sporazuma, zato je tudi predlagal, da sodišče v skladu z 21. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) ter 23. členom Zakona o ustavnem sodišču prekine predmetni postopek zaradi odločitve o predhodnem vprašanju in v ta namen poda na Ustavno sodišče Republike Slovenije zahtevo, da se začne postopek za oceno ustavnosti 37. in 23. člena sporazuma. Določba 3. odstavka 37. člena sporazuma v zvezi s 23. členom sporazuma je namreč v nasprotju z 2., 14., 15. in 50. členom Ustave RS. Zaradi spoštovanja načel, ki izhajajo iz 2. člena Ustave RS, bi moral imeti zakonodajalec v prevladujočem javnem interesu utemeljen razlog za to, da bi poslabšal pravni položaj upravičencev v zvezi s pokojninami tako, da bi jim lahko tako drastično, kot se je pokazalo v tožnikovem primeru (odvzem pravice do pokojnine od 1. 3. 1998 dalje, zmanjšanje pokojnine za 250,00 EUR mesečno) posegel v uživanje pridobljenih pravic. Tega v primeru sporazuma ni bilo, saj je namen izpodbijanih določb le to, da se prihranijo oziroma zmanjšajo sredstva državnega proračuna, namenjenega za izplačevanje pokojnin. Na kakšen način in kdo mu bo izplačeval pokojnino v priznani višini za tožnika ni pomembno. Zanj je pomembno le to, da se pokojnina izplačuje v enaki višini, kot se mu je do sedaj. Tako bi mu moral toženec izplačevati vsaj razliko med pokojnino, ki jo sedaj prejema od hrvaškega nosilca pokojninskega zavarovanja in med pokojnino, ki jo je tožnik prejemal od toženca. Zaradi sprejetega sporazuma je tožnik v neenakopravnem položaju v razmerju do drugih upravičencev do pokojnine, za katere ne velja navedeni sporazum, torej tudi v razmerju do tistih, ki so enako kot tožnik pridobili pravico do pokojnine v Sloveniji, čeprav imajo manj kot 12 mesecev zavarovalne dobe v Republiki Sloveniji in so ostalo zavarovalno dobo pridobili v drugih republikah bivše SFRJ, za katere pa še ni sprejetega sporazuma in torej imajo še vedno pridobljeno pravico do pokojnine in jo tudi prejemajo v enaki višini, kot jim je bila priznana. S sporazumom ni mogoče omejiti pridobljenih pravic upokojencev, sploh pa ne za skoraj 10 let nazaj. Toženec je tako z izpodbijano odločbo posegel v tožnikovo že pridobljeno in priznano pravico do starostne pokojnine ter mu jo odvzel in sicer za 10 let za nazaj, kar je neustavno in nezakonito. Nikomur ni mogoče odvzeti ali omejiti že pridobljene pravice na podlagi sporazuma med dvema državama, ki je bil sklenjen z namenom, da državi uredita medsebojne odnose na področju socialnega zavarovanja. Z odvzemom pokojnine je bilo poseženo v temeljno človekovo pravico, to je pravico do socialne varnosti. Tožnik je slovenski državljan in je v skladu z obstoječimi predpisi z odločbo št. ... z dne 4. 1. 1993 pridobil pravico do starostne pokojnine. Na podlagi te odločbe je tudi ves čas prejemal pokojnino v znesku okoli 900,00 EUR. Z izpodbijano odločbo pa mu je bila pridobljena pravice omejena v nasprotju z Ustavo RS, saj je bilo z izpodbijano odločbo odločeno, da bo prejemal pokojnino, ki mu je bila priznana z odločbo hrvaškega nosilca zavarovanja št. ... z dne 16. 11. 1999, ki je bistveno manjša, kot jo je prejemal do sedaj. Tožnik sedaj prejema za najmanj 250,00 EUR nižjo pokojnino, kot jo je prejemal pred izdajo izpodbijanih odločb toženca. S tem, ko je toženec z izpodbijano odločbo odločil, da se pokojnine poračunajo, je mogoče sklepati, da se je izplačana pokojnina poračunala z zadržanimi sredstvi hrvaškega organa, vendar do višine pokojnine, priznane s strani hrvaškega organa ter da bo razliko do „slovenske pokojnine“ toženec kot preplačilo po določbah ZPIZ-1 zahteval nazaj od tožnika, na kar je le-ta opozarjal že v tožbi s podanim ugovorom zastaranja. Tožnik namreč ne sme na svojo škodo trpeti skoraj 10-letnega obravnavanja zadeve s strani toženca. V sporazumu tudi ni navedenih razlogov, zakaj bi bili tisti, ki so pridobili pravico do pokojnine v Sloveniji, čeprav so imeli v Sloveniji manj kot 12 mesecev zavarovalne dobe, drugače (slabše) obravnavani kot tisti, ki so pridobili pravico in so imeli v Republiki Sloveniji več kot 12 mesecev zavarovalne dobe. Slednji namreč po 2. odstavku 37. člena sporazuma ob ponovni odmeri pokojnine dobijo plačano razliko v višini, ki bi nastala med prejšnjo in ponovno odmerjeno pokojnino, kar bi moralo veljavi tudi za tožnika in njemu primerljive zavarovance. Tožnik v postopku odločanja toženca tudi ni imel možnosti sodelovanja, kar pomeni, da je bilo s tem kršeno tudi načelo zaslišanja strank, določeno v 9. členu ZUP. Če bi imel možnost sodelovanja v postopku, bi lahko podal utemeljen ugovor zastaranja. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tožencu pa v plačilo naloži stroške postopka, skupaj s pritožbenimi stroški oziroma da pred Ustavnim sodiščem RS začne postopek za oceno spornih določb sporazuma.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca, opr. št. ... z dne 25. 1. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo opr. št. ... z dne 13. 11. 2007, s katero je toženec odločil, da tožniku preneha pravica do starostne pokojnine od 1. 3. 1998 dalje. Toženec je nadomestil odločbo št. ... z dne 4. 1. 1993 ter odločil, da se že izplačani zneski starostne pokojnine od 1. 3. 1998 do 30. 11. 2007 poračunajo z zadržanimi zneski hrvaške pokojnine. Ob prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe pa se bo upravičencu (tožniku) začela izplačevati hrvaška pokojnina, priznana z odločbo št. ... z dne 16. 11. 1999. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz podatkov v spisu, je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo toženca, opr. št. ... z dne 4. 1. 1993 za čas od 31. 12. 1992 dalje. Pri priznanju in odmeri pokojnine je bilo upoštevano, da je tožnik v Sloveniji dopolnil 1 mesec in 26 dni zavarovalne dobe, na Hrvaškem pa 43 let, 8 mesecev in 9 dni. Potem, ko je bil sprejet Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o socialnem zavarovanju, je toženec po uradni dolžnosti dne 26. 2. 1998 začel postopek za preračun starostne pokojnine po določbi 37. člena sporazuma.

V zadevi je sporno, ali je tožnik še naprej upravičen do prejemanja enakega zneska pokojnine, do katerega je bil upravičen po odločbi toženca, opr. št. ... z dne 4. 1. 1993 oziroma ali mu je kljub določbam sporazuma in ob dejstvu, da mu je priznana hrvaška pokojnina, potrebno izplačevati tudi razliko do pokojnine, tako, da bo ohranil enak položaj, kot ga je imel do uveljavitve citiranega sporazuma, kar pomeni, da se mu izplačani znesek pokojnine ne bo zmanjšal. Tudi po stališču pritožbenega sodišča sta tako toženec kot sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe sporazuma. Vprašanje ponovne odmere pokojnin je urejeno v 37. členu sporazuma. Ob dejstvu, da je imel tožnik v Sloveniji dopolnjen le 1 mesec in 26 dni zavarovalne dobe, je za odločitev v sporni zadevi odločilen 3. odstavek 37. člena sporazuma, kjer je določeno, da pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve tega sporazuma na podlagi zavarovalne dobe, krajše od 12 mesecev, dopolnjene po pravnih predpisih te države pogodbenice in z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih izključno po pravnih predpisih druge države pogodbenice, se bodo ponovno odmerile z uporabo 23. člena tega sporazuma in 1. odstavka tega člena v delu, ki se nanaša na začetek postopka in dan priznanja pravice. Za začetek postopka in dan priznanja pravice je torej potrebno uporabiti tudi 1. odstavek 37. člena sporazuma, kjer je določeno, da pokojnine, ki jih je pristojni nosilen ene države pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve tega sporazuma z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, se po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega sporazuma. V teh primerih velja za dan vložitve zahtevka po pravnih predpisih druge države pogodbenice dan, ko je pristojni nosilec prve države pogodbenice začel postopek. Pokojnine se odmerijo po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. V 23. členu sporazuma pa je določeno, da če zavarovalna doba, vštevna po pravnih predpisih ene države pogodbenice, ne znaša skupno 12 mesecev, se po teh pravnih predpisih ne prizna nobena dajatev. To ne velja, če po teh pravnih predpisih obstaja pravica do dajatev samo na osnovi te zavarovalne dobe. To zavarovalno dobo mora nosilec druge države pogodbenice pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve in pri njenem izračunu upoštevati tako, kot če bi bila dopolnjena po njegovih pravnih predpisih.

