Jedro

Tožnica ni uspela dokazati niti skupnih vlaganj, kaj šele ekonomsko ali izvenzakonsko skupnost. Zato sta sodišči pravilno uporabili 51. člen ZZZDR in za tožnico ugodno uporabili domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju zakoncev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod tč. 1 izreka ugotovilo, da je tožnica do ene četrtine solastnica hiše z delavnico, ki stoji na parceli št. 9/4 v izmeri 119 m2, ter parcel št. 9/2 in 9/5 v naravi pot v izmeri 90 m2, ki so vse vpisane pri vložku št. 143 k.o... Zato je pod točko 2 naložilo tožencu, da mora tožnici izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere bo lahko vknjižila to solastninsko pravico v zemljiški knjigi. Kar je tožnica v zvezi z nepremičnino zahtevala več, je pod točko 2a izreka zavrnilo. Poleg tega je pod tč. 3 izreka navedlo ugotovitev, katere premične stvari spadajo v skupno premoženje pravdnih strank in določilo solastninski delež vsake do ene polovice. Presežni tožničin zahtevek je zavrnilo v tč. 3a, v kateri je natančno navedlo premičnine oziroma njihov (so)lastninski delež. V 4. tč.

izreka je sodišče zavrnilo še primarni in sekundarni zahtevek, s katerima je tožnica zahtevala plačilo tolarske protivrednosti 9.738 DEM in plačilo 828 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je razsodilo tudi o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe, tako da je v tč. 5-7a tožnici naložilo plačilo 1.478.589 SIT z zamudnimi obrestmi in je ugotovilo, da spada v skupno premoženje še modularna opeka, betonski kvadri, pesek, betonske mreže, robniki in en mešalec za beton ter da imata pravdni stranki na teh premičninah solastninski delež do ene polovice; kar je toženec zahteval, pa je zavrnilo.

Proti sodbi in popravnemu sklepu sta se pritožila tožnica in toženec. Sodišče druge stopnje je pritožbi proti sklepu zavrnilo. Tudi pritožbi proti sodbi o tožničinem tožbenem zahtevku, o katerem je prvo sodišče odločilo v točkah od 1. do 4., je zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe s popravnim sklepom; pritožbama proti sodbi o nasprotnem tožbenem zahtevku pa je ugodilo in je v tem delu razveljavilo izpodbijano sodbo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, naj ji revizijsko sodišče ugodi in razveljavi tisti del sodbe, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek ter naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja razlago, češ da so v 324. členu ZPP navedene okoliščine, ki omogočajo popravo sodbe, in trdi, da se napadene sodbe in sklepa ne da preizkusiti, ker nista razumljiva. Poleg tega navaja, da je sodišče druge stopnje štelo, da je tožnica zatrjevala obstoj izvenzakonske skupnosti šele v pritožbi, kar ni res. Da sta pravdni stranki skupaj gradili hišo že pred sklenitvijo zakonske zveze, je tožnica navedla že v tožbi, v pritožbi pa je to poudarila. Sicer pa obstoj take skupnosti med strankama ni bil sporen in ga zato tudi ni bilo treba dokazovati. Poleg tega je tožnik sam priznal, da sta s tožnico živela skupaj že poldrugo leto pred tem, ko mu je njen oče dal 500.000 takratnih din (to je 10.07.1966). To dokazuje rojstvo prvega otroka, ki ga je tožnica začela nositi že avgusta 1966. Zaradi tega tožeča stranka trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno šteli, kot da je skupno premoženje nastajalo šele od sklenitve zakonske zveze dalje. Navaja prvi odstavek 352. člena ZPP in meni, da bi moralo sodišče upoštevati trditve o izvenzakonski skupnosti in ker jih ni, razlogi sodbe niso razumljivi. Tožnica uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišči nista upoštevali obstoja izvenzakonske skupnosti. Sploh pa 23. člen ZTLR določa, da se pridobi lastninska pravica s skupnimi vlaganji in tožnica je nedvomno vlagala v izgradnjo hiše že pred sklenitvijo zakonske zveze. Pojasnjuje, da sta pravdni stranki spomladi 1966 skupaj začeli graditi, da sta skupaj izkopali temelje, kupili material, tožničin oče pa jima je pomagal z denarjem in lesom. Ker sodišči tega nista ugotovili, so razlogi sodb v nasprotju z vsebino zapisnikov in listin. Sodiščema tudi očita, da nista omenili gradbenega dovoljenja z dne 30.10.1965. V zvezi s plačilom uničenih in odtujenih premičnih stvari tožnica očita sodiščema, da nista razložili, zakaj sta zavrnili ta del tožbenega zahtevka; glede dela bratov in sester pa jima očita napačno oceno dokazov. Bistveno kršitev vidi v dopolnitvi 3. tč. s 3a točko in trdi, da izrek ni razumljiv, ker sodišče pod 3. tč. prizna solastninsko pravico, potem pa na istih premičnih stvareh ugotovi, da solastninska pravica do ene polovice ne obstoji. Upira se tudi razlagi, češ da je sama navedla, v kakšnem stanju je bila zgradba ob sklenitvi zakonske zveze in trdi, da take trditve ni postavila, da je na glavni obravnavi 23.05.1989 pojasnila, da je bila hiša sicer pod streho, toda ometi in instalacija so bili narejeni v zakonu. Hiša je bila vseljiva šele junija 1967 in tožničin oče je prispeval material, les in denar.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77-27790 in RS, št. 55/92, v nadaljevanju ZPP 1977) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je pojasniti, da je revizijsko sodišče uporabljalo določilo ZPP 1977, čeprav je v času odločanja že veljal novi Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99). Razlog za to je v prvem odstavku 498. člena novega ZPP, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko je bila že izčrpana ustavna pravica do pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Zato je revizija omejena in je dovoljena samo v tistih primerih, ki jih določa procesni zakon. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Čeprav tožnica navaja bistvene kršitve postopka, pa v resnici pogosto graja izvedene in ocenjene dokaze (na primer glede dela toženčevih bratov in sester ter subjektivnega prikazovanja tožničinih vlaganj v gradnjo hiše od temeljev naprej). Nezadovoljstvo z dokazno oceno, ki temelji na dokaznem postopku, izvedenem v skladu z določili procesnega zakona, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče na te navedbe ne bo odgovarjalo.

