Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo in upoštevanje invalidnosti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno s p r e m e n i tako, da mora tožena stranka plačati tožniku namesto prisojenega zneska 10.400.000,00 SIT, znesek 12.000.000,00 SIT oz. sedaj 50.075,11 EUR; sicer se pritožba tožeče, v celoti pa pritožba tožene stranke zavrneta in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 280,90 EUR pritožbenih stroškov, v 15-tih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 10.400.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 dalje do 10.10.2006, od 11.10.2006 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe ter tožbeni zahtevek, kolikor je tožnik zahteval več, še plačilo 13.600.000,00 SIT s pp, zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da tožeči stranki povrne 1.209.345,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.10.2006 dalje, v 15-tih dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo sta se pritožili tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in sklep o stroških zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tako ugodi, da sodbo spremeni v zavrnilnem delu in dosodi nadaljnjo odškodnino za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti in povečanja življenjskih naporov v zahtevanem znesku, z obrestmi in toženko obveže na plačilo vseh stroškov postopka, z obrestmi. Presoja pravične odškodnine je napačna. Opozarja na ugotovitve izvedenca dr. V.S. glede ugotovljenega trajnega zmanjšanja življenjskih in delovnih sposobnosti. Zaradi strela v ličnico je tožnik izgubil 3 zobe, zmanjšana je gibljivost komolca za 7 %, podlakti za 50 %, zapestja za 27 %, sklepov med osnovnim in srednjim členkom za 60 %, sklepov med srednjim in končnimi sklepi za 55 %, zmanjšana je groba moč levice za 60 % in je tožnik neobčutljiv na dotik in bolečino ter zmanjšano občutljiv na dotik in bolečino po levi roki od komolca navzgor. Po tabeli invalidnosti Z.T., d.d. je izvedenec ugotovil invalidnost pri tožniku za skupaj 78 % in po seznamu telesnih okvar SPIZ od 50 %. Gre torej za zelo težko poškodovanje s težkimi posledicami v telesnem smislu, izvedenka psihiatrične stroke pa je ugotovila, da je pri tožniku nastala zaradi teh poškodb posttravmatska stresna motnja, ki je že prešla v trajno osebnostno spremenjenost ter je tožnik zato nesposoben za kakršnokoli organizirano pridobitno delo, ima porušene družinske odnose in nima prijateljev, je brez dohodkov in je praktično socialno mrtev. Opozarja še na druge okoliščine, ki jih je v sodbi že ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Vse te okoliščine pa opravičujejo prisojo višje odškodnine, 15.000.000,00 SIT ne predstavlja pravilne denarne satisfakcije. Napačno je sodišče vštevalo invalidnino za telesno okvaro v odškodnino. Sodišče je izvedenca postavilo le na podlagi generalnih trditev tožene stranke (v pritožbi) brez trditvene in dokazne podlage, zlasti, da bi se morala upoštevati invalidnina za telesno okvaro v odškodnino za nepremoženjsko škodo. To se lahko upošteva glede na veljavno sodno prakso, toda le v dveh primerih: če je oškodovancu priznana invalidnina po predpisih in se mu dejansko izplačuje, če pa se ne izplačuje, pa le, če tožena stranka dokaže, da je tožnik zanemaril svojo dolžnost uveljavljanja invalidnine, pa je zaradi takega zanemarjanja dolžnosti prišlo do izpada invalidnine kot pričakovane koristi. Dokazano je, da tožnik ni uveljavljal invalidnine zaradi objektivnih razlogov: zaradi slabega telesnega in duševnega stanja, ko ne more normalno funkcionirati in skrbeti za svoje pravice in zato, ker zaradi hudih telesnih poškodb ni sposoben za delo, nima prihodkov, nima zdravstvenega zavarovanja, nima osebnega zdravnika, ki bi lahko v imenu tožnika na podlagi predpisov sprožil postopek ugotavljanja invalidnine. Tožena stranka ni dokazala (niti ne prej trdila), da je tožnik zanemaril svoje pravice do uveljavljanja invalidnine. Zato in ker tožnik do sedaj ni prejel niti tolarja in tega naslova, ni dovoljeno tega upoštevati kot okoliščine, kot odbitne postavke za znižanje odškodnine, o tem se je izjasnila tudi sodna praksa, na primer sodba VS RS II Ips 260/95, z dne 20.3.1997. Sploh pa je sodišče neupravičeno odštelo tako visok znesek (2.000.000,00 SIT) na račun upoštevanja invalidnine, posebej ker tožnik do sedaj iz tega naslova ni dobil niti tolarja. Napačna je tudi odločba o stroških. Pooblaščenec tožnika meni, da sodišče vseh upravičenih stroškov, ki jih je preciziral v stroškovnikih, ni upoštevalo, tudi ne tistih, ki so nastali z vložitvijo pritožbe. Tudi sicer je uspeh tožeče stranke višji, kot ga je določilo sodišče prve stopnje na 58 % skupno. Tudi tožena stranka nima podlage, da priglasi stroške po Odvetniški tarifi. Državni pravobranilci niso odvetniki in nimajo pravice uporabiti te dobrote, ker je Odvetniška tarifa ekonomska kategorija, glede tega vprašanja naj Višje sodišče v Kopru sprejme jasno stališče, ki bo predmet ustavne pritožbe in celo ocene ustavnosti Zakona o državnem pravobranilstvu.

