Jedro

Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ne določa učinkov za nazaj, temveč šele po njegovi uveljavitvi – pri tem pa ponovno odmero po uradni dolžnosti, vendar šele od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine.

Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje za neustavnost določb 23. in 37. člena Sporazuma, češ da obstaja neenakopraven položaj med tožnikom in drugimi zavarovanci iz področja bivše SFRJ oziroma neenakopravnost med njim in zavarovanci, ki so imeli v Republiki Sloveniji več kot 12 mesecev zavarovalne dobe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 13. 11. 2007 in 25. 1. 2008 ter da mu je tožena stranka dolžna vse do odprave odločbe z dne 13. 11. 2007 obračunati in izplačati razliko med pokojnino, ki jo bo prejemal od 1. 12. 2007 dalje na podlagi odločbe hrvaškega nosilca zavarovanja z dne 16. 11. 1999 in pokojnino, ki bi jo prejemal na podlagi odločbe tožene stranke z dne 4. 1. 1993, vse v 15 dneh.

S sklepom je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se odloži izvršitev odločbe tožene stranke z dne 13. 11. 2007 in se toženi stranki naloži, da tožniku obračunava in izplačuje pokojnino po dosedanji odločbi.

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka z odločbo z dne 4. 1. 1993 tožniku priznala pravico do starostne pokojnine od 31. 12. 1992 dalje. Po uveljavitvi Zakona o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (BHRSSZ, Uradni list Republike Slovenije – MP, št. 21/97, ki je začel veljati 1. 2. 1998) je tožena stranka dne 26. 2. 1998 poslala hrvaškemu nosilcu zavarovanja zahtevek za odmero pokojnine v skladu s 37. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (v nadaljevanju Sporazum). Hrvaški zavod je 26. 10. 2007 posredoval slovenskemu zavodu sporočilo o odločbi z dne 16. 11. 1999, iz katere izhaja, da je bila tožniku pri hrvaškem zavodu priznana pravica do starostne pokojnine že od 1. 3. 1998 dalje. Hrvaški nosilec zavarovanja je na podlagi 23. člena Sporazuma v svoje breme prevzel tudi pokojninsko obdobje, ki ga je tožnik prebil v zavarovanju pri slovenskem nosilcu zavarovanja, in sicer v trajanju enega meseca in petnajst dni (saj je bil tožnik zaposlen v Republiki Sloveniji le v času od 16. 11. 1992 do 30. 12. 1992, preostalo dobo pa v Hrvaški). Glede na določbe 23., 36. in 37. člena Sporazuma je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno odločila, da tožniku preneha pravica do starostne pokojnine od dneva priznanja le-te pri hrvaškemu nosilcu zavarovanja, to je od 1. 3. 1998 dalje, da se z novo odločbo nadomesti odločba z dne 4. 1. 1993, da se že izplačani zneski starostne pokojnine v obdobju od leta 1998 do 2007 poračunajo z zadržanimi zneski hrvaške pokojnine in da se hrvaška pokojnina upravičencu – tožniku začne izplačevati šele od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe z dne 13. 11. 2007. 2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi po stališču pritožbenega sodišča sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno uporabila materialno pravo – določbe Sporazuma, v skladu s katerimi pa tožnik, upoštevajoč kratko zavarovalno dobo v Republiki Sloveniji, ni upravičen do samostojne slovenske pokojnine, zato pa tudi ne do razlike med slovensko pokojnino in pokojnino, ki jo prejema od hrvaškega zavoda. Pritožbeno sodišče je presodilo, da ne gre za neustavne določbe sporazuma; zato ni sprejelo tožnikovega predloga za začetek postopka za oceno njegove ustavnosti. Navedlo je, da se je za tožnika pravni položaj spremenil le za naprej in ne za nazaj, kar izhaja iz četrtega odstavka prvostopenjske odločbe tožene stranke, in sicer da se mu bo hrvaška pokojnina pričela izplačevati šele od prvega dne naslednjega meseca po izdaji te odločbe. Zato s takšno odločitvijo ni bilo poseženo v pravice do socialne varnosti. Obenem z izpodbijanima odločbama ni bilo odločeno, da mora tožnik za nazaj plačati določen znesek, zaradi česar niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da mu ni bilo omogočeno sodelovanje v predsodnem postopku in da zato ni mogel podati ugovora zastaranja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke prvega (pravilno drugega) odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo z izpodbijanima odločbama poseženo v njegove pravice za nazaj in ne za naprej, saj mu je bila odvzeta pravica do starostne pokojnine že od leta 1998 dalje. Sodišče druge stopnje se pri odločanju nepravilno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-36/00, sicer pa iz tretjega odstavka prvostopenjske odločbe z dne 13. 11. 2007 izhaja, da se že izplačani zneski starostne pokojnine poračunajo z zadržanimi zneski hrvaške pokojnine, kar pomeni, da bo tožena stranka od njega lahko zahtevala vrnitev preveč izplačanih zneskov pokojnine. To ni sprejemljivo. Prav zato se je skliceval tudi na ugovor zastaranja, o katerem pa ni bilo odločeno. Sodišče druge stopnje se tudi nepravilno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-44/01, saj gre za sklep, s katerim je Ustavno sodišče zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti BHRSSZ. Tožniku je bila odvzeta že priznana in pridobljena pravica do starostne pokojnine, ki je ena izmed temeljnih ustavnih pravic, in to kljub prepovedi retroaktivnosti iz 155. člena Ustave Republike Slovenije (USR, Uradni list Republike Slovenije, št. 33/91-I in nadalj.). S tem je bilo poseženo tudi v njegovo pravico iz 50. člena URS. Pravice, določene z zakonom, se lahko spremenijo le z zakonom, kar pa navedeni sporazum ni. Zlasti so neustavne določbe 23. in 37. člena Sporazuma. Pri tem uveljavlja tudi neenakopravnost svojega položaja v primerjavi z upravičenci, ki so pravico do pokojnine pridobili v obdobju od 8. 10. 1991 do 1. 2. 1998 (kot tožnik), čeprav imajo manj kot 12 mesecev zavarovalne dobe v Republiki Sloveniji in so ostalo zavarovalno dobo pridobili v drugih republikah bivše SFRJ, za katere pa takšnega sporazuma ni. Pojasnjuje, da so zavarovanci bivših republik skupne SFRJ neenako obravnavani, slabše pa je tožnik obravnavan tudi v primerjavi s tistimi, ki so bili v Republiki Sloveniji zavarovani več kot 12 mesecev in v skladu z drugim odstavkom 37. člena Sporazuma pridobijo pravico do razlike med prejšnjo in na novo odmerjenimi pokojninami. V nadaljevanju navaja, da v svojo škodo ne sme trpeti skoraj 10-letnega obravnavanja zadeve s strani tožene stranke, le-ta pa tudi ne more biti upravičena do razlike med priznano hrvaško in izplačevano slovensko pokojnino za nazaj. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovih navedb, da ni imel možnosti sodelovanja v postopku in da s tem ni mogel podati ugovora zastaranja. Zastaralni rok je očitno potekel, saj tožena stranka ne more za deset let nazaj poračunati zneskov pokojnin.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1 (Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Tožnik se v uvodu revizije sklicuje na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar v nadaljevanju ne navede, v čem naj bi sodišče druge stopnje (revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge in ne prve stopnje) to kršitev storilo. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni moglo in smelo preizkusiti.

7. Materialno pravno podlago za odločitev predstavlja Sporazum, predvsem določbe 23., 36. in 37. člena Sporazuma. Pri tem iz 23. člena izhaja, da se v primeru, če zavarovana doba, vštevna po pravnih predpisih ene države pogodbenice, ne znaša skupno 12 mesecev, po teh pravnih pravilih ne prizna nobena dajatev (razen, če obstaja pravica do dajatve samo na osnovi te zavarovalne dobe). To zavarovano dobo pa mora nosilec druge države pogodbenice pri pridobitvi, ohraniti ali ponovnem priznanju pravice do dajatve in pri njenem izračunu upoštevati tako, kot če bi bila dopolnjena po njegovih pravnih predpisih.

8. Ker je bila tožniku pred tem priznana pravica do starostne pokojnine pri slovenskem nosilcu zavarovanja – toženi stranki z odločbo z dne 4. 1. 1993 (od 31. 12. 1992 dalje), je bilo treba upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 37. člena Sporazuma, ki v primeru priznanih pokojnin s strani nosilca ene države v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve tega Sporazuma (do 1. 2. 1998) na podlagi zavarovalne dobe, krajše od 12 mesecev, določa, da pride do ponovne odmere pokojnine z uporabo 23. člena Sporazuma, in določbo prvega odstavka tega člena v delu, ki se nanaša na začetek postopka in na dan priznanja pravice. Po prvem odstavku se namreč pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene države priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 (1) z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega sporazuma; v tem primerih velja za dan vložitve zahteve po pravnih predpisih druge države pogodbenice dan, ko je pristojni nosilec prve države pogodbenice začel postopek. Pokojnine se odmerijo po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine.