Sodišči prve in druge stopnje nista storili bistvene kršitve postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Njuni sodbi sta razumljivi in v njih ni nasprotij med izrekom in utemeljitvijo ali med listinami v spisu. Vsebujeta razloge o odločilnih dejstvih in revizijsko sodišče ni imelo težav pri preizkusu pravilnosti sodb. Če je v sodbi pritožbenega sodišča v zvezi s popravnim sklepom na osmi strani napačno naveden 324. člen, namesto pravilno 342. člen ZPP 1977, ne gre za bistveno kršitev postopka, še posebej ne, ker ima tožnica za pooblaščenko strokovno usposobljeno osebo, ki mora vedeti, da sodišče po 342. členu ZPP 1977 lahko vsak čas popravi sodbo, ki se ne sklada z izvirnikom. Res je sicer, da bi moralo sodišče po tretjem odstavku tega člena prepisati celoten izrek sodbe, toda dopolnitev je prav tako razumljiva, zlasti ker bi šlo vsebinsko tudi lahko za dopolnilno sodbo. Protislovje med 3. in 3a točko ki ga očita revizija, ni. V 3. tč. so navedene premične stvari, ki spadajo v skupno premoženje, v 3a tč. izreka pa so navedeni drugi predmeti, tisti ki niso skupno premoženje pravdnih strank. Ponavlja se le ena polovica avtomobila Alfa Romeo, to pa zato, ker je sodišče ugotovilo, da je do ene polovice lastnik sin S., ker je prispeval lastno prisluženi denar (utemeljitev na 11. strani prve sodbe).

Očitek, da sodišči nista pojasnili zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo uničenih in odtujenih premičnih stvari, ni resničen, ker je to izčrpno pojasnjeno na 10. do 12. strani prve sodbe in v drugem odstavku na sedmi strani instančne sodbe. V zvezi z dokazno oceno o gradnji in vlaganjih v nepremičnino, pa je sodišče prve stopnje izrecno navedlo datum izdaje gradbenega dovoljenja (četrti odstavek na 6. strani utemeljitve sodbe) in ga skrbno ocenilo z drugimi dokazi o tem, kako se je hiša gradila. Ocena izpovedi zaslišanih prič na sedmi strani prve sodbe je logična in ne dopušča tožničinih trditev o neskladju med dokaznim materialom in sodbo. Če je na primer priča S. K. povedala, da sta bila s tožnikom fant in dekle in da sta se sredi leta 1966 slikala na prvi plošči sporne nepremičnine ter je imel toženec nakupljenega veliko materiala, potem je lahko neskladje kvečjemu v revizijskih trditvah o tožničinem prispevku k gradnji hiše od temeljev naprej in ne v postopku sodišča. Tudi revizijska trditev, da je protislovje med tožničino izjavo o tem, kaj je bilo zgrajenega v času poroke in tistim, kar je sodišče upoštevalo na podlagi izvedenčevega mnenja, ni resnična. Pritožbeno sodišče se je v prvem odstavku na šesti strani utemeljitve sodbe jasno sklicevalo na izvedenčevo poročilo z dne 06.02.1988 na peti strani pod tč. C (listovna št. 248 spisa). Ob njegovi vsebini je tožničino revizijsko vztrajanje pri tem, da tedaj niso bili narejeni ometi in ni bilo instalacij, oken in vrat, povsem nerazumljivo.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ker se je tožnica v tožbi sklicevala na to, da sta začela s tožencem graditi hišo že v letu 1966, torej že pred poroko (izvenzakonske skupnosti ni zatrjevala), je sodišče izvajalo dokaze o skupni gradnji, saj jo je toženec zanikal že v 2. tč. odgovora na tožbo. Skupna vlaganja so bila torej sporna in je zato sodišče pravilno ravnalo, ko je izvajalo dokaze. Toda tožnica ni uspela dokazati niti skupnih vlaganj (razen prispevka njenega očeta), kaj šele ekonomsko ali izvenzakonsko skupnost. Zato sta sodišči pravilno uporabili 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list. SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94-82/94) in za tožnico ugodno uporabili domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju zakoncev.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo.