Jedro

Z uporabo službene pištole v prepiru s tožnikom je podano nedopustno ravnanje delavca tožene stranke in njegova objektivna odgovornost za povzročeno škodo, po drugi strani pa aktivno tožnikovo ravnanje pomeni prispevek k nastanku škode. Zato je pravilna materialnopravna odločitev o odgovornosti tožene stranke do 80% in o tožnikovem prispevku k nastanku škode v višini 20%.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

1. Reviziji tožeče stranke in revizija tožene stranke se zavrnejo.

2. Revizija tožeče stranke v delu proti odločitvi o pravdnih stroških se zavrže.

Obrazložitev

Dne 7.3.1990 je tedanji policist R. P. pred gostiščem ... po konfliktu s tožnikom tega štirikrat ustrelil s službeno pištolo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo odgovornost države za ravnanje svojega delavca. Presodilo je, da znaša tožnikov prispevek k nastanku škode 40% in da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 60% njegove škode. Kot pravično odškodnino za telesne bolečine je določilo znesek 3.000.000 SIT (12.518,78 EUR), za strah 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 20.000.000 SIT (83.458,52 EUR), skupaj torej 25.000.000 SIT (104.323,15 EUR). Upoštevaje razmerje odgovornosti 40% proti 60% je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 15.000.000 SIT (62.593,89 EUR). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in za povračilo premoženjske škode, to je izgube na zaslužku in rente. Zavrnilo je tudi višji tožbeni zahtevek glede odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Sodišče druge stopnje je s svojo odločbo dne 4.1.2006 delno ugodilo pritožbama obeh strank. Spremenilo je odločitev o podlagi tožbenega zahtevka tako, da je ocenilo tožnikov prispevek k nastanku škode v višini 20% in s tem odgovornost tožene stranke do 80%. Odškodnino za strah je znižalo na 1.500.000 SIT (6.259,39 EUR). Razveljavilo je odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 24.000.000 SIT (100.150,23 EUR) in sicer za 12.000.000 SIT (50.075,11 EUR) v ugodilnem in za 12.000.000 SIT (50.075,11 EUR) v zavrnilnem delu. Spremenjena odločba pritožbenega sodišča je priznala kot pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in strah 4.500.000 SIT (18.778,17 EUR) in z upoštevanjem 80% odgovornosti tožene stranke je po spremenjeni odločbi pritožbenega sodišča prisojeno tožniku za navedeni vrsti nepremoženjske škode 3.600.000 SIT (15.022,53 EUR). Pritožbeno sodišče je v ostalem pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem ter v nerazveljavljenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti tej sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija drugostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu glede odškodnine za telesne bolečine, za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti tako glede podlage kot glede višine ter glede odškodnine za premoženjsko škodo. V reviziji navaja, da je podana izključna odgovornost tožene stranke in da ni podan niti najmanjši prispevek tožnika k nastanku njegove škode. Glede na pretrpljene smrtno nevarne poškodbe tožnik meni, da mu gre celotna zahtevana odškodnina za telesne bolečine in za strah ter tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker sodišče ni upoštevalo ugotovitev izvedenca kirurga o brazgotinah in izgubi zob. Po tožnikovem mnenju je neutemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo izgube na zaslužku oziroma rente, saj se domneva, da hudo poškodovan ne more opravljati dela in bi kot gradbeni obrtnik zaslužil vsaj tri povprečne plače gradbenega tehnika mesečno.

V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 10.10.2006 odločilo še o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in sicer jo je določilo v znesku 13.000.000 SIT (54.248,04 EUR), upoštevaje odgovornost tožene stranke do 80% pa je tožniku v breme tožene stranke prisodilo znesek 10.400.000 SIT (43.398,43 EUR). Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je določilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 15.000.000 SIT (62.593,69 EUR) in upoštevaje razmerje odgovornosti 20% proti 80% prisodilo tožniku odškodnino 12.000.000 SIT (50.075,11 EUR).

Proti tej drugi drugostopenjski sodbi sta reviziji vložili obe pravdni stranki. Obe uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del drugostopenjske sodbe in izrecno tudi odločitev glede pravdnih stroškov ter predlaga, da se ji prisodi še nadaljnja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 12.000.000 SIT (50.075,11 EUR). V reviziji opozarja na tožnikove poškodbe in predvsem na posttravmatsko stresno motnjo, tako da je tožnik zaradi duševnih motenj nesposoben za kakršnokoli organizirano pridobitno delo.

Tožena stranka v reviziji izpodbija obsodilni del sodbe glede zneska 7.000.000 SIT (29.210,48 EUR) in meni da je za ta znesek odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoko odmerjena.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS št. 73/2007) so bile revizije vročene nasprotnim strankam, ki nanje niso odgovorile, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

O tožnikovih odškodninskih zahtevkih je bilo odločeno z dvema sodbama sodišč prve in druge stopnje. Ker pa tožnikova škoda izvira iz enega škodnega dogodka, je revizijsko sodišče skupaj obravnavalo vse tri revizije pravdnih strank.

Reviziji tožeče stranke in revizija tožene stranke so neutemeljene, revizija tožeče stranke v delu proti odločitvi o pravdnih stroških pa ni dovoljena.

Pravna podlaga tožnikovih zahtevkov je v odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi (170. in 171. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78-57/89). V tem primeru gre za odgovornost Republike Slovenije za škodo, ki jo je v zvezi z delom povzročil policist R. P. Tožena stranka bi se lahko ekskulpirala, če bi dokazala, da je njen delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba oziroma, ker je pri dogodku uporabil pištolo, ki je nevarno sredstvo, če bi dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili tožnikov prispevek k nastanku škode v obsegu 20% in po prvem odstavku 192. člena ZOR v zvezi s tretjim odstavkom 177. člena ZOR naložili toženi stranki povrnitev 80% tožnikove škode.

Odločitev o podlagi izpodbija tožnik v reviziji proti prvi sodbi drugostopenjskega sodišča (z dne 4.1.2006) in zatrjuje izključno odgovornost tožene stranke. Odločitev o podlagi zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa izpodbija tožena stranka v reviziji proti drugi drugostopenjski sodbi (z dne 27.2.2007). V tej reviziji trdi da bi bila pravilna odločitev o prispevku tožnika in o odgovornosti tožene stranke za to škodo v razmerju 40% proti 60%.

Revizijsko sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je revizija tožene stranke proti drugi drugostopenjski sodbi dovoljena, čeprav tožena stranka ni vložila revizije proti prvi drugostopenjski sodbi. Pritožbeno sodišče je prvo prvostopenjsko sodbo razveljavilo glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (v obsodilnem delu za 12.000.000 SIT in v zavrnilnem delu za 12.000.000 SIT). Takrat pritožbeno sodišče ni v izreku odločilo o podlagi z vmesno sodbo (315. člen ZPP), temveč je svojo odločitev o podlagi zahtevkov za odškodnino za telesne bolečine in za strah navedlo le v obrazložitvi. Zato je bilo mogoče v nadaljnjem postopku glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti o podlagi za ta zahtevek ponovno razpravljati, tako da je tudi revizija tožene stranke dovoljena.

Revizijsko sodišče je vezano na tako dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in preizkusilo pritožbeno sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijskih trditev, ki bi dejanskim ugotovitvam nasprotovale, jih obhajale ali jim karkoli dodajale, revizijsko sodišče ne more in ne sme upoštevati. To velja za številne tožnikove revizijske trditve v smislu, da ni bilo niti najmanjšega tožnikovega prispevka k nastanku škode, češ da ni bilo nobenega tožnikovega aktivnega ravnanja, ker naj bi se z R. P. ne prepiral, mu ne grozil in se ga ne fizično lotil. Ugotovljeno relevantno dejansko stanje pa je, da sta bila tožnik in tedanji policist R. P. že od prejšnjega prometnega incidenta v sporu. Dne 7.3.1990, ko R. P. ni bil v službi, sta se srečala v gostišču ..., nakar je lokal zapustil tožnik, za njim pa tudi policist. Pred lokalom je med njima prišlo do prerekanja, nato je tožnik porival policista, da se je ta umikal, zatem pa je prišlo do streljanja. Policist je ob aktivnem ravnanju tožnika, ki ga je porival proti kostanju in stopnicam, izza pasu potegnil pištolo, jo repetiral, z drugo roko odrival tožnika in hkrati s pištolo meril v tla in ustrelil. Tožnik je R. P. še naprej porival, nakar je ta dvakrat ustrelil s pištolo tožnika v trebuh in enkrat v prsni koš in, ko je tožnik že ležal na tleh, še v glavo.

Glede na opisane okoliščine in ravnanje obeh udeležencev škodnega dogodka revizijsko sodišče ugotavlja, da je pravilna materialnopravna odločitev o odgovornosti tožene stranke do 80% in o tožnikovem prispevku k nastanku škode v višini 20%. Z uporabo službene pištole v prepiru s tožnikom je podano nedopustno ravnanje delavca tožene stranke in njegova objektivna odgovornost za povzročeno škodo, po drugi strani pa opisano aktivno tožnikovo ravnanje pomeni prispevek k nastanku škode. Tožnikova revizija nasprotuje navedeni porazdelitvi odgovornosti s poudarjanjem odgovornosti policista in z že povzetim nedovoljenim opisovanjem drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo dejansko ugotovljeno. Tožena stranka pa nasprotuje odločitvi s poudarjanjem aktivnega ravnanja tožnika. Revizijsko sodišče ocenjuje trditve obeh revizij kot neutemeljene in zaključuje, da je v obeh izpodbijanih sodbah pritožbeno sodišče pri odločitvi o podlagi zahtevkov pravilno uporabilo materialno pravo.

Zaradi strelov je tožnik dobil prestrelino obraza z zlomom čeljusti in izgubo treh zob, prestrelno rano trebuha s prestrelinami želodca, tankega in debelega črevesa ter izlivom krvi za trebušno mreno, prestrelino prsnega koša skozi levo ramo in pazdušni živčni pletež ter posledično posttravmatsko stresno motnjo, ki je prešla v trajno osebnostno spremenjenost. Višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo nasprotujeta tako tožeča kot tožena stranka: za tožečo stranko je prenizka, za toženo pa previsoka. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči uporabili pravilno metodo za določitev odškodnine in sta v skladu z 200. in 203. členom ZOR upoštevali temeljni načeli za odmero odškodnine, to je načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Upoštevali sta stopnjo in intenzivnost ter trajanje bolečin in strahu ter vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri tožniku. Upoštevali sta nadalje pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevali sta objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Upoštevali sta torej vse, na kar se sklicuje tožnikova revizija v delu, ko zahteva višjo odškodnino za telesne bolečine. Tukaj je treba poudariti specifičnost tožnikovega zdravljenja, ki je obsegalo 20 dni hospitalizacije, operacijo v splošni anesteziji, 10-dnevni urinski kateter, 2 dni uporabe cevke za dihanje v sapniku in teden dni hranjenja s sondo v želodcu. Tožnik dva dni ni mogel vstajati iz postelje in je fiziološke potrebe opravljal s pomočjo drugih, prejel pa je tudi transfuzijo krvi. Med tem je imel hude telesne bolečine 7 dni, občasne hude bolečine 13 dni, neprestane lahke bolečine 4 tedne, občasne lahke bolečine kumulativno 1 mesec, trajne občasne lahke bolečine pa trpi ob obremenitvah in spremembah vremena. Bolečine občasno trpi tudi zaradi krčev v trebuhu. Navedena dejanska podlaga je po presoji revizijskega sodišča v skladu s prej navedenimi merili pravilno ovrednotena z odškodnino v znesku 3.000.000 SIT (12.518,78 EUR), tako da je višji tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen. Tožnikove revizijske trditve ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine za telesne bolečine.

Za strah je tožnik zahteval odškodnino 3.000.000 SIT (12.518,78 EUR), pritožbeno sodišče pa mu je odmerilo odškodnino 1.500.000 SIT (6.259,39 EUR). Ugotovljeno je, da je tožnik med streljanjem utrpel primarni strah velike intezitete, večji strah pa je doživljal tudi prvi teden zdravljenja, ko izid operacije ni bil gotov. Do konca diagnostičnega postopka je bil v strahu, da ima hujše notranje poškodbe, znaten je bil tudi strah pred operacijo v splošni anesteziji. Intenziteta strahu je bila velika, saj je prejemal pomirjevala. Strah se je nato pretvoril v depresijo, kar pa je pravilno upoštevano pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Neutemeljena je revizijska trditev tožeče stranke, da bi se to stanje upoštevalo pri odškodnini za strah, saj gre za trajno posledico, ki pa se ne more upoštevati dvakrat pri dveh različnih vrstah nepremoženjske škode. Ostale okoliščine pa primerjalno gledano ne utemeljujejo višje odškodnine, zato revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti odmere odškodnine za prestani strah.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v drugi sodbi pritožbenega sodišča ocenjeno, da znaša pravična odškodnina 15.000.000 SIT (62.593,69 EUR). Tožnik trdi, da gre pri tožniku za katastrofalno škodo in da bi bila pravična denarna odškodnina v znesku 24.000.000 SIT (100.150,22 EUR). Tožena stranka pa v reviziji trdi, da je prisojena odškodnina za 7.000.000 SIT (29.210,48 EUR) previsoka. Revizijsko sodišče ne more pritrdi nobeni stranki. Prepričano je, da je odločitev v izpodbijani sodbi pravilna. Ugotovljeno je, da ima tožnik zmanjšano gibljivost komolca leve roke za 7%, podlahti za 50%, zapestja za 27%, sklepov med osnovnim in srednjim členkom za 60% in sklepov med srednjimi ter končnimi členki za 55%. Groba moč levice je zmanjšana za 60%, zato tožnik ni sposoben za dela, kjer je potrebno uporabljati moč levice oziroma za fizična dela z dvoročnim orodjem, oviran pa je tudi pri dviganju predmetov. Tožnikova leva roka je delno neobčutljiva, delno pa zmanjšano občutljiva za dotik in bolečino. Tožnik je oviran pri športno rekreativni dejavnosti: ne more se več kot prej rekreativno ukvarjati z atletiko, košarko, karatejem in plavanjem. Slabše žveči hrano in ima prebavne motnje. V fizičnem smislu gre za 50% telesno okvaro. Na duševnem področju gre pri tožniku za posttravmatsko stresno motnjo, ki je že prešla v trajno osebnostno spremenjenost, ki se kaže v podoživljanju dogodka, slabem spanju, v občutku zapuščenosti, ponižanosti in manjvrednosti. Zaradi duševnih razlogov so tožnikove življenjske zmožnosti zmanjšane za 80%. Tožnik ni več zmožen za svoje prejšnje delo gradbenega obrtnika.

Navedena dejstva so bila upoštevana pri odmeri odškodnine. Upoštevane so bile še nadaljnje okoliščine, to je tožnikova starost 32 let in dolgotrajno čakanje na odškodnino (po navedbi tožene stranke je odškodnino za telesne bolečine in strah izplačala šele leta 2006). Nadaljnja okoliščina je invalidnina, za katero je v sodbah nižjih sodišč v skladu z ustaljeno sodno prakso pravilno navedeno, da jo je treba upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po prosti presoji kot eno od okoliščin primera, če je ta invalidnina zmanjševala in zmanjšuje prizadetost oškodovanca. Pri tem ni odločilno, ali oškodovanec invalidnino prejema ali bi jo lahko prejemal, pa jo je zanemaril uveljaviti, kot v obravnavanem primeru. Velja torej načelo upoštevanja invalidnine pri odmeri odškodnine, razen v primerih, ko je (ali bi bila) invalidnina tako nizka, da ne bi pomenila nikakršnega zadoščenja za prizadetega oškodovanca. V tožnikovem primeru bi invalidnina znašala od 305,10 SIT mesečno v februarju 1991 do 8.591,55 SIT mesečno v januarju 2006. Revizijsko sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da invalidnina v navedenem razponu glede na obseg tožnikove škode ne bi mogla resno vplivati kot zadoščenje za zmanjšanje njegove prizadetosti, zato ta okoliščina pri odmeri odškodnine utemeljeno ni prišla do izraza.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo pri odmeri odškodnine upoštevano tudi drugo že omenjeno izhodišče, to je objektivizacija, ki terja primerjanje z drugimi nepremoženjskimi škodami in umeščanje v razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Revizijsko sodišče je po primerjavi z odškodninami, prisojenimi za poškodbe, povzročene s strelnim orožjem, ugotovilo, da je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojena odškodnina v tožnikovem primeru v mejah v preteklosti prisojenih odškodnin. Res je med višjimi odškodninami, a po presoji revizijskega sodišča utemeljeno, ker gre pri tožniku za znatne posledice s hujšo prizadetostjo. Tudi prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v celoti, ki dosega 107,6 povprečnih neto plač, spada v krog štirih najvišjih tovrstnih odškodnin, vendar glede na vsa merila iz 200. in 203. člena ZOR utemeljeno, tako da niso utemeljeni revizijski očitki obeh strank o zmotni uporabi materialnega prava pri odmeri višine odškodnine.

Po prvem odstavku 200. člena ZOR so pravno priznana škoda duševne bolečine zaradi skaženosti. Zato je neutemeljeno revizijsko poudarjanje številnih brazgotin na tožnikovem telesu, ko niso ugotovljene nobene duševne bolečine zaradi njih. Pripomniti je, da tožnik ni izpovedal ničesar o morebitnem nelagodnem počutju pred drugimi osebami ali o morebitnem občutku manjvrednosti zaradi sprememb zunanjosti. Ker ni bilo ugotovljeno nikakršno trpljenje zaradi tožnikovega zunanjega izgleda, revizijsko sodišče pritrjuje presoji nižjih sodišč o neutemeljenosti zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti.

V zvezi s premoženjsko škodo oziroma zahtevkom za povrnitev izgubljenega zaslužka in za plačilo rente tožnik v reviziji vztraja pri trditvah, da bi kot gradbeni obrtnik zaslužil vsaj za tri povprečne plače gradbenega tehnika in ker so njegove delovne zmožnosti popolnoma uničene, je upravičen do odškodnine in rente, kar je v postopku tudi dokazal. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta na te in ostale tožnikove trditve popolno odgovorili v svojih razlogih sodišči druge in prve stopnje ter materialnopravno pravilno zaključili, da je zahtevek za povračilo te škode neutemeljen. Revizijsko sodišče se razlogom nižjih sodišč v celoti pridružuje. Gre za škodo oziroma izgubljeni dohodek za obdobje od škodnega dogodka dalje, ko bi moral tožnik navesti in dokazati, kolikšen dohodek in dobiček bi imel glede na normalen tek stvari, če ne bi bilo škodnega dogodka. Tožnik pred škodnim dogodkom ni bil zaposlen kot gradbeni tehnik, temveč kot samostojni obrtnik gradbene stroke, kar pomeni, da bi moral pojasniti in dokazati, kakšen obseg poslovanja je imel pred škodnim dogodkom, kolikšen je bil njegov dohodek iz tega poslovanja in kolikšen je bil njegov dobiček. Vsi ti podatki bi bili potrebni za ugotavljanje predvidljivega izgubljenega dohodka oziroma dobička za čas po škodnem dogodku. Trditveno in dokazno breme za navedeno nosi tožnik, ki pa ju ni zmogel kljub ustreznemu opozorilu med postopkom, tako da je bil nesklepčni zahtevek za povračilo premoženjske škode utemeljeno zavrnjen, temu nasprotujoče revizijske trditve pa so neutemeljene.

Revizijsko sodišče v skladu z vsem navedenim zaključuje, da je pritožbeno sodišče v obeh izpodbijanih sodbah pravilno uporabilo materialno pravo in da so vse tri revizije pravdnih strank neutemeljene. Zato jih je po 378. členu ZPP zavrnilo. Tožnikovo drugo revizijo pa je v delu, ko izpodbija odločitev o pravdnih stroških, na podlagi 377. člena ZPP zavrglo, kajti odločitev o stroških je sklep, zoper katerega bi bila revizija po prvem odstavku 384. člena ZPP dovoljena samo, če bi bil z njim postopek pravnomočno končan. Ustaljeno stališče sodne prakse pa je, da sklep o stroških ni sklep o končanju postopka, zato proti sklepu o stroških revizija ni dovoljena.