Tožena stranka uveljavlja v pritožbi pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prizna odškodnino v znesku 15.000.000,00 SIT, ki pa je po mnenju pritožnice previsoka in ob tem pripominja, da je že višje sodišče v sodbi dne 6.1.2006 na strani 6 zavzelo stališče, da odškodnina ne bi smela presegati 14.000.000,00 SIT. Sodišče bi moralo upoštevati ne le prejeto invalidnino, pač pa tudi bodoče prejemke, do katerih je tožnik upravičen, in bi moralo razen invalidnine za obdobje 16 let upoštevati tudi bodočo invalidnino pri odmeri odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in se je glede bodoče invalidnine izjavila tudi sodna praksa. Ne strinja se tudi glede ugotovitve soodgovornosti tožnika v višini 20 %. Nepopolno je zato ugotovljeno dejansko stanje. Napačna je tudi odločba o stroških. Če je tožnik zahteval plačilo 56.277.566,00 SIT in mu je priznano skupaj 14.000.000,00 SIT (10.400.000,00 SIT za ZŽA, 2.400.000,00 SIT za telesne bolečine in 1.200.000,00 SIT za strah), ni uspel s 35 % po višini, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pač pa le s približno 25 %. Neutemeljen je bil tudi v delu zahtevek tožnika za priznanje stroškov v dopisu z dne 10.10.2006 (dodatni stroškovnik, kot na primer pregled pisanja SPIZ 100 točk, pregled mnenja sodnega izvedenca 50 točk, pregled sklepa sodišča, dopis sodišču 100 točk in drugo in na koncu uveljavlja še stroške za vložitev stroškovnika 100 točk. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem ugodilnem delu, podrejeno razveljavitev ter priglaša stroške sestave pritožbe.