Skladno z navedenimi določbami je toženec po uradni dolžnosti dne 26. 2. 1998 začel postopek za preračun pokojnine po določbah sporazuma. Ker je imel tožnik v Sloveniji dopolnjen le 1 mesec in 26 dni zavarovalne dobe, mu je skladno z določbo 3. odstavka 37. člena v zvezi s 23. členom sporazuma hrvaški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja z odločbo št. ... z dne 16. 11. 1999 priznal pravico do pokojnine od 1. 3. 1998 dalje, pri čemer je pri odločitvi upošteval tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v Republiki Sloveniji. Tožnik je imel torej pravico do slovenske pokojnine do 1. 3. 1998. Od tega dne dalje pa ima pravico do hrvaške pokojnine pri priznanju in odmeri katere je upoštevana tudi doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji. Skladno s citiranimi določbami torej tožnik ni upravičen do samostojne slovenske pokojnine, niti ni upravičen do izplačila razlike med slovensko pokojnino in pokojnino, ki jo prejema na Hrvaškem. Za omenjeno namreč ni nobene pravne podlage in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da tudi ne gre za neustavne določbe, kajti odločilno je, da gre za sporazum med dvema državama in da torej omenjene določbe veljajo tako za slovenske državljane, kot tudi za hrvaške državljane.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje ustavnosti določb sporazuma, pa pritožbeno sodišče še poudarja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije že v zadevi pod opr. št. U-I-44/01 z dne 18. 11. 2004 zavzelo stališče, da je temeljno pravilo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, v katerega so zavarovanci, delodajalci ali država plačevali prispevke – torej tisti nosilec zavarovanja, katerega zavarovanec je bil posameznik. Glede sporazuma je zavzelo stališče, da je z njegovo uveljavitvijo postal del notranjega prava Republike Slovenije, saj se po 8. členu Ustave RS ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Z uveljavitvijo sporazuma so za osebe, ki so del pokojninske dobe dopolnile na območju Republike Hrvaške, prenehale veljati določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v obsegu, v katerem sporazum za njih drugače ureja način ugotavljanja pravice do pokojnine in njeno odmero. Po stališču pritožbenega sodišča torej glede na navedeno sporne določbe niso v nasprotju z ustavo, zato pritožbeno sodišče tudi ne sprejema tožnikovega predloga, da bi moralo pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije sprožiti postopek za oceno ustavnosti citiranega sporazuma. Na omenjeno tudi nima nobenega vpliva dejstvo, da je Republika Slovenije do sedaj sklenila sporazume o socialnem zavarovanju le z nekaterimi državami, nastalimi na območju bivše SFRJ. Gre za bilateralne sporazume, pri čemer je bistveno, da so glede na sprejeti sporazum enako obravnavani državljani držav podpisnic tega sporazuma, ne pa primerjava položaja z državljani drugih držav, s katerimi tak sporazum še ni bil sklenjen. V tem primeru torej ni mogoče govoriti o neenakopravnem položaju tožnika v razmerju do drugih upravičencev do pokojnine.

Tudi glede odločitve, da tožniku preneha pravica do starostne pokojnine od 1. 3. 1998 dalje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je taka odločitev skladna s 1. odstavkom 37. člena sporazuma. Sporazum govori o ponovni odmeri pokojnine, ki se odmeri od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec prvi priznal pravico do pokojnine. Za same pravne posledice v primeru tožnika pa je odločilno, da je bila šele s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 13. 11. 2007 nadomeščena odločba št. ... z dne 4. 1. 1993. Za tožnika se je torej pravni položaj spremenil za vnaprej, ne pa za nazaj. To izhaja tudi iz 4. odstavka prvostopenjske odločbe toženca, iz katere izrecno izhaja, da se bo tožniku hrvaška pokojnina pričela izplačevati od prvega dne naslednje meseca po izdaji te odločbe (torej prvostopenjske odločbe z dne 13. 11. 2007) in sicer v znesku, kot mu je bil priznan z odločbo hrvaškega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja št. ... z dne 16. 11. 1999. Tudi iz dopisa toženca, posredovanega tožniku dne 13. 11. 2007, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja obvestilo tožniku, da se mu bo s 1. 11. 2007 prenehala izplačevati slovenska pokojnina in se mu bo istega dne začela izplačevati hrvaška pokojnina po odločbi št. ... z dne 16. 11. 1999. S tako odločitvijo po stališču pritožbenega sodišča ni bilo poseženo v pravico do socialne varnosti, kot to uveljavlja tožnik v pritožbi. Kot je bilo že obrazloženo, gre v sporni zadevi za urejanje razmerij za vnaprej, ne pa za poseg v že pridobljeno pravico. Glede dopustnosti zmanjševanja pravic za vnaprej, pa se je že večkrat izreklo Ustavno sodišče Republike Slovenije kot na primer v zadevi pod opr. št. U-I-36/00 z dne 11. 12. 2003. Glede pritožbenih navedb, da tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v predsodnem postopku in da zaradi tega pri tožencu ni mogel podati ugovora zastaranja, podal pa je ta ugovor v postopku pred sodiščem, o katerem pa se prvostopenjsko sodišče ni izreklo, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se ugovor zastaranja lahko nanaša le na odločitev, če bi bilo tožniku s sporno odločbo naloženo plačilo določenega zneska. Ker s sporno odločbo o tem ni bilo odločeno, tak ugovor na rešitev sporne zadeve nima nobenega vpliva.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.