9. Sporazum torej določa ponovno odmero pokojnine oziroma pokojnin po uradni dolžnosti! Tako priznanje in odmera pokojnine v tožnikovem primeru postane stvar priznanja in odmere hrvaškega nosilca zavarovanja. Sporazum določa tudi začetek odmere pokojnine. Ker je bila v konkretni zadevi zahteva slovenskega nosilca posredovana hrvaškemu zavodu dne 26. 2. 1998, je v skladu s Sporazumom tudi prišlo do odmere hrvaške pokojnine tožniku od 1. 3. 1998 dalje. Revizijsko sodišče pri tem ne ugotavlja nezakonitosti, torej sta tako hrvaški nosilec zavarovanja s priznanjem in odmero tožnikove pokojnine od 1. 3. 1998 dalje, kot tudi tožena stranka z odločitvijo, da od takrat tožnik nima več pravice do slovenske pokojnine, odločila pravilno in na podlagi Sporazuma.

10. Tudi revizijsko sodišče ne ugotavlja neustavnosti takšnega odločanja oziroma neustavnosti Sporazuma. V našem ustavno-pravnem redu so v hierarhiji pravnih aktov mednarodne pogodbe nad zakonskimi določbami, saj morajo biti po določbah 8. in drugega odstavka 153. člena URS zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor, podzakonski predpisi in drugi splošni akti pa tudi z drugimi ratificiranimi mednarodnimi pogodbami. Prioriteta splošno veljavnih načel mednarodnega prava in mednarodnih pogodb velja le v razmerju do zakonov in drugih notranjih pravnih predpisov, ne pa v razmerju do Ustave. Navedeni Sporazum tudi ne določa učinkov za nazaj, temveč šele po njegovi uveljavitvi – pri tem pa ponovno odmero po uradni dolžnosti, vendar šele od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine.

11. V tej zadevi dejansko lahko moti dejstvo, da je do izpodbijane odločbe tožene stranke prišlo šele v letu 2007, vendar to dejstvo (in odgovornost enega ali drugega zavoda za tako dolgo obveščanje in odločanje) ne vpliva na pravna razmerja med strankama.

12. Izpodbijana odločba tudi ne pomeni, da je tožnik tisti, ki je dolžan vrniti slovensko pokojnino toženi stranki v obdobju od 1. 3. 1998 dalje, saj mu vse do 1. 12. 2007 ni bila izplačana hrvaška pokojnina, temveč se je ta v skladu s četrtim odstavkom izpodbijane prvostopenjske odločbe začela izplačevati šele takrat. Tudi odločitev v tretjem odstavku izpodbijane odločbe, da se že izplačani zneski starostne pokojnine od 1. 3. 1998 do 30. 11. 2007 poračunajo z zadržanimi zneski hrvaške pokojnine, ne pomeni poračuna v breme tožnika, saj le ta do 1. 12. 2007 ni prejemal hrvaške pokojnine.

13. Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje za neustavnost določb 23. in 37. člena Sporazuma, češ da obstaja neenakopraven položaj med tožnikom in drugimi zavarovanci iz področja bivše SFRJ oziroma neenakopravnost med njim in zavarovanci, ki so imeli v Republiki Sloveniji več kot 12 mesecev zavarovalne dobe. Ta primerjava v prvi vrsti sploh ni ustrezna, saj ni mogoče primerjati pravnih položajev oziroma pravic zavarovancev iz različnih držav, ki so s Slovenijo sklenile oziroma niso sklenile sporazumov o socialnem zavarovanju. Prav tako ni tehtnih ustavnih argumentov za to, da bi se zavarovana doba, krajša od 12 mesecev v eni od držav pogodbenic, ne obravnavala drugače od daljše zavarovalne dobe, posebej še, ker se tudi takšna zavarovalna doba ne izgubi, temveč jo mora druga država pogodbenica pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravic in izračunu upoštevati tako, kot če bi bila dopolnjena po njenih pravnih predpisih. Prav v takšnem primeru pa ni podlage za to, da bi se lahko uporabila določba drugega odstavka 37. člena Sporazuma, saj se ta lahko nanaša le na primer, če pride do seštevka pokojnin, odmerjenih po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic (in ne do nove odmere samo pri enem od nosilcev zavarovanja), ta seštevek pa je nižji od že pred tem priznane pokojnine.

14. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor zastaranja. Iz določb Sporazuma ne izhaja, da bi bil ob začetku postopka za ponovno odmero pokojnine s strani pristojnega nosilca zavarovanja določen (zadnji) rok za ponovno odmero pokojnine po Sporazumu in posledice v primerih prekoračitve tega roka v smislu prenehanja (ali celo zastaranja) pravice do ponovne odmere.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Po 36. členu Sporazuma so dajatve do 8. oktobra 1991 izvzete in ostanejo obveznost pristojnega nosilca države pogodbenice, ki je te dajatve priznal.