Pritožba tožnika je utemeljena v spodaj navedenem obsegu, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je glede trajnih posledic in s tem povezanimi duševnimi bolečinami tožnika ugotovilo (in teh dejanskih ugotovitev pritožnika ne izpodbijata) potem, ko je sprejelo mnenji obeh izvedencev, in ocenilo zbrane dokaze, da so življenjske aktivnosti tožnika zmanjšane, ni več zmožen za gradbena fizična dela in dela z ročnim orodjem, zaradi posledic nezgode je prišlo pri tožniku do trajnih anatomskih (brazgotine, manjko zob), funkcionalnih (zmanjšana gibljivost komolca, podlahti in zapestja ter sklepov med osnovnim in srednjim členkom in srednjimi in končnimi členki, zmanjšana groba moč levice, občutljivost za dotik in bolečino po levi roki od komolca navzdol) in kozmetskih (brazgotine) posledic in bi zato bil tožnik po končanem zdravljenju lahko sposoben le za tista dela, kjer ni potrebno uporabljati moči levice in ne moči v prstih levice, je pa izvedenka psihiatrične stroke ugotovila, da je tožnik zaradi duševnih motenj kot posledic dogodka in v njem zadobljenih poškodb, sedaj nesposoben za kakršnokoli organizirano pridobitno delo, da je praktično socialno mrtev, njegove življenjske zmožnosti zaradi teh duševnih razlogov so zmanjšane za 80 %. Ta kratek povzetek odločilnih dejstev pa glede na vse ugotovljene okoliščine tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi pravična denarna odškodnina znašala ob sojenju 15.000.000,00 SIT. Odveč je opozorilo tožene stranke v pritožbi, da je bilo že zavzeto stališče, da bi le-ta znašala 14.000.000,00 SIT, saj spregleda časovni razmak med prisojo ob drugem in prvem sojenju. V pritožbah je sporna pravna presoja ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki so pomembne za oceno obsega tožnikove nepremoženjske škode in odškodnine zanjo, zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sporna je torej pravilna uporaba določb 200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - ta zakon se še uporablja za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - 1060. čl. OZ). Člen 200 določa tudi splošne kriterije za odmero pravične denarne odškodnine, 203. čl. pa daje podlago za priznavanje odškodnine za bodočo negmotno škodo, če bo trajala ta tudi v prihodnje. Sodišče prve stopnje je nepremoženjsko škodo individualiziralo, pri tem pa je upoštevalo tudi stanje, oblikovano na področju presoje odškodnin, torej tudi sodno prakso. Odškodnino, ki je tožniku priznana za to obliko nepremoženjske škode, je namreč treba umestiti v te okvire, tako, da je primerljiva s podobnimi primeri, hkrati pa tudi individualizirana, ko so upoštevane posebnosti konkretnega primera. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pri presoji pravične denarne odškodnine za to obliko škode pravilno uporabilo navedene določbe ZOR. Vse ugotovljene specifičnosti tega primera višje odškodnine ne utemeljujejo, kot to meni zmotno tožnik, prav tako pa ne nižje, kot meni tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je odbilo znesek 2.000.000,00 SIT, ki naj bi predstavljal znesek na račun invalidnine, ki bi jo tožnik prejemal, če bi jo uveljavil. V postopku je namreč ugotovljeno, da bi tožnik, ki te pravice ni uveljavil, invalidnino prejemal od zaključka zdravljenja v februarju 1991, če bi to pravico uveljavil. Ugotovljeni so zneski, ki bi jih mesečno prejemal, zadnji za januar 2006 je 8.591,55 SIT. Ne drži, kar trdi tožnik v pritožbi, da je to ugotovilo sodišče mimo trditvene in dokazne podlage. Nasprotno, tožena stranka je že v odgovoru na tožbo poudarila, da bi bilo invalidnino treba upoštevati, tožnik naj predloži odločbo SPIZ o kategoriji invalidnosti in invalidnini, oz. je kot dokaz predlagala opravo poizvedb pri SPIZ glede invalidnosti oz. glede eventuelne invalidnine, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo, dokaz z izvedencem medicinske stroke pa je tako in tako bil že izveden v tem postopku, sodišče pa je tisto, ki vodi v dokazovanje z izvedenci, postavlja vprašanje in zahteva po potrebi pojasnila (252. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ni se torej ta okoliščina ugotavljala po uradni dolžnosti, izven dejstvene podlage in dokaznih predlogov tožene stranke, ki je dejansko v tem postopku zahtevala ugotovitev višine invalidnine oz. višine le-te, če bi jo tožnik uveljavil. Ugotovljeno je, da je ni, dolžnost je zanemaril, trditve o tem v pritožbi pa so v direktnem nasprotju s tistim, kar je tožeča stranka pojasnila v postopku na prvi stopnji in sicer, da je ugotovila, da tožnik glede na sezname telesnih okvar, ki jih uporablja SPIZ in medicinsko dokumentacijo kot tudi ugotovitve izvedenca medicinske stroke - kirurga, pogojev za telesno okvaro ne izpolnjuje, saj nobena ne presega 50 % in zato tudi tožnik po pooblaščencu, ki tudi sicer dela na področju socialnih sporov, ni vložil zahteve za priznanje invalidnine za telesno okvaro (navedba na naroku dne 25.4.2006). Tožnik je torej to dolžnost zanemaril, z ustrezno trditveno podlago in dokaznimi predlogi je tožena stranka to izkazala, drugo pa je vprašanje, ali je to okoliščino sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji, koliko bi znašala pravična odškodnina. Glede na uveljavljeno sodno prakso (npr. sodba VS RS opr. št. II Ips 242/2001, tudi načelno mnenje skupne seje Vrhovnih sodišč, poročilo v sodni praksi VS SRS 2/85) se invalidnina ne vračunava po seštevku predvidenih zneskov (zato tožena stranka v pritožbi, ko opozarja na potrebno vračunanje tudi bodočih zneskov, nima prav), pač pa se invalidnina upošteva predvsem po prosti presoji, glede na to, koliko ta invalidnina vpliva na satisfakcijo kot namen odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da pravična odškodnina znaša tedaj 15.000.000,00 SIT, po mnenju pritožbenega sodišča pa ugotovljena invalidnina mesečno (ki bi jo tožnik prejel, če bi jo uveljavljal), ne bi mogla znatno vplivati na tožnikovo zadoščenje glede na ugotovljen obseg škode, v preteklosti pa so bili ti zneski še bistveno nižji. Če se upošteva še čas čakanja na odškodnino, ko tožena stranka očitno tožniku za to obliko negmotne škode še ni ničesar plačala vsa ta leta, je po presoji sodišča druge stopnje, glede na ugotovljene okoliščine, lahko pravilna le taka odločitev, da pravična denarna odškodnina znaša 15.000.000,00 SIT glede na razmere ob sojenju na prvi stopnji, zmanjšano za 20 % tožnikov prispevek (navedbe tožene stranke, kolikor izpodbija temelj, so brezpredmetne, saj je v tem že odločeno), in je tožnik bil tedaj upravičen do plačila odškodnine 12.000.000,00 SIT oz. sedaj 50.075,11 EUR. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbo tožene stranke pa v celoti in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, saj uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni zasledilo (4. tč. 358., 353 in 2. odst. 350. čl. ZPP).

Po delno spremenjeni sodbi je tožnikov uspeh v prvi fazi postopka, ki predstavlja tudi pretežni del postopka, 56 % (po višini 33%, po temelju 80%), po delni razveljavitvi pa 62 % (glede na uspeh po višini), zato sodišče v odločbo o stroških ni poseglo, saj je uspeh tak, kot je ocenjeno (58%). Ne drži, da sodišče ni upoštevalo vseh priglašenih stroškov, ki jih je tožnik uveljavil, odmera stroškov je razvidna iz stroškovnikov, ki so v spisu, res pa je, da določenih stroškov tožniku ni priznalo, saj do povrnitve ni upravičen. Ker se po določbi 16. čl. Zakona o državnem pravobranilstvu stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči obračunavajo po Tarifi o odvetniških storitvah, so navedbe pritožnika, da te pravice tožena stranka nima, zmotne. Zmotne so tudi trditve pritožbe tožene stranke, da določene postavke v zahtevi za povrnitev stroškov s strani tožeče stranke niso bile upravičene, saj večino teh stroškov sodišče prve stopnje ni priznalo (na primer za pregled pisanja SPIZ, mnenja sodnega izvedenca in sklepa sodišča). Je pa sodišče prve stopnje po dodatnem stroškovniku z dne 10.10.2006 tožeči stranki priznalo nagrado 2 X 100 točk za dve obrazloženi vlogi, ne pa za sestavo stroškovnika (vlogi z dne 5.7.2006 in 10.10.2006).

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, je upravičen v tem obsegu do povrnitve pritožbenih stroškov in sicer po Tar. Št. 21 in 18 Odvetniške tarife do povrnitve 500 točk za sestavo pritožbe, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, skupaj 621 točk. (oz. glede na vrednost točke 0,459 EUR 280,90 EUR), ta znesek mu je dolžna tožena stranka povrniti, v 15-tih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po tem, ko izteče navedeni rok (299. čl. OZ), saj če v tem roku tožena stranka ne bo povrnila stroškov, bo prišla v zamudo in bo poleg stroškov dolgovala tudi zakonske zamudne obresti.